Kaj je to mejna osebnostna motnja in ali se tiče tudi vas
Zakaj ta forum?
Verjetno ni človeka, ki ne bi imel v svoji bližni nekoga z mejno osebnostno motnjo ali vsaj nekoga s podobnimi značajskimi potezami. Morda imate soseda, ki spravlja v obup celotno ulico, teto, ki s svojimi dramami in prepiri uniči vsa družinska praznovanja, viharno razmerje s težavnim partnerjem , ki ga ne morete nikoli zadovoljiti , ne glede na to, kako se trudite za ta odnos , sodelavca, ki bo šel za dosego svojih ciljev čez trupla, otroka, ki se ves čas zapleta v težave, ne glede na to, koliko pozornosti mu namenjate ali starša, ki vas ves čas kritizira, obtožuje, celo zasmehuje in obenem uporablja vse trike, da bi vas bolestno priklenil nase.
Ne glede na to ali je odnos z osebo, ki ima osebnostno motnjo zgolj površinski ali pa je to vaš družinski član je velika verjetnost, da vas bo kaj hitro in ne da bi se zavedali povleklo v vrtinec njegovih manipulacij, zahtev, potreb in ciljev in velika verjetnost je, da vam bodo ti precej burni odnosi pustili posledice na vseh področjih vašega življenja. Čustvenem, osebnostnem, finančnem…
Zato je bistvenega pomena, da takšno vedenje pravočasno prepoznamo in da vemo, kaj lahko v takšni situaciji naredimo in tako pomagamo sebi in na ta način tudi osebi z MOM. Če zaradi strahu, krivde, miru ali v imenu ljubezni ne postavimo meja in popuščamo pogosto nerazumnim zahtevam nekoga z osebnostno motnjo, njegovo vedenje s tem še ojačamo in mu ne omogočimo, da bi se soočil s posledicami in si poiskal strokovno pomoč. Naše življenje pa postaja iz dneva v dan bolj kaotično.
Neznanje in nerazumevanje te motnje tako postane huda težava tako za tiste, ki jo imajo, kot za njihovo okolico, saj je že v njeni definiciji, da ustvarja zelo težavne medosebne odnose. Ne gre samo za družinske člane, prijatelje ali sodelavce, temveč vse, ki so blizu ¨mejnega¨ sveta osebe z MOM, saj te le-ta lahko zelo hitro posrka vase in če ne razumemo, kaj se dogaja v njem lahko ostanemo leta in leta. Posledice so lahko hude, saj lahko v takšnih odnosih prihaja do čustvenih, verbalnih ali celo fizičnih zlorab, uničene samopodobe, psihičnih težav, popačenja razumevanja realnosti, izgube prijateljev, finančnih ali celo pravnih posledic ….oseb, ki imajo v svoji bližini nekoga z MOM.
Kaj je to mejna osebnostna motnja
Ljudje z osebnostnimi motnjami imajo ponavadi dolgo zgodovino osebnih in čustvenih težav in problematičnih odnosov. Imajo precej drugačen vzorec notranjega doživljanja, prepričanj, vrednost, kot ostali v njihovi družini ali kulturi. Ti vzorci obnašanja so zelo togi, se s težavo spreminjajo in posegajo v skoraj vse sfere posameznikovega življenja.
Osebnostnih motenj je več vrst, vendar je najbolj raziskana in tudi ena izmed bolj pogostih prav mejna osebnostna motnja (MOM). Izraz ¨mejni¨ (borderline) so raziskovalci začeli uporabljati v prvi polovici dvajsetega stoletja, ko so menili, da so ljudje, ki se vedejo na način, ki ga danes povezujemo z MOM, na meji med nevrozo in psihozo. Čeprav so to diagnozo leta 1970 zavrgli, je ime ostalo.
Ker se ta motnja kaže na zelo različne načine strokovnjaki o njeni definiciji še dandanes razpravljajo. Po navedbah Ameriškega diagnostičnega in statističnega priročnika DSM-IV-TR (2004), ki velja za nekakšno osnovo pri diagnosticiranju (tudi) osebnostnih motenj pa obstaja devet kriterijev in diagnozo postavijo v primeru, da oseba ustreza vsaj petim. Evropski psihiatri imajo drugačen sistem diagnosticiranja mejne osebnostne motnje, vendar je v tej knjigi upoštevan ameriški sistem.
