Lepo pozdravljeni.
Mene pa zanima, kako kot laična oseba lahko predstaviš uradnim institucijam, da si v zvezi z osebo, ki ima MOM, medtem, ko je njej že uspelo prepričati vse po vrsti, da je on žrtev, ti pa nasilnež??
Kako naprej, že brez tega, je dovolj hudo.
Hvala za odgovor.

Pozdravljena,

pri tvojem vprašanju se mi poraja po glavi. Katere inštitucije? Centri za socialno delo, policija…?
Kakšno pomoč rabiš od inštitucij? Mogoče je možna, tudi še kakšna vzporedna pot.

Vsekakor pa je, kako se lotiti zadeve, odvisno od tega od koga rabiš pomoč in kakšno?
Verjetno boš dobila boljše informacije, če napišeš, malo več in bolj konkretno, za kakšne težave gre.

Sicer pa so vse inštitucije sestavljene iz posameznikov, in od njih, njihovih življenskih izkušenj, informiranosti je odvisno, kakšna bo naša izkušnja z njimi. Zatorej če imaš slabo izkušnjo z enim, še ni rečeno, da pri naslednjem ne bo odziva, na našo težavo. Pomaga pa, če je nedko že imel podobne primere in ve, o čem govorite.

Torej, še enkrat, upam, da boš napisala, za kakšne težave gre.

Ja institucije so pa lahko velika težava. Povsem razumem tvojo skrb Gemma ne glede na to s katerimi institucijami imaš težave.

Pri nas niti večina strokovnjakov (še) nima dovolj znanja o osebnostnih motnjah, to ni niti omembne vreden del njihovega izobraževanja, kaj šele inštitucije, kot so šole, czs, policija…

In drugič, ker je za osebe z MOM ( predvsem visoko funkcionalne) značilno, da so izjemno spretni v manipulacijami z drugimi in lahko socialno delavko, učiteljico, policista za šalo namažejo na kruh.

Lahko si predstavljam, da se bo nekdo lažje postavil na stran nekoga, ki je ves “mil, prijazen, strpen, miren, razumevajoč” kot pa na stran tistega, ki je že na robu živčnega zloma, ker ve, da je vsa ta miloba, strpnost in prijaznost zgolj krinka, da je zaradi napačnih odločitev lahko ogrožen otrok in ki je že tako ali tako ves preč od vseh dram in čustvenih nihanj svojega partnerja.

V tujini imaš že odvetnike ( ne samo psihotarapevte ali psihiatre) , ki so speciaizirani za ločitve ali druge postopke, kjer je eden od vpletenih borderline. Ločitev je lahko pri nekom, ki ima že tako smrtni strah pred zapustitvijo in je za to, da obdrži drugega ( ali vsaj nadzor nad njim ) pripravljen storiti prav vse, lahko izjemen sprožilec mejnega vedenja. Zato lahko pogosto pride do lažnih prijav zlorab, popolnega izkrivaljanja resnice in podobnega. Obtožbe in manipulacije so lahko tako hude ( in tudi na veliko škodo otrok), da pristojni le stežka dojamejo, da so lahko povsem izmišljene.

V knjigi Ne stopajte več po prstih je opisanih nekaj načinov, kako lahko to prebrodiš in kaj storiti, če pa se pobrska po tuji literaturi sem prepričana, da je tega še več.

Edino, kar preostane je po mojem mnenju, da se oborožiš z znanjem in da najdeš ljudi okoli sebe, ki ti bodo v pomoč in podporo. Je pa to dolga, naporna in trnova pot, še posebej če so vpleteni otroci.

Upam pa, da bo počasi to znanje prišlo tudi k nam, še posebej tam, kjer bi bilo nujno potrebno.

