Na forumu se dostikrat pojavlja vprašanje, kaj narediti – oditi ali ostati v odnosu z nekom, ki ima MOM. Odgovor na to, zakaj je težko oditi stran je kompleksen in vzrokov je lahko veliko. Možen odgovor pa se včasih skriva tudi v vprašanju, zakaj si takšnega partnerja sploh izberemo. IN tu se pojavlja pojem soodvisnosti.

Do soodvisnosti pride, kadar smo tudi sami odraščali v disfunkcioanlni družini, kjer eden ali oba starša nista mogla zagotoviti tistega, kar bi otroku morala. Dostikrat zaradi odvisnosti – od alkohola, hrane, tablet, nakupovanja, odnosov pa tudi zaradi drugih težav ( bolezni – tudi MOM je med njimi) Otrok v takšni družini doživlja nenehno napetost ter strah pred tem, da se bo eden od staršev čustveno zlomil, da ne bo zdržal in da tako tudi sam ne bo mogel preživeti. Zato začne čustveno skrbeti za svoje starše, tako da prevzame različne vloge v družini. S tem preusmeri napetost, ki ogroža partnerski odnos, nase in tako razbremeni partnerja. Otrok lahko postane tolažnik ali čustveni partner enega od staršev, ki je v partnerskem odnosu razočaran in osamljen, popoln otrok ali junak, na katerega sta starša ponosna in se jima tako ni treba ukvarjati s svojo lastno stisko, ali pa grešni kozel ali problematični otrok, ki nase prevzame vsa jezna in negativna čutenja, ki se prebujajo v družini.

Otrok podzavestno izbere tisto vlogo, ki jo v danem trenutku družina potrebuje, saj mu to pomeni neke vrste obrambo pred globljimi bolečimi občutji, kot so žalost, osamljenost in bolečina. Ko otrok prevzame eno izmed zgoraj naštetih nefunkcionalnih vlog, gre vedno za čustveno zlorabo otrok s strani staršev, saj mora prevzeti čustveno vlogo, ki ji ni dorasel, popolnoma izgubi stik s samim seboj, saj mora svoja otroška čustva in potrebe popolnoma zanemariti. Tako bo npr. otrok ob očetu alkoholiku potlačil vsa negativna občutja strahu, sramu in jeze ter postal soodvisen od vzdušja, ki se bo oblikovalo v družini. Ob tem lahko začne čustveno skrbeti za mamo, ker je zaradi očetovega alkoholizma nenehno osamljena, žalostna in je v brezizhodnem položaju. Prav tako lahko začne skrbeti za očeta alkoholika, da hodi po njega v gostilno, mu pripravlja hrano in poskrbi za druge “odrasle stvari”. Podobno se zgodi tudi pri drugih vzrokih, zaradi katerih starši ne prevzamejo ( ali ne morejo prevzeti ) svoje starševske vloge.

Ko otrok iz disfunkcionalne družine odraste, vse oblike obnašanja, ki so mu v otroštvu omogočala preživetje, prenese v odraslo obdobje, in to kljub temu, da se je fizično ali čustveno oddaljil od svoje primarne družine.Otroka je tovrstno obnašanje ščitilo, medtem ko v odraslosti nanj vpliva zelo negativno, saj se vedno znova zapleta v odnose, v katerih se mu boleče vzdušje iz primarne družine vedno znova prebuja. To pomeni, da bo otrok, katerega oče je bil alkoholik, izbral alkoholika za svojega partnerja oziroma nekoga, ob katerem bo ponovil stara znana domača vzdušja, ki jih je v otroštvu potlačil. Tovrstna vzdušja mu namreč ne glede na bolečino obljubljajo odnos, ki ga je vzpostavil v svojem otroštvu.

Tak odrasli bo tako podzavestno iskal partnerja, ki bi mu pomagal odigrati igro njegovega otroštva in upal, da bo vsaj zdaj prišlo do srečnega konca, da bo vsaj tukaj končno dobil tisto, kar ni kot majhen. V odnosu bo zelo težko vzpostavljal zdrave meje, saj še iz svojega otroštva ne ve kaj je zdravo ali ne, kaj je prav ali ne, prav tako je vajen, da se njegove potrebe, želje ne upoštevajo, da so drugi vedno na prvem mestu. To, da je partner vedno na prvem mestu ali celo to, da ga partner zlorablja ( tako kot so ga zlorabljali v otroštvu) bo zelo težko prepoznal v celoti, saj se mu bo zdelo “normalno” . Četudi bo morda racionalno vedel, da to ni prav, pa čustveno tega ne zmore dojeti do te mere, da bi lahko potegnil črto in temu zares naredil konec.

