Moje dekle
Na tem forumu sem že pisal o svojih težavah, ampak ko sem zdaj zasledil tole temo, sem spoznal, da sem pisal pod napačno kategorijo. Ko sem bral simptome MOM, me je kar malo mrzilo in na številna vprašanja sem dobil odgovor. Še preden se lotim opisa moje izkušnje, naj povem, da se mi očitno rado dogaja, da se zapletam v odnose z ljudmi, ki so podvrženi tej motnji. Opazil sem tudi, da ima moja mama tudi neke oblike, saj včasih manipulira z mano in imam občutek, da namesto materinske ljubezni izkazuje izrkivljeno ljubezen kot do moškega. Oče je v preteklosti imel izbruhe jeze, kričanja za malenkosti in je bilo treba z njim ravnati kot po prstih.. Ne vem mogoče imam tudi sam zato posledice. Seveda je pa pri sebi težko odkriti/videti težave. Vidim jih pa pri svojem dekletu.
Zapletel sem se preko interneta. Izgledalo je vse super. Razumela sva se, kljub temu da je iz druge države in nisva poznala jezika drug od drugega. 3 mesece sva si pisala in nato sem šel na obisk. Ne vem kaj sem si mislil. Zakaj sem se spustil v to. Vsekakor je bilo naivno. Vendar slutil nisem. Rabil sem bližino, rabil sem ljubezen, po dolgih letih neuspeha.
Prvi teden je bil super. Dekle očarljivo in razumevanje odlično. Vse je zgledalo da štima. Nato pa lepega dne, nenaden izpad jeze. Povsem brez vzroka. Nisem vedel kaj je narobe. Seveda, sem najprej krivil sebe in se bal, da sem spet kaj narobe naredil. Začel sem biti pazljiv. Vendar je bilo še slabše, po tem smo se večkrat sprla iz malenkosti. Nekaj sem omenil, pa je vzkipela mešanica jeze in ljubosumja, obtoževanja.
Že čakal sem, da grem domov. Nekje v sebi sem čutil, da ni vse vredu. Vendar ko sem prišel domov, sem se zbal, da bom spet sam. Strah da bo šla z drugim, se je uresničil. Spomnim se, da sem ji omenil, da sem šel na fantovščino in prišel zelo pozno domov, kar je vzbudilo val ljubosumja in nenadne jeze. Prekinila je in par dni ni odgovorila. Potem se je ogalsila z “oprosti”. Šla je z svojim ljubimcem še zadnjič v spolni odnos. Psihoterapevt mi je omenil, da je to občutek morale, da saj se grejo dekleta, ko menjajo fante še poseskat, da preverijo, kako je.
Zapletel sem se. Hotel sem prekiniti. Ko je videla da se izmikam, je rekla, da nima menstruacije. Zbal sem se. Izkazalo se je, da ni bilo nič. Zaupanje je bilo podrto… Naj povem, da sem še vedno v stiku. Spreletavajo me čudni občutki, ne vem zakaj se čutim odgovornega.
Po tistem prvem obisko poleti, je potem prišla k meni na obisk za 1 teden. Bili so prav tako nesmiselni izpadi, ljubosumja. Z mojimi prijatelji se nismo družili. A zadnji dan, ko smo šli s prijatelji, je ena samo prijela moj telefon, zaradi katerega je bila tako velika zamera, da je to osebo zasovražila do onemoglosti.
Potem spet skype, kreganje, omahovanja. prepričevanja. Šel sem na obisk k njej spet. Za 1 mesec. Bilo je vredu, a bila sva praktično izolirana od vseh, mojih in njenih prijateljev. Razlogov za jezo je bilo malo. Ko sem povedal da se odpravljam domov je ime napad žalosti, češ da bo spet sama.. Od takrat naprej so bili dnevi mešani..
Čez en mesec, je prišla spet k meni na obisk. Živeli smo pri mojih starših. Tu pa so se izrezno začele kazati motnje. Jeza, obtoževanje, ko sem srečal kako prijateljico na cesti. Bognedaj, da je kdo pisal na telefon. Ko sem kam hotel s prijatelji, smo se vedno skregali, češ da sm raje s z njimi kot z njo. Skoraj vsak dan sem moral reševati. Mojih staršev ni marala. Na splošno do vseh mojih bližnjih je imela zelo zadržan odnos. Ko smo se kdaj skregali in nism več popustil, je čez čas prišla z igro, da ji je slabo, da ji ni vredu. Če nism popustil se je spet razezila in odšla. Če sva bila na večer skrega a in sem izrecno hotel spati posebej, je zahotela seksa in me zvabila.