Drži se Gemma! Če ne drugače, lahko pomagamo vsaj s kakšno toplo besedo, če ne že s kakšnim konkretnim nasvetom 🙂

GittaAna

Marisska7, hvala za tvoj odgovor.Žal ne morem kaj več napisati, ne upam.
Sem pa v kar veliki godlji, če temu lahko tako rečem.Veš, mi je prijetno ob misli, da pa le nisem sama z vso težo, ki jo nosim.
Hvala ti.Upam, da razumeš.Lepo bodi.

Spoštovana GittaAna, najlepša Vam hvala za vaše tople misli in besede.Očitno ni drugega izhoda, kot oborožitev z znanjem, kako postopati, kajti , take osebe, so sposobne prepričati vse po vrsti, da je on žrtev, ti pa tisti, ki si grd.
Ne veste koliko mi pomeni, da se je začelo premikati v tej smeri, čeprav mogoče meni ne bo ravno v pomoč, vsem ostalim, pa ki se bodo znašli v taki situaciji, pa ravno zaradi vas , malo lažje.Je pa to peklenska pot, ki težka sama po sebi, zaradi sposobnosti manipuliranja z vsemi osebe ki ima MOM , pa še težja.Ni lahko, ko veš, da si dobesedno zvezanih rok, ne samo to, da so zaradi takih oseb, vse institucije proti tebi, dokazati pa ne moreš nič.Beseda proti besedi.Samo od odprtosti ljudi na institucijah je odvisno, koliko bodo komu verjeli.Bi pisala kaj več, pa ne upam.
Iz srca hvala.

Draga Gema,

Le zakaj in katere inštitucije bi morali prepričati, če gre za psihično in ali fizilno nasilje s strani partnerja in kakor razumem vas je zelo strah? strah česa? partnerja?

Po mojem vedenju in izkušnjah organi pregona zelo dobro delujejo, prav tako pa tudi nevladne organizacije.

pozdravček, viviana

Viviana,
ja vse inštitucije, ki si jih naštela .
Da organi pregona dobro delujejo je že res, ampak kako pa sodišče???
Tam pa je druga pesem.
Strah, ja partnerja in njegovih mahinacij, manipulacij, laži, sprevračanje besed…
Še vedno težko dojamem, česa vsega so taki ljudje sposobni.
Upam, da mi bo skozi pekel z pomočjo različnih inštitucij le uspelo.Psiha pa je tako zelo načeta, da je škoda besed.
Prijeten pozdrav.

Gemma,

Žal lahko samo ugibam in po napisanem si bila na sodišču razočarana??

Moje mnenje je, da kot prvo je potreben zelo dober odvetnik. Toplo priporočam tudi DNK-društvo za nenasilno komunikacijo, kjer nudijo žrtam nasilja individualno obravnavo in vso podporo in oporo ter pripravo na sodišče.

Sama še čakam obravnavo na sodišču, tako da ne vem kako bo….. Z policijo in kriminalistom sem zelo zadovoljna – bila sem slišana in to je bilo takrat najbolj pomembno.Imala sem terapije na DNK. Udeležila sem se tudi delavnic oz. izobraževanje asertivnega vedena, spoznavanje procesa in dinamike nasilnega odnosa…. Priskrbela pa sem si tudi dobro odvetnico…Psihično sem pripravljena na sodišču na vse gleda na dejtvo kaj vse sem že slišala od nasprotne strani-bivšega partnerja me skorajda nič ne more presenetiti ali pač ? Pripravljena sem pa tudi na to, da se na sodišču ne bo zgodilo nič. Sama grem povedat svojo zgodbo, svoje sporočilo zase in za vse druge žrtve nasilja, ki morda danes še ne upajo spregovoriti oz. oditi iz nasilnega odnosa….hkrati pa tudi povedati, da sodišča po enem letu ali še več/ne vem kdaj bom klicana/ res ne potrebujem. Potrebovala pa bi ga nekaj mesecev nazaj, ko sem bila ohromljena od strahu….

