Pozdravljeni,
Pišem vam, ker ne vidim več možnih rešitev, ki bi lahko razrešile nastalo situacijo. Imam mamo, ki ima pogoste čustvene napade name in na vse, ki smo ji blizu. Kliče nas po telefonu in nas žali, zbuja občutke krivde, meni recimo, da mi je kupila pamet, da ne bo nikoli nič iz mene in da ne bom dosegla kar je ona, očita mi, da ko me prosi, da ji ne pomagam, kar seveda ni res, da se je ločila zaradi mene, da sem kriva ker je nisem zaščitila pred očetom…. Resnica je pa ravno obratna, vsi kar poskočimo, ko nas kaj prosi največkrat pa je tako, da od nas pričakuje, da ji bomo brali misli in je jezna ker ji jih ne znamo. Ko pa ji pomagamo ni nikoli dobro, vedno najde nekaj, da ti da vedeti, da si to naredil zanič. Naj povem, da je občasno prisoten tudi alkohol. Že po naravi je zelo nagle jeze in čustva ji nihajo iz ene skrajnosti v drugo. Ko pokliče nikoli ne veš v kakšnem stanju in volje te kliče, tako da se že prav bojim dvignit slušalko, ko vidim njen klic. Ne živim z njo, vendar me je to njeno stanje pripeljalo do obupa, ne vem več kaj narediti, da se bom zaščitila pred njo. Zakaj tako govorim? Ker sem že obupala nad stanjem in sem prišla do spoznanja, da se moram zaščititi, ker vidim, da vedno bolj padam v brezvoljnost. Vesela sem, da sem si sama uredila življenje, vendar se pred njo počutim nemočna in to najeda tudi moje življenje s fantom. Vse se je v taki razsežnosti začelo, ko se je pred 11 leti ločila od mojega očeta, zadeve pa se zadnja leta še stopnjujejo. Vsi se ukvarjamo z njenim življenjem, se počutimo krive, ker nas vsakega posebej nečesa obtožuje, ko se ji ne javimo nam pošilja sms-e, ki zelo prizadenejo in so žaljivi. Take izpade ima vsaj 1x na teden. Poskušali smo se že mnogokrat pogovoriti z njo, ji pomagati, tako glede pijače kot ostalih zadev, vendar taji, pravi da ne pije in nas kasneje obtožuje, da kako smo lahko taki, da smo to povedali njenemu partnerju (izvedel ni nič novega, vse je že vedel). Govoriti in obračati besede zna tako dobro, da sem nemočna proti njej, ker me vedno prepriča, da si narobe domišljam. Partnerja tudi nima takega, ki bi se lahko obrnila na njega, kvečjemu jo finančno izkorišča. Govorimo o izobraženi osebi, ki je poslovno uspešna in ima vse možnosti, da bi bila srečna. Življenja pa si ne zna urediti, vedno krivi druge za njeno »nesrečo«. Še to bi dodala, da so dnevi, ko je vse v redu in je recimo temu srečna, takrat pa nas niti ne pokliče. Ima ljudi, ki jo imamo radi, z nama s sestro ni imela nikoli nobenih težav, vedno sva bile pridne, se trudile, da nebi bile na njenih ramenih. Predvsem sem si vedno želela od doma, da se rešim teh čustvenih pritiskov, vendar sem daleč stran od nje, pa ima še vedno moč nad mano. Lepo vas prosim za mnenje in kaj mi predlagate kot možno rešitev v dani situaciji?

Lep pozdrav

Spoštovana tinkica123,

lahko si samo mislim, kako boli, če se mama tako vede do otrok! Ne-varni odnosi, ki jih opisujete vsebujejo ogromno manipulacije, tesnobe, ponižanja, zavrženosti in nemoči. Vaša mama je že dlje časa v hudi stiski, ki se je z ločitvijo najbrž le še poglobila. Vendar kot kaže opis za svojo stisko še ni pripravljena ukrepati, saj kot pravite, vmes posega tudi po alkoholu in na tak način uravnava svojo staro bolečino. Karkoli je zadaj, ji povzroča ogromno stiske, ki ji skuša na vsak način ubežati … to pa dela destruktivno. Predvidevati gre, da so jo močno zaznamovale zlorabe v preteklosti, ki jih ni znala deliti s partnerjem (vašim očetom) in družino, pa tudi s stroko na ustrezen način. Posledice čutite vsi, ona še posebej, vendar naslovniki te stiske – kar je posebej krivično – ste otroci, ki z njenimi nastanki nimate nič.

