Poročena sva 9 let, hčerka je stara 4 leta. Situacija se stopnjuje že približno tri leta, pribl od takrat, ko je hčerka shodila in je začela postajati samostojna in – svojeglava.Mož precej burno reagira na stvari, ki mu niso všeč, ali mu pi meni kaj ni prav, ali pa ga nervira trmasta hči. Tri leta nazaj se je začela stopnjevati moja kriza, saj sem čutila, da mu gre pri meni vse na živce in me je za vsako stvar zmerjal. Občasno me je tudi udaril in kaj vgel vame. Ko je enkrat to videla hčerka, ki je bila stara dve leti, sem najprej rekla: M(hčerka) je vidla. Njegovi izpadi besa in jeze so se stopnjevali. Jaz sem se pred devema letoma sesula in sem bila tri dni na bolniški. V službo sem se vrnila s pomočjo pomirjeval. Sčasoma sem se pomirila, da sem začela funkcionirat. Ko me je nazadnje udaril pred letom in pol, sem mu odločno rekla,da ga bom šla prijavit na policijo, če me še enkrat udari. Od takrat naprej me ni več udaril, še vedno pa ima izpade jeze in besa. Šele zadnje pol leta se bolje počutim. Mene bolje ‘prenaša’, razbesni pa se (na obe), ko meni ne uspe hitro rešit situacije s hčerino (hudo) trmo. Hčerka je trmasta kot da ‘rine z glavo skozi zid’ in je včasih res težko z njo. Ko se razjezi, večkrat hčeri zagrozi s kuhovnico, včasih jo tudi udari, in to močno.Seveda se ga zelo ustraši in se v joku kar trese. Se je pa že zgodilo vsaj dvakrat, da mi je porinil kuhovnico v roko, češ, ti jo daj, da ne bom vedno jaz ta grd. Seveda je nisem hotla vzeti in sem rekla, da situacije ne bom reševala s petepanjem.
Pred dvema dnevoma je zaradi njene trme in ker je meni ni uspelo ‘ustavit’, pobesnel v avtu. Ker je prinesla preveč snega v avto (si ga v svojem uporu, ker ji nisem hotela iz stanovanja prinest še ene igrače), jo je večkrat ‘s stisnjenimi zobni’ močno udaril po nogah (sedela je na zadnjem sedežu). Smo se že odpeljali z dvorišča, hčerka je pa svoj jok (trmo) še stopnjevala. Mož se je takrat razjezil (razbesnel), divje obnil avto in me poslal v stanovanje po igračo. Ko sem se vračala, sem v avtu slišala moževo vpitje. Ko odprem vrata pri hčerki, je hudo (huje kot prej) jokala. Rekla mi je, da ji je slabo. Usedla sem se zraven nje in smo se odpeljali. Prijela sem jo za roko in se je umirila. Po nekaj minutah vožnje sem jo ogovorila. Padla je v jok, se tresla in mi šele v četrtem poskusu uspela povedat, da ji je ati rekel, da ko bo naslednjič tako poredna, jo bo tako pretepel, da bo kar umrla… Močno me je šokiralo! Moža sem vprašala, če je to res in je potrdil. Pokazal ni nobenega obžalovanja. Hčerko sem poskušala pomirit z besedami, da tega ne bo naredil, da je bil ati jezen in je to rekel, ni pa resno mislil, da ni prav, da je to rekel… Počasi se je vsaj navidez pomirila. Odhajali smo na obisk in potem je vsaj navidezno na dogodek pozabila, zagotovo pa njegovih besed ne bo kar tako pozabila.
Včeraj sva se zvečer uspela nekoliko pogovorit. Takoj sem mu rekla, da še nisem pozabila, kar se je zgodilo v nedeljo in da bi ga šla prijavit. Rekel je , kar pojdi. Rekel je, kaj bo pa potem, ko me boš prijavla, a boš potem zadovoljna. Rekla sem, da ne bom, se bo pa mogoče on kaj popravil. Rekel je, da se je hčerki opravičil, ona pa da mu je rekla, da če ji bo še enkrat to rekel, da ji bo spet hudo; Rekel mi je, da ve, da je reagiral prehudo, a da si ne more pomagati, da ne zna drugače, po pomoč pa ne bi (bo) šel. Rekla sem, da sem pripravljena kamorkoli po pomoč glede hčerke, ki je ne obvladava, k zakonskemu svetovalcu zaradi naju – samo, da bomo lepše živeli. Pa je rekel, da ne bo šel. Zakaj ne? Ker je to matranje. S tem je potrdil moje prepričanje: Pogovor mu je napor, kaj šele, da bi se razkril pred tujimi ljudmi! Rekel je, da nima težav s sabo (npr. samozavest, komuniciranje), pa sem ga vprašala, a je sposoben za govorilne ure v vrtcu, pa je bil kar tiho.
Mislim, da mi je verjel, da ga bom šla prijavit in mogoče bo že to kaj pomagalo. Še bom vztrajala, da greva h kakemu svetovalcu glede vzgoje, ali pa vsaj na kake seminarje o vzgoji – ker na hčerino trmo oba različno reagirava, oba narobe.