Če pa definicijo MOM povzamemo na kratko:
Ljudje z mejno osebnostno motnjo sicer čutijo ista čustva in počnejo podobne stvari, kot vsi ostali ljudje. Razlika je v tem, da to občutijo bolj intenzivno, delujejo na način, ki je bolj ekstremen in imajo težave z obvladovanjem svojih čustev in vedenja.
Za njih je značilno, da bodo storili vse, da bi se izognili resničnemu ali namišljenemu zapuščanju svojih bližnjih in pri tem lahko uporabljajo kakršna koli sredstva, za katere menijo, da jim lahko pomagajo. Pogosto manipulirajo z občutkom krivde, dolžnosti ali strahu.
Njihovi odnosi z drugimi so ponavadi zelo intenzivni in nestabilni in večinoma nihajo med ekstremnim idealiziranjem svojega bližnjega ali popolnim razvrednotenjem. Za njih je značilno črno-belo razmišljanje, lahko si zgolj dober ali slab, vmesnega sivega polja ne poznajo.
Tudi njihova čustva zelo nihajo in okolico njihove nenadne spremembe razpoloženja lahko precej zmedejo. Zelo težko kontrolirajo svojo jezo in za njih so značilni pogosti in intenzivni izbruhi besa ali pri nekaterih celo fizični napadi. Nekateri doživljajo tudi občasne s stresom povezane paranoidne ideacije in disociacije, ko se zdi, kot da niso prisotni.
Imajo velike težave s samopodobo in svojo identiteto in sami sebe največkrat doživljajo kot žrtve. So zelo impulzivni in dostikrat se obnašajo na način, da škodijo samemu sebi – prekomerno trošenje, nevarna spolnost, zloraba alkohola, prenajedanje, ne poskrbijo zase, četudi jim to škodi, se zapletajo v konfliktne situacije, ki so lahko potencialno nevarne..
Mnogi kot način, da bi bližnje pripravili do tega, kar želijo, uporabljajo grožnje s samomorom, pogoste so tudi samopoškodbe. Med njimi je tudi visoka stopnja samomorilnosti.
Pri ljudeh z osebnostno motnjo je značilna tudi izjemna osredotočenost nase, saj bodo upoštevali bolj ali manj zgolj svoje potrebe in želje, večinoma ne bodo sprejeli odgovornost za svoje mejno vedenje in bodo kljub očitnemu zanikali, da je z njimi karkoli narobe. Z njimi boste zelo težko razumno razpravljali, četudi bodo svoja dejanja ali doživljanja opravičevali s povsem iracionalnimi razlogi. Velikokrat imajo občutek, da so upravičeni do posebne
obravnave, želijo biti v centru pozornosti in bodo tudi sami ustvarjali situacije, da bo do tega prišlo, četudi bodo pri tem lagali, manipulirali ali si škodovali. Če ne zadovoljujete več njihovih potreb, pogosto z lahkoto stopijo iz odnosa in si ustvarijo novega in to velja tudi za najbližje. Veljajo za socialne kameleone, saj lahko svoje obnašanje prilagodijo glede na to, kaj od nekoga želijo.
Ljudje z MOM se lahko zelo razlikujejo glede na to kako dobro lahko delujejo v družbi. Med njimi so lahko izjemno uspešni in celo zelo priljubljeni ljudje, ki večino časa delujejo povsem normalno in ki drugo plat svoje osebnosti pokažejo šele za zaprtimi vrati domačega doma, zato večina sploh ne opazi, da je z njimi nekaj hudo narobe. Na drugi strani pa imamo osebe z mejno osebnostno motnjo, ki zelo slabo funkcionirajo v svetu, so ponavadi odvisni od drugih, težko zaposljivi in zaradi težav pogosto uporabniki zdravstvenega in socialnega sistema.
Ocene strokovnjakov, koliko je oseb, ki imajo MOM so različno in nihajo od 3- 6 odstotkov populacije. Toliko naj bi jih bilo diagnosticiranih. Ker pa jih še veliko, ki nikoli ne pridejo do strokovnjakov za duševno zdravje jih je verjetno več.
