Končno nek forum, kjer lahko dobiš info tudi o tem. Ker je pri nas taka tišina o tem ( pa kolikor vem in opazujem je borderlina veliko) sem sama potrebovala 30+ let, da sem ugotovila, da moja mati ni samo “težka”, “čudna”, sebična, popolnoma nezmožna empatije….temveč, da ima to, kar sem doživela in kasneje zgolj opazovala tudi ime. Mejna osebnostna motnja. Imela sem srečo, ker sem že skoraj padla v njene mreže in v fazi, ko je bila spet “uboga reva” prevzela skoraj vso skrb zanjo, pa me je prijazni psihiater opozoril, da gre zgolj za manipulacijo, da je to zgolj njena igra, da me pripravi do tega, da plešem, tako kot ona hoče. IN seveda je takoj zatem, ko sem odklonila, da prevzamem srkb za njeno življenje čudežno ozdravela…Ni šlo zlahka, preiskusila je ves arzenal od groženj do stokanja, celo navidezen poskus samomora in če ne bi imela literature iz tujine, kako v tem primeru ravnati in nekaj dobrih prijateljev, ki so stvari opazovali iz distance in so lažje prepoznali manipulacije, bi bila še vedno ujeta v njenem kaotičnem svetu. Danes sva nekako našle skupno sožitje ( seveda moram biti ves čas na preži..). Upam, da se bo o teh stvareh končno začelo govoriti in da drugi ne bodo potrebovali desetleja, da bi odkrili, da je v nekem odnosu nekaj hudo, hudo narobe.
animaja

Jaz sem verjetno imela mejnega očeta. Sicer ni bil nikoli diagnosticiran, amapak ko sem prebrala knjigo Ne stopajte več po prstih se mi je dobesedno posvetilo- to je torej to, kar sem doživljala.
Ugledna družina, velespoštovani in velepriljubljeni oče, ki pa se je takoj, ko je prišel domov spremenil v totalno pošast. Prav spomnim se kako smo vsi zamrznili, ko smo slišali njegov avto pred hišo. Vse se je vrtelo okoli njega, njega, njega…njegovi izpadi besa, zaradi najmanjše malenkosti, popoln nadzor, ki ga je imel nad vsem, spomin se, kako se nismo smeli zasmejati pri večerji, ker je bila to huda žalitev in motnja njegovega veličanstva, ki je bila ponavadi kaznovana s tem, da si ostal brez večerje, če si imel srečo seveda, lahko pa tudi veliko huje.
Najhuje mi je bilo to, ko sem se kdaj o njem pogovarjala z ostalimi, ki so ga hvalili in kovali v nebesa. Če bi povedala, kaj se doma dogaja, se mi zdi, da mi ne bi nobeden verjel. In tudi sama sem potrebovala leta in leta, da sem odkrila, da ni zgolj “težek”, da je v bistvu totalno premaknjen. Če odraščaš v takšnem od majhnega se ti zdi to nekako normalno. Še posebej če ti vsi ostali ( mama, babica..) ves čas govorijo, da si ti kriv, ker se nisi obnašal po “pričakovanjih” če se mu je strgalo in je besnel naokoli. Tak pač je, sta mi govorili, takšni so moški, če se boš obnašala drugače, če boš pridna, mila, ubogljiva, pokorana, bo vse v redu. KOnčalo se je tako, da sem mislila, da sem jaz tista “grda” in “neprilagojena” in šele dosti dosti kasneje, mi je počasi začelo kapljati, da je to kar sem doživljala doma huda zloraba.
Tako da se pridružujem animaji, hvala bogu, da se je začelo govoriti tudi o takšnih stvareh.
streetkitty