drži se in pozdravček,
viviana

Menim, da te institucije vedo, da se nasilneži delajo na vzven dobre super prijazne, doma so pa obratno. Vsaka ženska tako pravi, niste edina avtorica, ki bo kaj takega povedala, da partner manipulira. Oni bi to morali že vzeti v zakup 😉
Viviani pa, čestitke za pogum in lep zgled za vse.
Seveda pa gospa gemma, ne dajte se, naj vas na sodišču ne zlomi. Naj ne vidi, da vas je zadelo. Naj se laže kar se hoče, VI veste kaj je res in kaj ne. In borite se, ne pustite, da laž prevlada, jaz zase vem, da bi vstala in začela na ves glas govoriti kaj in kako je bilo, ne bi bila tiho in pustila, da se laže. Dovolj je bilo, naj sedaj zmaga tisto kar je res, vi!

Draga Viviana.
Hvala za vse tvoje tople besede in tvoj pogled, ter na to, da si podelila z nami svojo izkušnjo.
Tudi jaz še čakam na sodišče, si ne predstavljam, kdaj bo kaj prišlo, kljub temu, da je tako kot pri tebi naokoli že veliko mesecev.Ti imaš vsaj moč, jaz nimam tudi te ne.Uničil me je psihično , popolnoma sem na tleh, otroci se mi smilijo, ker gledajo mamo, kako se bori, a je kljub vsemu popolnoma na tleh.Težko je, ko si sam na tleh in sesut, pomagati še otrokom, ko nekako zbiraš zadnje atome, da jim stojiš ob strani in jim nudiš podporo.Težko je gledati otroke, kako so se spremenili, kako jih je celotna situacija spremenila in jih prisilila, da so prehitro odrasli, da niso otroci.Krivim in obtožujem sebe, kajti, če jaz ne bi napačno izbrala, vsega tega ne bi bilo.Po nepotrebnem sem povlekla v to še otroke, ki niso nič krivi, ki na nek način trpijo zaradi mene in napačnih odločitev.Še huje pa je, ko poslušam okoli kakšne laži trosi naokoli, ko je natrosil en kup laži, po vseh uradnih institucijah, da pa niti ne govorim o mojih svojcih, prijateljih, ki to niso.Ko pri vsej stvari, na koncu ostaneš popolnoma sam.
Bom se obrnila na omenjene institucije in zaprosila za pomoč in podporo, moralno ki jo še kako potrebujem, da bom zmogla funkcionirati naprej.Zavoljo otrok.
Žal mi je, da ne morem pustiti tu kakršnega koli kontakta, da bi kakšno rekli.
Lepo bodi.Hvala za vse.

Spoštovani.
Povedala sem svojo plat zgodbe, povedala sem resnico, delno so mi verjeli, drugje, pa sem potem dobila pod nos, da pa naj se naslednjič obrnem na institucije, ki so na moji strani in držijo z mano, da institucije-uradne, pa se morajo držati svojega in zastopati interese obeh strank.
Na koncu izpadem jaz tista grda.Komu potem verjeti?
Na koga se zanesti?
Samo na samega sebe, ampak mi zmanjkuje moči.
Govoriti na glas resnico, sem poskušala, pa mi ne verjamejo, niti prijatelji ne.Ker je tipično kot vsi ostali.Na vzven prijazen, ugleden spoštovan gospod, doma za štirimi stenami, pa je povsem kaj drugega od tega, kar se kaže v zunanjosti.Govoriti še naprej??Komu, če ni važno kaj povem.
Želim si da zmaga pravica.Verjetno je moja želja prevelika.
Lepo bodite.Hvala za spodbudne besede.

Prisrčna hvala obema za oporo in podporo.

Draga Gemma super, da si se odločila in da boš poklicala DNK-res jih toplo priporočam in tudi spoznala boš na delavnicah druge ženske, ki so preživljale nasilen odnos in takrat veš, da nisi sam. Obstaja pa tudi skupina za samopomoč za žrtve nasilja enkrat tedensko in sicer v okviru SOS telefona-nasilje nad ženskami in otroki.