To je samo nekaj misli, upam, da bo še kdo kaj dodal..:-)

Če koga zanima več o tem, pa je kar nekaj knjig na to temo tudi v slovenščini.
– Ženske ki preveč ljubijo, Robin Norwood
– Nič več soodvisen Melodie Beattie ( ta je boljša v angleščni, precej slab prevod)
– Zaljubljeni v sanje Sanja Rozman

Še kakšen predlog?

GittaAna

Pozdravljeni!
Ločiti moramo dve situaciji:
1. biti žrtev nasilja, manipulacije, neugodnih razmer, pomanjkanja, vojne, nesreče, …
(ni namreč v naši moči, da bi se lahko izognili številnim situacijam, ki nas prizadenejo)
2. sprejeti vlogo žrtve (to je privlačna vloga, saj nas na kratki rok opraviči odgovornosti in s tem ukrepanja, a cena za to vlogo je izjemna in dolgoročna). Cena, ki jo vloga žrtve plačuje, je znižanje samospoštovanja, zničanje kakovosti življenja, dodatno ogrožanje blagostanja in varnosti in tako naprej.

Kako se vdati v usodo:
1. neugodna možnost – sem žrtev in sprejmem vlogo žrtve, se odrekam rešitvi in iščem tolažbo.
2. najbolj ugodna možnost: zavedam se, da sem žrtev tega in tega in sprejmem vse naloge in obvestnosti, da se rešim. Pri odločitvi vstrajam.

…Hvala za post :). Res je potrebno, da se o tem piše, da ne bi kar povprek obsojali žensk, ki ne zmorejo odditi iz nasilnega odnosa. Potrebno je vsaj poskušati razumeti in vedeti iz kakšnih primarnih družin izhajajo in kako to vpliva na njiova življenja oz. odnose v zrelem obdobju-partnerstvu.

Sama poskušam vsaj razumeti, da tudi po desetih,dvajestih….letih ne zmorejo odditi oz. da oddidejo in se ponovno vračajo v nezdrav odnos – povprečno sedemkat oddidejo in se vrnejo, predno dokončno oddidejo……Res pa je, da me zelo razjezi, kadar so posredi otroci…..To je meni nedopustno, da če že zaradi sebe ne zmorejo odditi, zaradi otroka, ki je nemočen in ranljiv bi pa mama morala reči nasilju STOP in odditi, kajti otrok je na prvem mestu in njega je potrebno zaščiti z umikom iz nezdravega okolja…………….

Potrebno pa je poznati tudi t.i. krog nasilnega odnosa : medeni tedni – stopnjevanje napetosti -izbruh psihičnega in ali fizičnega nasilja – opravičevanje,kupovanja,daril,jokanje,obljuba, da nikoli več – in ponovno medeni tedni ..in krog se ponavlja. Res pa je, da je t.i. medenih tednov vedno manj in vedno več nasilja….Ženske pa vseeno upajo in verjamejo….

V branje priporočam še eno knjigo:

Susan Forward, Joan Torres: Moški, ki sovražijo ženske in ženske, ki jih ljubijo

viviana

Tudi sama izhajam iz takšne disfunkcionalne družine. Mama MOM, oče alkoholik in velik narcis. Moja vloga v družini je bila vloga “grdega račka” – vedno kriva za vse, strelovod za vse probleme in obenem “skrbnik” celotne družine. Leta je trajalo, da sem razumela kakšne vloge smo igrali v naši družini Sestra je imela vlogo “popolnega” otroka in je delala vse, da bi s svojo popolnostjo zapolnila luknjo in nezadovoljstvo v odnosu med staršema. In se kasneje nato povsem zlomila in plačala veliko ceno, še posebej, ker nikoli ni dojela dinamike, ki se je odvijala pri nas.

Tudi jaz sem izbirala partnerje s katerimi sem lahko odigravala podbne vloge, kot v primarni družini. Nisem in nisem mogla razumeti, kako hudiča vedno pritegnem odvisneže, narcise, motene…Ne glede na to, kako je na začetku izgledalo idalno, drugače….se je vedno končalo enako. in sem se znašla v odnosih, ki so bili povsem nezdravi. In vsakič sem potrebovala res dolgo časa, da sem odkrila zakaj se v tem odnosu sploh gre in da se v bistvu pustim ( četudi včasih zelo subtilno) zlorabljat.

Potem je trajalo še leta prebiranja knjig, pogovorov, razmišljan, dela na sebi….da sem nekako dojela kaj se sploh dogaja, koliko nezavednih vzorcev še vedno nosim s seboj, čeprav sem bila prepričana, da sem s svojo primarno družino že zdavnaj opravila. Ne glede na moje vedenje, sem vsakič, ko sem srečala nekoga, ki mi je “pomagal” odigrati stare vloge vedno padla na lastno finto. Zanimivo je to, da so bili na prvi pogled vsi popolnoma drugačni, kot moja primarna družina in sem vsakič mislila, da sem sedaj pa zunaj….pa se je na koncu izkazalo, da se istra sranja pač kažejo na različne načine in dostikrat tako prefinjeno, da sem rabila res dolgo časa ( kljub temu, da so mi nekateri meni blizu govorili, da ni vse ok) da sem videla, da je vse skupaj eno in isto.