Hvala vsem, ki ste se potrudili za to knjigo. Ko jo prebereš je tako, kot bi se ti celo tvoje življenje odvrtelo pred očmi, le s to razliko, da ga sedaj jasno vidiš. Prej kot da si gledal čez zaveso. Vidiš v njem osebe, ki so te celo življenje zatirale, s teboj manipulirale, sebe navzven idealizirale, doma pa bile prave pošasti na dveh nogah. Taka je bila moja mati, ki ji ne moreš reči mati. Ali tako, mati je bila le za mojo sestro, jaz pa sem bila nekaj najslabšega, trapastega, nesposobnega kar tlači to zemljo…..In vsem se je smilila moja mati, ki ima eno hčerko res zlato, druga je pa ….o groza…..nič, karkoli sem storila, ni bilo prav. Karkoli sem rekla, ni bilo prav. Sem se obrnila levo sem dobila eno brco, ko sem se desno, sem dobila drugo. Potrebovala sem 40 let, da sem se lahko odlepila od njiju obeh, kajti očitno se ta motnja včasih tudi deduje…Šele ko sem popolnoma prekinila stike in še potem, sem porabila leta in leta, da sem dosegla neko stopnjo samozavesti, ki jo vsak potrebuje za svoje življenje. Žal sta mi uničili pol mojega. Preostanka pa ne dam.

Ja, kolikor sem zasledila je za njih zelo značilno, da imajo zlatega in grdega otroka. Tistega, ki ne more storiti nič narobe in tistega, ki je za vse kriv. Sama sem bila ta grda in obtožena za vse, tudi za povsem absurdne zadeve, ne da bi sploh vedela za kaj se sploh gre.

Eden rekdiih momentov, da sem bila tud jaz “zlata” je bilo, ko se je hotela spet zbližat z očetom, s katerim sta se ves čas prepirala. Prišla je k meni in stokala in jokala in tarnala, kako grdo ravna z njo, kako je hudoben,,,,,,in ko sem se postavila zanjo in se na smrt skregala z očetom, kar je bilo v naši precej patriarhalni družini povsem nezamisljivo in je začel kričati še name, kako se obnašam….se je v trenutku postavila na njegovo stran in se še ona spravila name…ja, pa res, kako se lahko tako pogovarjaš s tvojim očkom, hudoba grda…..in ko se je to nekajkrat ponovilo sem končno uvidela, da me zgolj izkoršča, da bi prišla do njega, četudi tako, da se združita proti hudbni grozni hčerki, ki se ne zna obnašat. Je trajalo kar nekaj časa, da sem kot otrok dojela, kaj se dogaja, v bistvu mi je še kot odrasli težko razumeti, kako hudiča je lahko tako zelo izkoristila svojega otroka, da bi prišla do svojega…ampak tačni pač so,

Mislim pa da je huje za zlatega otroka, ker veliko težje sprevidi, da je nekaj hudo , hudo narobe.Moja sestra ni nikoli, kljub očitnemu, kljub temu, da je bilo zaradi materinega vmešavanja v njeno življenje nekajkrat celo ogroženo njeno življenje, še vendo ni hotela videti, kako škodljiva je mati zanjo. Konačla je s hudimi fobijami in še drugimi psihičnimi težavami, na nek način popolnoma odvisna od drugih.

Če si ta grd, veliko prej ugotoviš,da moraš čimprej stran

Ko sem odrasla, sem vedela, da je z mojo materjo, nekaj narobe. Kot otrok, pa sem bila prepričana, da sem kriva. Saj je tako čudovita, igra se z menoj, bere pravljice… , samo ko sem naredila kaj, kar ni v redu, me je kaznovala. Sicer nisem vedela vedno, za kaj me kaznuje, kaj je vzrok njene jeze, oziroma že skoraj podivjanosti. Pravila so se menjavala vsak dan, meje spreminajle. Nobenih šans nisem imela, da bi lahko zadovoljila podobo hčerke, v materinih očeh. Sedaj to vem, takrat pa ne .Občutek krivde pa je ostal, še dolgo in še vedno včasih zazveni.

Če sedaj pogledam nazaj vem, da niso bile pomembne moje želje, potrebe. Strenirana sem, da zaznam potrebe drugih, jim ugodim. Počasi se odvajam. Počasi diham zase.

Seveda, sem si zbirala parnerje, ki so bili v skladu s tem kar sem poznala.: inteligentne, zabavne, težavne, egocentrične. Prekrasne osebe, ki so iz prekrasnega sončnega dneva, naredile v hipu mrzlo zimo. Ko zrak zamrzne, ko dejansko stopaš po prstih /bojšega izraza, ne bi mogla nati/ v upanju, da se boš izognil tajfunu. Naučila sem se popolnoma stisniti vase, postati nevidna.Včasih je to, celo pomagalo, večinoma pa ne. Eksperimentirala sem kaj bo pomagalo.Od upora vsaki avtoriteti, vsem pravilom, do hoje po prstih.

