vsem en lep pozdrav!
malo sem brskala po internetu in ko sem naletela na vaš forum se se odločila da vam tudi jaz pišem.
torej sem študentka stara 22 let in že kar nekaj let se mi po glavi rojijo misli take in drugačne, . v glavi sestavljam zgodbe, tako nemogoče da jih niti sama ne razumem. torej k problemu. v glavi imam vsak dan neko čudno črno misel. najbol je prisoten stavek KAJ PA ČE??? ()
moram reči da so misli zelo moteče, da mi morijo dan za dnem.malo sem razmišljala in prišla do zaključka da se mi to vleče že od 5 leta ko sem imela v glavi misel da bo po mene prišla matilda (smrt) in to se je z leti samo stopnjevalo, zdaj zadnje čase je pa doseglo vrhunec. unikam se od ljudi najraje sem sama v sobi daleč stran od vsega pred tv. v glavi imam vedno kaj pe če bo tko kaj pa če bo tko…kaj če me kdo uroči, kaj če mi kdo kaj slabega naredi, imam nerealne misli, ki se nikoli ne uresničijo vendar mi morijo dan za dnem in jih sama z glave ne morem zbrisati, še ne dovgo nazaj sem imela v misli to da imam raka da umiram. nekaj si zabijem v glavo in v to razmišljam. ne morem se sprostit, ne morem se učit, in pri 22 letih še vedno ne vem kaj je dober sex, ja enostavno ker se ne morem sprostit ker mi te misli švigajo po glavi sem ter tja.
včasih vzamem apaurin da se vsaj malo pomirim, sploh ko je polna luna imam napade panike, bojim se vsega.
nevem na koga naj se obrnem zato sem pisala vam da vsaj vem pri čem sem

lepo vas pozdravljam in želim lep dan

Pozdravljena buba.bubka

Vidim, da te strah pred izgubo življenja zelo ovira pri vsakdanjem življenju. Si zelo mlado dekle, in te tovrstne skrbi ne bi smele obremenjevati, sploh pa ne v tolikšni meri kot opisuješ. Strah pred smrtjo izvira iz zdrave skrbi za lastno varnost in obstoj. Večinoma ga v naši kulturi zanikamo in potlačujemo. Verjetno ga imamo prav vsi, vendar je pomembno v kakšni meri je izražen in ali ovira naše vsakdanje življenje. Tebe očitno ovira, zato ti predlagam pogovor pri terapevtu, ki ti bo znal ustrezno pomagati, prav tako ti svetujem da se obrneš na društvo Dam, ( društvo za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami), kjer ti bodo ustrezno svetovali.

Z upanjem na vse dobro te lepo pozdravljam,

Andreja

hvala za ogovor.
na forum ne boj se sem tudi že nekaj malega pisala. in punce ki imajo podobne probleme so mi napisale da gre za vsiljivke oz. nerealne misli. ker pri meni ni strah samo da bom zbolela in umrl, tukaj je strah tudi pred banalnimi stvarmi, in vedno se pojavlja stavek KAJ PA ČE??
niti sama ne razumem, kako me je lahko strah stvari, ki je čisto nerazumne, kako me je lahko strah stvari, o katerih sicer normalen človek sploh ne razmišlja, kako mi lahko misli švigajo po glavi, čeprav teh misli nočem, kako se mi lahko te misli pojavijo v katerikoli situaciji, čeprav o tem prej sploh ne razmišljam in tudi nočem razmišljati.
kaj naj naredim grem do svojega osebnega zdravnika in potem naprej k psihijatru? ker sama vem da se tega ne morem rešiti.

hvala in lep dan

Pozdravljena buba bubka,

Kot sem ti že omenila ti vsekakor priporočam strokovno pomoč in menim, da razgovor pri psihologu ne bi bil odveč. Predlagam ti, da obiščeš osebnega zdravnika, mu opišeš situacijo na podlagi katere te bo napotil do ustrezne strokovne pomoči.

lp, Andreja

Hej buba bubka! 🙂

po tvojih besedah sklepam, da te je strah, da svojega življenja ne bi dobro izkoristila. od tukaj tudi strah do bolezni in smrti. kaj pa če ti povem, da je človeška duša nesmrtna? in da pridemo na ta svet z namenom, da poravnamo svoje dolgove iz prejšnjih življenj in da uživamo v tem kar počnemo sedaj. sami si krojimo svojo usodo in od nas je odvisno kakšno življenje imamo. torej je tvoja naloga, da skušaš vse negativne misli odbiti. zakaj bi se sekiral zaradi nečesar, kar se sploh še ni zgodilo? 🙂 osredotoči se na sedanjost, na to kar se dogaja sedaj.
glede na to, da bi tablete le potlačile tvoj strah in dejansko ne bi rešile problema, ti raje priporočam, da se s tem sama soočiš. že to je napačen korak kadar rečeš, da te težave ne moreš odpraviti. seveda lahko, vsak človek je zmožen delati velike stvari in še več od tega..! 🙂 le verjeti je treba!
in še nekaj.. ne zadržuj se doma, čim večkrat pojdi ven s prijatelji. tako vsaj ne boš imela časa razmišljati o slabih stvareh! 🙂
oglej si malo filmčke na tej strani http://s12.si/ . na voljo imaš različne teme, od odnosov, zdravja do spiritualnosti. ti toplo priporočam, da si kaj ogledaš tudi pod temo osebna in duhovna rast 🙂

barbara

Pogoj za razumevanje je, da ne obsojamo.
Nekdo ti je hote ali nehote vcepil prepričanje, da je svet nevaren in da se ti vedno lahko nekaj zgodi, česar nočeš. Namen je bil sicer dober….In sicer, da bi te dvom in pogled z druge plati, obvaroval pred slabim. Na žalost je sama stvar šla predaleč in te pripeljala v neko paranojo, da v vsaki stvari vidiš nekaj slabega in ti preprečuje živeti spontano.

