Mislim, da sem v nekem odnosu odvisnosti, samo ne vem točno katere (te klasične, alkohol, droge.. to ni). V glavnem sem pusta sama v sebi in se moram za vsako stvar prisiliti in se s silo pognati naprej. Potem pa zopet rabim čas za premislek in nov zagon. In vedno težje najdem razloge, zakaj bi šla naprej.
Mislim, da sem vedno bolj obupana. Kot rešilna iskra se mi je prižgala misel, da je pač treba nekaj časa mehanično delati tisto kar pritiče živemu človeku- da vsatnem zjutraj ko zvoni ura in ne poležujem, kajti ko enkrat vstanem sem vseeno bolj živa kot v postelji.
Pa da opravljam svoje naloge, ne meneč se za to, da mi misli narekujejo ali je to sploh smiselno, ali bo zato sploh kaj bolje.
Da pač opravim delo in grem naprej.
V glavnem pa sem na misel o odvisnosti prišla zato, ker sem brala, da je bil nekdo odvisnik, dokler se zares dokončno ni odpovedal alkoholu. Prej se je odpovedal, vendar je imel v mislih še vedno, sej čez en mesec bom pa spet poskusil.
Meni pa se zdi, da vse ljudi prinašam okoli- saj bom nekaj naredila zase, samo naj bo vse tako kot je sedaj, naj se nič ne spremeni. Vpisala sem se v program dokvalifikacije, vendar nimam nobenega jasnega cilja kaj bom s tem in tudi ne vidim upanja, da bi se jaz tega lotila. Čeprav na začetku sem imela motivacijo. In mi je tudi zanimivo na predavanjih, samo js ne bi šla naprej. Ne bi si poiskala prakse. Oz. bi rada imela tako prakso, da mi bo potem jasno kaj naredit naprej in se ne upam kr za nekej odločit.
Stara sem 29 let, samska, živeča pri starših, in tri leta zaposlena na delavnem mestu, kjer sem si okolje že toliko udomačila, da se lahko obnašam kot doma- torej, da pač opravim svoje naloge, ni mi pa treba razmišljati, oz. komunicirati o ničemer drugem kot o splošnih zadevah. In da me več ali manj pustijo na miru.
Za nobeno stvar se več ne upam odločit, oz. se sploh ne znam. Vsaka stvar mi prdstavlja breme, čeprav me na nek način veseli in mika, samo vem, da imam ogromno dejavnosti, nimam pa pravega zagona da bi se jih lotila.
In da so mogoče te dejavnosti le nekaj za kar bom imela potem temo, da bom povedala da sem tam bila, ne bom si pa upala v resnici razlagat kako je bilo in ne bom upala izkoristit tega potenciala, ki ga bom tam dobila v svoj prid v izkušnje o katerih bi se z veseljem pohvalila.
Da je to nekaj kar ne upam izpustiti, ni pa rečeno, da je to res tisto kar bi sedaj naravno prišlo že samo po sebi in bi samo lahko rekla ja.
Ne vem, res ne vem. Zdi se mi, da sem že povsod tako zapletena, da ne vem kako prekiniti svoje dejavnosti, kje naj rečem ne in čemu naj se posvetim. Kaj lahko izgubim in kaj je tisto, kar mi res nekaj pomeni.
Če bi bila tipka clear all za vse stvari, razen za izkušnje, ki bi ostale v meni, bi jo z veseljem pritisnila.
V svojih mislih večrat čutim, kako bi bilo lepo, če bi bila varna in bi v ta varen odnos prišel nekdo drug, samo to se potem v realnosti nikoli tako ne zgodi in jaz sem zmedena in ne vem kaj je narobe-si jaz preveč domišljam? Če bi bil čas, da vse v redu premislim in da zavzamem svoje stališče, ne da me vse prehiteva in jaz samo tečem za vsem.

Spoštovani,

prvo, kar mi je prišlo na misel ob branju vašega pisma: v sebi imate velike zaloge energije, ustvarjalnosti in radovednosti, pa tudi sposobnost, da jih izkoristite, samo da tega še »ne veste«. Drugo: imate tudi sposobnost iskrene, razdajajoče se ljubezni, in tudi tega še »ne veste«, čeprav si to želite – in ne le vedeti, tudi doživeti.

»Ne veste« v narekovajih zato, ker o obojem že dolgo močno premišljujete, saj nezavedno seveda veste, le obrambe so tako močne, da si teh vsebin še ne upajo spustiti v zavest. »Zdravilna depresija«, v kateri se nahajate – obdobje inkubacije, ko se počutimo zelo same, osamljene, čeprav nam na videz nihče nič noče, a se moramo kratko malo pogrezniti v lastna premišljevalna močvirja, dokler nam vsega ne postane čez glavo dovolj, da se odženemo od dna, še kako željni zajeti zrak in sonce in vse, kar se ponuja v realnem svetu – grozi, da se bo prevesila v pravo depresijo. Zato čisto prav razmišljate, da »je pač treba nekaj časa mehanično delati tisto, kar pritiče živemu človeku« – ne filozofirati, ampak vstati in začeti z delom. In to povezujete z občutki zasvojenosti – prav imate; zdravljenje najrazličnejših zasvojenosti je uspešno samo takrat, kadar je njegov del tudi delovna terapija.

Toda kako Z VNEMO živeti in delati (kot odlično opisuje Dominique Loreau v Umetnosti preprostosti), ko pa ste KOT v začaranem krogu nemotiviranosti in bega pred svetom? Napisala sem KOT, ker je občutek začaranega kroga samo še eden od obrambnih mehanizmov in ravno tako kot strah znotraj votel, okoli ga pa nič ni – vi ste ga namreč sposobni pretrgati. Samo ugibam lahko, kakšne so in zakaj so nastale dušeče prepovedi, s katerimi se omejujete. Kaj vse se je dogajalo in kaj je bilo prepovedano v vaši družini in komu, ko ste bili še otrok, da je še zdaj tako »nevarno« na polno stopiti v življenje in se zanimati zanj? Na ta in še mnoga vprašanja si boste morali odgovoriti in ne vem, ali imate sogovornika, ki bi vam pomagal hitreje priti do odgovorov – priporočala bi vam, da izberete terapevta, ki vam bo s svojo osebnostjo in načinom dela ustrezal, ali pa vključitev v kako terapevtsko skupino (pravkar sem prebrala Perkove Otroke alkoholikov in tiranov, mogoče najdete v živih izpovedih teh ljudi kak preblisk). Dober terapevtski odnos se vam bo verjetno zdel varnejši od takojšnjega skoka na glavo v partnerski odnos. Predvsem pa boste v njem hitreje predelali to, kar vas najbolj muči, in prišli do vpogledov, s katerimi se morate opremiti za uspešno pot naprej.

Iskreno vam želim, da bi čimprej začeli vstajati z večjo lahkoto – to vam pripada, verjemite.

Lepo vas pozdravljam,