Kar berem na tem forumu, je eno samo ajanje. Poznam osebo s cerebralno paralizo, ki je že pri 15 letih bila povsem samostojna, pri 18 letih odšla od doma in se pri 20 letih poročila.

In res ne razumem, kako da lahko o vaših že odraslih sinovih in hčerah razmišljate kot o otrocih. Tako vaši sinovi in hčere res ne bodo nikdar odrasli in samostojni, kajti s pomočjo zakona privlačnosti boste poskrbeli, da bodo vaši sinovi in hčere vedno otroci. Pa ni treba tukaj zbujati neke črne magije. Vse skupaj gre na čisto preprost način v štirih korakih, in sicer:

1. starši o svojemu sinu ali hčeri s cerebralno paralizo razmišljajo, da ne bo nikdar samostojen
2. posledica tega je, da starši svojega sina ali hčere ne spodbujajo toliko k samostojnosti kot bi ga / jo sicer
3. sin ali hči uvidi, da se mu / ji ni treba truditi in da bo vedno ajan/a in mu to nazadnje postane celo všeč
4. sin ali hči ostane nesamostojen / a
v nadaljevanju se vrnemo na 1. točko.

Če pa je tukaj kakšen starš, katerega sin ali hči že po defaultu ne bo zmožen za samostojno življenje, pa naj se lepo napiše, kaj je tisto, kar onemogoča, da bi se naučil samostojnega življenja. Tehničnih pripomočkov za invalide je dandanes ogromno in vsi so namenjeni temu, da bi invalid čim bolj samostojno živel. Nick Vujičič nima ne rok, ne nog, pa s pomočjo tehničnih pripomočkov živi povsem samostojno, hodi po svetu in predava. Izraz, da je sin ali hči duševno prizadet, ne zdrži: marsikatera duševna prizadetost je lahko ustvarjena kot posledica pomanjkanja vzpodbude. Pred časom je bil prispevek o varstveno delovnih centrih na Tedniku in v Žurnalu 24 in se mi je zdel najmanj eden takšen, da bi lahko delal popolnoma normalno v kakšnem običajnem podjetju, če bi mu le bila dana možnost.