Sama borba proti tem nezavednim mislim, ki se pojavljajo brez tvoje volje, bo jih naredila le še močnejše. Saj jim daješ pozornost. Tudi, če misli so, jih pusti in naj bodo….Ni čudežnega zdravila, ki bi ti utišal določene misli, samo zato, ker jih nočeš.
Misli so odsev tebe in tvojega nezavednega dela.
Zato jih sprejmi kot del sebe. Nauči se z njmi živeti…To bo ti omogočilo, da boš jih razumela in sčasoma prišla do spoznanja, kako so ti lahko v pomoč. Vprašaj se, kaj ti želijo misli sporočiti. Misli so odsev strahu in nezaupanja. Obsojanje zato daje mislim le še večji smisel. Sebi in svojemu nezavednemu delu, daj občutke zaupanja in to jih bo pomirilo.

Sprejemanje teh misli, ki jih nočeš, ti bo omogočilo spoznavanje sebe. spoznavanje in razumevanje kaj ti misli hočejo sporočiti in česar se bojiš.
Zaupaj vase in spoznaj kdo si. Spoznaj svojo podzavest in jo oplemeniti s pravim načinom razmišljanja.

Robi.

Vse mi gre narobe. Zadolžena sem do groba. Zadolženemu sinu poranavam obveznosti, sorodnikom plačujem račune. Vsi se mi nekam smilijo in jim skušam pomagati, pri tem pa sama tonem v dolgove in si ne morem privoščiti niti cunjice z razprodaje.
Sita sem vseh teh obveznosti do drugih, ki me neprestano posiljujejo s svojimi problemi, kot da že sama ne bi imela dovolj križev in težav.
Ne da se mi več živeti, saj ne, da hočem umreti, toda živeti se mi ne da več. To življenje ni moje življenje, to je prilagajanje drugim in v vsem tem ne vidim nobenega smisla. Rada bi šla v svoj svet, kjer bi bila vesela, radostna in brez skrbi. Zase bi že znala poskrbeti. Toda to izpolnjevanja potreb drugim, da bodo nekako preživeli, to ni zame.

Pozdravljena odrasla buba buba!

Pravite, da poravnavate dolgove svojega sina in račune svojih sorodnikov. Kako je prišlo do tega? Ali je vaš sin odrasel? Kako to, da plačujete račune svojih sorodnikov? Usmiljenje?

Najprej bodite sočutni do sebe in poskrbite zase. Torej- bodite zdravo egoistični. Saj pravite, da imate sami dovolj križev in težav. Včasih se je treba naučiti postaviti mejo in včasih – če tega ne zmoremo sami oziroma se tega še nismo naučili – se je treba tega še naučiti. Torej veselo na delo. V kolikor ne zmorete sami se obrnite po pomoč. Lahko tudi na naše društvo Ozara Slovenije in z veseljem vam bomo pomagali,

Vse dobro,

Bernarda

Vse to počneš zaradi občutka krivde.
Takoj, ko je nekdo pripravljen prevzeti breme občutka krivde nase, se bodo nanj kot pijavke prisesali manipulatorji in mu začeli črpati energijo. Dovolj je že, če občutek krivde pošlješ k vragu in ni se ti treba več bati, da bi prešla pod njihov vpliv. Pred nikomer se ti namreč ni treba opravičevati in ničesar nisi dolžna storiti. Če krivda resnično obstaja, sprejmeš kazen. Toda ne neguj občutkov krivde še naprej. Si morda svojim bližnjim kaj dolžna? Nisi. Saj te za njih vendar skrbi zato, ker si prepričana, da je tako prav, in ne zato, ker te v to nekdo sili?
Gre za dve popolnoma različni stvari. Če si nagnjena k temu, da se stalno opravičuješ, s tem prenehaj. Le tako bodo lahko manipulatorji ugotovili, da se te ne morejo za nič okleniti, in pustili te bodo pri miru.
Če morda še nisi vedela, naj povem, da je občutek krivde le posledica manjvrednostnega kompleksa. Če se zaradi neke stvari počutiš manjvredno, pomeni, da je ta manjvrednost nastala zaradi tega, ker se primerjaš z drugimi. S tem začneš s preiskavo, kjer postaneš sam svoj sodnik. Ampak, da si sodnik ti sama, se ti le zdi
V resnici se zgodi nekaj drugega. Namreč, že na začetku se strinjaš s tem, da boš prevzela občutek krivde – razlog sploh ni pomemben. Preprosto se že v principu strinjaš, da si kriva. In če je temu tako, potem se strinjaš tudi s tem, da te drugi okrivijo in naložijo kazen. S tem, ko se primerjaš z drugimi, jim daš polno pravico, da se dvignejo nad tabo. Bodi pozorna, da si bila sama tista, ki si jim dala to pravico. Sama si dovolila, da mislijo, da so boljši od tebe!
In da si jim dolžna služiti in skrbeti za njih. Kot, da so oni nekaj več.

Seveda je tvoje življenje. Je odsev tvojih prepričanj in tega, kdo si.
A če hočeš razumeti, se ne smeš obsojati in si soditi.