Odnosi niso briljantni. Ne vem zakaj vstrajam. Imam premalo zaupanja vase? Ko sem neodločen, hiti z obtoževanjem in dobim slabo vest. Sedaj hoče priti k meni, se preseliti. Poročiti, ker je to edina pot za daljše prebivanje. Želi biti v svojem stanovanju.. Ko vse to pišem se seveda zavedam kako nesmiselno je vse skupaj, vendar ni lahko.. Po drugi strani me dekle privlači, ima seveda tudi pozitivne strani.
Naj omenim še, da je v otroštvu imela splone zlorabe, s fanti je imela težke in burne odnose. Zapletla se je v odnose z poročenim moškim z otrokom.
Po drugi strani, čutim, kot da sva se z nekim namenom spoznala. A bojim se, po vsem tem prebranem, da je lahko zelo nevarno. Nočem še ene take družine kot sem jo imel sam. Kako naj se izvlečem iz tega, kako naj ravnam? Kaj je prav? Hvala da lahko te izkušnje delim z vami.
Velikokrat sem se spraševala, zakaj sem zbirala za parnerje egocentrične osebe, kako z neverjetno natančnostjo sem falila, tiste “tafejst” fante, ki sem jih velikokrat poimenovala – “tadolgočasni”. Če pa že niso bili dolgočasni, jim je pa nekaj falilo…… in potem sem si priznala, da je falila drama.
Drama, ki si sem jo bila navajena od doma in sem jo morala igrati znova in znova…. v veliko različnih koncentričnih krogih, spiralah, in si jo ogledati iz vseh zornih kotov.
Trajalo, je da sem pogledala vase in si priznala:
da sem malokrat občutila varnost, in da si tega pravzaprav sedaj želim,
da me je bolj strah ostati, kot odditi…
da se bojim intimnosti, ker zahteva predajo,
in pretreslo me je, ko sem spoznala, da me strah biti ljubljena
Poznam pa dramo. In zato sem bila v njej “varna.”
V trenutkih, ko sem grebla po sebi, so mi pomagali prijatelji in knjige:
Strupeni starši, je bila ena od njih, Drama je biti otrok, Si ti pravi zame,….
Da pa razumem dejanja, ki jih ti naštevaš zgoraj, pa knjiga: Ne stopajte več po prstih.
Seveda, je najbolje, če imamo koga, da se lahko pogovorimo z njim, ampak tudi knjige so lahko v veliko pomoč pri razumevanju in pri razmišljanju, da začnemo z novimi vedenji, predsvem pa z zdravim postavljanjem meja.
Nisem ti pisala, da oddidi, da se ne spuščaj v odnos, za katerega že sedaj veš, da je in bo zelo naporen. Če moraš odigrati dramo, jo boš z njo ali pa z katero drugo.
Nauči se kaj o sebi v odnosu, nauči se postavljati meje in poišči pomoč, če jo boš rabil – v prijateljih ali drugje.
Pozdravljen KremKafe!
Sicer nisem strokovnjakinja, vendar to kar opisuješ precej spominja ne simptome mejne osebnostne motnje. Najprej nebesa, potem pekel, nenadne spremembe razpoloženja, izbruhi jeze, ki jih sploh ne razumeš, velika nesigurnost vase, ljubosumnost na vse, kar ni povezano z njo…
Res bi ti priporočala knjigo Ne stopajte več po prstih, tam boš lažje našel ali je to, kar doživljaš z njo res povezano s to motnjo in če, kaj s tem storiti.
Moj nasvet bi bil, da se nikakor ne odločaj o velikih korakih ( skupno bivanje, družina) preden ne razčistiš sam s seboj in z njo. Sedaj imaš še vedno veliko prostora, da se toliko odmakneš od situacije, da jo vidiš takšno kot je, da razmisliš ali je to res to kar si želiš, še vedno imaš možnost izhoda v primeru, da boš videl, da si takšnega odnosa ne želiš. V primeru, da ima tvoja partnerka MOM in živita že skupaj ali da pridejo še otroci, pa tega izhoda več ne bo. In kot otrok mejne mame ti lahko povem, da je življenje v takšni družini pekel.