Z neizmernim čutom sem izbirala osebe, ki so me učile postavljati meje, kajti ko sem prišla do skrajnosti, sem spoznala, da nimam izbire. Zaradi sebe sem morala reči NE. Na začetku, kar kričati. Najboljša mantra na svetu NE, odjebi, kurc te gleda…
Kasneje sem se naučila ljubečega postavljanja meja. In ugotovitev, da osvobaja, da ni nič narobe, za nikogar.

Ne vem zakaj, je tako osvobojoče, ko dobijo dejanja svoje ime. Ko sem začela spoznavati osebnostno motnjo,sem naenkrat videla svet širše. Razumela nerazumna dejanja. Ne krivim se več. Potem, ko pa sem prebrala knjigo in v njej našla liste iz svojega življenja, pa se mi zdi moja svoboda vedno večja. Še vedno se spopadam z posledicami, vendar imajo ime. In pot po kateri hodim je tlakovna in ne samo slutnja neke poti..

O kateri knjigi pišete?avtor?

Tudi jaz, žal sem dala dosti hudega skozi.in hecno še vedno težko govorim o tem.
Morda si preberite tugi knjigo Strupeni starši.Avtorja sem pozabila.
Na žalost je povsod po svetu prisotno, to zlorabljanje otrok-verbalno,psihično.
Pot ustvarjanja samozavesti je trnova,boleča in samotna.
Kaj pravite, da si tu pomagamo z literaturo, opisi-samopomoči……..
lep pozdrav……..
za vsakega sveti njegova zvezda………

Pozdravljena ena ona!

Govorimo o nedavno izdani knjigi Ne stopajte več po prstih (Randi Kreger in Paul T Mason – Stopp wallking on eggshells), ki je trenutno edina knjiga v Sloveniji, ki govori o osebnostnih motnjah in je namenjena tistim, ki imajo nekoga v bližni ( starše, partnerja, otroka, soseda, sodelavca) , ki majo eno bolj pogostih motenj -mejno osebnostno motnjo (borderline)

Forum je namenjen prav temu, da si izmenjujemo izkušnje, literaturo in kot nekakša internetna skupina za samopomoč, saj v Sloveniji ni ne splošnega vedenja, niti ne (dovolj) strokovnega znanja in podpore, torej je edino kar preostane, da si pomagamo sami :-), na pomoč pa nama bosta priskočili s svojim strokovnim mnenjem tudi psihitarinja Mojca Z Dernovšek in klinična psihologinja Maja Smrdu, ki sta v bistvu edini, ki se s tem področjem pri nas bolj poglobljeno ukvarjata.

Super, da si se nam pridružila tudi ti in strinjam se Strupeni starši je odlična knjiga, če želiš nekatere stvari postaviti na svoje mesto…še posebej, ker je ena redkih, ki govori o tem, da ni res, da bi morali dovoljevati zlorabo s strani staršev zgolj zato, ker so naši starši, pa tudi o tem, kaj storiti potem, ko odkriješ, da je to kar si doživljal v bistvu zloraba.

GittaAna

Zdravo vsem !

Ravno prebiram knjigo ” Ne stopajte več po prstih ” Moram priznati, da sem malo razočarana. V njej ni vseh podatkov, ( pa saj je tudi opozorilo ) Osebe MOM imajo več prostora, načina, veščin, …da lažje blamirajo, trpinčijo,maltretirajo, izsiljujejo, družinske člane, prijatelje, …Premalo je napotkov za vpletene v življenje z osebo z MOM. Mogoče sem jaz tako razumela ali mi je moj MOM že uničil razum, razsodnost, razumevanje,… Pametna knjiga, za pametne ljudi, je rekla naša knjižničarka.Upam, da kmalu sledi nadaljevanje te knjige. Do takrat, pa se bom potrudila, da ne hodim več po prstih ampak da ” udarim po mizi “. Malo se hecam, ampak, tisto o postavljanju meja , se mi dopadne. Meje morajo opstajati, tako na tleh kot v glavah ljudi.Srečno in veliko lepih trenutkov, vsem.