Med strokovnjaki za duševno zdravje veljajo za zelo težavne paciente, saj so dostikrat zelo manipulativni in zaradi prepričanja, da z njimi ni nič narobe, da so zgolj žrtve drugih in ponavadi niso pripravljeni sodelovati v zdravljenju. Mejno osebnostno motnjo pogosto spremljajo tudi druge motnje , depresija, anksioznost, motnje hranjenja in druge. Čeprav je do sedaj veljajo, da jim strokovnjaki ne morejo pomagati do ozdravitve, je v svetu znanih že kar nekaj terapij, ki so pokazale določen napredek, med njimi je najbolj znana vedenjska kognitivna terapija.
Kako do informacij?
V tujini je mejna osebnostna motnja že zelo raziskana, o njej so napisane že številne strokovne knjige in priročniki za samopomoč, tako za tiste, ki to motnjo imajo, kot za tiste, ki so v njihovi bližini. Izraz ¨borderline¨ (mejni) je postal že del splošne izobrazbe, o tem se snemajo filmi (Girl Interupted, Mommy Dearest, Fatal Atraction….). V enem zadnjih Disneyevih filmov Zlatolaska je podoba hudobne čarovnice skoraj knjižni primer matere z mejno osebnostno motnjo. Le da v resničnem svetu nekateri otroci za vedno ostanejo zaprti v stolpu mejnega sveta, tudi potem ko odrastejo. Do sedaj sicer še nobeden od slavnih ni priznal, da ima takšno diagnozo, čeprav se o nekaterih, predvsem zaradi njihovega vedenja, ki je zelo značilno za MOM že leta javno ugiba ali so morda ¨borderline¨.( Countrey Love, Lindsey Lohan, Curt Cobain , Amy Wihehouse, Joan Crawford, Meriyln Monroe, Princesa Diana, Angelina Jolie)
Vendar v Sloveniji na knjižnih policah ne boste našli niti strokovne, niti poljudne knjige na to temo (še v tujih jezikih ne). Z izjemo strokovnega priročnika psihiatra Vladimira Auerja, Mejna osebnost – viharnost, nihanja razpoloženja, izbruhi besa, strah pred osamljenostjo in pa nedavno izdane knjige Ne stopajte več po prstih avtorja Paula Mansona in Randi Kreger za vse, ki imajo v bližni nekoga z mejno osebnostno motnjo. Knjiga je nastajala v 90 letih, ko so na dan začele prihajati prve bolj poglobljene raziskave in širše vedenje o tej motnji, vendar v tistem času še ni bilo nobene literature ali večje raziskave, ki bi bila namenja tistim, ki imajo v svoji bližini nekoga s to motnjo. Avtorica Randi Kreger, ki se je nekoč tudi sama znašla v takšnem odnosu, se je preko interneta povezala s tisoči oseb z MOM in njihovimi svojci, ter jih prosila, da ji razložijo, kaj se z njimi dogaja. Zbrala je ogromno količino podatkov, ki jih je preverjal in strokovno obdelal strokovnjak na tem področju, psihoterapevt Paul T. Mason. Njune ugotovitve pa so preverili in potrdili tudi drugi ugledni strokovnjaki
Po treh letih raziskav je nastala izjemna knjiga, ki je napisana strokovno in obenem zelo preprosto in berljivo, saj se vse strokovne razlage ves čas prepletajo z zgodbami, razlagami, razmišljanji, tako oseb z MOM kot njihovih bližnjih. Izkazalo se je, da že razumevanje delovanja te zelo kompleksne motnje, ki se kaže na mnogo različnih načinov ter prepoznavanje posledic, ki jih lahko tak odnos povzroči nekomu, ki ima v bližini nekoga z MOM, korenito spremeni življenje in mu pomaga najti smisel v kaosu, ki ga obdaja. Najbolj pogost odziv tistih, ki so knjigo vzeli v roke je bil: ¨To kar doživjam ima celo ime! Res se dogaja! Nisem nor!?¨ Knjiga pa ponuja tudi številne pripomočke in načine, kako storiti če se znajdete v takšnem odnosu, kako se zavarovati, postaviti meje, se izogniti neprestanim konfliktom, pa tudi kako pozdraviti posledice takšnega odnosa in ponovno polno zaživeti.
