Pozdravljeni,

imam velikansko težavo ki ji ne vidim konca že celo leto. S partnerjem sva skupaj zelo dolgo časa, poročena, rodila sta se nama dva otroka. Zadnji dve leti se ne vidim več v tej vezi. Ne vem niti zakaj toliko časa odlašam z odhodom, najverjetneje se bojim kako se bosta na to odzvala otroka. Poleg tega imam nakakšno zmedo z občutki. Po eni strani si zelo želim oditi, iti na svoje, da bi bila sama in razčistila s čustvi, ki jih gojim do partnerja. po drugi strani pa me zagrabi slaba vest do otrok, tudi do njega, čeprav mi je v tem dolgoletnem odnosu naredil kar precej hudega. Naj omenim da sem pred leti, ko sem bila sama tri mesece noseča, izvedela iz drugega vira, da ima on že enega otroka. Nisem si predstavljala da ima še koga takrat poleg mene, ker pa sva bila oba še mlada se tudi nisem slepila da sem edina, enostavno pač nisem vedela ali razmišljala o tem. Tudi živela še nisva takrat skupaj pač pa po rojstvu prvega otroka. Od nekdaj si je želel otroka z mano, vedela sem da si ga zelo želi in da je pripravljen vse storiti, da ga obdržim, zato je takrat tudi prekinil stike s tem otrokom in z njegovo materjo. Nisem spraševala, nisva rešila zadeve, ni bilo sploh govora o tem. Vem-napaka, ampak takrat nisem mogla drugače razmišljati. Potem je bilo nekaj let kolikor toliko vse ok, večje ali manjše težave, nič pretresljivega. Dokler nisem enkrat v efektu omenila tega otroka, kako me že vsa leta to mori, kako mi greni življenje to vedenje…. in takrat je bilo veliko hudih besed in udarcev. Zelo grdih reči pač. In sem spet nekako potlačila to dejanje in je šlo življenje dalje. Do dveh let nazaj, ko enostavno ne vidim sebe več v tem odnosu. Moram povedati da ga imam kljub vsemu rada, bilo je tudi veliko zelo lepih doživetij, občutkov, reči – življenskih…. Ampak kaj zdaj s to zmedo. Se opiram tega samo zaradi otrok. Bo ta slaba vest minila če dejansko naredim korak v tej smeri in se odselim. Me bodo otroci zaradi tega obtoževali. Moram povedati da se ne kregava, sploh ne pred otroci, tako se jima pomoje niti ne sanja prav dosti. Kako sploh povedati otrokom da pa bi se mamica rada zdaj odselila. Ali zmorem to? Ali naj ostanem in me to razjeda do konca. Ne verjamem da bi pogovor toliko za nazaj uspel karkoli spremeniti ali rešiti, ker bi zagotovo prišlo do krega in bi bilo s tem konec pogovora. Ali naj si enostavno priznam da partnerja več ne ljubim, da mi gre na živce njegov dotik, da si želim da ponoči sama zaspim in nimam njegove bližine. Prosim, svetujte mi ali si lahko sama razščistim to težavo v glavi ali naj se obrnem na kakšno svetovalno službo, sploh ne vem kam in kako. Je rešitev da grem na svoje in poskušam živeti samostojno. Govorila sva nekaj že o tem in nima posebnega mnenja o tem razen kako bo to vplivalo na otroke. Kaj bom naredila otrokom??? Mi s tem nabija slabo vest?
Opravičujem se če je toliko zmede v mojem pisanju, res ne vem več kaj in kako. Imam možnost najema stanovanja, finančno bi nekako šlo, seveda ne z lahkoto, bi bilo potrebno zategniti pas, ampak samo da bi bil v duši mir. Pa bo?

Hvala

Lepo pozdravljeni!

Gospa, velika bolečina izdanosti in prevare se prebuja med vami vsemi. Najgloblje iz vašega pisma mi odzvanja, da ima vaš mož otroka, za katerega vi niste vedeli. Vendar ničesar ne poveste, ali je ta otrok bil spočet preden sta se vidva spoznala ali v času vajine veze. Pišete tudi, da sta bila mlada in se niste slepili, da ste edini. Iz pisma tudi ni jasno, kaj vas najbolj boli, to da ima mož otroka, ali da med vama ni več stika?