Rekel si, da si ne želiš družine kakršno si imel sam, na drugi strani pa, da imaš občutek, da ima vajina veza nek namen. Tudi strokovnjaki pravijo, da se, če ne pozdravimo svojih travm iz otroštva, največkrat kasneje znajdemo v zelo podobni situaciji. Najprej zato, ker se nam zdi oseba, ki s katero lahko doživljamo podobne drame, kot smo jih vajeni iz otroštva “domača”, čeprav ne razumemo točno zakaj. Ponavadi si želimo še enkrat odigrati drame otroštva, da bi jih končno lahko zaključili, da bi vsaj tokrat imele srečni konec. Vendar ga , če ne delamo na sebi , ponavadi nimajo. Velikorkat se znajdemo povsem v istem in ne razumemo, kako se je lahko to sploh zgodilo. Vse dokler ne odkrijemo, kaj nas “muči” igramo vedno iste igre.
Osebe z mejno osebnostno motnjo ( ali s podobnim vedenjem) dostikrat pritegnejo “ranjeni” ljudje, partnerji z nizko samopodobo, nizko samozavestjo….Če tak človek sreča nekoga, ki ga v začetku postavlja na prestol, ga obožuje, mu je kasneje, ko se začnejo težave zelo zelo težko izstopiti iz takega odnosa, ne glede na to, kako peklenski lahko postane. Še posebej , ker so ljudje z MOM lahko izjemno senzibilni za druge in zlahka odkrijejo naše šibke točke in nas z lahkoto zavrtijo, tako kot oni hočejo.
Zato je moj nasvet, da poskušaj čimbolj delati na sebi, mislm, da si omenil, da že imaš psihoterapevta ( super!!!!!, pri nas se še vedno tako zelo težko odločamo za pomoč – če imaš zobobol ni težko do zobozdravnika, če bi rad v red spravil kakšno zmedo pri sebi, pa le stežka poiščemo tudi takšno pomoč) Beri, izobražuj se in upam, da boš ostal z nami, da bomo skupaj iskali rešitve, kako stopiti iz mejnega sveta in spt zaživeti spet s polnimi pljuči.
GittaAna
KremKafe.Opažaš veliko stvari in jih analiziraš.Želiš si ne doživeti zgodbe primarne družine.Opažaš, da se ti zgodba ponavlja.
Veš kje je težava?
V tebi.
Dokler se boš bal biti sam, se ti bo kar naprej in naprej dogajalo podobno kot se ti.Menjavale so bodo samo osebe, vsebina odnosov bo ostala ista.
Terapija pomaga, ampak vsi preveč na hitro pričakujemo spremembe kar je napaka.
Delo na sebi, spreminjanje sebe je dolgotrajen postopek.
Napaka ki jo počneš je tudi tu, ko praviš, da se bojiš samote, biti sam, da si tako za vsako ceno želiš biti ljubljen, da si pripravljen potrpeti marsikaj, čez vse meje normalnega.
Nikar ne poskušaj spremeniti punce, ker se ne bo spremenila.To mora sama začutiti in sama začeti delati na sebi.Praviš, da je marsikaj doživela in to jo je zaznamovalo, da je danes kakršna je.Postala je taka zaradi vseh stvari, ki so se ji v življenju zgodile.
Skozi pekel ki ga je doživela, skoraj zagotovo ne bo zmogla sama, ampak bo za to potrebovala terapevta.Najtežja naloga v življenju je pot vase.Pot da se soočiš z vsem kar si potlačil, med odraščanjem.To je najtežje.To je težka trnova pot.Tudi ti boš skoraj verjetno šel čez njo, če si želiš drugačnega življenja kot si ga imel v primarni družini.
Naredil si prvi korak.Sledili mu bojo še mnogi.Metalo te bo sem in tja, premetavalo na vse strani, padal in pobiral se boš, ampak sprememba je vredna vsega tega.
Prvo kar moraš narediti pa je, da se začneš imeti rad takega kot si, kajti če se nimaš, te tudi drugi ne bodo imeli.Spoštuj se, vzemi si čas, da boš sam, vzemi si čas za sebe.
Pomagaj najprej sebi, kajti šele potem boš lahko pomagal komu drugemu.
Ne obupaj.
Preveri če si to kar imaš sedaj, resnično želiš za vse življenje.
Zapomni si, da tisti, ki te bo imel resnično rad, te bo sprejel takega kot si, vsi ostali v tvojem življenju nimajo kaj iskati.Ko boš začel spreminjati sebe, se bo spremenil tudi svet okoli tebe.Spremembe prinašajo še več sprememb.
