spolna zloraba in orgazem
živjo,
zanima me, če obstja še kakšna oseba, ki je bila spolno zlorabljena in ima težave z doživljanjem orgazma?
Pri meni je tko, da ga še nisem doživela in očitno je ta blokada povezana kar z zlorabo samo v smislu, da mi je zloraba jemala energijo, stres, se nisem mogla sprostiti in spustiti in pri orgazmu je podobno, sploh se ne morem toliko sprostiti ali spustiti zadeve, da bi šla čez
Lahko kakšno rečemo tukaj naprej,lahko pa tudi pišete na zasebno in se pol mailamo.
al je to bolj tema za forum spolnost
Iščem osebe, s katerimi bi se lahko o tem pogovarjala in bi me razumele, ker nekak ženskam, ki niso imele izkušnje spolne zlorabe to ni jasno, kako ne morem imet orgazma:( itd.
pozdravček od Pupi
Živijo!
Jaz pa bi raje kar tu razpravljala .. morda še komu pride prav ta debata!
Šele pred kratkim sem prišla do tega, da je verjetno zloraba kriva za to, da kljub temu da uživam v spolnosti, s partnerjem zelo redko doživim orgazem – sama pa ga brez težav. Jaz to povezujem s tem, da se mi je zdelo narobe, ker sem včasih pri zlorabi doživljala prijetne občutke (telesne) in se mi še zdaj podzavestno zdi, da to ni ok.
Drugače me zloraba ne obremenjuje preveč, tudi s terapijo sem mnogo predelala in lahko rečem, da sem srečna v življenju. To me je pa pred kratkim udarilo kot strela z jasnega …
Zdaj sem problem odkrila, ne vem pa kako naj se ga lotim reševati, ampak prvi korak je sigurno narjen!
Pozdravljena, slovarka !
Zagotovo je vsemu temu kriva zloraba v preteklosti. Kot vemo se simptomi odražajo na vseh plateh življenja, se prav govoto tudi v spolnosti. Sami damo ” signal ” možganom, da nam nekaj ni všeč in potem v večini primerov, ta ” signal ” nas vedno opozarja in odzvanja v glavi. Kako se s tem soočiti, je pa malce težje ! Zavestno se moramo odločiti, da se bomo nekih vzorcev znebili, ter moramo seveda vsakodnevno ponavaljati kot ” papiga ” sami sebi to, da možgani dojamejo. Včasih nam rata to, spet drugič ne.
Od nas samih je odvisno kako intenzivno in kako dolgo bomo ponavljali ta proces !
Draga PUPI, glede na število komentarjev, je spolna zloraba še vedno tabu tema, ženske se o tem premalo pogovarjamo. Posilstvo je nekaj, kar te zaznamuje za celo življenje, sama sem to grizla celih 40 let, bila poročena, ostala sama po 11 letih zakona, imela še dva partnerja, in doživela v teh letih nič omembe vredno št. orgazmov. Vsa leta krivila in obsojala sebe, nihče ni vedel za to. Partner, ki ga imam sedaj, je kaj hitro ugotovil, da je z menoj nekaj narobe. In to še preden sva sploh imela spolne odnose. Na kakšen način, mi ne bo nikoli jasno, na vprašanje kako, je dejal samo: “nekaj je v tvojih očeh”. Bil je prvi, ki sem mu povedala za svojo izkušnjo. Njegova potrpežljivost je obrodila sadove in danes pri svojih ohoho letih uživam v spolnosti. Poanta pa je, pogovor s pravo osebo, verjemi da jo boš instinktivno začutila, počasi bodo padale ovire, popuščale bremze, pozabila ne boš nikoli, ne boš pa obremenjena s tem, samo zaupaj vase in vse bo dobro….vso srečo ti želim
Pupi,
kot otrok sem doživela spolno zlorabo, katerega dogodek sem izbrisala iz glave, dokler mi ni tam pri 24-ih letih “butnil” ven v katastrofalni obliki. In ja, imam težave z doživljanjem orgazma, prepoznavat pravzaprav svoja čustva – kaj mi je fajn in kaj mi ni… cela frka. Zdej jih imam skoraj 30 in še vedno kdaj, ko se vsaj samozadovoljujem mi včasih uspe doživet orgazem, včasih ne. Pa pravzaprav iščem kakšnega v redu psihoterapevta v KP ali pa tudi v LJ, ker moj psihiater (6 let ga skoraj obiskujem) mi sam “zdravila” predpiše, meni pa manjka vsebina, po možnosti še kakšna skupina, kjer so ženske podobno doživele, ker še vedno čutim potrebo da to dam že enx skozi, ker ne želim biti do konca življenja zaznamovana in melanholična žrtev. Pravzaprav sem tega stanja že sita in hrepenim po spremembi.