Danes me kar zmrazi, ko vidim kakšnega tipa, ki bi mi prej zmehčal noge….hvala bogu! je sicer trajalo leta in vmes se mi je že mešalo in sem se spraševala , kdaj hudiča bo enkrat vseh teh procesov konec in ali je sploh možno, da ta začaran krog prekinem. Ampak se splača vstrajat – se da !!! 🙂

Pozdravljeni!
Tudi jaz priporočam to knjigo:
Susan Forward, Joan Torres: Moški, ki sovražijo ženske in ženske, ki jih ljubijo

Formule ljubezni, ki jih je napisal Z. Milivojević, je tudi dobro branje. Knjiga je mnogo ljudem spravila solze v oči in jim primesla olajšanje ob spoznanju, kako razširjene so napačne predstave o ljubezni in kakšno trpjenje prinašajo.

Glede otrok staršev z MOM pa menim takole: če ima en starš MOM in zraven še kakšno drugo motnjo, naj se starš, ki ni MOM, po najboljših močeh potrudi najprej poskrbeti za varnost in dobrobit otrok. Otroke moramo pripraviti na življenje in sem spada tudi obvladovanje veščin preživetja srečanja z osebami z MOM. Če pa gre za grožnje, nasilje in nevarnost, pa je ukrepanje obvezno. Na začetku bo bolj samotna pot, a na dogi rok posameznik najde veliko podpore in si celo očita, da ni naredil nekaterih korakov že prej.

Tudi sama izhajam iz družine, kjer je bilo vse prav in vse narobe.Ni bilo ne prisotnosti alkohola, niti nasilja.Nekako sem od vseh najbolj nasrkala.Vedno sem skušala ugajati drugim, vedno sem imela visoko toleranco do obnašanja drugih, ničelno do sebe.Zaradi nenehnih občutkov krivde, ki so mi jo nalagali za vsako stvar, sem še danes skoraj da še vedno jaz tista ki sem kriva ali ne.Ne pomaga beseda NE, ne pomaga, TO MI NI VŠEČ, ne pomaga, NE POČNI TEGA, KER JE NEPRIJETNO IN BOLI.Vedno se najdejo ljudje, ki me poteptajo.Kolikokrat sem rekla ne, ampak na koncu, sem bila spet vedno jaz kriva in vsi že celo življenje mečejo krivdo na mene, ter na mene kažejo s prstom.Dovolj imam tega.Dovolj je ponižanj, manipulacij, krivde….dovolj.
Odločila sem se, da je bolje biti sam, kot pa z nekom, ki ni sposoben najmanjše empatije do sočloveka.Žal zaradi vseh udarcev ki sem jih dobila skozi življenje, zapiram marsikatera vrata.Mojo iskrenost so ljudje vedno izkoristili in me na koncu poteptati.Danes sem pomembna le sebi in svojim otrokom in to mi je dovolj.Žalostno je ko ugotoviš, da si tudi v primarni družini odpadnik, nekaj sramotnega za celo družino, ki je navzven spoštovana, ugledna, na vznoter pa gnila, kot najbolj gnilo jabolko, ampak važno da zunanji tega ne vedo, za domače je pa itak vseeno.Zanimivo mi je tudi to, da sem edina od otrok v družini, ki si upam na glas povedati kaj je narobe, in sem s tem avtomatsko odpadnik, vsem ostalim pa je vse super.Tudi prav.Vsakdo ima pravico do svojega mišljenja, ampak menim pa da je resnica še kako pomembna, ampak v današnjih časih nima nobene teže.Sama predolgo prenašam odnose ki niso v redu, ker ne želim nobenega prizadeti in mislim, da tu delam največjo napako, ker četudi poskušam komu ki nekaj ne dela v korist vseh, ampak v škodo, sem vedno na koncu jaz tista ta grda.
Dovolj imam tega.
Dovolj imam ljudi, ki niso sposobni prenesti resnice, ki ne marajo iskrenosti.
Čas je da se enkrat za vselej, ne samo za kratek čas postavim za sebe.
Zaslužim si to.Tudi vse ostale.
Dovolj je teptanja in izkoriščanja.
Čas je za dejanja.
Srečno tudi vam vsem ostalim.
Zaslužimo si jo, vse po vrsti brez izjeme.
Danes je prvi in pravi dan za spremembe.