Naslovila bi predvsem to področje vajinega odnosa, kjer nosite bolečino, ki ni povsem vaša. Vaš mož ima nekje otroka in ga je zapustil. Ste to vi zahtevali, ker bi drugače šli na splav? Jaz sem tako razumela vaše pismo. Se je prilagodil vam, da bi ohranil mir in potem po nekaj letih, ko niste več zmogli vzdržati bolečine, ste začeli govoriti o tem otroku. Vendar kot pišete v afektu, kar je povzročilo novi val bolečine in razdora.

Ne vem, če je otrok lahko kriv, da se vidva ne najdeta in ne čutita v odnosu. Ves čas tega odnosa nosite v sebi bes, jezo, bolečino, kaj vam je naredil, ob tem pa se tukaj prebuja veliko bolečine in stiske iz njegove strani. In če jaz prav razumem, je ta otrok bil spočet preden sta se vidva spoznala, oz. začela graditi odnos. Človek mora sebe zelo globoko spodrezati, da lahko zapusti in popolnoma prekine stike z svojim otrokom. In če je bilo to na vašo pobudo, je bes in jeza toliko globlja in tiho razjeda vajin odnos.

Spustita tega otroka do sebe. To je pol brat ali pol sestra vaših otrok. Ne ukvarjajte se toliko s svojo bolečino, tam je še nekdo, ki je bil veliko globlje zavržen in je brez očeta. Začutite, da otrok ni nič kriv. Kakšno podobo zavrženosti bo ponesel v svet, ker ga oče ne mara. In ko bodo vaši otroci odrasli, bodo z njim navezali stike. Poiskal jih bo. Vaša otroka ga bosta na koncu sprejela, ker čutita ali bosta čutila njegovo bolečino. Ob tem pa ne bosta nikoli povsem mogla razumeti, kako je njun oče lahko zavrgel otroka, njunega brata ali sestro, ali ste morda celo vi, njuna mama zahtevali to. Verjemite mi, otroka tega ne bosta sprejela in razumela, bolelo ju bo, kako sta zmogla kaj takega. Ta otrok je del vas vseh, četudi vi niste mama. Sprejmite ga, zakaj mora biti zavržen, ker sta vidva besna drug na drugega. Ko ste bili tri mesece noseči, ste vedeli, da ima otroka. Torej ste se odločili kljub vsemu nadaljevati odnos. Imeli ste možnost odločitve. Sprejmite torej, da ta otrok živi in ga začutite. Sprostite se, nič se ne bo zgodilo. Naj pride v vašo družino in naj bo del nje. Ne vem, kaj bodo rekli vaši otroci, ko bodo zvedeli, da imajo sorojenca, če sedaj še ne vedo. Gospa, mene bolj skrbi njihov odziv in vprašanje, zakaj niso vedeli in vedenje, da je njun oče zavrgel otroka, kot to, da se boste vi morda odselili.
Poglejte, vsa ta leta ste gojili bes in jezo na moža in tega otroka, mož je vse potisnil, se prilagodil, zavrgel otroka, na koncu pa sta oba sesuta, brez stika in tik pred ločitvijo. Vse to je tiho ždelo in živelo med vama in vama kradlo odnos in stik. Sprašujem se, kako mož živi s tem, da je zapustil tega otroka? Koliko mora biti besen in jezen na vas, ker kot jaz razumem, je to naredil, ker ste vi hoteli. In prepir, ki ga zgoraj opisujete jasno nakaže na njegovo prizadetost, bolečino in stisko, ki jo ob tem doživlja. Gospa, ne moreš pustiti svojega otroka, se narediti da ne obstaja in živeti mirno naprej. Kajti nekje to prihaja na dan in bo s časoma prišlo v še hujši obliki.

Pogovorita se, poiščita si pomoč za partnerski odnos in v družino spustita otroka, ki ni ničesar kriv. Predstavita ga svojima otrokoma in naj vaši otroci vedo, da živi tudi on ali ona. Ker drugače bo kasneje zelo hudo.

Če mama otroka ne da, se naj vaš mož bori zanj na sodišču. Nujno je, da ima z njim stik in da mu jo oče. Poznam veliko žensk, ki so same spodbudile moške, da so poiskali stik s svojimi otroki iz prejšnjih odnosov. Pomagajte možu, povežita se v tem in se enkrat resnično iskreno pogovorita, brez obsojanja. Vsi nosite bolečino, vi, vaš mož, ta otrok in vaši otroci živijo s skrivnostjo, ki duši in jo bodo nesli v svet. Skrivnosti v družinah so največji razdiralec in uničevalec. In otroci to čutenje skrivnosti, ki je prisotno v družini nesejo v svet in ponovno doživijo zgodbe, kjer so v ozadju skrivnosti. Odprite to skrivnost in začnite o tem govoriti na glas.