Kot prvo ti polagam nekaj in to si ponavljaj: Kar on govori ni pomembno. Ne poslušaj. ne odgovarjaj na nič. Njega ni več. Če ti kdo od njegovih sorodnikov in znancev hoče kaj povedati samo postavi mejo v smislu, da te on ne zanima več. Ne kako je, ne kaj govori. On ni važen. Pomembna si samo ti in s teboj je popolnoma vse v redu. Ne krivi se za to, da si bila z njim. Na začetku odnosa nisi mogla vedeti, da ima nasilno vedenje. Nobena ne ve, tudi jaz nisem vedela. Ne krivi se, da si vztrajala z njim. Vse upamo, da bo bolje. Upanje umira zadnje kajne? Pohvali se, da si izredno močna, da si odšla iz odnosa in da si super mama, ker si zaščitila otroke. Na tem mestu vse čestitke. Nenazadnje za nasilno vedenje je kriv izključno tisti, ki ga izvaja in nihče drug.
Sama sem vzela vse skupaj kot izziv in izkušnjo, da se sedaj učim z delom na sebi, da sem še bolj samozavestna, da znam jasno postavljati meje, da imam pozitivno sampopodobo-skratka iz te življenske izkušnje se učim in rastem in jo ne obžalujem in se ne krivim ter govorim o svoji izkušnji. Seveda so vmes padci razpoloženje. Le kaj ne bodo po prestanem odnosu in samem begu iz njega. Žal se nasilje ne preneha z odhodom..Vendar odhod je potreben, da sem ponovno to kar sem Jaz viviana in samo to šteje.

Verjemi, da ko boš pridobila na samozavesti in vklopila razum te ne bo strah spregovoriti institucijam kaj oni menijo, ker ti bo vseeno. Po lastni izkušnji pišem, da povem, govorim in govorim jasno podkrepljeno z dejstvi in sem do sedaj bila slišana in razumljena.

Na tem mestu lepa hvala dr. Dernovškovi za odprtje foruma na temo OM. Sama pri sebi sem vedela, da to niti slučajno ni normalno vedenje mojega bivšega partnerja samo se nisem spuščala v to kaj bi bilo posredi. Vedela pa sem, da gre verjetno za osebnostno motnjo, kajti že samo podatek, da greš prostovoljno v razmerje iz njega pa ne moreš oddit oz. se moraš zateč k organom pregona res niti slučajno ni normalno. Upam, da ne smetimo forum z nasilnim partnerstvom. Vendar je tega tako ogromni in ženske si ne upajo spegovoriti, ko spregovorijo sodni mlini tako počasi delajo, da si vmes lahko že popolnoma obupan …tako da vsaj tu se lahko dobimo in si izmenjamo izkušnje. Predvsem pa smo opora in podpora druga drugi.

Lep pozdravček,

viviana

Pozdravljeni!

Slučajno sem naletela na tale forum in takoj dobila potrditev, kar že dolgo vem, in sicer, da ima tudi moj bivši MOM. Sama sem temu do sedaj rekla “motnja osebnosti”, saj se je velikokrat vedel zelo moteno, nenormalno, s pretiravanji (pretirano kazanje čustev, pozitivnih in negativnih), nepredvidljivo… Zdaj pa vidim, da obstaja skoraj enak strokovni izraz za to: “mejna osebnostna motnja”.

V tej temi se oglašam zato, ker razumem Gemmino stisko, saj sem tudi sama dala skozi ta pekel. Gemma, če ti bo kaj v oporo, bi rada podelila svojo izkušnjo.