Zapomni si, da lahko spremeniš le sebe.Kot je napisala predhodnica, ne delaj še večjih napak.Ustavi se, bodi sam s sabo začuti se , predelaj kar imaš za predelati in potem ukrepaj, kajti če si boš ustvaril življenje in otroke, se bojo stvari samo še zaostrile in poglobile in izstopiti iz tega, bo neprimerno težje, kot če to narediš sedaj.
Drži se.
Hvala, hvala vsem za tako prodorne nasvete, odgovore, ki kar bolijo, kako so resnični… Zavedam se da je problem v meni. In vedno, ko gledam na napake drugih in išče razloge v njih, mi nekaj govori v meni, da sem vse to le jaz. da je problem samo v meni. Kako se rešiti iz tega.. Resnično želim, resnično hočem, saj me vse to le podira, jemlje motivacijo in energijo, voljo.. Bom prebral vse te knjige, ki ste jih priporočili. Resnično sem hvaležen, da se lahko izpovem, izrazim svoje “blodnje” in da me podpirate.. Zdaj pa v branje..
Pozdravljen KremKafe,
ne morem, da ne bi povedala še moji izkušnji samote. Vedno sem se jo bala, zato sem tudi sprejemala odnose, kakršne kolil, samo da so. Seveda sem naredila točno to, na kar je opozorila GitaAna, imela otroka in stopila še globje v odnos, kjer sem spoznala, da je najstrašnejša samota, samota v dvoje.
Odkar ne pričakujem več rešitve od zunaj, tudi samota ni več strašljiva. Kar dobro se imam sama s seboj in stopam v odnose svobodno, premišljeno in sproščeno. Imam čudovite prijatelje, no tisti “dramatični” so kar sami od sebe odpadli, ko sem delala na sebi. In marsikateremu sem se lahko že na daleč izognila. Seveda so tudi taki, ki se jim ne morem izogniti ali pa se jih nočem,saj pravzaprav potrebujem za svojo rast. Ti odnosi, pa so poligon, kjer se učim ljubčega postavljanja meja.
V moji spremembi vedenja, (razumevanje je prvo, potem pa pride še kako spremeniti zakoreninjeno vedenje), so mi veliko pomagale prijateljice, še posebno ena, ki je moje čisto nasprotje. Vsaj bila je čisto nasprotje. Druga od druge sva se učili novega vedenja, jaz kako se postaviti zase, ona kako poslušati druge in jih slišati. Pri njej sem se tudi učila postavljanja meja, priznam na trenutke, je bila tako nemogoča, da sem ji morala slušalko odložiti, da je razumela, da je moj ne, res ne. In tako čudovito nezamerljiva, da sva se čez 5 minut temu že smejali in se seveda iz tega tudi kaj naučili.
Ne dvomim o tem, da ti bo uspelo, najti sebe in se osvoboditi preteklosti, s tem pa narediti boljšo prihodnost. Imaš voljo in zaradi nje, boš najšel tudi pot, ki je zate najprimernejša.
Pozdravljeni!
Sedaj ko sem prebral knjigo Ne stopajte več po prstih, se mi je vsa zadeva povsem razjasnila. Vsi dogodki, ki so se mi zdeli nesmiselni in za katere sem pretežno krivil sebe, so dobili smisel. In seveda je v prvi meri problem pri meni, saj sem vse to prenašal, popuščal, vse samo da bi bilo vredu.
Naj povem, da odnosov nisem imel tako zelo veliko. V bistvu sem imel prej samo resno eno dekle, nekje 7 let nazaj. Pri njej je bila situacija zelo podobna, ljubosumje, prepiri za malenkosti, obtoževanje.. In spomnim se, da sem po tisti zvezi, imel še dolgo probleme s samim s seboj. In ravno ko sem se malo spravil k sebi, sem spet dobil eno v katero sem se zaljubil in je imela prav tako napade jeze. Eno leto sem stradal za njo. In glej ga zloma sedaj spet isto. Naključje?
No, niti ne. Napaka je kot pravi Gemma, v meni da dopuščam vse to. V družini so me tega seveda navadili. Da moram vse ubogat, biti pokoren, da ne sme obveljati moja, in da sem, če se le da, vedno kriv. Ali pa vsaj malo. Spomnim se recimo, ko je mati nekoč jokala, kako problematičen sem in je oče skričal name, vidiš, to je vse samo zaradi tebe.
Seveda so bile tudi druge priložnosti, ko so se čisto mirne in fejst punce zanimale zame. Seveda sem jih spregledal oz, so mi postale ne zanimive, ali se iz katerega koli drugega razloga nisem ogrel. Ker kot je rekla marisska7, ni bilo drame.
