Včeraj sem bila na govorilnih za punčko, 2 razred. Obup. Vedela sem, da ji matematika dela težave, da je pa tako hudo. Celih 15 minut ni bilo ene same pohvale, da ne zna seštevat, odštevat… ne s prehodom ne brez, ne s prsti ne brez… doma vadimo, ji gre počasi toda pride do rezultata. Pri ostalih predmetih je o.k., sicer je ni pohvalila ampak sem razbrala kako hitro je zaključila in šla spet na matematiko. Kaj naj naredim. Danes sem res prav žalostna, pa je to moj tretji otrok in starejša dva (fanta) nista imela nobenih problemov nikoli, pa sta že v višjih razredih OŠ.

Drugega kot vadit z njo vsak dan malo po malo ne moreš nič 😉

Jaz se spomnem da se imela kot majhna punčka eno fajn knjigo za matematiko. Naučil si se računati preko iger….

Jaz bi delala z gumbki in velikimi številkami na listu. Recimo daš list s 3 in gor tri gumbe, list kjer je napisan plus in potem recimo list z 2, list z znakom enako in rezultat. Tako, da ima napisano in še gumbe, ki jih lahko šteje.

Pa pejte še enkrat čez vse, čist počas, da sploh vidiš, kaj ne zna. ALi je štetje ali so operacije.

Mi smo velikokrat med npr. vožnjo z avtom vadili računanje in poštevanko na takšen in drugačen način (z jabolkami, hruškami….) malo obrni na igro in hec, a je ne preveč silit… Se spomnim, da je moja sestrična mogla po 100 računov računat, ker ji ni šla matematika, pa ni nič kaj pomagalo, samo matematiko sovraži 😉

Vem da ni tako hudo in bomo z vajo dosegle, počasi tudi rezultat. Bolj me moti to, da kljub težavam učiteljica ni našla niti ene spodbudne besede, ker je učila že starejša otroka jo je primerjala z obema … jaz pa sem bila tako šokirana da nisem sploh uspela vprašat kaj točno ne zna. Se bom čez vikend pomirila in se bova s hčerko pogovorili in delali še naprej vaje, mogoče se pa v šoli ustraši ko je vse tako hitro ali pa ji doma dam preveč časa.

jaz mislim, da ni vsak uredu za razlagat snov
Npr. moj partner..niti pod razno, njemu se zdi, da to pa ja more otrok znat
in namesto, da bi pomagu, zraven jamra, kako tega ne zastop..
no, hočem povedat, da bi mogoče vprašala, če katera tvoja kolegica zna in začuti, kaj točno tvoja deklica ne zna oz kako točno ji pomagat
vem, da se bere, kot da ti ne znaš, amapk tudi jaz sem enkrat prosila kolegico, če bi malo delal z mojim otrokom..
Moj dečko, se je veliko bolj zavzel, pa ni afne guncu, pa ne zavlačeval…tudi naučil se je veliko hitreje…danes se spomni in je hvaležen, da mi ni bilo nerodno, rečt, da ne znam učit

Ja kako je bilo pa lansko leto, ker to se je že takrta videlo.So pa na roditeljskem zadnjič svetovali, tudi 2.r., učne ure doma, ampak vsak dan.

Saj bo.

lani je sicer šlo počasi, smo pa na koncu leta dosegli prav vse cilje na najvišji ravni, smo pa vadili, vadili. letos gredo hitreje, računanje na prstke odpade in lezemo počasi. Mi je pa učiteljica rekla, da so menda fantje boljši matematiki:-)

Igrajte človek ne jezi se ali kaj podobnega z dvema kockama, pa bo morala skozi igro seštevati, da ne bo vedno tipičen “dril”

Lp, M

to je super vaja, igra z dvema kockama kjer mora seštevat, vadi, pa sploh ne ve da je to v bistvu učenje.

Punčka ima očitno malo drugačen način razmišljanja in jo tole ukalupljanje že zelo zgodaj tepe…jaz sem bila en tak primer, matematika je bila problem od malega, še sedaj so mi najbolj osnovne računske operacije težava, včasih, ko dajo starši sem gor kako nalogo iz programa svojih otrok, je ne znam rešit pa je za tretji razred!