Moj bivši je ravnotako lagal o meni, in sicer da pretepam najinega sina, da sem zanj (za sina) nevarna, da ga psihično in fizično maltretiram…, da sem imela druge partnerje, da mi je on kupil stanovanje (čeprav se je priselil k meni, ko je stanovanje že bilo moje)…, da sem ga finančno obrala (čeprav sem bila vsa leta samo jaz zaposlena, on pa je še dandanes brezposeln)… in še in še… Bilo je enih laži, ki si jih normalen človek ne more izmisliti. Hvalabogu pa sem imela dovolj debelo kožo in bila dovolj močna, da sem vse to prenesla, saj sem bila večkrat na meji, da se zlomim. Izgubila sem veliko prijateljev in celo moji najbližnji sorodniki so se obrnili proti meni, ker so verjeli njemu, a sem preživela in po več letih dobila nov krog prijateljev. Zanimivo, kakšno moč prepričevanja je imal (oz. ima še vedno), da je ljudi prepričal v nekaj, kar niso mogli preveriti, čeprav so za določene stvari vedeli, da laže (n.pr. glede stanovanja, financiranja…). Navadno nekomu, ki se enkrat zlaže, drugič ne verjameš več. A pri njemu to ne velja – je tako prepričljiv, da sam sebi verjame.

Škoda le, ker je sin izgubil, in to ravno zaradi inštitucij. Učiteljice in delavke na CSD so žal verjele očetovim lažem, da je pri meni življenje za sina škodljivo, zato so ga prešolali v kraj, kjer živi moj bivši, tako da sin zdaj že nekaj let živi pri njemu. Še vedno je hudo, ker vem, pri kako moteni osebnosti živi sin, ki je tudi sam vedenjsko moten, a ne morem nič. Sprijazniti se moram z dejstvom, da za sina nosim le polovico odgovornosti, in se ne smem kriviti za vse. Tudi za to ne, da sem mu izbrala takega očeta, saj sem v bistvu bila sama žrtev manipulatorja.

Edino na sodišču mu ni uspelo, ker sem hvalabogu lahko dokazala svojo nedolžnost, ko me je tožil, da pretepam in maltretiram sina. Takrat je sin zbolel za impetigo (bakterijsko okužbo kože), zaradi katere je imel po telesu rdeče izpuščaje in kraste. Njegov oče je to izkoristil za to, da ga je slikal, slike pa skupaj s tožbo predložil na sodišče kot dokaz, da sem sinu povzročila telesne poškodbe. Na slikah je seveda bila videti pordečela koža in vsak laik bi lahko verjel, da so to znaki fizičnega nasilja. A hvalabogu je bil sin takrat zdravljen pri svoji pediatrinji, ki je kot priča na sodišču povedala za bolezen, zaradi katere sem sina pripeljala k njej na zdravljenje (zabeleženo v zdr. kartoteki), sicer bi se lahko končalo tudi tako, da bi pristala v zaporu.

Bivšega se zadnja leta na daaaaleč izogibam in zame ne obstaja več, ga enostavno ni, ker edino tako lahko zaščitim sebe in svoje živce. Sin pa ima vedno odprta vrata, a ne pride velikokrat k meni, ker je pod vplivom očeta. Ne morem ga zaščititi, ker je na očeta zelo navezan in “gre po njegovi poti” – oponaša njegovo vedenje tako, da zbada sošolce, se z njimi pretepa, potem pa vso krivdo zvali na druge. Oče ga seveda zagovarja in mu s tem nudi navidezno oporo, ki sinu trenutno sicer ustreza, a dolgoročno je to le “medvedja usluga”. V šoli so zdaj že ugotovili, da je bilo prešolanje in selitev k očetu pred leti velika napaka, a poti nazaj ni. Sin se noče vrniti k meni, saj oče tega ne bi dovolil, pa tudi zato ne, ker pri njemu čuti omenjeno podporo in predanost, brez dolžnosti in odgovornosti. Jaz pa moram živeti naprej, zase, kljub vsem bolečinam v srcu.

Sem pa vesela, da se končno o tem govori oz. piše, saj tako tudi jaz vidim, da nisem sama s takimi izkušnjami in da res nisem jaz tista, ki sem izbrala napačno, ampak so napačni tisti, ki imajo to motnjo in zmanipulirajo tistega, ki si ga izberejo.