Le sprašujem se koliko krivde in pomanjkanja zdrave samopodobe morajo nositi otroci, ki živijo ob tako nefunkcionalni mami? Nič ne opisujete odnosa z vašim očetom. Kakorkoli, želim vam sporočiti, da poskusite kar največ postoriti zase (predvsem čustveno), da vam ni treba nositi tega psihičnega bremena, ki ima naslov pri starših, ne otrocih. Če želimo pričeti delati na sebi v miru, si ga je potrebno najprej zagotoviti, kar pomeni, da boste morala psihičnem trpinčenju postaviti mejo, sicer se bo stiska le poglabljala in ogrožala zdravje. Torej, če ne gre s pogovorom, z dejanji, bistveno je, da je mama s temi razmejitvami seznanjena; npr. če s pogovorom ne gre, poskusite pisno, četudi ga zavrže/ne upošteva, lahko zaustavite klice z njene številke itn. – vse do CSD in policije. Skratka, greste po korakih do potrebnega cilja. To je seveda na prvi pogled grozno, v smislu, pa kaj počnem lastni mami, ki me je rodila!?, toda s tem bi si naložila le še dodatno krivdo za nekaj, za kar niste odgovorna.

Ne smemo spregledati, da s tem posredno pomagate tej isti mami. In tu je pomembna meja: namreč, ne gre za to, da otrok zavrača mamo, temveč njeno nasilno vedenje, ki pa ga lahko spremeni le ona, vi ne. Pomeni, da se bo morala na ta način pričeti bolj odgovorno in učinkovito ukvarjati s seboj in svojo stisko, saj ta nima nikakršne zveze z otroci. Skratka, le pogumno, do nasilja je toleranca ničelna, vsaka njegova oblika je zakonsko prepovedana in če ne gre s preventivnimi ukrepi, o katerih pišem, potem se mora prijaviti in kazensko preganjati. Zakon in stroka je vedno na strani žrtve. Preventivno ukrepanje žrtve v smeri zaščite zahteva njeno duševno in fizično zdravje in osebna nedotakljivost – tudi pred staršem, česar je v praksi tako ali tako preveč. Vi se odločate o vašem življenju, ste odgovorna zase in za to, kako boste dosegla potrebni mir in samospoštovanje.

Cilj je v tem, da tja, od koder nasilje prihaja, pošljete t.i. »STOP sporočilo« in si tako ustvarite dovolj varno okolje, za normalno funkcioniranje, v katerem si boste lahko poiskala pomoč. Če čutite, da bi tudi pri formalnih postopkih potrebovala strokovno pomoč, se lahko obrnete na nas ali na katerokoli pristojno osebo oz. ustanovo, ki deluje v smeri preprečevanja nasilja v družini (bližnji CSD, PP, tožilstvo). Ko uredimo s preventivo in nujnimi razmejitvami, se lahko posvetimo delu na sebi, pričnemo odpravljati simptome dolgoletne bolečine in utrjevati psihično moč, saj nas travmatska doživetja v primarni družini tako močno zaznamujejo, da otroci potem, ko odrastemo in odidemo od doma, v svojih bližnjih odnosih nevede ponavljamo stare obrambne vzorce.

Vse dokler jih ne razrešimo.

V upanju, da sem vam pomagal, želim veliko poguma in zaupanja vase!

manipulacije, manipulacije ….

dober odgovor!

in še moja izkušnja:
dokler nisem staršu obrnila hrbet, pred tem pa sem mu rekla, da ne marim več za njegove fore, izsiljevanja (med drugim tudi alkohol), da …. je na njemu kam bo njegova pot šla, da pa v alkoholiziranem stanju pri meni ni dobrodošel
… da mu vseeno želim srečo

je bilo stanje kot pri tebi.