Sedajšnjemu dekletu sem na blagi način povedal o tej motnji. Sprva je zelo burno reagirala in sva se skregala. Ko se potem nisem nič javil in prekinil odnos (kot že mnogo krat) sva se čez čas slišala in je sama začela malo brat in priznala, da se je to resnično tiče in je že začela iskati terapevta. Se pa zavedam, da vse to le ni tako preprosto in da bo potrebno še veliko časa in energije.
Trentno sem po vašem predlogu in po svojem temeljitem razmisleku odločil, da ne bom šel v skupno življenje. Predlagal sem ji podporo, če jo bi rabila. Je pa to velik izziv zame, saj si sama želi da bi nazaj bilo tako kot prej in uporablja določene manipulacije, da bi se zmedel..
Imam pa doma tudi fajn poligon, da lahko vadim tudi na starših, ko imajo kake obtoževalne dneve. Jej, če ni to življenje pestro.. Hvala vsem vam!
KremKafe… (T odgovor :)) zmeni se najprej s sabo, ali želiš biti partner, ali terapevt.
Ker terapevt po končani službi odide domov, v zdrav odnos… ti kot partner, pa te opcije nimaš.
Sem v podobni situaciji… ali je partnerka MOM ali ne bi se dalo debatirat, ampak defintivno potrebuje *leta* terapije, da pride do stopnje vsaj približno “normalnega” človeka. Sicer imava krasne otroke… ampak sam v tem razmerju umiram na obroke… ko omenjam odhod pa izsiljuje z otroki.
Tako da… če bi lahko zavrtel čas nazaj… nikoli v odnos, ki že na začetku kaže probleme. Od začetka je zgledala super perspektiva, samo da je večina dobrega pri njej potlačena zaradi strahov & preteklosti. Ampak ni bilo tako… vse je šlo samo še na slabše… sploh po otrocih.
Spet: BOLJE KOT NA ZAČETKU, ko bi morala vladati zaljubljenost & metuljčki, in ne vem kaj še vse (in to prvo leto-dve, ne samo teden), BO ZELO TEŽKO. Prej gredo stvari dol, sploh če na odnosu ne gradita aktivno OBA.
Res.. razmisli, v kaj se spuščaš. Ni ti treba rinit z glavo v nesrečo. Nisi njen terapevt, niti nimaš do nje nobene odgovornosti.
Pozdravljen.
Najprej, nikoli ni prepozno dokler si živ, pa če se mogoče sliši kruto, ni tako mišljeno.Tako kot si ti podajal nasvete kremkafeju si jih na nek način dajal sebi.
Ne kritiziram, da ne bo pomote, ampak prepozno bo pa res takrat, ko se bo kdo od tvojih otrok znašel v stiski.Ni lahko gledati otroka, kako trpi, kako ti dobesedno umira pred očmi, postaja nekdo, ki to ni, ko ne more več spati, normalno funkcionirati, iskati izhod, ki je izhod v stiski in navadno kratkotrajna rešitev, vse z namenom, da se reši bolečine.
Sam veš, kako je v odnosu s tako osebo, pa ni važno, ali ima MOM, ali katero drugo osebnostno motnjo.To je pekel in napačno razmišljamo, če mislimo, da pa naši otroci ob tem ne trpijo.Pa še kako , tako kot ti, samo z razliko, da si ti odrasla oseba, otrok, pa je otrok.
Razumem izsiljevanje, razumem, da imaš otroke rad, razumem, da ti je težko, ampak ali si predstavljaš tako živeti do konca življenja?
Ne razumi me narobe,želim povedati, da je to umiranje na obroke.
Kaj in kako bo kdo živel, pa je odločitev posameznika in na to odločitev, ne more vplivati nihče, niti nima pravice.
Se pa popolnoma strinjam, da je resnično potrebno biti previden, na prav vse znake, ki nam sporočajo da nekaj ne bo dobro in jih upoštevati.
Odnos uspe, če se oba trudita za njega, če pa se samo eden, drugi pa ne, pa je to slab konec.
Prav vsak, si zasluži spoštovanje, ne pa izsiljevanje, manipuliranje, izkrivljanje resnice, ne prevzemanje odgovornosti za svoja dejanja.
Kremkafe se je odločil kaj bo naredil, jaz sem se, tudi ti se boš.Kako je pa na tebi.Najtežje pa je narediti prvi korak,vedno, vsi ostali so lažji.
Želim vso srečo tebi in otrokom.