Pozdravljena!
V društvih za nenasilno komunikacijo, se bodo srečanja / terapije pričela v drugi polovici septembra. Malo poglej po netu ( v katerem kraju želiš ), če na njihovih straneh že kaj piše o tem. Predhodno pa lahko pokličeš in se tudi vse ostalo pozanimaš.
Seveda pa ti čestitam za ta korak ( da želiš nekaj narediti zase ), le tako naprej in korajža velja!
Srečno!
Moje mnenje:
Pustite terapije in neka srečanja samopomoči in ne vem kaj.
Maščevanje! Hitro in enostavno! In to še takrat ko je sveže. Ne trpet 40 let in ne vem kaj. Sej pa niste revice da se boste pustile. Jaz nisem maščevalna oseba, nikakor, se raje umaknem. Ampak konkretno pri taki dramatični izkušnji, da bi mene nekdo spolno zlorabil, si niti predstavljati ne morete, da bi mi edin cilj v življenju bil, da se osebi maščujem. To bi bil za mene edin način, kako prebolet. Če se počutiš kot ŽRTEV, potem Si žrtev in TRPIŠ kot žrtev. Ne spolne zlorabe vzet samo z enega vidika, vidika žrtve. “Joj, kaj se mi je zgodilo, kako sem boga.” Nee, situacijo vzet v svoje roke, in pokazat zlorabljevalcu kar mu gre. naj vsaj ena proba in na forumu napiše ali se sedaj počuti boljše? Stavim za gajbo pira, da se bo!
NE SMEŠ se počutit kot žrtev, ker potem boš trpela in boš res žrtev, počuti se kot da si v neki mafiji al nekaj in nasprotnik ti nekaj stori in ti moraš vrniti udarec. Kot da je vse igra. Ne držat za sebe in v sebi tako grozoto, “človek ” ki ti pa je to storil, pa lepo živi dalje. Ni šans. Če katera rabi pomoč, kako preboleti to, me lahko kontaktira, da spodbudim v njej prave vibracije, da bo lahko živela naprej ne kot žrtev, ampak kot oseba, ki je imela in obvadala svoj nesrečni dogodek in ga preobrnila v svoj prid in ponos. Ne morete verjet, kako dobra popotnica je to za naprej, za svojo samozavest, ko dobite občutek, da vam noben nič ne more. Tudi če vam naredi, znate pravilno odreagirat , se spopast. Še enkrat -ne kot žrtev, ampak kot prava ženska, katere se lahko moški samo bojijo. In mogli bi se. Bodite vzor sebi in vsem ženskam. Vso srečo!
Za vse se da:
Zelo lahko je razlagat in dajat nasvete tako “na pamet”.
Res ti iz vsega srca zelim, da tega ne bos nikoli dozivela, ampak resnica je, da bi sele takrat lahko vedela kako se punca/zenska pocuti po zlorabi.
Sama te izkusnje nisem dozivela, imam pa prijateljico, s katero sva si zelo blizu, ki je imela v zivljenju taksno izkusnjo (spolna zloraba se je zgodila v druzini) in sva se velikokrat pogovarjale o temu (sem ena od redkih, ki vem za to njeno hudo izkusnjo).
In ker sama tega nisem nikoli dozivela, ne morem nekomu soliti pameti, se namanj pa deliti “nasvete” v stilu, da ce te nekdo zlorabi zdaj pa moras ti njemu nekaj odrezati, ker se bos potem pocutila bolje. Ja, super!
In ja, skupinske terapije zelo pomagajo. In pogovarjanje o tej temi. Vsaj moji prijateljici je. Ampak v vecini primerov se zenske, ki so bile zrtve zlorabe skrivajo zaradi sramote.
