Pred dvema letoma čustvena prevara z moževe strani. Slučajno izvedela, po njegovo še pravi čas, da ni bilo kaj več. Sicer sva se pogovarjala o tem (no, bolj moji samogovori), kajti po moževo niti ni bilo nič takega, da bi bilo treba debatirat. Bilo, prošlo – po moško pač. Vendar je od takrat imel v telefonu samo moje SMSe . ja, nekako čudežno, vem. Ampak…..jaz budala, tiho. Me pa je žrlo, žrlo,…. in – sedaj ponovno udarec.
Isti igralci, samo druga stvar. In …. mož igra žrtev, ko sem ga izprašala. On revež nič kriv, samo ona si nekaj domišlja in se gre igrice. On pa res nič kriv, jaz pa se sedaj spravljam nanj. Skratka – zelo se je razkuril, bil celo nesramen, da njega obsojam, ki ni imel nič pri tem. Res je bila specifična zadeva (ne morem javno), vendar – zamolčal mi je, njej ni rekel nič, celo všeč mu je bilo.
Če potegnem črto čez vse skupaj dobim samo en rezultat – vara me, samo ne vem v kakšni fazi. Lahko pa me res daje paranoja, in ni nič? Tako sem zmedena, družina – otroci – trpijo, ker me ta zadeva ubija znotraj. Pogovor ne reši nič, oz se on razburi, da ga obsojam po krivici, ter ga dobesedno s takimi obtožbami prisiljujem, da bo pa res šel kam in me prevaral – da bo vsaj kriv, če ga že obtožujem. Se vam to zdi normalno govorit – z njegove strani, če že tako situacija ni ravno brezmadežna???
Kako ga dobesedno prisilit v priznanje? Nemogoče, a ne?
Naj povem, da ob tistem prvem čustvenem varanju sem želela na terapijo, njemu nekako ni bilo potrebe… No, in ko bi naj prišel tudi mož sodelovat, je prišlo vedno nekaj vmes – sestanek, služba,… skratka, na terapiji se mi ni niti 1x pridružil.
Zdaj pa – ali me popljuvajte da sem naivna, ali pa… vsako mnenje bo dobrodošlo.
Odselit se pa – nimam kam, nobenih sorodnikov, nikogar, trenutno tudi brez zaposlitve, samo priložnostna dela, tako za sproti.

Draga na raspotju !
dejstvo je , da tako kot je bilo ne bo nikoli več. Vedno bo nekdo in nekaj v tvoji podzavesti. Tukaj ne gre več ali te je prevaral telesno ali miselno. Dobila si dokaz, da nekaj je, da se nekaj plete. Če bi tvoj mož imel potrebo , da to stvar razčisti, bi jo že. Hoče si vzeti čas zase. Trenutno ga ne zanima kako globoko ti trpiš. S tem se boš mogla sprijaznit. Verjetno mu ne pomeniš veliko v čustvenem smislu. Ne vem. Vse je možno. Razmisli, kaj hočeš. S tem, da ti bo priznal, da mu je druga všeč, v tem trenutku, bi ti naredil medvedjo uslugo. Sprijazni se s tem in obmolkni za vedno , če hočeš imeti družino. V kolikor pa nisi sigurna, da želiš nadaljevati življenja z njim, pa veš kako ukrepati. Oprosti, mogoče sem bila malo preveč groba. Ni moj namen, soliti pamet ženski, ki itak že prestaja zadosti gorja, samo klepetam pač.

