O hujšanju – resnica
Jaz pa priznam.
Sem se in se še vedno pred drugimi izgovarjam, da je kriva ščitnica, pa stres, pa to pa ono,… Pa lažem, ker me je sram priznat, da sem debela samo in zgolj samo zaradi hrane. Prenažiram se, odvisna sem od ogljikovih hidratov, jem skrivoma, tudi ponoči, ko me mož ne vidi,…
Pred kakimi desetimi leti sem imela 127 kg na 165 višine. Pa nisem imela še nobenega partnerja, ker sem se zaradi svojega izgleda zapirala vase, nisem se z nikomer posebej družila, …. In ker sem bila sama, sem se tolažila s hrano…..
Pa določenem času sem videla, da tako ne gre, vzela sem se v roke, se odselila od staršev in pričela hujšati, najprej skokovito hitro, nato počasi in sem v šestih mesecih shujšala na 83 kg-torej 44 kg.
Bila sem zdrava kot dren, počutila sem se čudovito, izgledala sem res dobro, vsi so mislili, da imam kakih 60 kg, tako sem skrivala teh 83 kg. In spoznala sem fanta, se skupaj vselila,…….. In potem, čez kako leto, leto in pol sem opazila, da sem spet počasi pričela jesti tisto, kar v času hujšanja nisem. Malo po malo in kilogramčki so se pričeli nabirati, potem sem zanosila, rodila dva otroka,…. Stres, služba,….vse to je prineslo na mojo tehnico v roku treh let 141 kg. No, sedaj počasi, ampak res prepočasi nižam na 125.
Fasala sem sladkorno, hudo, visok pritisk, povišan utrip, bolečine v nogah in rokah, pešanje srca,…A STARA SEM 35 LET.
Če bi imela možnost še enkrat živeti, ne bi podlegla skušnjavi hrane.
Kako se je začelo? Kot otrok sem bila malo bolj okrogla, ne zelo, malo. Starša sta mi prepovedovala hrano, jo skrivala, zaklepala, me silila, da sem vsak večer pred njuno posteljo delala 500 počepov,… IN? Jedla sem skrivoma, namesto v šolo, sem si v kleti nabasala krompir in si kuhala ali pekla, počistila, preden sta prišla domov. Tudi kradla sem denar na avtobusu, zmaknila kak dinar staršem, babici,… Samo da sem imela za tisti sendvič s slanino.
Ko sem šla na svoje, ko sem pričela služiti, mi je ušlo izpod rok, basala sem se, ker sem imela denar. Potem pa sem videla, kako vse druge kolegice in sodelavke hodijo ob vikendih ven s svojimi fanti, jaz pa sem doma ležala, se samozadovoljevala in sproti žrla… Nekaj me je prebudilo in lotila sem se hujšanja. Gibala sem se ogromno, kolesarila sem, hodila v hribe, pred tem pa še se mi na WC ni dalo, kadar sem bila zleknjena na kavču.
Sedaj nekaj let pozneje pa me daje druga skrb, zaradi debelosti sem zbolela, otroka sta majhna, potrebujeta me. Nekaj moram narediti, pa ne vem, kako se lotiti. Razmišljam o operaciji želodca??????????????
Hudo je biti debel, verjemite. Vsaka nasprotna trditev je LAŽ.
Extremni debela te popolnoma razumem kaj razmišljaš in kako se počutiš. Razumem te kot starš močnega otroka in kot nekoč sama močna oseba.
Kar bi ti pa priporočila je da ne hodiš na opracijo saj če si nekoč imela toliko moči in volje da si izgubila toliko kg.(verjemi da si izjemen človek) sem prepričana, da si sposobna to storiti še enkrat brez operacije.
Raje vzemi otroke če so majhni in pojdi z njimi na kolo ali sprehod in začni počasi, daj si cilj vsaj 20 min sprehoda za začetek, začni jesti po malo in na vsake 3-4 ure, popij dovolj vode v glavnem spomni se kaj si delala prvič in to ponovi.
Sedaj je že toliko nadomestkov obrokov v obliki šejka ki ga lahko popiješ za zajtrk ali večerjo ali vmes in s tem znižaš vnos dnevnih kalorij.
Še enkrat ti polagam na srce počakaj z operacijo in raje vzami življenje v svoje roke in ponovi kar si že pred leti.
Imej se rada.
Ekstremno debela,naj ti ne bo hudo,končno si stopila na pravo pot.Priznala si sama sebi napake in jih skušaš rešit.To je bistvo!
Najbolj žalostno pa je to,da se zavedamo,da si želimo živeti,ko nas izda zdravje.Sama sem bila pred kratkim,pred življensko preizkušnjo,ko sem dajala skozi preiskave možnosti multiple skleroze.Stara sem toliko kot ti,imam 5 in 2 leta stara otroka.Verjemi mi,da se mi je en mesec mešalo v glavi.Dokler nisem dobila negativnih izvidov.Od tistega dne dalje živim drugačno življenje.