Poskušala sem povedati kratko in jedrnato, zato nisem vsega jasno razložila. Živim v strahu, za mene in hčerko.
Kaj delam narobe?
Moje vprašanje pa je tudi to, kdaj lahko že prijaviš nekoga zaradi nasilja? Kakšen je postopek? Ali je bolje iti na policijo ali na CSD? Jaz sem mu s policijo že zagrozila in bi to res naredila, v prvo z namenom, da bi se nad sabo zamislil in – mogoče odnehal. Na dolgi rok pa to vejetno ne bo dovolj.
Kakšni so prvi ukrepi policije oz. CSD po prijavi? Verjetno je naprej odvisno od mojih morebitnih nadaljnih prijav.
Kako se ga lahko prisili, da bi šel h kakemu psihologu, na terapijo za ‘obvladovanje’ samega sebe? Sam je živel v patriarhalni dužini, kje je znal oče vzgajati samo s ‘palico’, mama pa je bila za to preveč popustljiva do otrok.
Ker se to že preveč vleče, nočem več predolgo čakat. Hčerka je v zelo občutljivih letih in nočem ji uničit življenja. Skrbi me tudi, da, če bom predolgo ‘čakala’ – ne prijavila, lahko policija ali CSD ali … obtoži tudi mene za malomanost ali še kaj hujšega in bom hčerko zgubila…

Policija vas ne bo obtožila ničesar niti ne boste izgubili hčerko! Od kje vam te strahovi? Kvečjem pohvalno, da prijavite oz. nekaj ukrenete. Zdaj je še čas. Mož bo pa moral iti na zdravljenje, ali pa se od njega poslovite vi z hčerko, da boste imeli mir.

Oprosti, ampak kako lahko dopustiš, da ti otroka nekdo tepe s kuhovnico? Ali pa z roko, če smo že
pri tem…
Če bi mojo punčko nekdo udaril, bi v naslednjem hipu iskal glavo po tleh, taka bi mu priletela…kaj
se pa pravi 90-kilski možakar se spravljati na malo punče?
In še ti se mu pustiš mlatit? kar tako, ker je pač “tak”?
Ok, dopuščam, da ne razumem žensk, ki dovolijo, da jih partner sem in tja “okoli kepe”…jaz imam
do tega ničelno toleranco…mene bi kdo udaril samo enkrat in nikoli več…NIKOLI pa ne bom
razumela žensk, ki jim materinski nagon toliko odpove, da ne zaščitijo otroka pred pobesnelim
norcem?
Absolutno si predolgo čakala. Ukrepati bi morala pri prvem udarcu. Ampak seveda nikoli ni
prepozno. Sedita za mizo in lepo mirno mu povej, da udarci pri vaši hiši niso več dovoljeni.
V nobenem primeru. Naj se kontrolira, ali pa naj nosi posledice. In potem to dosledno izvajaj.
Vsaka klofuta, vsakič, ko kaj vrže vate, vsakič, ko te odrine v steno. Naj dojame, da enostavno
NI DOVOLJENO nekoga tepsti. Pika.
Ali pa naj se spravi na močnejšega od sebe, da bo enkrat videl, kaj se pravi jih fasat. Reva.

Draga Dolinca !

