Pozdravljeni!
Ze odkar pomnim se borim z razocaranjem nad sabo in nesreco. Stara sem 20 let, druzina ok, imamo se radi, ceprav ni vedno tega obcutka. Od majhnega se pocutim nesprejeto, nesamozavestno, neljubljeno. Odkar se spomnim se ne pocutim del druzine, zdi se mi da vsi v njej in drugje- v soli, med prijatelji, nekako vedo vec od mene. O svetu, o aktualnih vprasanjih, o zivljenju, o vsem.. Ne vem zakaj se tako pocutim, ne da me starsi ne bi marali, mogoce se res niso dosti ukvarjali z mano in sem hlepela po njihovi pozornosti, zelela sem si zboleti, se ponesreciti, odkar se zavedam, da bi posredno ugotovila, ce je komu sploh mar. Celo otrostvo in puberteto sem mislila na samomor, obcasno sem se tudi samoposkodovala, vendar nikoli hudo, ker nisem imela poguma, ce bi ga imela, me verjetno ne bi bilo vec. Ze pri nekje 10ih sem sama sebe “diagnosticirala” kot depresivno, kar sem nekajkrat povedala pred domacimi in naletela na pricakovan a najhujsi mozen scenarij- smeh, “ah, kaj se smilis sama sebi” itd… Take stvari jim zamerim, se posebo mami, ker naj bi bila vedno razumevajoca in moderna pa je vedno prenasala svoje probleme na nas. Nikoli ni povedala kaj jo tare, ni govorila o sebi, niti se ni kaj dosti ukvarjala sama s sabo, verjetno samo v svojih mislih, ampak je bila zelo nesramna, velikokrat sem bila “prasica, pokvarjenka, laznjivka, nezazelena” in to zelo zgodaj v otrostvu. Vem da ni znala drugace in da me je zelela le prizadeti, ampak ne razumem zakaj se do mene nikoli ni obnasala kot do svojega otroka. Saj je bila in se vedno je tudi ljubeca, prijazna, pozrtvovalna, vse bi naredila za nas, mogoce za nekatere malo vec kot za druge, cesar tudi ne morem pozreti. Vedno je delala razlike, kar nekako tudi prizna ko rece, da se tudi otroci do nje ne obnasamo vsi enako. Sama vem, da je razlog za moje “grdo” obnasanje do nje ravno ta jeza, ki jo gojim ze od malih nog, ker je vse pozabila in potlacila, namesto da bi tezave resevala.
In ne vem, ce moj verjetno glavni problem izvira iz tega, ampak sovrazim svojo jezo. Stalno sem jezna na nekaj. na nekoga, stalno sem zivcna, obcutek imam da me nihce ne razume in hitro znorim, sploh se ne zavedam kdaj, zdi se mi da bom tokrat mirno odreagirala pa preden se zavem ze norim. In v takih trenutkih se tezko nadzorujem in tudi udarim, kar pri sebi najbolj sovrazim. Seveda ne vsakega, najveckrat mlajsega brata, ki mi namerno “zre” zivce, zgodilo se je pa tudi ze pri partnerjih.
Torej, otrostvo in OŠ je bila bolj kot ne muka, pa sem imela vedno prijatelje, vedno sem bila med kul sosolci, ampak vedno mi je nekaj manjkalo in vedno sem imela obcutek, da grem v resnici vsem na zivce in da me v resnici nihce ne mara. Ko sem bila majhna, sem mislila da je cel svet ustvarjen samo zato, da se vsi zdruzijo proti meni, me sovrazijo in mi skodujejo. In tega obcutka se ne morem znebit se danes. Saj so bila in so daljsa in krajsa obdobja, ko se pocutim sprejeto in na splosno srecno, ko ta obcutek skoraj zbledi in skoraj zaupam ljudem in njihovim besedam. Pa se vedno zgodi nekaj, da se vrne.
Srednja sola je bila verjetno moje najbolj srecno obdobje, ne spomnim se hudih padcev, vedno se je nekaj dogajalo, imela sem druzbo v kateri sem se dobro pocutila, nikoli nisem nekjer manjkala, vsak petek smo zurali in vsako popoldne presedeli na kavi. V cetrtem letniku sem dobila malo bolj resnega fanta, sicer je bilo bolj nekaj na hitro in mislim, da sem bila bolj zaljubljena v to, kar sem zelela, da bi bil in bo postal in lastno idejo o zvezi in ljubezni. Pa vseeno sem zacela zapostavljati prijatelje, vedno manj so me klicali, tudi sama nisem imela vedno casa za njih in smo se oddaljili, zaceli so poceti stvari brez mene, niso me niti vec vabili in sem se spet pocutila odtujeno. Imela sem samo fanta in obcasne stike s sosolci/prijatelji, fant pa je vedno veckrat brez mene hodil z druzbo ven, jaz nisem klicala “bivse” druzbe, ker sem se ze pocutila kot vsiljivec in da me verjetno nocejo vec in tako sem bila vecinoma z njim ali pa doma.