Šola je pač narejena za samo en sistem razmišljanja in en način gledanja na svet, kdor je drugačen – in takih je veliko, da ne bo kdo mislil, da furam tu kak trip, kako ‘posebni’ smo eni – pade ven. In potem se bolj ali manj uspešno lovi.

Na srečo sem jaz imela zelo razumevajočo in predvsem prizemljeno mati, ki nikoli ni izgubila zaupanja vame in mi je stala ob strani. Ko so bile težave, je pomagala, hkrati pa je vedno znala poudariti moje druge sposobnosti (nadarjenost za glasbo, zgodbe, bogato domišljijo, svoj svet, ki sem ga imela in mi ga je mama na srečo pustila imeti…). OŠ sem delala s težavo, ne zaradi učenja, kot zaradi introvertiranosti in socialne neprilagodljivosti, a me mama nikoli ni ne kregala, ne pritiskala ne zahtevala. Zaupala mi je in zdelovala sem s prav dobrim uspehom.

Skratka, končala sem univerzo, resno smer ne nekaj žnj:)), diplomirala z desetko, danes delam v svojem sanjskem poklicu, ki ni konvencionalen, živim svoje sanje, dejansko. Pa veljam za nadpovprečno inteligentno in izjemno intelektualno sposobno, tudi moj poklic je visoko intelektualen. Na faksu so me vabili na podiplomca. Pa je bila matematika groza in strah dejansko od prvega razreda OŠ in je ostala groza in strah, dokler se je nisem znebila na maturi. Pa mi nič ne manjka, samo ta, ‘logično-razumski’ del mi še danes ne funkcionira, zato mi pa funkcionira kaj drugega in sem tam odlična.
Kar hočem povedat je to, da ne obupuj, učiteljica govori iz kalupa, naj ti to ne krni zaupanja v svojega otroka. Razišči, kakšna je v resnici, kaj ji dejansko leži. Morda je bolj umetniška duša, morda ima bogat domišljijski svet, morda se bo lažje izražala v slikah kot v suhoparnih enačbah…ne bo ji vedni najlažje, zlasti dokler se ne pretolče skozi ukalupljen šolski sistem, vendar to ne pomeni, da je nesposobna. Ne izgubljaj poguma, ampak se veseli njene drugačnosti in ji stoj ob strani s pozitivno vzpodbudo in trezno glavo. Ne izgubljaj živcev in ne obupuj, ker ni potrebe. Ona mora čutiti, da zaupaš vanjo, predvsem pa jo sprejmi v tem, kakršna je.

P.s. – jaz sem imela še to srečo, da sem po velikih kalvarijah z učitelji nato v višjih razredih OŠ dobila razredničarko, ki je imela ogromno razumevanje za mojo naravo in je ful razumela, da pač funkcioniram malo drugače. Stala mi je ob strani 100 %. In ne boš verjela – učila nas je matematiko!:))) Še danes sem ji hvaležna, enako kot moji mami. Moja pot skozi obvezno šolanje je bila težka, a prebila sem se uspešno zlasti zato, ker me je mati razumela in mi zaupala.

poizkusi z ravnilom – imajo en papirnat trak, s pomočjo katerega računajo. Drugače pa di pomahaj z dvemi ravnili.

LP

Prosim, pomagajte še meni..

Kako otroku razložiti zakaj je 33-17=16 in ne kaj drugega. Učiteljica noče da si pomagajo z prsti, tudi ne, da se podpisuje eno pod drugo, tudi ne da si pomagaš 33-10=23 in potem to -7=16 (čeprav tudi to nikakor ne morem dopovedati zakaj ni 36 temveč 16. Resen problem, je pa res da je otrok zelo zamišljen, igriv, sanjiv, vse prevzame koncentracijo. In zelo zelo nesamozavesten, v družini namreč posluša skozi “ona to ne more, pusti jo, ne sili jo, svojega otroka poznam, to je zanjo pretežko”. fora je v tem, da bi ji rada pomagala, ker smo sedaj en teden skupaj, in mi je v enem tednu že 5x jokala, da ji je groza iti v šolo, ker ne ve niti