Trajalo je leta, da je dojel resnost mojih besed, moje odločitve. Ob vsem tem pa sem jaz morala držati distanco od njegovih problemov – in sem jo z besedami “da mu zaupam, da bo svoje življenje odgovorno usmerjal, da bo znal, da se bo trudil”.
To je vse? si je mislil.

Meni je bilo tudi zeloo težko – sem iskala pomoč pri bližnjih, ki so mi rekla, da moram vztrajat, ker sicer samo njemu slabo delam (podpiram izsiljevanje, ki se mu je vedno poplačalo). Jaz rada pomagam – in tako sem spoznala, da sama naredim tak odnos: jaz dajem – on jemlje – torej sem morala sebe tako predelat, da so relacije obojestranko približno enako ovrednotene, sicer potoneš slejkoprej.

in rezultat:
– oče super
– le mama mi je po dolgih letih rekla, da največ gorja sem ji jaz naredila s tem, ko sem “psihično podpirala očeta” – ker sicer bi prej padel na streznitev in se spremenil – tako pa sem jaz …. vlekla agonijo …. 20 let? … tako nekako … in še in še … se moram opominjat, da ne podležem, ker očitke hitro dobiš,
razdelat pa je treba odgovornosti – svoje in drugih

in spet – sem bila dobra? ali neumna? ….kaj je dobrota? Podpiranje samouničevanja?

Srečno – LP M

pozdravljeni! pišem ker me se je dotaknilo pismo hčerke in vaš odgovor na njega. Jaz sem mama
in pri meni je situacija ravno obratna. Sem ločena in mati 2 otrok (sin 26+ in hči 23+). Od ločitve je že 5 let in sem znova poročena. Zelo sva se z zdejšnjim možem trudila da uredimo začetne težave in nikoli nismo pozabili na otroke (mož ima sina iz prvega zakona). Čutili smo mir in zadovoljstvo, ker so otroci (vsi trije) sprejeli novo stanje, zelo se zastopijo med sabo in se družijo.
Problem zadnje 2 leti je moja hčerka, ki ima občasne izbruhe jeze, nenehno me nečesa obtožuje,
imam občutek da zdaj že brez skrivanja manipulira med mano in očetom (spretno) kar se denarja
tiče, meni pa non stop daje občutek da ji nisem nikoli dosti dala (v materialnem smislu), o čustvih
se pa strogo noče pogovarjati. Za novo leto je situacija sodu izbila dno, in smo se nekako dogovorili za terapevuta (jaz, sin in ona). Uspelo nam je cela 3 obiska, ko se je hčerka odločila da več ne bo hodila, jasno povedala da se ne bo spremenila, in da itak ve kaj ja mislim, da sem mnemogoča, grozna in da kaj pač ja želim ko imam vse; imam otroke, moža, službo, avto in hišo..(po njenih merilih).Terapevtka je predlagala za naprej terapije za vsakega posamezno (ne nujno pri njej), ampak je hčerka striktno odbila, češ da je to brez veze. Odnosi se samo še poslabšujejo, jaz bom šla na posamezno terapijo, ne vem pa kaj lahko naredim za hčerko, in kako ji lahko pomagam? ali ji sploh lahko, če sama ne želi pomoči?

Je grenak občutek, ampak nekateri starši so nasilni in zlorabljajo svoje otroke. Za njihovo lastno dobro jim je treba postaviti meje.

Na tvojem mestu bi se vedno manj odzivala na telefonske klice in sms-e, posebej, kadar je mama žaljiva in ima izpade, bi npr. umolknila za en teden ali pa bi ob naslednji prošnji za pomoč rekla,da ne morem. Mama vas bo izsiljevala, dokler bo pri vas naletela na pozitiven in za njo ugoden odziv.