Knjiga je lahko v veliko pomoč tudi tistim, ki so se znašli v težavnih in zapletenih odnosih, četudi njihovi bližnji niso diagnosticirani z MOM. ¨Mejni¨ namreč občutijo ista čustva in počnejo iste stvari, kot ostali ljudje. Razlika je v le v tem, da jih občutijo bolj intenzivno, delujejo na način in imajo težave z obvladovanjem svojih čustev in svojega vedenja.
Komu je forum namenjen?
Forum Mejna osebnostna motnja je namenjen vsem, ki imajo v svoji bližini nekoga s to motnjo, ki bi o tem želeli dobiti več informacij, deliti svoje izkušnje in kot skupina za samopomoč . Kot strokovnjakinji za mejno osebno motnjo bosta sodelovali izr.prof.dr. Mojca Z. Drnovšek, dr.med., spec. psih. in asist. Maja Smrdu, univ.dipl. psih., spec.klin.psih. Obe sta tudi strokovnjakinji za vedenjsko kognitivno terapijo.
GittaAna
Pozdravljena Pis!
Nekoga z MOM ne moreš pripraviti, da bi se šel zdraviti, saj je ena značilnosti osebnostnih motnje, da so del osebnosti in je način kako takšna oseba doživlja svet zanjo ali zanj nekaj povsem normalnega, poleg tega pa zaradi svoje poškodovanosti le stežka sprejme, da je z njim ali z njo kaj narobe in za vse težave ponavadi okrivi okolico. Pretirana samozavest je lahko tudi znak hude negotovosti.
Ne moreš spremeniti drugega, spremeniš lahko samo sebe. Najbolje je, da najdeš čimveč informacij kaj je to MOM, kako se kaže in kaj storiti kot svojec. Avtorica knjige Ne Stopajte po prstih v svoji knjigi opisuje veliko načinov kako se s tem spoprijeti, kako postaviti meje, kaj z otroci, kaj s partnerjem….tako da ti jo za začetek toplo priporočam.
Na svoji internetni strani BPDCentral je Randi Kreger omogočila tudi internetne skupine za samopomoč partnerjem oseb z MOM.
Upam pa, da boš ostala z nami, da bomo skupaj raziskovali vse možnosti, si med seboj pomagali in si delili vse informacije.
Pozdrav:
GittaAna
seznam skupin na BPDCentral
WTOStaying
FOR those who prefer to be with those who are staying with their BP partner or spouse
Subscribe: [email protected]
or visit our homepage at: http://health.groups.yahoo.com/group/WTOStaying
Upam pa, da boš ostala tudi tukaj saj si
WTOTransition
For those ambivalent about staying with or leaving their BP partner or spouse
Subscribe: [email protected]
or visit our homepage at: http://health.groups.yahoo.com/group/WTOTransition
WTODivorcing
For people who want to be with those who are divorcing their BP spouse
Subscribe: [email protected]
or visit our homepage at: http://groups.yahoo.com/group/WTODivorcing
Pozdravljeni!
Preudarno in načrtno se pripravite na trenutek, ko bo človek z MOM pripravljen na spremembe. To pripravljenost na spremembe lahko nekoliko spodbudite, tako da ne podpirate določenih vedenj, odtegnete pozornost, si uredite življenje mimo osebe z MOM. V čakanju, da se oseba z MOM sooči z dejstvi in je pripravljena na spremembe, je potrebno najprej poskrbeti zase in otroke. Odločnost in ukrepanje brez odlašanja je potrebno, ko se okolico ščiti pred nasiljem in ko je treba osebo z MOM varovati, da si ne bi kaj sama storila.
Dobri načini reagiranja, načini pogovora in odzivanja so v knjigi I hate you don’t leave me.
V prilogi so izpiski iz omenjene knjige in nekaj dialogov.
Če želite kaj podrobnejšega o življenju z MOM staršem, sem tukaj. Moja starost 60, 2 sinova, oba v redu z družino, z možem sva skupaj 40 let, tudi OK. O svoji mami in o družini, v kakršni sem rasla in se je komaj rešila … o tem bi lahko napisala roman, če bi znala.
