Pozdravljeni!
Obrnila sem se na vas, ker se prvič srečujem z depresijo in ne vem kako naj pravilno reagiram. Saj vsak od nas reče da je kdaj depresiven, vendar po tej izkušnji te besede verjetno ne bom tako zlahka uporabljala. Približno pred letom dni sem preko spleta našla sorodnika v tujini. Dvajset let nazaj je bil dojenček, ki sem mu bila varuška, danes je odrasel fant…. V tem letu sva se zelo zbližala in se pred kratkim tudi videla. Na prvi pogled je to najbolj zabaven in prijazen fant na svetu in ljudje ga tako tudi dojemajo. Žal se za vso to fasado skriva povsem nekaj drugega, veliko bolj temačnega. Bratranec je v meni našel nekoga, ki mu lahko popolnoma zaupa. Tega sem zelo vesela, po drugi strani pa to občutim kot težko breme, saj se velikokrat znajdem v situaciji ko ne vem kako naj reagiram. V najinih pogovorih, ki so bili sprva le preko mailov, zdaj pa so to vsakodnevni video pogovori, mi je povedal, da trpi za depresijo (dvojno depresijo?), večkrat je že poskušal narediti samomor na različne načine, ima težave z zdravili, alkoholom… svojo duševno bolečino skuša »utelesiti« tudi tako, da se samopoškoduje (rezanje rok). Pravi, da mu je težko živeti in nič si ne želi bolj kot umreti. Meni je to seveda težko slišati, tolažim ga kakor vem in znam in kaže da mi zanekrat uspeva. Neizmerno je hvaležen za najino iskreno prijateljstvo. Njegova največja želja je priti v Slovenijo, saj verjame da bo tu vse lepo, vse drugače, da njegove bolečine ne bo več. Sama to težko verjamem. Rada bi da pride sem, ker si to tako želi, vendar menim, da se mora najprej spraviti v red.
Prepričala sem ga, da se je zaupal svoji mami, kajti ona je tam, ob njem in mu lahko pomaga tako, kot mu jaz zaradi razdalje ne morem. Nekaj stvari ji je povedal, vendar ne vsega. Po tem mi je njegova mama še večkrat pisala in se mi zahvalila, da sem zaupnica njenemu sinu. Dogovorili smo se, da ji takoj sporočim, če bom začutila, da je njen sin v nevarnosti. V mailih, ki mi jih pošilja njegova mama piše, da vidi, koliko se je njen sin spremenil odkar se pogovarja z mano in mi zaupa. Zaradi časovne razlike vstaja zgodaj zjutraj, da se lahko pogovarja z mano, prej je vstajal proti poldnevu ali še kasneje. Tudi cilje si zastavlja, saj si hoče najti službo, da si zasluži denar za potovanje.
Sama pri njem opažam vzpone in padce, ki se vrstijo drug za drugim z neverjetno hitrostjo. Sam pravi, da je njegovo življenje nekoliko svetlejše, zdaj ko ima mene, sama pa nisem prepričana v to… Lahko je en trenutek ves iz sebe in vzhičen, že spet naslednji trenutek je čisto na tleh in hoče umreti. En trenutek si išče službo, naslednji trenutek pravi da je vse skupaj utopija in da se to ne bo nikoli zgodilo…..
Enkrat na teden obiskuje psihologa, kar mu dobro dene. Psiholog je ugotovil, da je ubogi fant depresiven že večino svojega življenja, oz. vsaj nekje od petega leta starosti. Vendar še nista ugotovila kaj se je takrat pravzaprav zgodilo. Naj povem, da mi je v pismih njegova mama zaupala, da je tudi sama depresivna, kar verjetno ne pomaga preveč….. Opazila pa sem tudi, da veliko podpore v svoji družini nima, vsaj ne toliko kot je rabi. Po eni strani mu zelo pomagajo, spet pride trenutek ko ga z obsojanjem preveč obremenijo.
Vse stvari, ki mi jih zaupa mene težijo, saj me zdaj stalno skrbi ali je z njim vse v redu, ali bo vse v redu, kaj se dogaja. Ali imate, vi, dobri ljudje kakšen nasvet zame. Kako naj se spoprimem s tem? Kaj naj mu rečem?
Najbolj pa me teži vprašanje ali moj bratranec lahko ozdravi ali ga bo to trpljenje spremljalo celo življenje? Zelo mi je težko. Lahko kdo pomaga s kakšnim pametnim nasvetom?

Pozdravljena quin,

Po tvojih besedah lahko rečem, da si se znašla v precej zapleteni situaciji. Tvoj bratranec ima očitno velike duševne stiske in težave, za katere pa žal samo spodbujanje preko meala ne zadostuje, vsaj dolgoročno ne. Omenila si, da enkrat tedensko obiskujhe psihologa, kar je seveda zelo dobro, nikjer pa nisi omenila, ali jemlje kakšna zdravila za zdravljenje depresije. Depresijo je namreč potrebno zdraviti tudi s primerno terapijo,saj se je drugače zelo težko spraviti iz nje. Omenjaš, da je tudi njegova mama depresivna, po čem sklepam da okolje v katerem se giblje vpliva nanj bolj negativno kot pozitivno. Kakorkoli vesela sem, da ima tebe v kateri je našel oporo, katero zelo potrebuje, zato vedi, da si zanj že ogromno dobrega storila s tem, da mu daješ poguma in volje. Predlagam, da v kolikor ne jemlje ustrezne terapije, da ga k jemanju le- te vspodbujaš, saj je to edini način k ozdravitvi.

Vse dobro vama želim

Jaja, to sem pozabila omeniti. Zdravila za zdravljenje depresije jemlje, prav danes mu je zdravnica pojačala dozo za 50mg, na 200 mg, ne vem pa kakšne so te tablete….
Na približno vsake tri tedne obišče tudi psihiatra.
Res sem se znašla v zapleteni situaciji. Bojim se tudi, da se bo preveč navezal name (če se ni že) in da če me kdaj ne bo, da se bo kaj hudega zgodilo.
Kakorkoli, vsaka beseda od nekoga, ki se je z depresijo in samomorilskimi nagnjenji že srečal mi bo gotovo pomagala. Hvala.