To si počela samo zato, ker si imela občutek, da te starša ne marata, ker sta uporabila takšen ekstremen način vzgoje, ki je v tebi vzbudil odpor.
Seveda starša nista mislila nič slabega, saj sta vedela, da si nagnjena k debelosti, vendar nista znala tega uresničiti na pravilen način, da bi sama razumela, da imata dober namen.
Nista ti znala razložiti, da bi njuno dejanja sprejela kot nekaj dobrega.
Začela si se trmasto odzivati, samo zato, ker ni bilo po tvoje, saj si verjela, da te starša ne marata.
Jaz nebi razmišljala o operaciji sploh, če praviš da si se zredila zaradi tega, ker si pač preveč zaužila kot porabila. Po mojem mnenju gre vse po korakih… pač boš mogla biti vztrajna… in gledati da spremeniš način življenja, ki ti bo pomagal, da ohraniš željeno težo. Recimo najdeš kako tako športno aktivnost, mogoče plavanje za začetek, da ne obremenjuješ preveč sklepov… nato pa si morda omisliš psička (če si ljubiteljica) in boš itak primorana vsak dan na sprehod 🙂
Glede prehrane pa čimmanj predelane hrane, morda začneš vrtnariti… možnosti je veliko samo vprašanje kaj človek želi in koliko se ima zares rad.
Vzorci za prenajedanje in z njim povezanim stilom življenja so verjetno globoko zakoreninjeni, zato predvidevam, da bi se sama z njimi težko spoprijela. Predlagam ti, da poiščeš strokovno pomoč. Rabiš celostni načrt hujšanja oziroma morebitnih drugih ukrepov pod zdravstvniškim nadzorom, ki se loteva tudi psihe. Volja je včasih žal premalo za dolgoročno vzpostavitev pravilnega odnosa do hrane.
Večkrat sem razmišljala, kako bi si lahko pomagale, nekakšna moralna podpora. Tudi jaz moram namreč shujšat kar precej, pa se že dolgo pripravljam. Kaj, ko bi si določile nek skupni datum in bi tako skupaj začele, potem pa se obveščale, kako napredujemo? Pa se vzpodbujale, kadar nam ne bo šlo najbojše? Je katera za?
Lahko se odpre facebook stran.
Lahko mi pišeš na [email protected]
Kot prvo, naj te pohvalim za iskreno pisanje. Na tem forumu že dolgo ni bilo tako iskrenega posta.
To kar si napisala, po moje pomeni že tisti ‘klik’ v glavi, ki ga vsaka potrebuje pri tem, da se losa kakršnekoli odvisnosti že, saj ni važno.
Ne vem, na tvojem mestu bi poiskala kako skupino za sproščanje. Bistvo je, da se zaveš, zakaj iščeš tolažbo v hrani. Če se boš lotila kakšne skupinske diete, specializiranega programa za hujšanje, skratka česarkoli povezanega neposredno z hujšanjem, bo rezultat samo začasen. Kar nima zate nikakršenga pomena, v takih programih se vse 24/ur na dan vrti okrog hrane, pa hrana gor, pa hrana dol, pa a smem to jest zdej al ne smem, a to redi, al ne redi, a ob tej uri lahk pojem eno pomarančo al ne… skratka. point pri tebi je psiha in ne želodec, če mene vprašaš, in zato bi jaz poiskala nekoga za psihoterapijo, za to, da ‘spustiš’ starše iz glave, ki niso hoteli nič hudega, le na nek svoj način kot se je njim zdel najbolj primerno sta te hotla spravit ‘v red’. Verjemi, da vem o čem govoriš, saj so mene tut vzgajali na tak ‘teroristični’ način in sem dolgo, dolgo imela take in drugačne odvisnosti zaradi tega…
SIcer ponavljam, vsaka čast za tole iskreno pripoved! Prepričana sem, da ti bo uspelo!
Tudi jaz imam vse naštudirano, teorijo obvladam v nulo, ampak prav ne morem in ne morem..
Pravkar sem prišla s predavanja o zdravi prehrani in hujšanju v MB, sem mislila, da bom tam morda dobila kako motivacijo, pa je nisem.. sem imela občutek, da je vse bolj kot ne reklama za prehranska dopolnila….
tudi meni je enkrat že uspelo lepo shujšati z montingacovo metodo, sem mislila, da bom uspela držati celo življenje, pa ni šlo… so sladkarije preveč mikavne… in bolj jih ješ, bolj te mikajo….
Jaz ti seveda čestitam za priznanje, čeprav je tu gor nekako še najlažje vse sorte napisati, ker smo pač anonimni in pomaga… Meni je bilo kul ko so me vsi sprašavali, kako sem shujšala in sem potem vsem po vrsti solila pamet kaj se sme in kaj ne, nazadnje pa sem spet vse in še več dobila nazaj…
tako da ne znam ti pomagat, mislim da ti bo zdravnica znala svetovati, mislim da obstajajo ene skupine za zdravo hujšanje, pa bi morda najprej povprašala o tem….
srečno.