Govori se, mama je ena sama. Jaz zmeraj pravim: hvalabogu, da jih nimam več, ker me je že ta ena skoraj spravila v grob.
No, šalo na stran, GittaAna je opisala mojo mamo tako natanko, kot da bi jo osebno poznala.
Morda ima podobne izkušnje? Rada bi se pogovarjala s kom, ki bi razumel. Hvala vnaprej za odgovor.
Pozdravljena…(hm, malo se hecno sliši) Moja MOM mati…:-)
Morda bi bilo dobro, da napišete še kakšno ime, lahko izmišljeno.
Tudi sama imam mejno mamo. Trajalo je zelo dolgo, da sem ugotovila, da ni zgolj težka, egoistična, manipulativna….ampak, da je to kar se z njo dogaja v bistvu bolezen. Imela sem srečo, da sem prišla do te informacije že pred časom, saj se pri nas o tem ne ve skoraj popolnoma nič. Pomagala mi je tuja literatura in kar nekaj strokovnjakov, da so se kocke sestavile skupaj. Najbolj pa mi je pomagala internetna skupina Welcome to Oz, ki jo je ustanovila avtorica knjige Ne stopajte več po prstih, ki je namenjena odraslim otrokom mejnih staršev in to je bil tudi razlog, da sem začela sodelavati v tem forumu. Ko sem tam nekaj let brala zgodbe drugih, sem ugotovila, da nisem edina , da nisem nora in da je to kar sem doživljala res. Tistim, ki tega niso doživeli, je zelo zelo težko razložiti v čem je problem, še posebej ker je tudi moja mati pred drugimi kazala povsem drugačen obraz. Ponavadi slišiš: Saj ni tako hudo, to je vendar tvoja mati, takšna pač je, prilagodi se ji pa bo vse v redu…….kar me je spravljajo v jezo ali totalno zmedo, ker nisem več vedela ali sem nora jaz ali vsi okoli mene..:-).
Pogovor z drugimi, ki so doživljali podobne stvari ( četudi preko interneta) mi je ogromno pomagal. Ne samo, da sem včasih povsem osupla prebirala dobesedno enake dogodke, besede, situacije, ki so se zgodile meni ( nekateri med njimi so bili tako absurdni, da mi je bilo nezamisljivo, da se to dogaja še komu) pomagali so mi tud nasveti tistih, ki so se s tem soočali že dlje časa in so že počasi zlezli iz “mejnega” sveta svojih staršev, uspeli postaviti meje in ali popolnoma odrezali starše ali našli nekakšno sožitje z njimi, ne da bi pri tem dopustili, da bi jih ti še naprej tako ali drugače zlorabljali.
Mati je ena sama – še sreča!! – moram reči, da ste me s tem spravili v smeh. Res je, tale fama okoli matere ( ali staršev) mi dostikrat dvigne pritisk. Če bi sosed, učitelj ali kak drug neznanec z menoj počel to kar so počeli starši, bi se vsi strinjali, da jih je treba ustavit, v nekaterih primerih tudi kaznovati in nobenemu ne bi na kraj pameti padlo,da mi rekel ” ne pretiravaj, saj ni tako hudo…” in od mene zahteval, da v imenu nekih idej še naprej prenašam iste stvari .. v naši kulturi ( in še kateri) pa so izgleda starši nedotakljivi četudi te verbalno, čustveno, fizično zlorabljajo.
Res sem vesela, da ste se nam pridružili in upam, da bomo tudi pri nas lahko vspostavili skupino, ki si bo med seboj delila izkušnje in si medsebojno pomagala.
GittaAna
Pozdravljeni!
Pozdravljeni!
Preudarno in načrtno se pripravite na trenutek, ko bo človek z MOM pripravljen na spremembe. To pripravljenost na spremembe lahko nekoliko spodbudite, tako da ne podpirate določenih vedenj, odtegnete pozornost, si uredite življenje mimo osebe z MOM. V čakanju, da se oseba z MOM sooči z dejstvi in je pripravljena na spremembe, je potrebno najprej poskrbeti zase in otroke. Odločnost in ukrepanje brez odlašanja je potrebno, ko se okolico ščiti pred nasiljem in ko je treba osebo z MOM varovati, da si ne bi kaj sama storila.