Gre za dejstvo, da te tvoj mož ne ljubi in zato, do hčerkice ne čuti kaj več, kot eno samo potrebo po tem, da jo občasno klofne. Groza me je takšnih očetov in mater , ki vso svojo jezo in nemoč zlivajo na nebogljenega otroka in žene, ki so v takih primerih prestrašene, nevedne, pripravljene odpuščat,…
Bojim se, da boš morala čimprej nekaj ukrepat, seveda, za svoje in otročkovo dobro. Mogoče ta trma pri punčki tudi izhaja iz načina življenja. Definitivno, tako ne boste mogle živet.Odvisno je tudi od tvojih možnosti kam lahko greš, ali si finančno samostojna, …Vse dobro premisli, naredi si načrt in ukrepaj. Policijo in CSD pusti za konec. Takšne zadeve se včasih bolje rešijo, če je ženska pametna in razmišlja s svojo glavo. Želim ti obilo uspeha. Lp.

Spoštovana dolonca!

Pravite, da ste možu kljub strahu uspeli postaviti določeno mejo, katero deloma tudi upošteva, tako da vam sedaj ne zadaja več fizičnih udarcev. Žal pa je do vas še vedno psihično in besedno nasilen. Še hujše nasilje pa izvaja nad hčerko, ker očitno ne zna in ne zmore drugače odreagirati ob njenih trmastih izpadih. Verjetno mu sedaj kar težko zaupate hčerko v varstvo, glede na pretekle izkušnje… Njena trma je običajna razvojna faza, ki je pri nekaterih otrocih močneje izražena in zato za starša tudi precej naporna. Gotovo pa nekaj k temu doprinesejo tudi nezdravi odnosi v družini ter nezmožnost družine za ravnanje s konflikti. O težavah s hčerko ste se z vzgojiteljicama verjetno že kaj pogovarjali, morda bi se za svetovalni pogovor obrnili še na specialno pedagoginjo v vrtcu. Ona vas bo lahko usmerila tudi naprej k kakemu pedopsihologu. Moža pa nekako prepičajte v to, da morata na pogovore hoditi oba. Naj ga strokovnjakinja pisno povabi, če ne gre drugače. Od knjig vam priporočam: Znanost o vzgoji, Eksploziven otrok ter knjige avtorja Jasperja Juula. Na Med.over.netu se glede vzgoje lahko obrnete na forum: http://med.over.net/forum5/list.php?25.

Kar se tiče moža, pa bo moral najti nove vzorce ravnanja in reagiranja v kritičnih situacijah, sicer bo težko prekinil s starimi. A kako to doseči? Glede nasilja do vas mu postavite meje tudi, ko gre za druge vrste naslilja, ne le fizično. Kje je tista meja, ki za vas predstavlja nasilja, morda že sami začutite. To je takrat, ko v sebi začutite strah pred njim, ko vidite, da zlorablja svojo moč nad vam, da želi imeti kontrolo nad vami. Odločno, kot znate, mu povejte, da tega ne boste več dopuščali in prenašali. Glede nasilja nad hčerko naj si v knjigi Znanost o vzgoji še on prebere znanstvena dognanja o tem, kaj se dogaja v otroških možganih in kako lahko starši nevede tudi poškodujemo določene povezave v otroških možganih, če odreagiramo neprimerno. To da ga boste naslednjič prijavili, pa tudi uresničite. Če sam prizna, da ne odreagira pravilno, a se ne more kontrolirati, naj se obrne na: http://www.drustvo-dnk.si/dejavnosti/storilci-in-storilke-nasilja.html, http://franciskani.rkc.si/fdi/nasilnemoske.htm. To mu lahko tudi vi postavite kot pogoj, če ne želi, da bi ga prijavili. Naj ve, da se lahko sam vključi v svetovanje, lahko pa počaka, da bo prišlo tako daleč, da ga bo tja napotilo Sodišče.

Kaj se dogaja z vajinim zakonom? Omenjate namreč,da vas sedaj “bolje ‘prenaša’”. To se sliši, kot da sta skupaj, ker morata biti. Ali je med vama čutiti še kaj medsebojnega spoštovanja, naklonjenosti, pripadnosti, zaupanja…? Ali sta le še “sostanovalca”, ki skupaj skrbita za otroka, čeprav se komaj prenašata? Na takšen način vztrajati v zakonu se ne zdi smiselno, kajti to je potem eno samo trpinčenje… Če boste videli, da v takšni zvezi nima več smisla vztrajati, mu postavite ultimat: zakonsko svetovanje ali razhod. Morda bi ga šele vaš odhod “streznil” in bi bil potem pripravljen za sodelovanje.