Najina zveza se je po malo vec kot letu zakljucila zaradi prepirov, ki so bili stalnica, vedno sem zgubljala zivce, ker se mi je zdel preprosto prevec neumen, ker nicesar ni razumel, ker je vztrajal pri svojem pa se sam ni vedel zakaj. In veckrat je pocilo, jaz sem udarila prva in svoje dobila tudi nazaj- to je edina stvar, ki jo obzalujem, ker ne morem sprejeti tega, da pri prepirih odreagiram s fizicno silo. Sledilo je kratko obdobje nespecnosti in nekaj dni brez hrane, znasla sem se celo na urgenci zaradi bolecin v trebuhu, a mi niso odkrili nicesar, mama predvideva, da so me izdali zivci in pravi, da ti pri zenskah zna udariti na rodila. Ker je zvezo koncal on, sem bila zivcna, jezna, obupana pa ne zato, ker mi je bilo toliko do njega, ampak ker sem vedela, da se bo slej ko prej koncala, pa me je pri tem prehitel. Zgodba je se malo daljsa pa ne bom pisala o podrobnostih. Hocem samo povedati, kako sem odreagirala na ta “poraz”. Tako kot odreagiram na vsako oviro- z jezo in zivcnostjo in sekiranjem in premlevanjem kako bi moralo biti in analiziranjem vsake svoje in tuje besede.
Vec kot pol leta sem bila samska, zurala s prijateljico s katero sva se zblizali in potem spoznala novega fanta. Zaljubila sem se takoj in custva so bila obojestranska, res sva se v trenutku povezala. Mislila sem, da se z najino zvezo ne more nic zgoditi, ker sva tako mocno zaljubljena, da nama bo vse uspelo prebroditi. In res sem mu vse napake odpuscala, sem veckrat znorela, nisva se malo kregala (za to vem, da nisem kriva samo jaz, ker ima tudi on svoje tezave, pa ni slab, ni napacen, ampak je tezka osebnost, ki se tega ne zaveda), ampak sem mu vedno vse odpustila, ker sem ga imela tako zelo rada in to pricakovala tudi od njega. On seveda ni mogel cez moje napake pa razen tega, da hitro ponorim in vedno hocem “ferplej” niti niso vecje od njegovih, ampak jaz sem ga sprejela z vsemi napakmi, karkoli je naredil ni moglo vplivati na moja custva do njega. In zdaj sem spet jezna, od tega je ze skoraj 5 mesecev pa sem jezna, zakaj mi ni tega vracal, zakaj je toliko govoril pa je tako hitro obupal? Zakaj me ni mogel sprejeti taksne kakrsna sem? In spet je padla samozavest na nulo, ceprav je pred tem zrasla do viska, ker sem prvic dozivela tako ljubezen. Se veckrat po koncu zveze me je prizadel, vedno pa krivim sebe, pa vem da nisem sama kriva za vse najine tezave, ampak se bom vedno vprasala A res ni nikogar, ki bi mene lahko imel rad? Pa si vedno odgovorim da je, pa v sebi vem da je, ampak ne morem optimisticno stopati skozi zivljenje, ce je v meni vedno dvom. In zaradi tega dvoma pri vseh zahtevam popolnost, sovrazim zveze, ki ostajajo samo se iz navade, zaradi otrok, kjer vztrajajo brez ljubezni in se trpincijo. Sovrazim, da ljudje hodijo vsak dan v sluzbe, ki jih delajo nesrecne in reagiram prevec burno na take situacije. Vem da je to zato, ker se sama bojim takega zivljenja, ker se prepricujem da zmorem in si zasluzim vec pa ne vem kako do tega priti. In iz vse pasivnosti, ki sem jo bila naucena tudi od strasev raste v meni samo jeza in nejevolja. Pa ne vem ce bi lahko rekla da sem depresivna, mislim da ne, nimam zelje po samomoru ali samoposkodovanju, spravim se iz hise, ceprav vcasih tezko, imam veselje z otroki v druzini… Sem pa nesrecna. Ker pogresam tisto, kar je moj bivsi bil in kar je najina zveza bila, ker vem da sem se v soli narobe usmerila in si ne upam zavreci tega kar sem ze naredila in studij usmeriti nekam, kar me bolj zanima. Ker ne zberem moci, da bi nekaj spremenila, da bi se pocutila boljse, ker doma ne upam omenjati svojih tezav…
Cela zgodba je veliko daljsa in bolj komplicirana, danes sem samo morala dati iz sebe en delcek tega kar obcutim, ker se ze tako borim z nespecnostjo in sem se odlocila vsaj nekaj tega casa porabiti za mogoce moj boljsi jutri…