Pa se to zgodbo naj povem: Ko sem bila v srednji soli, je eno punco iz visjega letnika spolno zlorabil en zdravnik (je ze kar nekaj let od tega). Najbolj me je pri vsem temu prizadelo, kako se je to razvedelo med dijaki, kako se jih je veliko delalo norca iz tega (tudi punce), da so padale izjave v stilu pa saj je sama iskala, saj je take sorte punca in podobno. Ne dolgo po temu je nasa solska psihologinja dala v resevanje anonimno anketo, kjer se je odgovarjalo na vprasanja kot ce bi se ti to zgodilo ali bi dejanje prijavil in ce ne bi si imel moznost obkroziti zakaj ne. Rezultat je bil presenetljiv, ker nas je 80% odgovorilo, da ne bi prijavili, kot zakaj ne, pa sta se najveckrat pojavila odgovora zaradi javnega ponizanja in ker bi me ljudje obsojali.
Pozdravljena!
To kar si napisala, ne bo nikomur v olajšanje – namreč, da naj uporabnica vzame ” vse v svoje roke in bo vse opravljeno ( po tvoje maščevanje ) “. Še zdaleč ne bo !
Tiste, ki so zlorabljene, vedo kako se počutijo, kaj občutijo in so v večini primerov ” zgubljene “, saj ne vedo kaj naj s tem počno!
Dejstvo je, da zlorabljeni ljudje ne prijavijo zlorabe, zaradi sramu ( kaj bodo rekli bližnji, sosedje, okolica ) in seveda TO NI PRAV ! Tudi, ko se prijavi zloraba, se velikokrat ne doseže željenega cilja – da se sodi zločincu.
Kaj torej preostane ? Zagotovo ne osebno maščevanje ( čeprav bi si zaslužili! ), ampak SPREGOVORITI o ZLORABI, se naučiti kako se spopasti s tem ( to pa te naučijo na skupinski ali induvidualni terapiji ).
Še vedno je zloraba med nami velika sramota oz. tabu tema. Ne samo posameznice ampak mi vsi, družba bi se morali truditi, da se naredi korak k temu naprej.
Ne zatiskajmo si oči, glejmo okrog sebe in spregovorimo!
Pogled na zlorabo se spreminja z leti. Če si z distanco gledal na to temo celo življenje, lahko garantiram, da se ob spominjanju zlorabe popolnoma spremeni dojemanje le te. Kaj pomeni zamrzniti ob dotiku, ve samo tisti, ki je to doživel. Predelati zlorabo nima nič s storilcem zlorabe, ampak je nekaj, kar žrtev mora razčistiti sama s sabo. Večina teh, ki zlorabljajo nikoli ne priznajo. Ali to pomeni, da se bom jaz v nedogled grozno počutila? Ne! Če mi je pokvaril otroštva, mi ne bo še prihodnosti. Moje življenje ni več v njegovih rokah. To je razlog za terapije, skupinske ali individualne, ali za vse tiste stvari, ki so namenjene razreševanju zlorabe. Maščevanje ni vredno! Je izguba časa in energije, ki jih jaz potrebujem zase, za kvaliteto svojega življenja, kar bi bilo absolutno škoda spet nameniti izmečku, ki zlorabi malega otroka. Zakaj pa žrtev zlorabe se včasih obnaša še naprej kot žrtev? To je težko za druge razumeti. Težko je razumeti gnus in občutek umazanosti, ki ga oseba doživlja po zlorabi. Če prej ne odpravi s temi občutki, se bo vedno počutila umazano in torej “vredno” vsake zlorabe. Za “vse se da”: Ni ti treba razumeti, ampak govoriti tudi ne.
Pozdravljeni!
Imam prijatelja, izredno skrbnega očeta. V boju za skrbništvo, že čisto psihično in finančno ižčrpanega. Zadevo ima na sodišču in se vleče kot jara kača. Sedaj se dogaja sledenje. Hči je spremenila vedenje. Tlačijo jo more, ima odpor do matere. Mati jo je zapustila, ko je bila stara 3 mesece. Tako, da pozna samo očeta. Hči se vrača domov v njenem spodnjem perilu ( kljub temu, da ne prespi tam). Z vnetim zunajim delom splovila, pred kratkim je izjavila, da se luliko liže. STARA JE 8 LET. SODIŠČE JO ŽELI DODELITI MAMI. Ona je brezposelna, z ekstremnimi spolnimi potrebami, poleg tega odvisnica od določenih substanc. Gre se ji samo, da bi dobivala preživnino zanjo, za hči se ne meni. Razmišljamo,da bi dali medijsko naprej. Ampak prijatelj se boji, da bo še več škode zanjo, ne vidi rešitve. Nima pa denarja za kakšnega dobrega odvetnika.