[email protected]
Svojo zgodbo si opisala že v eni temi malo niže, zato si verjetno prebrala trditve ene od forumašic, da pozna veliko pretežkih ljudi, ki ne jedo veliko in da to zanesljivo ve, ker je bila z njimi tudi po 24 ur na dan. No evo, imaš ogromno srečo, da ne sodiš med njih, ampak da je resnični razlog za tvoje kg nažiranje. Si predstavljaš, da ne bi jedla nič, pa bi bila vseeno debela? Kaj bi ti potem sploh ostalo?
Sem gledala oddajo o tej operaciji želodca in odkrito povem, jaz bi se veliko veliko raje resno lotila hujšanja, ker tisto je pa dobesedno božja kazen, čeprav potem shujšaš. Samo postaneš pa dobeseden suženj svojega želodca. Da bi ti čim prej spet naredilo klik in bi se resno lotila tega projekta … zaradi sebe pa otrok.
Jaz sem uspela shujšat 5x, 6x v življenju, samo nikoli mi ni uspelo teže obdržat dlje kot par mesecev. ker jaz rabim radikalno dieto, skoraj brez OHjev in z ogroooooooomno gibanja, da se kam kaj premakne. Pri 3 otrokih, od katerih je samo en popolnoma zdrav, mi enostavno ne znese, jemat si po uro, dve in več časa zase. In jih je spet 120 na tehtnici :(((( Čeprav sem ves dan v pogonu, čeprav sem fizično veliko aktivna, sem kodicijsko totalno v qrcu in me je strah, saj me otroka s posebnimi potrebami krvavo rabita. Kot pravi ena gor, vse vem, vse mi je jasno, samo izstopit ne znam. Hodimo na pohode, kolesarimo, ne da ne migam, samo ni pa to tisto, intenzivno, da se res pošteno prešvicaš in pregoniš. Sladkorne nimam (še), srce j tudi še OK, sklepi že jamrajo, saj moram nositi zdaj 20 kg otroka, ki vsak dan raste, bolijo roke, ker je reba veliko masaž, vaj, terapij z njim delat … ja vem, za ene izgovor, za mene pa včasih zid, v katerega se zaletavam. Vem, da bi morala, pa enostavno ne zmorem :((((
Veste kaj jaz celo mislim da je vsa ta “debelost” kriva te obsedenosti od “suhote”. Mislim, če se ljidje ne bi toliko sekirali glede svojega izgleda, bi šla verjetno narava svojo pot. Mislim, da bi bilo res zanimivo videti, kako bii ljudje izgledali, če bi živeli normalno, tako kot recimo živali. Sedaj pa obstaja začaran krog, hujšanja-debeljenja-hujšanja…..
Mislim, da že dejstvo, da si iskrena sama do sebe, kaže na to, da se zavedaš, da bi bilo pametno in dobro stvari spremeniti. Ker sem obkrožena z kar nekaj sodelavkami, ki kar naprej sprašujejo po dietah pa nič ne naredijo za svoje telo, razmišljam takole: ne si stvari oteževati, mislim, da je glavno tisto, kako razmišljaš v glavi. Če si npr. zadaš cilj, da najprej iz jedilnika odstraniš najbolj kalorične stvari, ne iz tega delati “scene”, pa razmišljati, kako bo to sedaj težko…vzami stvari bolj lahkotno, npr. Kurc gleda, pač ne bom jedla več testenin, pa krompirja (npr. ) ampak bom to zamenjala za rjavi neoluščen riž, pa bo ok….ne pa razmišljat, kako bo to zdej neki ful groznega, velkega, napornega itd…Vse je v glavi. Sama sem 3 krat v življenju ful spravljala dol TT, pa mi je uspelo. Sedaj sem se kakšna 2 meseca spravljala v fitnes, pa kar nekako nisem mogla začeti. Pa sem si rekla, kurc gleda, pač namesto da zvečer sedim na kavču, grem v fitnes in se malo razmigam, in naredim nekaj dobrega ZA SEBE. In sem postala pridna, zvečer za urco v fitnes, moje počutje je super, nič več bolečin v hrbtu, sem ponosna sama nase.
Če želiš še kakšno besedo, vzpodbudo … se javi na ZS. Lepo bodi in rada se imej.
Punce, na fb že imamo eno tako skupino, eno leto deluje, notri nas je trenutno 23 in vedno sprejmemo nove. Pogoj je le, da je želja prava. In da gre res za veliko težo, ne tistih zadnjih 5 kg 🙂
Skupina je skrita in nihče ne ve zanjo, tudi vaši prijatelji vas ne bodo videli. Če katera želi, da jo dodam, naj pusti mail.
Lp