Veliko moči, poguma in trdnega značaja vsem, ki vas življenje preizkuša.
Objem in pozdrav,

Ž

(((življenka)))
Ko prebiram tvojo zgodbo, ne morem kaj, da ti ne pošljem vsaj virtualnega objema. Ne morem si predstavljati, kako si vse to preživela, ne da bi te popolnoma sesulo.

Res je šokantno, kako briljantno spretni so visokofunkcionalni MOM, ko je treba prepričati institucije v njihovo plat zgodbe. Tudi sama sem bila šokirana, ko sem ( sicer od daleč) opazovala nekatere primere,. s kakšno lahkoto so “namazali na kruh” socialne delavke, sodnike, odvetnike, učitelje…in si mislim, kako grozljiva je bila ta izkušnja zate v situaciji, ki že tako ali tako ni lahka ( spoznanje, da je tvoj partner bolnik, da imaš z njim otroka, ločitev…)

V primerih, da eden od staršev popolnoma omreži otroka in ga naščuva proti drugemu se dostikrat zgodi, da vsaj takrat, ko otrok odraste počasi spozna, da ni bilo vse tako črno belo, kot mu je eden od staršev skušal prikazati in če živi s staršem, s katerim ni vse v redu, bo tudi sam slej ko prej spoznal, da ni vse tako, kot izgleda. Upam, da se bo to zgodilo tudi v tvojem primeru in da boš lahko vsaj takrat ponovno vzpostavila bližino s svojim otrokom in mu pomagala, da se bo tudi sam izvil iz primeža mejnega sveta njegovega očeta.

In upam tudi, da se bo vedenje in znanje o osebnostnih motnja čim hitreje razširilo po Sloveniji ( kar se bo zgodilo slej ko prej, samo pri nas na tem področju ponavadi zaostajamo za 10-20 let) saj se bo s tem potem veliko lažje spopadati.
Upam, da ostaneš z nami
GittaAna

GittaAna, hvala za te vzpodbudne besede. Tudi jaz verjamem, da bo sin enkrat sam spoznal, kakšne so zadeve v resnici, in to upanje in vera v to me držita pokonci. Trenutno je zelo razdvojen, saj ob tako različnih vzgojah in vzgledih obeh staršev drugačen sploh ne more biti. Zaradi tega je tudi sam vedenjsko moten, vzkipljiv, neobvladljiv, ima slabo samopodobo… A upam, da bo vseeno enkrat prišel na pravo pot ter razmišljal in deloval normalno, čeprav odrašča v zelo nezdravem okolju. Tolažim se tudi s starim rekom, da “najboljše rastline zrasejo iz gnoja”, in upam, da bojo tudi sina te življenske izkušnje naredile pametnejšega, močnejšega in modrejšega, in da se le ne bo istovetil z očetom.

V stike s sinom ne silim pretirano, ampak “aktivno čakam”, da sam poišče pot do mene. Sem pa stalno v kontaktu s šolo in njegovo psihologinjo, in se trudim, da naredijo čimveč za to, da otrok ni v “hermetično zaprti družini”, ampak da ima dodatno učno pomoč v šoli in tudi doma, da vidi tudi druge, normalne ljudi, kako delujejo. In ravno ob prebiranju tega foruma sem dobila potrditev, da ravnam prav in da je to z moje strani največ, kar sploh lahko naredim za sina v dani situaciji. Zdaj je star 14, pri očetu je od 10. leta, ob ločitvi pa jih je imel 3.

Objem vsem, ki doživljajo podobne izkušnje z bližnjimi z MOM.