[Zivijo,imam znanko ki imela isti problem..sicer ne vem kaj se ji zgodilo..ampak to je druga tema..v glavnem je resitev za to..ce beres to sporocilo javi se..l.pquote=pupi12]živjo,
zanima me, če obstja še kakšna oseba, ki je bila spolno zlorabljena in ima težave z doživljanjem orgazma?
Pri meni je tko, da ga še nisem doživela in očitno je ta blokada povezana kar z zlorabo samo v smislu, da mi je zloraba jemala energijo, stres, se nisem mogla sprostiti in spustiti in pri orgazmu je podobno, sploh se ne morem toliko sprostiti ali spustiti zadeve, da bi šla čez
Lahko kakšno rečemo tukaj naprej,lahko pa tudi pišete na zasebno in se pol mailamo.
al je to bolj tema za forum spolnost
Iščem osebe, s katerimi bi se lahko o tem pogovarjala in bi me razumele, ker nekak ženskam, ki niso imele izkušnje spolne zlorabe to ni jasno, kako ne morem imet orgazma:( itd.
pozdravček od Pupi[/quote]
[/quote]
Pozdravljena!
Bila sem odsotna, zato sedaj odpisujem. V bistvu sem mislila, da bo med mojo odsotnostjo že kakšen odgovor.
Težave, ki jih opisuješ, so zaradi zlorabe. Pri večini žensk, ki so doživele zlorabo, je to eden od stranskih učinkov, če tako rečem. Težko se sprostijo, so vedno v ” krču “, sramujejo se svojega telesa in slaba samopodoba.
Težave se delno lahko rešijo s terapijami in delom na sebi. Ogromno dela na sebi. Vedeti je tudi treba, da je to dolgoročno ” zdravljenje “. Zakaj? Ravno zato, ker oseba mora pridobiti zaupanje v sebe, ja v sebe. Da si dopove, da je sedaj ” varna ” in da ji nihče ne bo škodil. Da si dopove, da ni ona kriva. Da si dopove, da ni potrebe, da ima občutke krivde. Da si dopove, da prej ko si bo nastalo situacijo ” oprostila “, prej se bo začelo zdravljenje nje same. Da si dopove, da se kljub vsemu ima lahko rada in se mora imeti rada. Ko bo izhajala iz tega, si bo lahko zaupala. Zaupala v svoje sposobnosti, svoj razvoj in v svoje telo. Ne bo ga skrivala za slabo samopodobo, ohlapnimi ali izzivalnimi oblekami. Ne bo gledala k tlom.
Ponosna bo nase, na pot, ki jo je prehodila!
Srečno!
P.s ; sem na voljo za morebitna vprašanja !
[ Težave se delno lahko rešijo s terapijami in delom na sebi. Ogromno dela na sebi. Vedeti je tudi treba, da je to dolgoročno ” zdravljenje “. Zakaj? Ravno zato, ker oseba mora pridobiti zaupanje v sebe, ja v sebe. Da si dopove, da je sedaj ” varna ” in da ji nihče ne bo škodil. Da si dopove, da ni ona kriva. Da si dopove, da ni potrebe, da ima občutke krivde. Da si dopove, da prej ko si bo nastalo situacijo ” oprostila “, prej se bo začelo zdravljenje nje same. Da si dopove, da se kljub vsemu ima lahko rada in se mora imeti rada. Ko bo izhajala iz tega, si bo lahko zaupala. Zaupala v svoje sposobnosti, svoj razvoj in v svoje telo. Ne bo ga skrivala za slabo samopodobo, ohlapnimi ali izzivalnimi oblekami. Ne bo gledala k tlom.
Ponosna bo nase, na pot, ki jo je prehodila!
Srečno!
P.s ; sem na voljo za morebitna vprašanja !
[/quote]
Glede na izkušnje, si zlorabljena ali kakorkoli psihično maltretirana oseba, lahko zgoraj omenjene stavke DOPOVEDUJE v nedogled. To dojame razum, čustvene rane pa nikakor ne. Čustvene rane in travme v duševnosti se na to DOPOVEDOVANJE ne odzivajo s tem, da bi se ozdravile in zacelile. Šele takrat, ko se z ustrezno (psiho)terapijo približamo celjenju, se v nas zbudi vera vase in tudi to, da se imamo radi in ne čutimo krivde.