Dobri načini reagiranja, načini pogovora in odzivanja so v knjigi I hate you don’t leave me.
V prilogi so izpiski iz omenjene knjige in nekaj dialogov.
izr. prof. Mojca Z. Dernovšek, dr. med., specialistka psihiatrije
Pozdravljeni!
Spremljam vaše pogovore in sem navdušena. Rada bi tudi sama pripevala nekaj podatkov o MOM in o možnih pogledih na izkušnje posameznika.
Po ocenah naj bi 2 % ljudi imelo MOM. To je zelo velika številka in obsega tako tiste, ki so visoko funkcionalni (in težave bolj ali manj uspešno skrivajo pred zunanjim svetom, manj pa pred družino) in tiste, ki imajo tako številne težave in posledice, da jih ne morejo več skriti. Ta visoka številka pomeni, da je po verjetnostnem izračunu nemogoče, da nikoli v življenju ne bi srečali takšen osebe ali v ožji ali širši družini, v sosedstvu, v službi… Nobeden od nas pa ni dobro pripravljen za takšna srečanja. Zato odsvetujem izgubljanje dragocenega časa in energije za iskanje krivcev in podpiram vsa prizadevanja za reševanje težav.
Pozdravljeni,
mene pa zanima naslednje. Moj partner s katerim živim že sedem let in imava 5.letnega fantka, ima zelo posesivno mamo, ki uporablja vse taktike možne, da bi vplivala nanj( od žrtve do napadalca). Ko ji je po najinih hudih prepirih, saj je partner” živel za njo v glavi”, dejal,da ga obsoja in muči že celo življenje s sabo in če lahko razloži zakaj, je ni več..že dve leti. Pošilja svoje vojake ( brata, njeno mamo, prej tudi moža), da nam vsake toliko vzbuja slabo vest in to je vse. Žal mi je, da otrok nima starih staršev.Kaj storiti? Druga težava pa je v tam, da je partner ogrožen od žensk..ne vem ali zaradi svoje matere ali česarkoli drugega, gre za to, da je le racionalno prisoten v družini in še to le tako, da čaka na navodila. Čustveno je odklopljen. In tudi do tujih naključnih žensk ( na dvorišču itd. ) se čuti ogrožnega, govori, da vdirajo v njegov osebni prostor it( seveda če ga vprašam in mu težim, sicer se vede kot, da nič res..). Ker je z njim nemogoče govoriti, se takoj odmakne in beži, imam jaz že prave border linerske izpade, saj kričim in težim, pričakujem odzivnost, on pa se umika in ignorira, kar zre kot, da nič ni ali pa reče,d a ni res…Ničesar ne pove, nič mu ni hudo, žal ali karkoli drugega, celo prezira in je poln prekrite jeze.. Zdaj pa me zanima naslednje..ali sem jaz že nora in motena in pretirano občutljiva ali kaj:Skratka v tako čudnem, odtujenem, prestrašenem, hladnem in oteženem vzdušju je težko živeti. Partner prizna edino,da nima nobene empatije do nikogar, da ga recimo ljudje ne zanimajo in jih kar prezira, ženske še najbolj in tudi, ko se vede čudno in ga vprašam zakaj, mi odgovori, da se ne, da nič ne ve o tem itd.Naj povem, da ima svoje podjetje, sam, brez sodelavcev, torej je brez stikov z ljudmi in je zelo uspešen, kar mu daje neko moč ali steber s katerim se brani in gleda zviška na vse druge. Meni se že kar malo blede..ne vem ali se mi meša ali je res…sem popolnoma izčrpana in polna strahov…skrbi me za sinka, ker se bojim, da bo posvojil to vzdušje, da bo prikrajšan za stare starše, da bo enako sovražil , se bal ljudi itd. Namreč sinek je zelo občutljiv in nežen. Veliko stvari sem odprla..vem. Morada svetujte kaj, kar bi nam kot družini koristilo, da pridemo do odgovorov? Jaz namreč nočem več živeti v takem krču..ne morem.
