Pozdravljeni!
Pišem Vam, ker ne vem več kako bi moralo biti in ali so za mojo žalost krivi hormoni ali čudni odnosi s partnarjem. Noseča sem in sicer v 8mesecu. s partnarjem sva skupaj šele eno leto, vendar je bil pred nosočnostjo bolj pozoren in bolj prilagodljiv. sedaj sva kupila stanovanje in ker ni slo brez kredita, sedaj dela cele dneve, jaz sem doma. čeprav nama denarno ne gre glih slabo, razen tega kredita ima lepo plačo, vendar je on tega mnenja da more delat čimveč…pride domov šele ob 22ih , 23ih ali še kasneje. ko mu povem da sem osamljena in da bi mi lahko več časa namenil, mi vedno odgovori da moram potrpeti…sedaj se sprašujem kje je tukaj meja? čez vikende sicer uradno ne dela, vendar se velikokrat zgodi da dela oziroma imava delo na stanovanju oziroma se ga napije v krogu družine, katera ga rada zažura. tukaj se vprašam spet kje sm jest??? ne vem, več kaj naj naredim, vse sm mu že povedala kaj čutim, mislim…pa še vedno nič…samo denar! vedno bolj sm zagrenjena in žalostna, čeprav se zaradi otroka probam čim manj sekirat. aja na vse moje prošnje, joke in stoke mi odgovori da morm potrpet, ampak me je strah, da on mene sploh ne rabi kot partnerico ampak kot nekoga da mu da otroka…prosim povejte mi ali pretiravam, ali me je upravičeno strah? hvala za nasvet! lp, Eva

Spoštovani,

verjamem vam, da vam je prav bridko in grenko pri duši. Krivično je, da se morate počutiti osamljeni ravno zdaj, ko bi se o vseh strahovih in dvomih radi pogovorili prav s tistim, katerega vloga bi to morala biti, a vam je tako nedostopen. Saj morda bi njegovo odsotnost laže prenesli, če ne bi bil odgovor le ta, da je treba pač potrpeti. Pogrešate vsaj malo njegovega sočutja, ki bi presegalo zgolj skrb za materialno gotovost. Ta je sicer osnova in da partner skrbi zanjo, je lepo. Vendar za partnerstvo, kot si ga predstavljamo dandanašnji, preprosto ni dovolj.

Ko pišete, da je bil partner pred nosečnostjo bolj pozoren in bolj prilagodljiv, govorite o obdobju štirih, petih mesecev, ki na začetku zveze pomenijo obdobje zaljubljenosti: gledanje skozi rožnata očala, ignoriranje (zanikanje, potlačevanje) potez, ki nas pri partnerju motijo, čustvena zlitost, ko se nam zdi, da je vse imenitno, tisto, kar ni, se bo pa že kako popravilo. Potem pride obdobje streznitve, ki je pri vas sovpadlo z nosečnostjo, pa še z nakupom stanovanja, pa verjetno še s selitvijo – s seštevkom stresnih dogodkov in procesov. Partner je nanje odreagiral tako, da se je zakopal v delo, da bi poskrbel za materialno varnost nastajajoče družine, ko je prost, pa se napije – prav gotovo je to oblika sproščanja, do katere zdajle ne čutite nikakršnega veselja.

Vi ste doma in ga seveda pogrešate bolj kot on vas, ker se preprosto bolj zamoti. Bojite se, da vas ima samo za mater svojega otroka. Ne vem pa, koliko vas skrbi, kako se VI počutite kot partnerka. Ali ste vi prav tako pozorni in prilagodljivi do njega, kot ste bili pred nosečnostjo? Koliko ste jezni, a raje izražate nezadovoljstvo z žalostjo?

Čutiti je neravnovesje med vama – on samo dela, vi ste samo doma. Morda nekaj res prispevajo »hormoni«, morda niste gotovi vase, kako se boste obnesli kot mama, morda je partner samo zelo delaven in odgovoren in veliko boljši, kakor če bi brez dela posedal doma. Morda pa je to zdaj samo začetek večjih nesoglasij, ki jih bo treba začeti reševati prej ali slej. Vaša realnost je taka, da »prošnje, joki in stoki« ne zaležejo, torej bosta morala najti drugačen skupni jezik.
Pred vami je materinstvo, za katero ste se odločili vi. Imate partnerja, ki ste ga izbrali vi. Ni ga, ki bi namesto vas prevzel odgovornost za vaše izbire. Prav to pa vam daje moč, da se zaveste svoje odraslosti.

Želim vam, da bi kot mama začutili, kako pomemben in dragocen človek ste.

Ne vem kaj si ti razmišljala, da imaš otroka z nekom, ki ga komaj poznaš. ENO leto… kaj je s teboj? Ko bo otrok na svetu, ne bo nič bolje, še slabše, sama boš za vse, boš videla. Takih zgodb še pa još, on bo pa še naprej hodil okoli.

Veš kaj Lunatic, tole pa ni prijazno od tebe! Kaj hudiča avtorici koristi neko moraliziranje v smislu, “pa bi prej mislila” Ona je zdaj v zosu in zdaj potrebuje nasvet in podporo. A naj se zdaj še za to sekira? Ne moreš nekaj za nazaj spremenit, lahko pa za naprej.

Tebi ttaja30 pa rečem tole: en dan, ko si sama, poskusi razmišljat o sebi, ne o njem. Poskusi sebe videti kot samostojno osebo, katere sreča ni odvisna od njega. Razumeš kaj mislim? Ko boš to dosegla, bo verjetno tudi pritisk nanj manjši in zna se zgodit, da se bosta nazaj čisto dobro ujela. Poskrbi zase. In za dojenčka seveda. vse dobro.

Meni je pa tole tud malo čudno no, po enem letu že ima otroka, saj pol pa ni čudno, da se izkaže, da je pa pijanec dec pa nasilnež pa da vara. Saj v primeru avtorice, ne bi bilo nič čudnega, da bi pol po porodu šele videla kakšno pošast ima doma. Saj ne bi bila prva, je že bilo veliko o tem napisanega…. pije ga že zdaj.. ne vem no, avtorica, red naredi ali kaj ti naj rečem. po rojstvu otroka pa je ponavadi še huje. vso srečo.