Draga Viviana, najprej opravičilo ker se toliko časa nisem oglasila, ampak bilo je toliko vsega, težav brez konca in kraja, tako da ne pravijo zastonj, da ko gre nekaj narobe, da gre vse.
Otroci so me strašno potrebovali, me še vedno.Soočanje s stiskami, s postravmatskimi motnjami ni enostavno.Hudo je ko gledaš kako otroci trpijo, kakšne posledice jim to pusti.Naporno je za vse.Dobila sem pomoč na DNK, dobila sem svetovanje, krasni ljudje so, hvala ti.Z ljudmi ki imajo MOM je zelo težko živeti, kajti pri njih nikoli ne veš, kaj lahko še pričakuješ, kaj je naslednji šok , ki ga boš doživel.Nasilje, je skoraj da del njih, se meni nekako zdi in je prav, da se piše tudi o temu, če nimam prav, me popravite prosim.Tudi jaz sem hvaležna za ta forum, kajti dolgo sem tavala po temi in iskala odgovore, kaj, kako, zakaj in tu sem jih našla.Pa ne da opravičujem na ta način te ljudi, ker jih ne, ker za moje pojme, nekdo , ki je sposoben spletk, manipulacij in kaj vem česa vse, ne more biti neumen.
In najbolj mi se dopade tvoj stavek, ko praviš, da kako prideš svobodno v tako vezo iz nje pa ne moreš izstopiti, ali pa se moraš obrniti na pomoč na institucije.
Na samozavesti bomo mogli ogromno delati še vsi, kajti še tisto malo samozavesti, ki smo jo imeli, so nam jo vzeli.
Draga Viviana, hvala za vse prijetne misli in besede.En virtualni objem in vso srečo.

Draga Življenka.
Najprej te tako iskreno objamem iz srca.Hvala ker si se oglasila in nam zaupala svojo zgodbo.
Hvala, ker razumeš mojo stisko.
Naj povem, da mi gre na jok, ko pomislim na tvojo zgodbo.Tako mi je hudo za tebe, za sina, za vse kar se ti je zgodilo.Vidim, da je bilo moje vprašanje povsem na mestu, kajti dobesedno bi se lahko podpisala pod tvoje misli in besede.Česa vsega so sposobni, koliko laži, ki jim nasedajo vsi, ne samo on.Kako lažem, reče resnica, kako te blati pred drugimi, koliko škode se naredi zaradi širjenja laži o tebi, otrocih, ki pa se resnice niti ne dotaknejo, kajti resnica je povsem drugačna.
Kako spretni so v lažeh in manipuliranju je tvoja zgodba velik dokaz.Žal mi je, da mu je uspelo prepričati institucije.Žal mi je, da si zaradi njegovih laži izgubila sina, žal mi je za sina, ker je zaradi njega , njegovih laži in manipulacij izgubil krasno mamo.
Točno te stvari sem imela v mislih, ko sem postavljala vprašanje.
Kdo bo komu verjel, ko gre beseda proti besedi?
Bi ti napisala, da obstaja pot, da dobiš sina nazaj, pa sem razbrala, da je to zaenkrat nemogoče, da veš, da bo za tebe in njega huje.Razumem te.
Preden sem naredila konec, sem bila že dobesedno na poti na CSD, da jim povem, da če se meni kaj zgodi, da pod nobenim pogojem ne dovolim, da mu dodelijo otroke.Situacije se je obrnila, otroci so pri meni.Vsi skupaj smo ranjeni, potolčeni, sestavljamo se skupaj, na vse možne načine, a posledice so hude.Kot je omenila v prejšnjem odgovoru že Viviana, se s tem, ko odideš zgodba žal ne konča.Žal posledice so hujše kot si jih lahko sploh človek zamisli.Niso to modrice, ki čez čas zbledijo, ampak je ranjena duša, srce, človekova bit.Včasih zaradi vsega tega boli celo telo.Kot pravi Življenka boli srce, ja in še vse ostalo.Ko boli srce in duša, boli celo telo.
Vse, kar je očem vidno, zbledi in bolečina popusti, a bolečine duše in srca ne vidi nihče in bolečnina ni primerljiva z nobeno bolečino telesa.
Življenka želim ti, da ostaneš tu z nami.Želim ti, da si pozdraviš srce.
Želim ti, da boš ostala močna še naprej.Se še javim.
Življenka iz sca hvala za tvojo zgodbo.Mi je malo lažje, ker nekdo ve česa se bojim.
Drži se.Vsi ostali pa ravno tako.

