Pozdravljeni,

očeta imam v zrelih 50+ letih. Možno je zaslediti, da se najin odnos v preteklih mesecih izboljšuje in na dan prihajajo tudi neprijetne reči katere je morala družina z očetom prebroditi v njegovem otroštvu. Nanašam se predvsem na revščino, alkohol in nasilje v družini, katere so nedvomno pustile tudi svojo sled, ki se odraža v nenadnih težko kontroliranih izbruhih in občutku superiornosti in zaničevalnosti, ki se morda odraža kot protimehanizem njegove šibkosti? Iz pogovorov je bilo možno zaslediti, da se oče ne čuti dovolj cenjenega in spoštovanega v družini kar je večkrat v sporih pripeljalo tudi do zaničevanja samege sebe in govorjenja kako njegova dejanja ne štejejo veliko.. Zdi se mi, da kot družina takega občutka od nas ni prejel, morda je pa res da tudi sam potrebuje večjo in širšo potrditev vsega kar je storil dobrega za nas. Ob pogovoru je videti da občasne izbruhe jeze obžaluje, težko pa kontrolira. Mislim, da ima željo da bi te hibe odpravil, vendar mislim, da le s pogovorom v družini bo le stežka dosegel izvor vseh težav. Nerad bi staršema ponudim možnost skupne terapije, vem pa da bi jima najbrž kar koristila. Za začetek, bi mu najraje podaril dobro knjigo s tematiko o nezavednem izvoru jeze in soočanju s svojo preteklostjo. Iskreno povedano ne vem kaj lahko na novo odprte rane pomenijo zato so nasveti dobrodošli..

hvala

Pozdravljeni, okuszivljenja!

Pravite, da se vajin odnos z očetom izboljšuje in da se že da pogovarjati o krutih in težkih situacijah v otroštvu ( tu se pojavlja bistveno vprašanje – ali o njegovem ali o vašem otroštvu – ali so odprte rane pri njem ali pri vas oz. pri obeh???). Iz pisanja je sicer težko razbrati o kateri družini je govora ( o očetovi izvorni družini, kjer je bil on otrok ali o sedanji družini, kjer je on oče in vi otrok) in tudi sicer se zdi, da so ti pojmi močno pomešani in s tem so močno pomešane tudi razmejitve in vloge.

Če prav razumem vi kot otrok skušate razumeti očetovo vedenje in pogoste besne in nasilne izbruhe s tem, da ga skušate razumeti in opravičevati s situacijami v njegovem otroštvu, ko mu ni bilo lahko, in mu pomagati. Vendar pa bi bilo pomembno, da za svoje življenje prevzame odgovornost on sam in se s težavami okrog ( verjetno sedanjih in preteklih ) besnih izbruhov, svoje nemoči in svoje preteklosti začne ukvarjati oče sam (lahko pa skupaj z ženo) in najlažje s strokovno pomočjo terapevta, vi pa kot otrok lahko začnete »delati« samo na sebi in svojem otroštvu ob takšnem očetu, kajti verjetno tudi vi čutite mnoge posledice njegovega krutega otroštva, čeprav se je kot oče sigurno trudil na način, kakor je najbolje vedel in znal. Tako bi bile lahko vpeljane razmejitve glede starševske in otroške vloge v sistemu in šele nato se lahko začne (strokovno) predelovati stvari. Vi mu torej pri njegovi predelavi (in tudi odločitvi za predelavo) žal ne morete pomagati, čeprav si še tako želite, in tudi za morebitno terapijo se mora oz. se morata starša odločiti sama. Otroka (tudi že odraslega) namreč starševske stiske in težave ne bi smele zanimati, saj mu pripada življenje, ki s tem ne bi smelo biti obremenjeno. Starši naj bi svoje stiske predelovali in predelali sami (v odnosu do svojih staršev), otrok pa svoje (torej v odnosu do njih). Kakor hitro mora otrok (tudi odrasel otrok) na kakršenkoli način stopiti v starševski svet in jim pomagati, jih učiti biti starši, jih ščititi, opravičevati, razumeti ipd., je to zloraba za otroka in se ne bi smela dogajati. Z alkoholom in nasiljem v družini pa je povezano polno težkih občutij sramu, strahu, jeze, besa, krivde, prizadetosti, občutka nevrednosti, nesamozavesti, zanikanja ipd., zato se je tega najlažje lotiti s strokovno pomočjo.

Ne vem, če sem iz napisanega pravilno razbrala situacijo, in se opravičujem, če je nisem. Verjamem, da je težko in boleče tako vam kot tudi vašemu očetu in obema želim, da bi uspela zbrati pogum za soočenje s sabo.

Glede knjig imamo na vrhu strani v posebnem zavihku na tem forumu pripet spisek PRIPOROČENE LITERATURE in si tam lahko izberete kaj, kar vas bo nagovorilo, morda pa bi vam za začetek še posebej priporočala knjigo Susan Forward: Strupeni starši.

Vse dobro vam želim.