Bravo Gemma!!
Tisti iz družin, kjer je bilo “vse prav in vse narobe” kot praviš sama, se moramo dostikrat naučiti zravega egoizma, ker smo bili trenirani, da upoštevamo zgolj želje, potrebe, čustva drugih na račun naših lastnih, ker je bilo to, da imaš svoje mnenje, čustva, potrebe tretirano kot nepomembno ali celo kot “izdaja”.

Kadar želiš izstopiti iz nezdravih odnosov v taki družini se ponavadi vsi spravijo nate, saj ogrožaš njihovo nadaljne igranje vnaprej določenih vlog, v katerih se počutijo varne, ne glede na to, kako bolne so lahko in te na vsak način prisiliti, da ponovno vstopiš v vlogo, ki ti je določena ( z izsiljevanjem, krivdo, goržnjami, zaničevanjem, podcenejvanjem, poudarjanjem tvojih “dolžnosti”….)

Drugih ne moreš spremeniti ( še posebej ne, če se nočejo), ni tvoja krivda, da živijo kot živijo ( to je njihova izbira), niti nisi odgovorna za nikogar drugega kot zase (in za svoje otroke, če so še majhni) in edino, kar lahko storiš je, da začneš zares skrbeti zase in da se spremeniš sama.

In da, Gemma zaslužiš si vse najlepše in najboljše na tem svetu in seži po vsem, kar ti življenje lepega ponuja!
GittaAna

Gemma, v zelo podobni družini sem odraščala tudi jaz. Navzven ugledna pobožna družina s tremi otroki, ki živi po vseh družbenih in moralnih pravilih. Najvišja vrednota je bila: “kaj bojo rekli drugi”.
Tako smo se otroci naučili, da moramo narediti vse, da bomo drugim ustregli in da jim bomo ugajali. Poleg tega pa smo živeli v pomanjkanju topline in občutka pripadnosti. (Razlog za to mi je danes razumljiv: naša mama, ki ji je mama ob rojstvu umrla in so jo “gor spravile” različne tete, ni bila zmožna čustvovanja in materinske ljubezni, ker je tudi sama ni bila nikoli deležna. Zato je niti ne krivim.)

Iz takega okolja sem odrasla v osebo, žejno in lačno topline, pozornosti, občutka pomembnosti, pripadnosti… Ko je v moje življenje vstopil moški, ki mi je vse to znal nuditi, nisem niti za hip pomislila, da je kaj zlaganega, neresničnega. Prvič v življenju sem sploh občutila, da me ima nekdo rad in da se briga zame. Ne samo, da sem mislila, prepričana sem bila, da mi ga je sam bog poslal na zemljo, in da je to to in da kaj večjege ne obstaja. Zveza je bila dobesedno idealna, dokler nisem zanosila in prišla do 5. meseca nosečnosti. Takrat sva se prvič sprla in bilo je tako hudo, ker je tako kričal name, da sem dobila krče in sem mislila, da bom splavila. Iz neizmerno nežnega in predanega moža je postal kot zver s steklenim pogledom. Takrat sem se ga resnično prestrašila, ker si nisem znala predstavljati, kakšen je to človek, ki je zmožen tako kričati na nosečo žensko. Pa vem, da je bil vzrok za ta prepir čisto banalen, nepomemben. Normalen človek ne bi niti zasikal, tale pa je čisto pobesnel.
No, sledila so nihanja: enkrat je bilo vse ok (čeprav z grenkim priokusom), drugič spet viharno. Vedela sem, da s tem človekom ne bom ostala dolgo, a nisem vedela, kako narediti konec, ker sem vedela, da sem samo jaz nesrečna v tej zvezi. Njemu je bilo kul, saj se je spihal, kadar je to rabil, ni pa pomislil in ga tudi ni brigalo, kako se jaz ob tem počutim. Vedela sem, da ne bo mirno pristal na to, da greva narazen. Včasih, ko si je nadel masko milega in nežnega možička, mi je govoril, da se boji, da ga bom zapustila. Ko sem ga vprašala, zakaj misli, da bi ga zapustila, pa je rekel, da ne ve. Kot da je čutil, da ni vse ok, z razumom pa ni vedel, kaj je narobe. Že takrat je pripravljal teren, da se bo naredil žrtev, ki ga je žena zapustila brez razloga.

Tri leta sem kovala načrt in čakala priložnost, da bi šla čimbolj mirno narazen. Hudo je bilo tudi zato, ker nisem imela nobene opore bližnjih ali prijateljev.
Namreč, že v začetku najine zveze so mi vsi bližnji in prijatelji govorili, da je z njim nekaj narobe, in mi ga odsvetovali. Vsi so to videli, samo jaz ne. Te njihove obtožbe oz. sumničenja pa je on izkoristil tako, da se je naredil še bolj bogega, in meni se je v dno duše zasmilil, ker so ga drugi “kao po krivem označili za slabega”. Takrat sem si želela samo drugim dokazati, kako v redu fant je, in popraviti krivico, ki se mu je dogajala.
Ko pa sem tudi jaz spoznala njegov pravi obraz, sem že ostala sama, saj so se tisti, ki so mi hoteli to že prej povedati, že zdavnaj obrnili proč.

