Sem mami 10 letnega fanta, ki ima od prvega dne šole težave z motnjo pozornosti. Pravzaprav gre za mešanico Aspergerjevega sindroma, hiperkativnosti, ADHD skratka gre za kombinacijo, ki povzroča težave v šoli, nekoliko manj pa tudi doma. Hkrati sem začela opažati, da v nekaterih opisih najdem tudi sebe. Strokovnjaki so enotni, da gre v veliki večini za gensko napako, težave, ki jih ima sin pa so v šoli pestile tudi mene. Moji lastni starši so prepričani, da je samo malomaren, saj ima isti karakter kot jaz. Pred 35 leti se s tem ni nihče ukvarjal, velikorat sem dobila kakšno okrog ušes, velikokrat sem bila kaznovana zaradi nereda, ker pa je bil kljub temu učni uspeh zelo dober, sem se na zahtevo staršev vpisala na ekonomsko šolo in kasneje z veliko muke dokončala ekonomski faks. V službi opravljam delo, ki zahteva izredno veliko pozornosti, dobre organiziranosti in natančnosti, posledično imam nenehno težave. Vsak dan znova mi predstavlja muko, saj vedno kje kaj založim, pozabim, skratka normalno delo opravim samo z izrednim naporom. Do sedaj je še nekako šlo, vendar je dela vedno več, jaz pa sem vedno bolj utrujena. Razmišljam od prekvalifikaciji, vendar časi niso rožnati.
Ker najbrž nisem edina ADHD mami se sprašujem kako se z motnjo pozornosti spopadajo ostali odrasli. Slučajno sem zvedela, da Ritalin ponekod jemljejo tudi odrasli, čeprav prakse glede težav pri odraslih v Sloveniji skoraj ni. Ima kdo od vas izkušnje s tem? Kam naj se obrnem, saj je pred mano še kar nekaj delovne dobe, iskreno povedano me je groza, ko pomislim na vse to.

Pozdravljena,
tudi jaz imam otroka,ki je ravno takšen kot vaš – mešanica vsega. Po prebiranju ogromne količine literature, vseh obravnavah otroka v dispanzerjih in raznih ambulantah, sem se tudi jaz zavedla,da je v veliki večini kopija mene, vendar v hujši obliki. Pri sebi sicer opažam, da se kot odrasla oseba večinoma zavedam svojih težav in se znam z njimi spopasti. Zato upam, da bo tudi s sinom enako, ko bo odrasel.
Mogoče ne bi bilo slabo, če bi se vi pogovorili s kakšnim kliničnim psihologom. Mogoče pa ima izkušnje z odraslimi s temi težavami. Tudi jaz sem v neki ameriški oddaji enkrat zasledila, da odrasli jemljejo ritalin. Čeprav je moje osebno mnenje, da naj o tem res odloči dober strokovnjak.
Vse dobro vam želim.

Res nekateri “strokovnjaki” skušajo ustvariti vtis, da je med strokovnjaki konsenz o tem, da je avtizem zapisan v genih, vendar pa za to ni nikakršne strokovne podlage oz. dokaza – vsaj zaenkrat še ne! Kljub obsežnim genetskim preiskavam takšnega “dokaza” še niso našli. Nasprotno – največja študija dvojčov z avtizmom doslej, ki je bila letos objavljena, je dokazala, da na naraščanje incidence avtizma vplivajo bolj okoljski faktorji kot pa genetika. Torej način življenja, okolje, prehrana…cepiva?…
Ritalin pa tudi ni nedolžna tabletka brez stranskih učinkov (pa še pozitivni učinki so vprašljivi…) in čeprav ga nekateri “strokovnjaki” res predpisujejo kot medikamentozno terapijo pri avtizmu, pa tudi še ni dovolj raziskan “pozitiven”(???) terapevtski učinek. Specialni pedagogi pogosteje videvajo otroke, ki prejemajo Ritalin in številni med njimi so skeptični do take “terapije”, saj imajo izkušnje, da po nekajurnem “relativnem” izboljšanju ti otroci zelo padejo in da bi težko trdili, da je skupni učinek sploh v resnici pozitiven. Če pa prištejemo še stranske učinke, ki so zelo pogosti…

ADHDmami,

nekoč sem bila na predavanju nekega tujega strokovnjaka, ki je lepo rekel, da se v opisih ADHD, disleksije, diskalkulije, avtizma…. kristalnih otrok…. lahko na trenutke najde prav vsak.

jaz nimam adhd nisem avtist. poleg tega nisem disleksična in nimam diskalkulije. da bi bila pa kristalna pa daleč od tega, sej me ni steklar delal. 🙂

torej taki strokovnjaki so zame samo “strokovnjaki” katerih “teorije” me ne ganejo. najlažje je pač negairat vse motnje in okrivit starše da ne znajo vzgajat in da ne pomagajo otrokom pri šolskem delu.

Vertigo,

človek se razvoja pod vplivom treh dejavnikov: okolja, dednosti in samoaktivnosti.
Ne gre zato, da bi kdo obsojal starše, temveč gre za stvari, ko so v nas samih in jih ne moremo spremeniti. Ugibanja genetikov pač gredo v to smer, da se ne deduje le barva oči, temveč tudi nekatere lastnosti, taletnti…