mož nima potrebe, ker mu njegovo varanje ne predstavlja problema. Ti pa imaš problem, zato so zate koristne individualne terapije.
napako delaš ker ga zaslišuješ, mu težiš, obsojaš, ker bi rada slišala, da to ni res, da si samo domišljaš.
v resnici pa na dnu srca veš, da je to res, da je vajin zakon slab, da ni komunikacije, pogovora, zaupanja.
Kaj lahko ob vsem tem narediš?
Prva stvar je, da začneš živeti svoje življenje. oditi praviš nimaš kam, brez službe bi bilo tudi nesmiselno, da se nekam pokaš.
Njega vsaj začasno skenslaj kot partnerja, bodita sodelavca, ki skupaj skrbita za otroke. Vajinega zakona trenutno ni, ljubezen je šla. ne jokaj za svojo utvaro.
Ti pa razišči sebe, ugotovi kaj te veseli, kako boš prišla do bolj zanesljive službe, sebi nameni čas in ljubezen.
Ko boš prišla do sebe, postala samostojen človek, bo morda mož spoznal, da bi želel biti s teboj. morda se te bo ustrašil ali pa že prej ušel k drugi. ne vem. Kot tudi ne vem, kakšne bodo tvoje želje, ko boš postala pokončna ženska. morda boš še želela biti z njim, morda pa sploh ne več.
Tvoja sreča ni odvisna od lažnivega kljukca. Od tebe je, samo pogumno naprej.

Na individualnih terapijah sem že bila, da bi dorekli do konca, bi se bil moral pridružiti mož. Se ni. Ker potem bi bila slika jasnejša, kaj narediti oz kako. Ker pa druga stran ni bila pripravljena, mu očitno to nič ne pomeni. Tako da – izgleda, da bom še to leto zaživela samsko življenje, čeprav ne na papirju.

Spoštovana “na razpotju”!

Situacija, v kateri ste se znašli, je za vas gotovo zelo boleča. Nezvestoba je eden najhujših udarcev, katerega nam lahko zada partner. In sedaj se nahajate pred vprašanjem, ali je še možno rešiti vajin zakon, ali je še možno moža pritegniti k sodelovanju pri vnovični vzpostavitvi medsebojnega zaupanja ter spoštovanja… ali pa je vse zaman glede na možev pišmeuhovski odnos.

Storite tako, da boste na koncu vedeli, da je bilo z vaše strani storjeno vse za “rešitev” vajinega zakona, ampak ne za takega, ki obstaja le na papirju… Morda lahko še enkrat poskusite najti pot do moža, v tem smislu, da bi ga pridobili k konstruktivnemu pogovoru, da ne bi odreagiral le z nekimi obrambnimi mehanizmi. Preden dokončno potegnete črto, mu povejte o svojih občutkih; o vašem razmišljanju, da se razideta, ker mu enostavno ne zaupate več; o tem, če je pripravljen kaj storiti za to, da znova vzpostavita zaupanje in kaj ste za to pripravljeni storiti vi; ali ima občutek, da sta se oddaljila, ali vidi možnost da se znova zbližata… Pri tem pa upoštevajte to načelo komuniciranja, da govorite le o sebi, svojih občutkih, mislih; obtoževanju pa se izognite, da ne zaideta znova v isti začaran krog obtoževanja in izmikanja, ter užaljenosti in jeze.

Dejstvo je, da sum ali ugotovitev nezvestobe ni malenkost, katero lahko par brez težav zaobide. Sozakonec lahko to preboli na ta način, da par začne graditi odnos povsem od začetka, kot bi postala par na novo. A predpogoj za to je, da najprej sploh razčistita, če se je v resnici kaj zgodilo, da vas dvom ne bo več razžiral… Zdi se mi, da bosta sama težko šla skozi vse to brez psihoterapevtske pomoči. Kot razumem mož terapije ni kategorično zavračal, a se ji je izmikal, zato se mi zdi še možno, da ga z vztrajnostjo le pridobite zraven.

Poskušajte… Njegovi odzivi pa vam bodo dali odgovor o njegovi pripravljenosti, da nekaj vloži v vajin zakon. Občutek imam, da se vam je po vsem, kar preživljate, že kar precej znižala samopodoba, zato se tudi težje postavite zase. Naredite vse, da se boste počutili čimboljše v svoji koži, da bo vaš nastop čimbolj pokončen, ponosen, da se ne boste počutili ponižano.

V Sloveniji se s problemom nezvestobe ukvarja psihoterapevtka Veronika Seles, ki sodeluje tudi na forumu o nezvestobi na MON: http://med.over.net/forum5/list.php?275. Poskušajte se še pri njih posvetovati o tem, kakšen pristop ubrati do moža, za katerega mislite, da vam je nezvest.

Vse dobro želim, kakorkoli že se bo razpletlo…

Jana Metelko, dipl.soc.del.