A kljub temu mi je uspelo se izviti iz tega primeža, čeprav sem morala marsikaj požreti in prenesti kar nekaj brc v srce od bližnjih in ostale okolice. Sem pa preživela, in to je bistveno. Če bi ostala z njim, bi danes bila že huda čustvena razvalina.

Vsem, ki podobno doživljajo, želim osveščenost in uspeh brez kakršnihkoli slabih posledic. Pogumno sledite sebi. Srečno!

GittaAna
Hvala za besede ki potolažijo in pobožajo na nek način.
Ni enostavno v takih družinah, a še mnogo težje je, ko si v odnosu z osebo ki ima mom, ki je po možnosti pomešan še z narcistično osebnostno motnjo.Ne vem če bi točno znala definirati tak odnos.Težko opisati, enostavno mogoče z besedo, popolnoma nemogoče življenje na dolgi rok s tako osebo, ker ta oseba je popolnoma nezmožna vsakršne empatije do kogarkoli.Naj dodam še samo to, da ko izstopiš iz takega odnosa, se njegova zloba pokaže na drug način.Oblati te pred vsemi, sebe naredi lepega, tebe pa označi za hudo moteno osebo , ki je potrebna zdravljenja.In ljudje jim verjamejo.To skoraj ne moreš verjeti.Ampak tako je.
Moje mnenje je, da se v takih odnosih nima smisla truditi za nič drugega kot za to, da si čim prej narediš način, kako se boš od take osebe ločil.
Glede na vse izkušnje, pomanjkanje samozavesti, pa je naporno ko se postaviš za sebe, potem pa se moraš še reševati in sestavljati na novo in vsemu svetu dokazovati, da s tabo ni narobe nič, ampak, da ima nasprotna stran težave, ki pa jih se ve zanika.
Ampak mir je veliko vreden in čas je nas zaveznik.Ni pa to enostavna pot, je pa vredna vsakega koraka.
En virtualni objem.
Gemma

Tudi jaz sem dozivljala dvajset let vse to, kar so napisale moje predhodnice. Moz me je pripeljal tako dalec, da sem se sprasevala, ce sem sploh se normalna. Ze na zacetku zakona je imel burne izpade za malenkosti, s casom pa je bilo vedno huje. Poteptala sem samo sebe, da sem sploh lahko funkcionirala v tako bolnem odnosu. Se sedaj ne vem, kje sem vzela moc, da sem odsla in se ponovno sestavila. Sedaj z zalostjo ugotavljam, da je sin vpet v prav tako bolan odnos. Rada bi mu pomagala, vendar trenutno ne vidim resitve. Vem, da je poln bolecine se iz primarne druzine, popolnoma je potlacil svoje obcutke in v petnajstih letih se je zelo spremenil.
Boli me, ker sedaj vidim zivljenje z osebo z mom- om popolnoma jasno in vem kam to pelje, vendar nimam vpliva.
Ne toliko zaradi sebe, zaradi otrok je nujno oditi iz takega odnosa cimprej, saj nas v nasprotnem primeru ta kalvarija spremlja celo zivljenje.

Zdravo Pis!
Verjamem, da ti je zelo težko gledati, kako mora sin iti čez vse, kar si morala sama. Pomagaš mu lahko samo tako, da mu stojiš ob strani. Tako kot si ti potrebovala čas, da si uvidela, kaj se v resnici dogaja, bo tudi on potreboval čas, da izstopi iz kaosa, ki ga doživlja in tega ne moreš v ničemer pospešiti. Lahko pa si mu v veliko oporo in potrditev, ko bo tudi sam videl, da mora nekaj v svojem življenju spremeniti.

Ne zgubljaj časa in energije s občutki krivde. Kar je bilo je bilo, prepričana sem, da si storila vse, kar si takrat zmogla in raje usmeri vso energijo v to, da bo tako pri tebi, kot pri njemu, tako sedaj, kot v prihodnosti bolje.

Strinjam se s teboj, da so otroci odličen motiv za to, da se začneš soočati s situacijo in jo začeti spreminjati ( če že tega ne zmoreš zaradi sebe).

Lepo, da si se nam pridružila in upam, da ostaneš z nami!
GittaAna

Hvala za prijazen odgovor.
Svojemu sinu zal ne morem stati ob strani, ker mu partnerica stike z mano zelo omejuje. Ves cas ga nadzoruje in zaradi ljubega miru se ji prilagaja, ceprav zelo trpi.
Ob priloznosti mu bom povedala za vas forum, vendar se bojim da ne bo ucinka. Zaradi prepoznavnosti se vec ne upam napisati.