Gemma, mislim, da si lahko srečna, da so pri tebi, pogovarjajte se, naj vedo kakšen je oče. Saj ni to blatenje, ampak resnica, če je res takšne govoril, naj vedo- itak je resnica in ne blatenje. Ko boste pripravljeni se pač pogovarjajte, ne zapirati to stran in se delati kot da nič ni, s pogovorom se lajša prebolevanje.

Kar pogumno, mogoče na kakšen zmenek s kakšnim pravim moškim, veste, niso vsi tako slabi.
Če te je česa strah, pa tako vedno privabiš nase negativno energijo, če si samozavesten in veš kako in kaj, pa slej ko prej pritegneš dobro. Kar tukaj mislim je to, da ne prenehajte tretirati sebe kot žrtev ubogo nebogljeno, ker točno to boste dobili, vedno boste samo nebogljena žrtev, ker ko vas berem, se mi zdi kot da boste vsak čas izdahnili dušo (brez zamere) Če bi bil kdo hudo bolan, bi bilo še huje mar ne..?

To da ste prizadeta je normalno, verjetno bo še nekaj časa trajalo preden boste pozabili, vendar ne misliti na njega, on ne obstaja več, je samo en beden spomin preteklosti. Spoznajte kakšne nove prijatelje, magari tukaj gor, pojdite in se vpišite v kakšen hobi, pojdite v naravo, vzemite kakšno žival iz zavetišča, da boste razvedrili sebe in otroke, naj skrbijo za njo, da bodo zamoteni. Ne zdaj samo sedeti doma in premlevati kaj je govoril, kako, kje je kaj dela…. ljudje bodo slej ko prej spoznali kaj je res in kaj ne, pa verjemite, drugi se ne ukvarjajo z nami tako kot mi mislimo da se – ker boste rabili še dalje za prebolevanje. Ni vreden niti enega sekiranega trenutka, zdaj je nastopil vaš čas, da uživate, tako ali drugače, samo ne pomiljute niti sebe niti otroke, da ste tako zelo ubogi in ranjeni, ker to pritegne še večjo negativno energijo.
Vsak pa normalno rabi čas da preboli takšne in drugačne zadeve.
Srečno.

Zivljenje dostikrat ni tako zelo prepeosto, da bi lahko tezave zgolj odrinil na stran in ni dovolj, da se zgolj zamotis, pa bo slej ko prej vse drugace.
Tu gre za prosces del katerega je tudi zalovanje, ki ga ni pametno preskociti, kot tudi ne v njem obticati.
Se pa strinjam, da je potrebno z otroci na njim primeren nacin govoriti, kaj se v druzini dogaja. Tudi ce poskusamo skriti to cutijo in so lahko zaradi tega, ker nerazumejo precej zmedeni.
GittaAna

…….super ste punce-no super smo 🙂

In nismo žrtve . To smo bile v odnosu, ko pa smo odšle iz odnosa smo prenehale biti žrtve. Tu si delimo svoje izkušnje, razmišljanja, kajti tiste, ki smo bile v takem odosu vemo kakšen pekel je to in kakšne strategije preživetja smo uporabljale, da smo preživele vsak dan….Začaran krog iz katerega ne izstopiš takoj, kje pa. Predno ugooviš, kje si lahko mine žal več let kroga nasilnega odnosa.

In upam, da bomo opora in podpora vsem, ki se še ne upajo pobegniti iz pekla…..To je najtežji del, ker ne veš kaj bo……..

se beremo 🙂

lep večer še naprej , viviana