Pozdravljena zaenona!

Knjiga Ne stopajte po prstih tudi v tujini velja za eno osnovnih, kjer lahko dobiš prve informacije. Žal je pri nas trenutno še edina, medtem, ko imaš v tujini že na metre knjig o tem in kjer lahko najdeš še več informacij.

Če angleščina ni težava priporočam Stopp wallking on eggshells – Workbook , ki je nekakšen učbenik za učenje, kako se soočati z mejnim bližnjim in kako postaviti meje, potem je še How to understand Borderline Mother, ki je še veliko bolj nazorna, kaj točno pomeni, da imaš mejne starše, zelo priročna je tudi How to surrvive borderline parent, kjer lahko najdeš veliko koristnih nasvetov, kaj storiti, Changing Course: Healing from Loss, Abandonment and Fear , ki je nemenjena tistim, ki so se v otroštvu soočali z različnimi zlorabami, Boundaries – John Townsend, Henry Cloud – izjemna knjiga o tem, kako in zakaj postavljati meje….

Pri nas pa je še ena dobra – Strupeni starši, ki med drugim razbija tabuje, da moraš kot otrok “strupenega” starša vse požreti in da je potrebno, kot ti praviš, dostikrat udariti po mizi.

Upam, da je v pomoč.
Lep dan!
GittaAna

Pozdravljene ! Moja mati je mejno osebna prav tako jaz Stara sem 20let bojim se oditi k psihiatru ker se bojim da mi nebi vrjeli jas bi si srcno rada pomagala saj ne zelim tako zivet naprej niti ne zelim sama bit v prihodnosti taksna mati raje nimam otrok. Hvala ,nekomu sem mogla zaupatRe: Mejna mati

Pozdravljena Anka44.

Saj ti ni treba iti k psihiatru, najdi kakšnega dobrega psihoterapevta. Na tvojem mestu si ne bi tako zlahka postavljala diagonoz, življene z mejno mamo je lahko precej hudo, prav tako posledice, vendar še ni nujno, da si tudi ti mejna, lahko imaš samo privzgojene in priučene odzive na okolico in nase, ki pa se jih da spremeniti.Sem nekako opazila, da če se človek sprašuje ali je tudi z njim nekaj hudo narobe potem skoraj ne more iti za hudo obliko osebnostne motnje, saj ponavadi ti ljudje menijo, da z njimi ni nič narobe, da je njihov problem zgolj okolica.

Pa četudi ugotoviš, da ne zmoreš in da se sama boriš z istimi demoni, kot ona se tudi to da omiliti, če le želiš. Torej, če greš k psihoaterapevtu ali psihiatru..zgubiti nimaš kaj.

GittaAna

Spoštovani!

Najprej hvala za vse informacije, ki jih objavljate na tem forumu. Prepričana sem, da pomagajo marsikomu, če ne drugo so pa več kot dobrodošla tolažba in razlaga za marsikatero doslej nerazjasnjeno situacijo v življenju. Meni je zdaj, ko lahko poimenujem in si razlagam naše domače stanje, vsaj nekoliko lažje, čeprav me še zmeraj prizadene. Ampak upam, da bom nekoč tudi to znala obvladati, se čustveno oddaljiti od izpadov…

Že dlje časa ugotavljam, da ima mama mejno osebnostno motnjo, oče pa nekaj lastnosti narcistične motnje. Zanima me, če je pametno to povedati ostalim svojcem. Vsi vemo, da sta ‘težka’, ampak nihče ni vložil veliko truda v to, da bi ju razumel, pomagal njima ali pa vsaj nam, otrokom. Saj občasno poskusijo, a nato mama poskrbi za vsesplošen prepir (oče pa drži z njo in se na koncu še on znese nad nami), zato odnehajo. Vsi imamo raje mir, čeprav se zavedamo, da nima prav. Tako ostajam jaz tista, ki se največkrat spre z njo, ker pač kaj naredim drugače, kot si je ona zamislila, ali pa ker ima enostavno potrebo po prepiru in sem jaz pri roki. Nato pa seveda razlaga svojcem, kako grdo se jaz obnašam do nje. Saj me potem tolažijo, naj se ne sekiram, da vejo, da ni tako in da naj počakam, da se pomiri, ampak mi ta tolažba prav nič ne koristi. Nekoč sem se spraševala, zakaj mi nihče ne pomaga, zdaj jih razumem, da ne znajo – saj tudi sama vedno znova iščem pametne rešitve. Torej, priporočate, da jim povem o mejni osebnostni motnji? Mislim, da nisem primerna za postavljanje takšnih diagnoz in za širjenje informacij o njeni bolezni, niti ne bi rada ostalih bremenila s takšnimi ugotovitvami. Mogoče pa bi bilo tudi njim lažje, če bi si lahko razjasnili, zakaj je tako ‘težka’. Po drugi strani pa se s tem še vedno ne bi nič spremenilo…

