Imam vprašanje – ali je to normalna posledica stresa ali je kaj narobe z menoj? Namreč, ko smo se pripravljali na maturo, sem bil zelo pod stresom, še zlasti zato, ker so nas učitelji zelo strašili. Takrat smo tudi brali eno knjigo, ki pa je bila zelo žalostna – glavni junak si je dobesedno želel umreti, vsaj jaz sem to tako razumel. No, in po tem dogodku so se mi začele vsiljevati misli, kot so “umrl bom”, “samomor” in druge podobne misli. Maturo sem opravil, te misli pa niso izginile oz. so izginile šele čez leta.

Kasneje sem na fakulteti spet imel veliko stresa. Takrat sem bral o tem, kako so enim v duševni stiski pomagali in od takrat so mi nekaj let po glavi rojile same duševne stiske… Misli na duševne stiske se sploh nisem mogel upreti. Šlo je celo tako daleč, da sem zares iskal pomoč, ki je v resnici sploh nisem potreboval…

Zanima me, zakaj se mi, ko sem pod stresom, v nekatere stvari tako vtisnejo v spomin, da se mi potem kar avtomatično vsiljujejo v misli, medtem ko se v istem stresu precej težje skoncentriram k tistemu, na kar bi res moral misliti (tj. v primeru priprav na maturo – marsikaj mi je ušlo iz glave in sem se bal, da ne bom naredil; v primeru predizpitnih trem na fakulteti – isto). Takšne stvari, kot so “umrl bom” in “duševna stiska” pa so se mi takoj in nemudoma vtisnile v spomin.

Ali imate mogoče kakšen nasvet zame, kako v bodoče preprečiti takšne situacije, ker mi res niso ok?

Pozdravljen!

Opisujete vsiljive misli, ki so se začele že v mladih letih oziroma pred maturo, ko ste brali knjigo z žalostno vsebino in potem so se vam začele vsiljevati misli…Tem mislim pravimo vsiljive misli ali vsiljivke, gre namreč za misli, ki se nam na nek način vsiljujejo in bi raje vedeli, da jih ne bi bilo. Vsiljivke so dokaj pogoste, več o tem lahko preberete na forumu društva Dam- wwwnebojse.si, kjer lahko tudi več preberete o tem na kakšen način se ljudje spopadajo s tem. Dobro je poiskati pomoč- v obliki terapije in v obliki srečanj skupine za samopomoč, saj lahko podpora tisti, ki so šli skozi podobno veliko pomaga.

Stvar je zelo neprijetna vendar je obvladljiva in rešljiva, torej le pogumno. Občutek, da bomo umrli ali da se nam bo zmešalo je znamenje tesnobe ali anksioznosti. To se nikoli ne zgodi, je pa zelo neprijetno. Sčasoma se lahko naučite tehnik preusmerjanja pozornosti in obvladovanja vsiljivih misli in tesnobe.

Želim vam vse dobro, v kolkor pa potrebujete še kakšno informacijo se še oglasite 😉

lp

Bernarda