Pozdravljeni,

imam sledeč problem, ki se mi sicer ne zdi velik ampak me zanima vaše mnenje, ker sama ne vem dobro več nič. V zvezi sem s partnerjem že eno leto in pol. Na začetku sva bila bolj tako skupaj, videla sva se 3 krat na teden, k meni je že prišel po kakem mesecu dni (s tem, da je poznal moje starše že od prej, od malega). Jaz sem k njemu šla komaj prvič po 8 mesecih, da me je predstavil, starši se najini od prej že poznajo zaradi nekih poslov, razen mene niso poznali. Že to mi je bilo čudno, da je tako dolgo rabil, da me je predstavil. Od takrat pa sem veliko pri njemu, tudi pomagam kar je za pomagati, pri njemu sem vedno več … nekje 4 5 mesecev sem nonstop pr njemu, spima vsako noč skupaj, čez dan sem tudi veliko pri njemu, on mogoče pride k meni enkrat na teden. To me nič ne moti pa tudi on je nasploh super do mene, vredu se obnaša, ne hodi okrog, ne vara me, ne pije, lepo se pogovarja z mano o problemih, sedaj, ko sva tako navajena drug na drugega se mi zdi, da najino zvezo včasih jemlje za samoumevno. No, in glede na to da sva oba stara 26 in da sva toliko skupaj, sem jaz začela malo s vprašanji o skupnem življenju in njegov odgovor je bil, da mu ni še zdaj, mogoče čez kako leto, da itak je že skoraj tak kot da živima skupaj, da on si bo potem zgoraj v hiši staršv naredil stanovanje pa tako naprej. Pa mi je bilo dovolj in sem rekla, dobro jaz pa bom si kmalu neko stanovanje poiskla pa bom te tam … on pa je reko da se boma te manj vidla pa sn rekla dobro boš pač prišel ti k meni paje reko ok. in me je zelo presenetilo. pa sem mu to vrgla pod nos, to njegovo reakcijo in je reko, da mu baje ne paše da bi šla v stanovanje, da te naj raje k njemu pridem. Vidim da sploh nima želje po skupnem življenju. Ok, valda pač ne čuti tako ampak v čem je pa pol finta da sn pr njemu skos pa da mam v avtu že skoro omaro?:) pač pravi da mu paše da sn dost pr njem … samo ne vem … glede otroka pa tega pa včasih reče da bi ga mel čez leto dve, drugič pa da okol 30.leta … malo me skrbi, da me on samo vleče za nos s temi stvari in da sploh nima resnih namer z mano. strah me je odpirati to temo, ker se mi zdi, da se mu več sploh ni o tem za pogovarjat. Drugače pa ostalo vse štima, ni nobenega problema.

Spoštovani,

Naj bodo razlogi za to kakršnikoli, partnerju do kovanja načrtov o skupni prihodnosti (stanovanje, otrok) očitno ni toliko kakor vam. To vas navdaja z dvomi, strahom, zadrego, prišli ste že do spoznanja o samoumevnosti. V resnici pa sploh še nista temeljito pogovorila o tem – on se teme izogiba, vi pa čutite po njej nujno potrebo, obenem pa se je bojite; najbrž se bojite njegovih odgovorov.

Teh odgovorov pa ne boste mogli izvedeti drugače kakor od njega – ugibate lahko, a vse ostajajo samo ugibanja. Zdi se, da je fantu tako, kot je, povsem v redu. Morda zato, ker z vami nima resnih namenov, morda pa zato, ker mu je v vaši družbi tako, kot sta zdaj, čisto prijetno in misel na otroka, ki vas že kar glasno nagovarja, njemu ne pomeni čisto nič prijetnega in posebej zaželenega.

Skratka, če je med vama sicer vse v redu, če čutite, da vas ima rad in vas spoštuje, je najbrž modro počakati, se morda ustaviti in tisto »omaro«, ki jo imate v avtu, mirno pospraviti nazaj v svojo omaro. Za to, da vas ima fant za samoumeven del svojega življenja, ste poskrbeli prav vi; če želite preveriti, ali ste mu res tako samoumevni, je vse v vaših rokah. Medtem pa boste imeli dovolj časa, da boste začutili svoje resnične, pristne, najgloblje želje v zvezi z njim, obenem pa videli tudi, kako se odziva on. Kar pa zadeva vaš strah, da bi načeli temo o skupni prihodnosti – če vas je tega strah (in razumem, da vas je), to še ne pomeni, da vas bo pogovor »ubil«. Zlasti če si z nekom predstavljate skupno življenje in celo razmišljate o otroku, si bo treba upati pogovarjati prav o vsem, kar vas v odnosu teži.

Pogumno in srečno!

te čaka v življenju, ker nimaš niti osnovnih predstav o skupnem življenju, ampak se 100 % prilagajaš enemu ne preveč zagnanemu tipu. Malo zdrave pameti v glavo. Res ne vem zakaj je vsem tako normalno, da se kar preselijo k njegovim staršem in igrajo neke pomočnice. Kot prvo spokaj domov, potem pa se začnita pogovarjat o skupnem življenju. toplo ti priporočam, da to ni mansarda od tastarih (malo si preberi stare poste), pa postavi se že zase. Če si mu zastonj služkinja in spolna delavka, ne misli, da te bo cenil.

Samo moje mnenje iz mojih izkušenj.Na tvojem mestu bi jaz počakala. Vidiš, da še ni pripravljen, skupaj sta eno leto in pol. Mlada sta še. Kam tako hitiš? Zakaj se ti tako mudi s skupnim zivljenjem, ki ne prinaša samo lepo ampak tudi nove probleme.
Uživaj tako kot je pa ne visi skoz pri njemu, uzivaj kaj po svoje. Ženske preveč hitijo v druzinsko življenje, pol pa bezijo ven, ko vidijo da tip ni zrel za nič, tako samo nasplošno povedano.
Tipi kasneje odrasejo, eni sploh nikoli.