Kaj delate narobe? Draga dolonca, problem ni v vas. Narobe bi bilo le, če bi mirno opazovali nasilje vašega moža nad hčerko, a nič ukrepali. Sedaj pa delate vse v smeri, da ustavite nasilje, če ne bo šlo drugače, s prijavo.

Kdaj lahko že prijaviš nekoga zaradi nasilja? Opredelitev nasilja najdete v 3. členu ZPND: http://www.uradni-list.si/1/content?id=84974. Rekla bi, da nasilje prijavite, če je ogrožena vaša ali hčerkina varnost v najširšem pomenu besede. Več informacij: http://www.drustvo-dnk.si/images/stories/publikacije/priloga-one.pdf, http://www.drustvo-dnk.si/o-nasilju.html, http://www2.gov.si/e-uprava/prijavadn.nsf.

Kakšen je postopek prijave? Kakšni so prvi ukrepi policije oz. CSD po prijavi? http://www.policija.si/index.php/katalog-zbirk-osebnih-podatkov/5902-prijava-kaznivega-dejanja-policiji-?lang=

Ali je bolje iti na policijo ali na CSD? Na Policiji se bodo posvetili predvsem prijavi in vas morda za dodatno pomoč usmerili na druge institucije, na CSD pa bodo vaš primer obravnavali bolj celostno. CSD je pristojen tudi za zasčito otrok.

Kako se ga lahko prisili, da bi šel h kakemu psihologu, na terapijo za ‘obvladovanje’ samega sebe? Povzročitelja nasilja lahko na svetovanje napoti CSD, sodišče ali tožilstvo.

Me veseli, da ne želite več čakati, ampak ste se trdno odločili, da nekaj ukrenete. In prav je, da se zavedate tudi svoje odgovornosti kot matere, namreč da storite tisto, kar je potrebno, da preprečite nasilje nad hčerko.

Veliko poguma in odločnosti tudi v naprej vam želim!

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Spoštovana,

Bom zelo direktna kajti, da ne ukrepaš in da že nisi odšla z hčerko stran je zame nedopustno. Če že sama prenašaš psihično in fizično nasilje si pa odgovorna za otroka, ki je nemočen in ranljiv…Posledice, če boste ostali skupaj bodo zaznamovale otročka za celo življenje v smislu psihičnega zdravja oz. bolezni…. In lepo prosim k svetovalcu zaradi trmastega otroka halo 4 leta/z njim nič ni narobe lepo prosim/… halo mož je psihično in fizično nasilen in on je za kazenski pregon ter za zdravljenje-vendar ne pričakuj veliko kajti poredkoma se odločijo za zdravljenje, ker je to dolgotrajen in večletni proces in človek, ki ima nasilno vedenje mu tako prav ustreza in si ne prizna, da je z njim kaj narobe seveda….

Morala bi ukrepati že včeraj in ne jutri. Takoj odidi z otrokom na varno, ker nasilno vedenje se bo samo še stopnjevalo in sama boš postala psihična razvalina in prav tako tudi otrok in zaradi njega si kazensko odgovorna, če nasilja ne prijaviš.

viviana

Ženske pa kaj vam je? Vse ste lepo razložila in opisala v pismu. Ne mislite, da bo kaka prijava kaj zalegla in da se bo on kaj popravil!! To bi bilo prelepo, če bi se nasilneža dalo s takim ukrepom spremenit, prevzgojit. Vi boste počasi ob takem človeku izgubili sebe…samospoštovanje, samozaupanje in na koncu otrok ne bo imel nobenega pravega vzgleda ne v vas ne v očetu!! Če hočete dobro sebi in OTROKU stran od takega človeka!

Vse dobro vam želim!!!

..Od takrat ko sem napisala svoje mnenje se gospa ne javi več……..zaradi takšnih zgodb imam dejansko tesnobo saj bo nemočno bitje otrok nosilo posledice vse življenje, če ne bo takoj odstarnjen iz nasilnega družinskega odnosa. In tudi zato-predvsem zato je potrebno sprejeti družinski zakonik-potreben bi bil že včeraj, da se zaščiti najbolj ranljiva bitja – naše otroke.

viviana