Lepo se imejte.

Saj ne morem verjeti kakšna si ti avtorica. Kako lahko sploh živiš s takim gnojem, če veš da ima nekje otroka, pa se NE BRIGA zanj? In mogoče celo res dala ultimat, da ga mora zavreči in se zdaj sekiraš zarad svojih frocov,ki jih ne bo pobralo, če se boš odselila ( ne skrbi), in niti ne pomisliš, na tistega otroka?
Ojoj, dajte objaviti prosim, bi jo rada slišala kaj bo povedala v zagovor, če sploh bo upala.

Vzdevek, ki si si ga poiskala, res veliko pove o tebi.

In zakaj, pri hudiču, bi se morala avtorica karkoli zagovarjati? Tako je pač čutila. In kako jo lahko obsojaš? Si bila mogoče kdaj v isti situaciji, pa si sama ravnala drugače? Dvomim.

Kaj veš o tem, kako je, ko si na začetku življenjske poti v dvoje, ko si zaljubljen, pričakuješ otročka, sad vajine ljubezni… Potem pa šok! Udari novica, ki je niti ne izveš od partnerja – da nisi njegova prva. Niti prva, s katero je vse to doživljal, pričakoval…

In če smo čisto odkriti, kako bi bilo to mogoče, če bi on stike z otrokom imel, da avtorica tega ne bi vedela? Mislim, da se je on sam odločil in otroka zavrgel – kot, roko na srce, stori veliko moških. In četudi bi res to zahtevala avtorica teksta od njega – ali ni končna odločitev še vedno v njegovih rokah? Sam se je tako odločil!!! Zakaj? Ker mu je bilo najbrž tako bolj komot.

In kako je to, da ima on otroka, ona pa ima froce?

Pa še to. Narava je dala otrokom starše zato, da skrbijo zanje. Ne partnerji njihovih staršev, ampak starši. Lepo je, če partnerka pri tem sodeluje in je v pomoč, ni pa to njena dolžnost. Mati in oče morata poskrbeti za otroka. In prav je, da jo skrbi njena družina – saj tako nekako naj bi bilo – vsak mora najprej poskrbeti zase. Šele, ko se bo njun odnos spet premaknil z mrtve točke, ko jo bo mož lahko potolažil, ji dal občutek varnosti in ljubljenosti, bo lahko ona sprejela to prevaro kot del življenja in šla naprej, podala roko otroku in ga sprejela v svojo družino. Tu pa je spet žogica na njenem možu – ki pa se bo, verjetno, kot že večkrat, spet potuhnil, da mu nič ne bo treba, in se naprej smilil samemu sebi…

Pa še nekaj bi rada položila na srce avtorici pisma: nikar se preveč ne obremenjujte s tem, kaj si bodo otroci mislili o tem, da niso nič vedeli o polbratu oz. polsestri. Moja mama ima zgodbo, na las podobno vaši. V petem mesecu nosečnosti ji neka ženska na vse prej kot obziren način pove, da ima otroka z mojim očetom. Načina, na katerega je mama to izvedela in dejstvo, da ji je oče to prikrival, mama nikoli ni mogla preboleti. Ostala je sicer skupaj z očetom, za mano se jima je rodil še moj brat – a njune povezanosti ni bilo. Samo odtjenost, bolečina, prezir… Tudi moj oče s prvorojencem ni imel nobenih stikov – mogoče zato, ker je mislil, da je tako prav zaradi mame – in tudi njega je to najbrž razjedalo. Ne vem, ker se tudi z nama z bratom ni pretirano ukvarjal. In tudi pri nas je bila to skrivnost št. 1… Zdaj to z bratom veva več kot 15 let. Meni nikoli ni padlo na pamet, da bi svojega polbrata poiskala. Zakaj le? Niti slučajno ga tako ne doživljam. Ga ne poznam in o njem ne razmišljam. Moj brat je enkrat omenil, da bi ga šel poiskat. Pri tem sem mu ponudila pomoč, a se na koncu tudi ni odločil zato. Kaj bi si rekli? O čem bi se pogovarjali? In ali je res že samo dejstvo, da nas je spočel isti moški, dovolj, da se imenujemo bratje in sestre? Meni se ne zdi. In tudi moram vam povedati, da svoje mame zato nič manj ne cenim. Razumem jo. Bila je prizadeta, z vso pravico. Žal tega ni mogla preboleti, a to je že druga zgodba. Tudi na očeta zato ne gledam nič drugače. Morda pa je bil moj polbrat zaradi dejstva, da očeta ni poznal, v življenju prikrajšan tudi za marsikatero bridko izkušnjo…