Hvala za nasvete, vse dobro vam želim!

Vse je odvisno od situacije in ljudi. Okolica se večinoma z ljudmi z osebnostnimi motnjami ne želi ukvarjat in tako ali drugače poskrbijo, da imajo čim manj opravka z njimi. Velika verjetnost je, da četudi bodo razumeli ( ali že razumejo) se v to ne bodo vpelatali in verjetno ne bodo pomagali, ker bi se tako zapletli v drame in zato raje svetujejo da “malo potrpi, pa bo”, “saj ni tako hudo”.

Najbolj pomembno v takšni situaciji je, da veš, da niti ni pomembno kako se neko vedenje imenuje in kaj si mislijo drugi, da je važno pri sebi spucati, kaj se ti zdi prav in kaj ne, kaj boš dopuščal in kaj ne, kaj je zate škodljivo in kaj ne in nato začeti živeti po teh principih ne glede na okolico.

Osebo z osebnostno motnjo ne moreš spremeniti, okolice ne moreš prisiliti, da bi priznala, da ve, da je nekaj hudo narobe ( to jih ne mika, saj s tem, da nekaj vidiš, pa ne ukrepaš postaneš sokriv) in edino orožje, ki ga imaš si ti sam.

Imaš pravico do svojih čustev, potreb in dolžnost, da se zaščitiš, svojih meja ( do sem in nič ve, to mi je všeč, to mi ni, to dovolim, tega ne…) niti ni potrebno razlagati nikomur. Vsekakor pa ne osebam z osebnostnimi motnjami, saj bo to zgolj izkoristila kor priložnost, da te povleče v svoje drame ( kako to misliš…kako si lahko tak…..). Če pri sebi narediš red in se ga držiš potem najprej te meje z vso silo napadejo ( tako tisti z OM kot okolica, saj s tem rušiš ustaljen sistem, ki vsem paše in še posebej, če ti ni treba prevzeti odgovornosti) če pa vidijo, da ne bodo zlomili mej, potem pa najdejo novo žrtev.

Sliši se preprosto, težje je to narediti, saj zahteva veliko dela na sebi, korak za korakom, vendar se da in pri tem se res veliko naučiš, tako o sebi kot o drugih, kar ti pride kasneje zelo prav.

V glavnem, okolici jaz ne bi nič prav dosti razlagala o osebnostnih motnjah ( razen če bi želeli) bi jim pa jasno povedala, kakšno vedenje se mi ne zdi prav in česa ne bom več dopuščala.

GittaAna

Ne vem, če bo pravi naslov, pa vseeno – za naslov knjige sem izvedela enkrat po naključju – partnerju jo je svetovala psihiatrinja, pri kateri se je zdravil. Zdaj že kako leto ne hodi več, tudi v času obiskov ni bilo bistvenih sprememb na bolje, prej na slabše – maltretiranje mene, da on tega ne rabi, knjige tudi nato nisva brala. Ko kaj ne doseže, prične z izsiljevanjem, tudi grozi s samomorom itd. Ves čas govori, da ga izsiljujem jaz. Težko je, ker je tu še otrok. Do njega sicer ni ne napadalen, se poskuša veliko ukvarjati, ne pa tudi preveč, ker kot pravi, ne more biti ves popoldan npr z njim. Trenutno je tudi brez službe. Smo tudi v težki finančni situaciji. Njegova edina prijateljica je mama in kot pravi ona, jaz. Njej se to ne zdi nič narobe, ker moški so pač taki. Partner ji povedati ogromno, praktično vsako malenkost. Meni se meša od tega, ker imam občutek, da smo stalno pod drobnogledom. Rada bi mu hkrati pomagala in zaščitila otroka pred prepiri in strupenimi pripombami: v smislu, mami nima več rada očija ipd. Ne vem več, kam se naj obrnem. Imam ga rada, sebe pa tudi in vidim, da me to razjeda. Kadar ga ni doma, naredim veliko več kakor, če je doma in stalno nekaj sprašuje… Problemov je še več, vendar z mobilne naprave težko vse napišem. Kam se lahko obrnem po pomoč? Kako zaceti?