Poskusite se odzivati drugače (kar seveda zahteva veliko dela na sebi in zagotovo ne bo lahko).

Dovolite mami, da živi svoje življenje – je odrasel človek in da za negativna dejanja čuti posledice. Če bi se tako do vas obnašal sosed ali sodelavec, bi kmalu vedeli, da tega nočete in prekinili odnose s takim človekom. Enako je treba storiti materi. S tem ji daste povratno informacijo, da njeno ravnanje ni ustrezno.

Hvala za odgovore.
Da najprej odgovorim zakaj ne omenjam očeta, ker z njim nimam stikov že od mamine ločitve. Storil nam je veliko hudega in posledično si jaz ne želim imeti stikov in pa tudi on je izrazil, da si ne želi imeti stikov in da naj samo povem, ko bom dokončala študij, da me neha plačevati (nekaj minimalnega plačuje zame preživnine, ker je s.p. in je na sodišču uspel prikazati izgubo), poleg tega mi je pa tudi mami rekla, da če bom imela z njim stike, da naj grem kar k njemu…nekakšen začara krog, izbire pa nisem imela dosti. Ločitev je trajala kakšno leto, vendar pa vsi prepiri in kregi se nekako vlečejo še do danes. Oče tudi, ko smo živeli skupaj, ni bil nikoli prisoten pri vzgoji ali čem drugem, skratka odsoten. In tako tudi jaz njega dojemam, kot da nisem nikoli zares imela očeta in se redko sploh spomnim nanj. Sama sem pri 14.letih hodila tudi na terapije, ker sem imela depresijo, tako da so mi pomagali, da sem se nekako “sestavila” spet skupaj.

Glede moje mame, nazadnje, dober teden nazaj, se je drla po telefonu name in od takrat se nisva več slišali… me zanima koliko časa bo trajalo, pa ni samo z mano skregana ampak z mojo sestro, njeno mamo, ki ji tudi očita stvari itd. Moram tudi to povedati, da se je nekaj tednov nazaj odločila, da začne obiskovati terapije-individualne, tako da upam, da jo bo to kaj spametovalo. Se pa zalotim, da se ob vsem skupaj počutim krivo in celo odgovorno za njeno “nesrečo”. Mi je hudo zanjo, je nekako še edino kar imam in zato si res želim, da bi se odnosi izboljšali in da bi končno normalno zaživeli. Jaz sem zaživela na novo in vem da se da, sam kaj, ko očitno res sama tega noče.. :/

Mogoče še odgovor na “moja hčerka”, ker ima moja mami tudi drugega partnerja in dokler sem še stanovala pri njej je bil tudi on pri nas, tako da lahko iz lastnih izkušenj povem, da ni lahko sprejeti nekega “tujca”, če lahko tako rečem. To ni njen oče in verjamem, da ji je težko. Možno je, da se počuti odrinjeno? Da nima več toliko vaše pozornosti? Ljubosumna ? To, da ne želi na terapije je iz protesta. Zadeve se v nas nabirajo, predvsem zamere in potem nekoč izbruhnejo, če ne znamo sproti z njimi delati oz jih razreševati, tudi za vašo hčerko ločitev ni bila enostavna ne glede na to kako se je zadeva končala. Poskušajte se ji približati, ko bo najbolj umirjena in se z njo pogovorite-odkrito in jo vprašajte kako ji lahko pomagate, kaj želi. Če se to seveda da. Kolikor sem razbrala, sva istih let z vašo hčerko, ne poznam dobro vaše situacije, vendar lahko sodim po sebi, ko sem jaz videla, da mi ne ustraza biti doma (ravno zaradi težav, ki jih opisujem zgoraj) in da si želim novega življenja, sem šla na svoje, ne takoj ampak postopoma. Tudi delo sem si poiskala. Najprej študentski dom in zdaj živim s fantom v najemniškem stanovanju. Hčerki lahko poveste, da ji boste stali ob strani, če se želi postopoma osamosvojiti. Moje mišljenje…., ki pa lahko da sem popolnoma zgrešila.