Lepo vas pozdravljam.

Pozdravljeni!

Na nek način sem v podobni situaciji, le da gre za enega od mojih staršev. Pred kratkim je bilo ugotovljeno, da ima MOM, čeprav vse skupaj traja že 30+ let. Razlogi po mojem mnenju izvirajo iz mladosti tega starša. Dolog časa se ni vedelo, predvsem pa ne razumelo, kaj so razlogi za takšno vedenje starša. V zadnjih letih pa se nam je slika začela sestavljati, poleg tega pa smo tudi kaj prebrali.
Če ne razumeš celote, se je seveda najlažje (pa kljub temu težko) takšni osebi izogibati. Če pa vse skupaj, vključno z razlogi, razumeš, se pogled na celoto spremeni. Na nek način takšne osebe ne moreš obsojati, ker se v resnici ne zaveda, kaj počne in tudi ni sama kriva, da je do tega prišlo, kasneje, ko je bil morda še čas za spremembe, pa ni bilo vedenja, znanja, zakaj se to dogaja, ampak le poskusi bega iz takšne situacije (čeprav največkrat tudi to ne).
Tej osebi želim pomagati, a se hkrati zavedam, da nikoli ne bo drugače (ali kdo misli, da vseeno obstajajo možnosti za vsaj ublažitev takšnega stanja?). Ni se enostavno odreči staršu in tega v svoji globini niti ne želim. Pojavil bi se namreč občutek, da je bil ta starš prepuščen sam sebi, v situaciji, za katero starš pretežno ni kriv (ampak so krivi razlogi, zaradi katerih je prišlo do MOM), v situaciji, ki je starš niti ne more rešiti, ker bolnega človeka ne moreš pustiti samega…
Ima kdo kakšno mnenje o tem, kakšen predlog? Ali kdo ve, kako vsaj malo poskusiti prepričati takšnega človeka k sodelovanju, da bi se situacija vsaj malo omilila. Posledica MOM-a v tem primeru je tudi starševa depresija in občasna anksioznost.

Lepo pozdravljena.
Moje mnenje ni strokovno, ampak ti ga podajam čisto iz mojega vidika.
Ali lahko kaj narediš, da se bo stanje umirilo, ni odvisno od tebe, ampak od tvojega starša.Razumem, da ti je hudo gledati kaj se dogaja, pa vendarle to ni tvoje življenje.
Dokler si starš sam ne bo priznal, da potrebuje pomoč, mu žal nihče ne more pomagati.
Vsak človek je individum, ter ne glede na to, kako blizu smo si s kom, kako bi mu radi pomagali, kako vemo, kaj je prav , kaj narobe, tega nihče ne more storiti namesto njega.
Značilnost za osebe ki imajo osebnostne težave, je da z njimi ni nič narobe, torej zakaj bi mogel on kaj spremeniti če je ok.
Ravno tako je kot z alkoholiki.Dokler si sami ne priznajo, da so alkoholiki, mu ni pomoči.
Glede na to, da so starši že ne več mladi, je dejstvo, da se spremenili ne bodo.
Kaj ti lahko storiš v dani situaciji?
Po moje ne kaj dosti.
Lahko imaš še vedno stike, ampak se poskušiš na nek način odmakniti od situacije, preden te bo čisto posrkala vase.
Lahko poveš, da dokler se sam ne bo odločil, da si želi sprememb, da potrebuje pomoč, je vse ostalo s tvoje strani brezpredmetno.
To je samo moje mnenje inne mnenje strokovnjaka.

Srečno in vse dobro.

Tudi moje mnenje (nestrokovno) je tako.
Primerjaj situacijo z hojo po tankem ledu….osebi, ki ne prizna, da je led pretanek za hojo in rine
dalje, ne smeš slediti. Lahko jo poskušaš prepričati s svojega brega, lahko ji pripraviš rešilni pas
za primer, če se led vdre, ne moreš in NE SMEŠ pa riniti za njo.
Drug primer – na letalih, ko v primeru izgube pritiska padejo iz omaric kisikove maske – so stroga
navodila, da NAJPREJ sebi natakneš masko, potem šele pomagaš otrokom ali drugim – ker te
lahko čas, ko pomagaš nekomu, stane življenja obeh.

Kaj ti hočem povedati: ni res, da nočeš pomagati, ne očitaj si, da koga puščaš samega – ampak
pomagaš mu lahko samo do točke, ko ne škodiš sam sebi. Če izgoriš – kdo ostane potem za pomoč?
Absolutno in brez slabe vesti poskrbi zase – pomagaj, ampak z obvezne distance, zato, da te
dajanje pomoči ne izčrpava. Veliko si že dodegla s tem, da si ugotovila vzroke in to, da si oseba ne
more pomagati – torej veš, da lahko ti pomagaš samo pri osnovnih rečeh za preživetje (hrana, zdravnik,
kurjava, itd) , globje pa ne moreš in ne smeš.

