spoštovani

na vas sem se že večkrat obrnila s kakšnim vprašanjem. sem mlada odrasla oseba in imam 2 otroka, partnerja, lastno gospodinjstvo, sem izobražena, s službo. zadnje čase opažam pri sebi neke vrste sprememb. kot da sem na točki, ko se bo moja osebnost dokončno izoblikovala, kot da se oblikujejo neke nove smernice in hkrati kot da imam sedaj priložnost, da ene stvari “dobro” zastavim (npr. ali bom dobro poskrbela zase, za svojo dušo, kljub službi in dveh majhnih otrocih…, bova s partnerjem dober tim in obdržala neko intimnost, kljub temu, da se cele dneve ukvarjava z otroki in se zvečer spomniva, da si v celem dnevu nisva dala niti enega poljuba…, bom zadovoljna mama in me otroci ne bodo doživljali kot cankarjansko …). verjetno se s takimi vprašanji ubadajo vsi mladi pari, in jaz na tej točki spoznavam, da ne želim biti takšna kot moja mama, v 95%, tako približno. ko to pišem, imam že občutek slabe vesti, saj biti mama, žena, zaposlena, skrbeti za vse gospodinjstvo vendar ni lahko, za piko na i pa bo morda tudi meni moja hči očitala vse mogoče…
kakšna je moja mama? celo najino otroštvo (imam brata) je ona skrbela za večino stvari v gospodinjstvu. moj čustveni spomin se spomni, da sem se doživljala mami kot odvečno. kljub vsej skrbi ni bila čustveno topla (je pa zelo čustveno labilna) in zato se danes zalotim, da čutim odpor, ko naj bi jo objela ali poljubila. mame nisem doživljala kot “konstantne”, saj je bila zelo “dvojna”, danes se to kaže v mojih ambivalentnih čustvih do nje (hvaležna sem ji za vso pomoč za občasno pomoč pri otrocih, za vse kar je nardila zame, saj seveda ni bila samo slaba, mnogo dobrega je naredila; hkrati pa čutim do nje odpor, na trenutke celo sovraštvo). po eni strani torej vsa utrujena in zmatrana, brez ustreznega čustvenega stika, kot bi ga potrebovala jaz v otroštvu, po drugi strani pa je pri mojih 16-ih letih jokala, ko sem imela prvega fanta. ko sem imela resnega fanta na fakulteti in sem pri njemu prespala, cel dan z menoj ni govorila. še danes jo na trenutke doživljam kot manipulativno (o eni stvari govori enkrat tako, drugič drugače; z veseljem vabi na kosilo, potem pa občasno pojamra, da ona poskrbi za nas, mama od partnerja pa nikoli)). sedaj je v pokoju in je vsa zjamrana, nesrečna, brez socialne mreže (tudi sama opažam, da imam čedalje manj prijateljic in se že bojim, da grem po njeni poti). njo kot osebo danes zaznamuje neka žalost, otožnost, odvisnost od drugih (če jo en dan ne pokličem, je vse narobe) ter trajno žalovanje za svojo mamo, ki je umrla pred več kot 10 leti (se imam na sumu, da bom jaz tudi taka – sedaj taka mešana občutja, ko je več ne bo, pa se bom spominjala samo pozitivnih stvari in bom žalovala za njo z obilico občutkov krivde)
sploh ne vem, če sem s temi besedami zadela bistvo. ko sem v stresnih situacijah, npr. v prepiru s partnerjem, že dobim pod nos, da sem natanko taka kot moja mama. to doživljam kot obupno negativno kritiko. ne želim biti taka kot ona: 1. v odnosu do sebe, 2. v odnosu do partnerja in do ljubezni nasploh, 3. kot mama, 4. v odnosu do prijateljstev (tukaj imam tudi jaz težavo in že opažam da grem po njeni poti, še nekaj let in ne bom imela nobene, da bi jo povabila na kavo…). 5. v zaznavanju sveta nasploh.

torej – kje naj začnem? kje se naj lotim, da bom od svoje mame drugačana?

hvala za odgovor in lep pozdrav

Lepo pozdravljeni!

Vaše pismo izraža žensko v srednjih letih, mamico in partnerko, hkrati pa se vam zastavlja vprašanje, kaj in kje sem jaz v teh odnosih. Mama je oseba, ki nas je resnično najgloblje zaznamovala in hkrati je to odnos najglobljega hrepenenja, pričakovanj in stisk, ki se prebujajo v ženski. Ženska se na prehodu v svoje materinstvo in v odnosu, ki ga gradi s svojim partnerjem išče in v vseh teh vlogah se sprašuje, kje se začne ona in konča njena mama. Odgovor je težko najti, kajti model matere sega tako globoko, da zajema bistvo vas samih, vprašanje kdo ste in kaj je smisel vašega življenja. Bolj kot se opazujete, bolj spoznavate, kako neverjetno močna je ta vez in kako globoko sega stik mame s hčerko, saj opažate, da je vaše vedenje vedno bolj identično njej. Hkrati pa je to nekaj, kar vam obljublja najgloblji odnos z njo. Tam, kjer se v sebi srečate z njo, najdete z mamo tudi najgloblji stik.

Prenehajte se boriti proti temu, kar ste in kar vas je oblikovalo. Proti naravi se ne da boriti, narava vedno zmaga. In bolj kot se upirate in sovražite svojo mamo, si ne želite po njeni poti, bolj se vežete ravno na njen model. Torej na ta način, kot poskušate sedaj (z neodobravanjem do sebe, mame, jezo, kridvo, ki se vam ob tem prebuja, strahovi, kako bo vaša hčerka), ste že spoznali, da se ne izide, samo še globlje postajate kar je ona in do sebe in mame postavljate zid, ki pa postaja zid tudi v vaših sedanji odnosih. Obstaja torej pot, da mamo sprejmete, da sprejmete tudi mamo v sebi, vse tisto kar vam ne gre in si podarite košček sočutja in topline. Toplo misel, ki je namenjena vam samim. Vse je v redu in popolnoma vr edu ženska ste, četudi so vaši odzivi velikokrat podobni maminim. Kajti ni mama tista, ki vas ne spusti, vi ste tisti, ki jo v teh notranjih svetovih najgloblje čutite in vam ta stik predstavlja varnost.

In tukaj se začne osnovna razmejitev, korak, ki ga začnete delati v svojo smer. Vi niste vaša mama in lahko naredite po svoje, drugače. Vso moč imate v sebi, mama vam je ni vzela, le dala vam je moč in sočutje, da danes lahko ustvarjate, objamete svojega otroka, poljubite partnerja, se učite in postajate ter ustvarjate kar vam nosi življenje. Živeti je lepo, kateri del življenja pa gledamo, pa je odvisno od nas. Boste uzrli lepoto v otroku in življenju, ko se navdušuje nad čebelami in naravo, ki ga obdaja, ali bodo vaše misli polne jeze, žalosti in nesreče, ker vam je mama dala nekaj, kar vas omejuje in sedaj ne zmorete naprej. Ni je globlje iskrenosti, kot življenje, ki se rojeva v vsakem trenutku in vsak trenutek je priložnost, da uzrete in doživite drugače kot je vaša mama. In to je hkrati tisto največ, kar nam je mama podarila.