Hvala vam za pomoč
Leksi
Lekso dobrodošla na tem forumu! Prav imaš, živeti v takšnem odnosu je lahko peklenska muka in za 5 let starega fantka je to kar doživlja ob vama lahko zelo hudo. Zato mislim da bi že zaradi sinka morala čimprej začeti iskati rešitve. LJudje in situacije smo različni, kaj je trenutno najbolje zate boš morala odkriti sama , dobro pa je, če poiščeš pomoč tudi drugod.
Svojega moža ne moreš spremeniti če se sam noče, niti ga ne moreš pripraviti do tega, da bi se spremenil če si tega sam ne želi in še posebej, če meni, da z njim ni nič narobe.
Tisto kar lahko storiš je, da vzameš stvari v svoje roko in najprej začneš pri sebi. Kaj se dogaja s teboj in tvojo družino, zakaj je tako je, kako si sploh pristala v tem, kaj lahko narediš. Včasih se zelo težko toliko “odmaknemo” od situacije,da jo vidimo realno, še posebej če je veliko čustvenih viharjev kjer na koncu sploh ne vemo kaj čutimo in kaj so naša čustva in kdaj prevzemamo druga. Če lahko, najdi kakšnega psihoterapevta, psihologa ali pa nekoga, s katerim se počutiš varno, kjer lahko vsaj govoriš o tem, kaj se ti dogaja in kako se ob tem počutiš. Včasih pomaga tudi to, da si začneš svoje misli in občutja zapisovati v dnevnik. Tako lažje vidiš kaj se dogaja in kaj si resnično želiš. Morda ti bo pomgalo tudi pisanje na tem forumu, ki je namenjen kot skupina za samopomoč, ker si lahko zaupamo kaj se dogaja, svoje skrbi, težave, ideje, rešitve…..če ne drugega, pa se vsaj “pogovarjamo” z ljudmi, ki so v podobnem. Je boljši občutek, če veš , da v kaosu, ki ga doživljaš nisi povsem sam 🙂
GittaAna
Pozdravljeni
Sem vesela da se koncno to pise in govori. Bila na predavanju Gospe izr.prof.Mojce Z.Drnovsek, tako prijazne , strokovne predavateljice ze dolgo nisem zasedila. Moram reci, da mi je bilo zelo zanimivo, sprosceno…. Imela sem tezave oz.rabila inf. Moz ima dava otroka iz prvega zakona, spoznala ko je bil ze locen. Imela tezave ker je bivsa skoz nagajala in manipulirala tako z njim kot z otrokoma. Postavila sem mu pogoj oz. razlozila da je ljubezen do partnerja drugacna , kot ljubezen do otrok, mame, prijateljev….tako da sva koncno zacela ziveti najino vezo in pocasi spoznavala njegove otroke. Hci je zelela ziveti pri naju ampak mama ni pustila. Slo in gre za ugled ker je zdravnica , kaj bodo drugi rekli. Otroka je in jih se matretira, zali, vecinoma so pri njenih starsih, hodi po simpozijih, izobrazevanjih… To vse lepo in prav ce nimas 5 otrok , ki jim moras dati se custveno stabilnost. Porocila se je 2 meseca za nama, ima se 2 otroka stara 6 let….. Prepuscena sta sama sebi…. Ena hci se ji upira in sedaj zivi pri nas. Sociala sploh ne uposteva njene zelje , ko govori, da jo je mama zalila ponizevala, da je strosek, morala sprasevati ce lahko prizge luc v sobi, kdaj lahko je…..ukvarjali so se z mamo ker je naredila sceno na sociali, da je boga da trpi, da jo hci ignorira,… Po moje je fino ce se clovek prasa ZAKAJ ? No jaz bi se, kje sem otroka prizadela, kdaj…se opravicila , pogovorila…, Socialna je zalila moza, se obnasala , da se locijeta sedaj, LOCENA PA STA ZE 12 let. Hci se je pocutila zbegano , socialna govorila da je mama ena in edina…da se ti bruha. Mislim da je cas da se na sociali zacnejo zavedati svoje odgovornosti, nestrokovnosti, neodgovornosti…. Povezali smo se z raznimi strokovnjaki, da zacne hci normalno sodelovati se uklopi v druzbo ,ker je cisto asocialna, jo objamemo, jo pohvalimo in je cisto v soku ker tega sploh ne pozna. Moz je pripravil sporazum, ki ga seveda noce podpisati, kaj bodo pa rekli drugi…. Mati je hci alkoholikov, seveda studirana zdravnica to skoz povdarja ima moza zdravnika in to je sramota da otrok noce vec ziveti tam. Saj se mi kar smili da je tako custveno omejena , polna jeze, besa…. Sli bomo do konca da zascitimo otroka. Lp
To, ta tabu! Ja, bruha se ti” To je tisto, kar je najbolj narobe pri nas! Stroka, ki bi morala PRVA zaščititi otroke, izpljune tak stavek. Saj potem ni čudno, da ne štekajo NIČ. Še najmanj pa NASILNIH ŽENSK. Če je nasilen moški, se dvignejo vsi, od feministk do CSD.-ja, policije, sodišč itd., ženskega nasilništva pa se sploh ne pripoznava kot dejstvo, zato se ga tudi ne prepoznava! Neee, mama ena in edina, ona pa že ne more…, HE
Mislim da je zelo dobro, da ste hčerki omogočili strokovno pomoč, glede zmedo in nasprotujoče si informacije, ki jih dobiva iz okolja, ji mora biti verjetno zelo hudo.