Še moje (tudi nestrokovno, osebno) mnenje. Navezala bi se predvsem na zgornje trditve, bom začela pri zadnji.

1. MOM in druge osebnostne motnje se ne uvrščajo med bolezni. Tak človek, tudi po strokovni razdelitvi (glej npr Ameriški psihiatrični priročnik) ni bolan. Psihične bolezni so nekaj drugega od osebnostnih motenj. Lahko so pridružene osebnostnim motnjam, ampak motnja sama po sebi ni bolezen. Opredeljevati takega človeka, da je bolan, je mislim da kontraproduktivno. Na to se potem hitro naveže “opravičilo”, češ saj ni sam kriv, ne ve, kaj se mu dogaja, trpi itd. Do neke mere morda res trpi, vendar je za MOM značilno, da “obolevajo” in trpijo tudi svojci, saj po izjavah ljudi z MOM z njimi ni nič narobe in se nočejo spremeniti. Zato mislim da je kontraproduktivno sploh razmišljati o tem, ali se bo MOM oseba spremenila ali ne. Spremenimo lahko le sebe in svoje odzive na situacije, in nikoga drugega.

2. Trditev, da se ne zaveda, kaj počne, se mi ne zdi resnična. Iz situacij, ki jih vsakodnevno doživljamo pri osebi z MOM, je jasno razvidno, da se še kako zavedajo, kaj počnejo. Svoje vedenje namreč zlahka prilagajajo osebam, s katerimi v tistem trenutku so. Če so to osebe, ki jih kujejo v zvezde, znajo biti prijazni, očarljivi, znajo se pretvarjati, da imajo sočutje, itd. Ko pa ostanejo z osebami, ki so po njihovem mnenju za pohoditi, preklopijo na povsem drug obraz. In tega se dobro zavedajo, saj skušajo to prikriti. Ali tako, da svojca (največkrat so pohojeni svojci) maltretirajo brez prisotnosti prič, ali tako, da zabičajo ali pa dajo neverbalno vedeti (predvsem otrokom), da bo hudič, če bo kje povedal , kaj se mu dogaja, itd. Ker vedo, da če bi to, kar počno, prišlo v javnost, jih ne bi noben toleriral. Zelo dvomim torej, da se ne zavedajo svojega početja.

3. Da niso krivi, da je do tega prišlo. Kaj pa vem. Življenje je skupek izbir, za katere ljudje moramo prevzemati odgovornost, že od kar zgodaj v otroštvu dalje. Pri MOM ljudeh imam občutek, da so nekoč na križišču, kjer je bilo treba izbrati pravo pot, izbrali napačno – ker se jim je to obrestovalo (recimo da so z izsiljevanjem in manipuliranjem nekaj dosegli), so s tem nadaljevali. In z vsako napačno izbiro se je ta vzorec utrjeval. Po 30+ letih napačnih izbir je vzorec že dodobra utrjen. Vendar je bistveno to, da so se za prve od izbir, ki so utrle pot vedno novim, odločili sami. O krivdi, zakaj je do tega prišlo, je brezpredmetno govoriti, so pa za izbire ODGOVORNI. Ne krivda, ampak odgovornost. Ker niso bolni, ker se do mere, do katere imajo korist, povsem zavedajo, kaj počnejo, so tudi povsem odgovorni za to, kar se jim dogaja. Ampak to je ena polovica odnosa. Druga polovica smo pa mi. Zase v tem odnosu smo odgovorni mi, ne oseba z MOM. In mi moramo vedeti, do kod nam je v tem odnosu še ok in do kod ne in če nam sploh ni ok, ga z vso odgovornostjo prekiniti. Tudi če gre za starša, “starš” je namreč, če za to besedo ni vsebine, samo prazna fraza. Če bi kaj takega, kar počno MOM osebe počel nekdo, ki ni svojec, npr. našim otrokom, bi ne imeli nobenih pomislekov. Ker pa gre za starša smo v dilemah. Zato se je treba vprašati, kaj je to, starš. Ali je starš ta, ki razdira družino, ki enega otroka naredi za zlatega, drugega za slabega, ki za vse krivi “slabe” družinske člane, sam pa ne prevzema odgovornosti, ali je starš ta, ki dnevno leta in leta besni zaradi malenkosti, ki ničkrivim otrokom ne samo zruši samozavest, ampak jih dojema kot podaljšek sebe, tako da je izguba samozavesti še najmanj, tu gre za izgubo najglobljega človekovega bistva, tistega, ki se vzpostavi, ko nekdo otroku validira, potrdi njegova občutenja – “starš” z MOM pa dnevno ruši otrokovo zaupanje v lastne občutke – kaj torej ostane od takega otroka, če je dnevno prepričevan, da njegova občutja ne štejejo nič , da se ne sme zanesti na to, kar mu občutki govorijo – ostane grozljiva praznina.