Pozdravljeni kaatjusa!

Sprašujete se, če res ni nikogar, ki bi vas imel rad. Menim, da ste zagotovo oseba, ki je vredna ljubezni in sprejemanja, vendar imate v prvi vrsti težave s tem kako imeti rada sebe, kako se sprejeti. Seveda je težko sprejemati sebe, če nimaš izkušnje sprejetja s strani mame, ki naj bi te kot prva oseba v življenju brezpogojno sprejela in ljubila.

Nekatera vaša vedenja, ki jih nimate pod kontrolo, pa vam tudi otežujejo sobivanje z drugimi. Je že tako, da zgoj čustva niso dovolj za ustvarjanje uspešnih partnerskih odnosov. Vendar pa menim, da so spremembe vedno možne- in tukaj mislim na spremembe znotraj nas samih.

Torej, glede na to, da z določenimi vidiki svojega življenja niste zadovoljni in da tudi opisujete vzkipljivost, ki je ne morete kontrolirati, bi vam vsekakor priporočala, da poiščete pomoč strokovnjaka- mogoče psihoterapevta. V kolkor imate željo, da spremenite sebe, bo vam to zagotovo uspelo, saj vedno obstajajo načini in poti. In sigurno ste s spreminjanjem sebe in svojih vzorcev na pravi poti, saj drugih ne moremo spremeniti, sebe pa lahko.

Všeč mi je vaš “pogled” na življenje in svet, na to, kako ljudje živimo na površini in navzven. Lepo je, da se zavedate, da si zaslužite več in verjamem, da boste z majhnimi in vztrajnimi koraki dosegli več in navznoter. Vendar pa bi vam rada položila na srce, da lahko imate pričakovanja predvsem do sebe ne pa tudi do drugih, kajti sicer utegnete biti še večkrat razočarani, ko drugi ne bodo izpolnili vaših pričakovanj.

Vesela bom, če napišete kako ste zdaj in kako je kaj z vašim spanjem,

sicer pa vse dobro v novem letu,

Bernarda