Glede na njeno starost, pa je dovolj, da na centru izjavi, da želi biti pri očetu in pika. Tako mora biti. Kolikor vem je tako tudi v zakonu in ne morejo povoziti njeno odlčitev. Če tega slučajno ne bi upoštevali jih je treba prijaviti socilani inšpekciji.
GittaAna
Ja vsi odvetniki in socialni delavci, ki jih poznam kar nekaj govorijo eno , hci da izjavo in to je to. No , ne vem zakaj se je pri nas tako zapletlo. Sla sta dvakrat na socialo dati izjavo, ampak so se ukvarjali zakaj se je moz umaknil, da da hci izjavo..bile so zalitve zoper njega z strani socialne, dokler ni zahteval direktorice in omenil pop tv.
Ko je poklical bivso in omenil pop tv je seveda podpisala sporazum in sedaj imamo koncno mir in novo zivljenje. Hci se je umirila in je srecna, mi pa tudi zanjo.lp
POSTAVITE SE ZASE, se splaca!!!!!
Pozdravljena ga.Drnovšek!
Imam eno zelo pomembno vprašanje.Imam mamo,ki se zaenkrat samo jaz in oče s katerim sta ločena zavedava,da ima MOM.Kako lahko to dokaževa?Kako pridit pri mami do uradne diagnoze,saj so zadeve tako hude,da se zaradi nje ˝vlačim˝ celo po sodiščih.V dolgoletnem maščevanju meni(svoji hčerki),stara sem 33 let, se je v zadnjem času povezala z mojim bivšim partnerjem in njegovimi starši(ti ji seveda vse verjamejo in nasedajo) s katerim imam dve hčerki in dosegla,da je šel v tožbo za odvzem skrbništva.Z mojo odvetnico bi torej radi sodišču predstavili to zaroto in ozadje vsega ter mamin MOM,a kako?
Nujno bi potrebovala pomoč in nasvet,saj je moja stiska OGROMNA!:(
Hvala.lp
Tudi v Sloveniji obstaja nekaj študij na to temo že več kot dvajset let, predvsem v okviru t.i. socialne psihologije in psihologije/sociologije vsakdanjega življenja. Veliko je o tem pisala denimo M. Ule, prevedena so bila nekatere temeljna dela ameriških in nemških avtorjev o patološkem narcizmu in borderline motnji, zanimivo študijo na to temo je napisal tudi Slavoj Žižek. Je pa res, da se te študije ne ukvarjajo toliko s klinično psihologijo kot bolj s tem, kako je in ali je borderline motnja in identiteta funkcionalna v današnji družbi. Kajti, medtem ko pshiološke znanosti borderline razglašajo za duševno motnjo in celo bolezen, sociologi ugotavljajo, da gre pri nekaterih vrstah osebnosti (npr. patološkem narcizmu) za povsem funkcionalni tip socialne identitete. Upam, da bo navedba teh nekaj avtorjem v pomoč, sami tudi navajajo vrsto koristnih virov do študij na temo borderlina.
LP, Indigo