Takih stvari se sploh bi smelo šteti pod kategorijo “starš”. Biti starš je nekaj povsem drugega kot to kar so ti ljudje počeli. Ok, biološki starši so – se pač poskrbi, kot so že rekle pred mano, za osnovno dostojanstvo zanj, recimo dom, ko obnemore. Ni pa treba, da se tako zlorabljen otrok osebno vpleta več kot je dobro zanj. Glede na globino take zlorabe je povsem razumljivo, če tak otrok noče imeti stikov in za “starša” kot človeka, ki si na starost vseeno zasluži dostojno življenje, poskrbi prek tretjih oseb. To je, če je otrok presodil, da so stiki zanj škodljivi. Če otrok še zmore stike, pa pač poskrbi do mere, do katere mu je še ok. Mnogo otrok takih staršev pa te meje, do kod jim je ok, ne zna prepoznati niti postaviti, tako potem dobimo ostarele MOM starše, ki odraslega otroka še naprej maltretirajo in imajo za “sužnja”. Je pa tudi veliko takih otrok, ki meje že znajo postaviti, vendar so reakcije MOM starša nanje takšne, da zahtevajo od odraslega otroka, s svojim življenjem, enostavno preveč psihične energije, ki jo še kako rabi zase in svoje življenje, družino, službo itd. in se pač odloči, da v psihično črno luknjo, ki nikoli nima dovolj, ne bo več metal.

Samo moje mnenje, kot zgornja. Se pa tudi strinjam s predhodnicami o vsem, kar so napisale. MOM osebe so razen v zelo redkih primerih ladje, ki se vse življenje počasi potapljajo, pa tega niti ne vidijo. Od nas je odvisno, ali se bomo potopili z njimi ali se bomo rešili.

Zahvaljujem se zgornjim mnenjem. Vsekakor je bilo spoznanje, da gre za MOM, pred nekaj dnevi zame očitno velik šok.
Ob vseh predhodnih poskusih ureditve situacije, ki jih je bilo v mnogih letih ob nepoznavanju te diagnoze neskončno veliko in tudi ob tem, da je vmes že prišlo do prekinitve komunikacije z MOM staršem, se mora očitno počasi v zavest vsesti zavedanje, da bo tako, kot je, načeloma tudi ostalo, oz. da se situacija ne bo izboljšala. In temu primerno je potrebno najti prilagojeno ravnanje.
Optimistična plat moje osebnosti mi sicer govori, da velja še kaj poskusiti, vendar, če že, v zelo zelo premišljenih odmerkih (kot je bilo napisano zgoraj, do meje, od nje naprej pa ne). In primerjava z letalom in tankim ledom je še kako primerna. Hvala!

Težava pri otrocih, ki imajo MOM starše je, da so ponavadi že od majhnega sprogramirani, da so oni tisti, ki so odogvorni za psihična, čustvena in fizična stanja staršev. In temu je v odrasli dobi, četudi zavestno veš, da ni tako, težko uiti. Še posebej, ker so MOM osebe izvrstne v manipuliranju z občutki krivde, strahu in dolžnosti

Dejstvo je, da oseba z MOM zaradi te motnje ni oproščena odgovornosti in da se lahko obnaša drugače, če se tako odloči. Ko prenehamo prevzemati njihovo odgovornost in jim postavimo meje se vsi, ki sem jih spozanala začnjo obanšati drugače. Torej se da. Tudi piromanu ne boš dopustil, da požiga vse naokoli, zgolj zato, ker si ne more pomagati in ne more kontrolirati svojih nagibov.

Primerjava z ledom je odlična! Sama se spomnim še ene. Če ima nekdo partnerja, ki odkrije AIDS ga prav tako ne zapusti, če ga ima seveda rad. Vendar mora zahtevati, da partner z aidsom uporablja kondome in tudi drugače poskrbi za zaščito, da ne bi okužil še njega. Če tega ne želi storiti in to odkloni, potem je dolžnst in odgovornost drugega partnerja, da odide. Vsak je najprej odgovoren zase, to je osnova. In podobno je pri starših. Če te s svojim neodgovornim ali grdim obnašanjem spravjajo v nevarnost, stisko……potem moraš ukrepati in jim postaviti meje. Če jih ne upoštevajo, potem moraš zaradi odgovornosti do samega sebe stran ali odkloniti, da bi počel stvari, ki se ti ne zdijo v redu ali so zate škodljive.

GittaAna