Pozdravljena Mamica. Najprej poišči čimveč informacij, Preberi čimveč knjig, člankov….na tem forumu jih je ogromno priporočenih. Za začetek pa Ne stopajte več po prstih, Čustveni vampirji, morda tudi Zaljubljeni v sanje, Nič več soodvisen, Ne reci temu ljubezen…itd. V nekaterih knjigah boš našla več , v drugih manj, odvisno od tvoje situacije.

Rešitev situacije je v tvojih rokah, kar ne pomeni, da se moraš ti ukvarjati z drugimi ( oni so sami odgovorni zase, ti si odgovorna zgolj zase in za otroka) temveč, da moraš najprej relano pogledati okoli sebe kje in s kom živiš ( upoštevaj zgolj dejstva) , kaj to pomeni zate in kaj za otroka, zakaj si v takšno situacijo sploh padla in zakaj v njej vztrajaš in ko ti bo to res jasno ratalo, boš tudi našla rešitve.

Drugih ne moreš spremeniti, spremeniš lahko zgolj svoj odziv nanje – boš popustila nezdravim vzorcem ali boš postavila meje tistemu, kar ni zdravo zate ali za otroka. Ni preprosto, zahteva veliko dela, še posebej na sebi , vendar se da. Lažje je, če imaš ob vsem tem podporo prijateljev ( ki imajo realno sliko o tem, kar se dogaja) in še bolje kakšnega dobrega psihoterapevta, ki so mu takšni ljudje in odnosi jasni. Takšnih ni prav veliko, saj pri nas to, da je nekdo psihoterapevt ne pomeni avtomatično, da zares obvalada tudi kakšne bolj kompleksne težave.

Torej, storiš lahko veliko,, če pa boš zgolj čakala na to, da se bo zgodil nek čudežni preobrat, ko se bo nekaj zgodilo in bo potem vse drugače , pa se ne bo spremenilo nič, kvečjemu vse skupaj bo šlo še na slabše. Običajno se ljudje premaknejo šele potem, ko je tako hudo, da ne zmorejo več. Že zaradi otroka je bolje, da se tega lotiš veliko prej.

Še najslabše jo pri takem odnesejo otroci, saj še tebi ni jasno , kaj se dogaja in se pustiš zvleči v manipulatinve in nezdrave odnose, on pa nima niti orodja ( dovolj razvitih veščin) da bi prepoznal bolezenske vedenjske vzorce, zato lahko njegova slika družine in sveta postane zelo popačena in ima lahko zaradi tega velike probleme. Povsem ne bo mogel uititi, vednar ga lahko skozi ta proces, ko se boš s tem spopadala, naučiš kako se spopasti s težavnimi stvarmi v življenju in od vsega skupaj lahko odnese zelo dobro popotnico. Če ne boš storila ničesar, bo z vzorci , ki se jih bo naučil pri vama , prisiljen, da se kasneje v življenju z njimi sooči sam. V glavnem moja izkušnja je, da se slabim stvarem ne moreš izogniti, ali bo konec srečen ali ne, pa je odvisno od tega ali se jih boš aktivno lotil reševati ali boš čakal na nek čudež ali da se bo uredilo samo od sebe. Ne bo se. Vsaj jaz ne poznam takšnega primera, da bi se kaj taktega zgodilo. Večinoma gre zgolj vse bolj navzdol, do točke, ko ne prenesemo več in smo prisiljeni ukrepati. Dlje kot čakamo, večja je koletararna škoda ( mi, otroci in druga okolica)

GittaAna