Jaz sem pa tista na drugi strani, ki je bila zavržena, zato sem se pa tako razburila in ja zame je takšna kot je avtorica totalna pras**, če zahteva kar je ona. In ja jaz in moja polsestra pa sva v stiku, želela me je spoznati, ona.
Tako kot je napisala gospa Sabina, se podpišem pod njo.

In ti “za asicarP” kako je avtorica čutila? Tako da ko je zvedela, da ima mož otroka drugje, mu je dala ultimat? Od kje ji pravica da to zahteva, da se je otroku odrekel, tudi če je zvedela da ni njegova prva in bila v šoku??

In ja še kako ga žge v sebi očeta in ga še bo. Moj se je zapil, da ga na svetu več ni, če pa še kdaj vidim tisto kozo, pa špuknem v fris.
Takšno zamero čutim.

Zelo mi je žal zate. Prav imaš, tvoj oče ne bi smel ravnati, kot je. Ampak ne glede na to, kaj je rekla njegova partnerka, kakšne zahteve in ultimate mu je v življenju postavljala, se je sam odločil, kot se je. Imel je izbiro…

Glede tvoje zamere ti svetujem, da si poiščeš pomoč. Morda boš potem lažje živela…

Glede tvoje nekulture in privoščljivosti pa žal ni pomoči…

Seveda, on in tud v avtoričinem primeru je on še stokrat večji ……… Ampak vseeno, ne razumem s kakšno pravico nekomu daš ultimat, da zavrže otroka? Ker tako je videti iz pisma.
Pravzaprav je res on večji krivec, vem, ampak ker je pisala ona in ker zgodbo gledaš subjektivno… pač njen to napišeš.Če bi on, ne bi bile besede nič lepše.
Sploh pa, če se ona ne vidi več v vezi, naj gre, biti v vezi z nekom do katerega ti ni več, je nesmisel.Ona pa pravi, da ga ne ljubi več.

Za zapuščeno hčerko – razumem veliko jezo, vendar usmerite jo v prvi vrsti na očeta, on je tukaj najbolj kriv, njegova nova partnerka veliko manj (čeprav se je na tihem strinjala in ji je pasala ureditev, da sta prvega otroka pometla pod preprogo in se o tem ni govorilo).
Mogoče pogledate preko svojih zamer in videla boste dva človeka, ki jima je življenje na nek način vrnilo to kruto dejanje, da sta zavrgla in pozabila nate. Nista mogla v miru in zadovoljstvu živeti, ker sta imela tako težko dejanje na vesti. Morda se na prvi pogled ne vidi nič in sta kar nekaj let preživela v na zunaj dobrem zakonu, vendar pride čas, ko se začnejo kazati posledice npr. alkohol pri vašem očetu.

Enako se dogaja gospe Nori svet, ki je odprla to temo. Ujetost v zakonu, odtujenost od moža, razmišljanje o ločitvi, vse se da rešiti. Po mojem mnenju je treba začeti pri tej težki prikrivani stvari, pri prvem otroku, se pogovoriti o tem in poskušati popraviti napako. Se dotakniti jeze, ki jo čutita eden do drugega. Čeprav večino odgovornosti nosi oče – partner, vendar se je tudi gospa tiho strinjala z njegovo odločitvijo in jo na ta način podprla (tako sem jaz razumela njeno pismo).

Lahko pa podpre tudi drugačno odločitev, to da se preseka molk in skrivanje, da se poišče otroka, naveže stik z njim (če ga bo želel), se mu opraviči, poskuša popraviti storjeno krivico. Tudi če ugotovita, da se bosta vseeno ločila, pa se bosta v zadnjem obdobju svojega zakona začela pogovarjati in soočati s svojimi občutki in to je ogromen korak naprej. Morda bolj pomemben kot srečen zakon.