Lepo pozdravljeni. Lepo prosim še za vaše mnenje, jaz namreč ne vem več kaj naj si mislim.

S partnerjem sva skupaj dobro leto dni. On ima otroka iz prejšnje zveze, ki je star 7 let.

Ko sva se spoznala, sva se veliko pogovarjala o družini, otrocih, skupnem življenju. Vse je bilo lepo in mislila sem, da sem našla svojega sopotnika za vse življenje. Veliko sva se pogovarjala o vsem. Je zelo nežen, veliko j tečlesnega stika (božanja, držanja za roko …)
On je že prej kdaj predlagal, da bi šla živeti skupaj, pa jaz nisem bila za to, ker sem bila brezposelna in mu nisem želela biti v breme.

Kadar je beseda nanesla na otroka, je bil on sprva (v začetnih mesecih) zelo navdušen, kasneje se je to njegovo navdušenje vedno bolj stopnjevalo v nenavdušenje.
Včasih je komentiral tako mimogrde, ko sva se pogovarjala o dojenčkih in nočnem vstajanju, da on pa ne bi šel še enkrat skozi vse to.

Sčasoma sem jaz predelala vse strahove in sem mu povedala, da bi rada zaživela na svojem (ko sem dobila službo, sem se preselila k njemu na dom, v skupno gospodinjstvo z njegovimi starši – ni možnosti za lastno gospodinjstvo).
Potem pa je prišlo obdobje krize v njegovi službi. Da jim gre slabo, da ne ve kako dolgo bo še imel službo.

Ok, sem razumela in nisem silila v njega.

Od tega je zdaj nekaj mesecev. Meni se služba izteka, a tudi če bom brez službe ne bom čisto brez denarja, saj delam še na črno. On pa ima našparanega še kar nekaj denarja.
Ko se pogovarjava, da bi šla na svoje, je vedno izgovor njegova služba in moja bodoča brezposelnost.

O otrocih sploh noče govoriti. Vedno reče, da naj ga neham siliti, da v tem trenutku, si on otroka ne želi in to je to.
Pravzaprav se z mano sploh noče več pogovarjati o najini prihodnosti. Ko ga vprašam kje bova za novo leto, reče: “Ne vem. Saj je še čas!”
In tako za vsako manj ali bolj resno odločitev.

Meni pa počasi popuščajo živci. Jaz ne morem živeti tako, da za 5 minut vnaprej ne vem kaj bo.
Ja, mi da proste roke, če želim iti s prijateljicami kam, če želim iti za vikend v toplice. Ampak on večinoma ne gre z mano.
Tudi, če grem k svojim staršem, on večinoma noče z mano.
Kadar sva skupaj se zelo redko lahko pogovarjava, sploh zadnji mesec se mi zdi, da je njemu še pogovor odveč, če pa že začnem kakšno temo o naju, pa postane slabe volje in se začne izgovarjati na službo ( da je utrujenm, da kaj težim, če vem, da jim gre slabo).

Jaz res ne vem več. A ima sploh še smisel vlagati trud v tako zvezo, ko mu mu je vsakršen pogovor o najini prihodnosti odveč?

Lepo pozdravljeni!

Ko berem vaše pismo dobim občutek, da se je med vama v zadnjem času prebudilo veliko stvari, o katerih ne spregovorita ali ne najdeta pravih besed.Ob vsem tem njegovem vedno večjem nezanimanju, ste se začeli spraševati, ali ostati v tej vezi, ali se posloviti. In kar je najtežje in se prebuja med vama, je vprašanje, ki ne najde odgovora:”Ali bova zmogla ob vsej stiski, ki se prebuja sprejeti otroka, ki si ga jaz neskončno želim”?

Odgovor vam lahko da samo vaše telo. Poslušajte sebe, ker če je vaše telo zrelo za rojstvo otroka, boste zelo težko zatrli v sebi to hrepenenje. Mislim pa, da bi vaš partner bil še vedno pripravljen na otroka z vami, če bi se vidva umirila in začutila. Samo strah ga je in to je najverjetneje razlog njegovega trenutnega vedenja. Pišete, da že ima otroka in ob misli na staro zgodbo, ki ga je verjetno zelo prizadela, doživlja marsikaj. Torej ne gre za vas, ko vam reče, da ne želi več otrok, temveč zanj. V njegovem svetu se prebuja strah in negotovost, ker so njegovi spomini na prejšnji odnos razboleli. Ne vem, kako mu je bilo pustiti otroka materi in oditi, vsekakor pa ni bilo lahko. In za vsem tem tiči velika bolečina. Poskušajte ga začutiti. Če boste našli dovolj sočutja do tega, kar doživlja in ne zmore povedati, se bo odprl, vidva bosta pa uzrla nov svet, kjer bo morda tudi prostor za otroka in vajino skupno življenje.

Vse dobro vam želim.