Danes mi je zopet hudo…
Začela sem ustvarjati adventni venček, venček za vrata, priprave na adventni čas, rada bi to počela z vnukinjama, a mi to ne dovolijo. Male ne smejo k meni, navezane so, videla pa sem, da mamica s tem ni zadovoljna.
Spoštujem njihovo odločitev, se ne vsiljujem, pravzaprav sploh ne hodim k njim, ker se tam ne počutim dobro, da pa mi branijo stike z vnuki pa me boli.
Druge dneve preživim z zaposlitvijo, mislim na druge stvari, danes pa me je zadelo. Spomnila sem se na Božič, Miklavža, Božička, ta pravljični čas, ki bi ga rada preživela z malima, z njima ustvarjala, pisala pismo dobrim možem, kupovala darilca, jih zavijala z njima…….
Zakaj, zakaj me kaznujete?
Mislim, da bi ti dovolila, če bi se strinjala s tvojim pristopom. Mogoče se ji zdiš za časom, mogoče ne sprejema Božička in Miklavža, če ni verna, pa s tem ne želi vzgajati tako otroke. Nekaj je že, s čimer se ne strinja, vendar se ti ne upa povedati, da ne boš zašpecala njenemu možu ali ostalim svojim.
Ponudi ji, da ti pove lastna pričakovanja v z vezi s tabo in odnosom do otrok in ji zagotovi, da boš to spoštovala in upoštevala.
Ne rečem, da ima samo ena od vaju prav, bolj gre za nesporazum. Pa ne postavljaj se v vlogo žrtve, ker imajo mladi več problemov, kot le te, kako pisati dobrim možem.
Nikogar ne krivim, nikogar ne obsojam.
Zamerim samo sinu, ki je pri 35 letih postal drug človek, ne ve več za nas, so samo njeni ki nekaj veljajo. Pa niso nič posebnega.
V njihov način življenja se ne vtikam, še nikoli nisem ničesar rekla, tudi snaha mi ni še nikoli nič rekla, reče mi le sin in to niso njegove besede. Toliko ga poznam.
Hudo mi je le zaradi malih vnukov, tu so pri nas, pa vendar ne smejo k meni. Radi me imajo, in kadar so pokazali to pred mamico so ji šli lasje pokonci. Nič ni rekla, prav ji pa ni bilo.
Sin nima osebnosti ne spoštovanja,do nas, da bi ji povedal, da smo njegovi starši, da živijo pri nas in da imamo pravico do vnukov.
Hm. Dejstvo je, da stari starši nimajo kar neke pravice do vnukov, saj imajo starši tako pravico kot dolžnost, da zanje skrbijo in jih vzgajajo. Po drugi strani pa ni tvoja dolžnost (če prav razumem, živijo pri vas, kjer najbrž koristijo usluge “mama hotela”), da jim strežeš in zanje postoriš vse, kar se zdi njim potrebno. Mogoče bi bilo dobro, da jih spraviš, da zaživijo po svoje in na svojem – z vsemi obveznostmi in odgovornostjo, ki jih to prinaša. Tebe naj pač obiščejo, ko se obe strani (ti in oni) s tem strinjajo. Tako bi se vaš odnos bolj izkristaliziral. Mladi bi zaživeli popolno svobodo, hkrati pa začutili polno odgovornost, tvoj odnos s sinom pa bi bil takšen, kakršen mora biti do ODRASLIH otrok. Najbrž je – glede na to, da si je sin ustvaril družino tako pozno – zanj preveč zavezujoč (saj vendar ni več majhen deček, ampak odrasel moški, ki se sam odloča, kako bo ravnal, kaj bo rekel in koga bo poslušal). Ti sprejmi dejstvo, da je on sedaj družinski oče, oni naj se pa nehajo crkljat pri tebi in te izkoriščat, pa boste vsi zadovoljni.
Še to, hvala bogu, da se je končno poslovil od samskega stanu. Zdaj imata oba občutek, da sta edina starša na svetu najlepših in najpametnejših otrok. Še okoli se ne bosta obrnila, ko bosta rabila varstvo, podporo v času pubertete in kuhano kosilo, tako da bi jih jaz čisto pri miru pustila, dokler sta tako v svojem svetu, na srečo lepem.
Če se za božič oglasijo oz. jih povabiš po darilca pod smrekco in na potičko, pa otrokoma kaj lepega pripravi, majhne potičke in poučno knjižico npr. Bolje se mi zdi, da sta takšna, kot pa sprta med sabo in se vlačita po CSD-ju- Torej si ga dobro vzgojila, da drži z ženo. Njej pa skozi življenje tudi ne bo vse prihranjeno. Zamenjava hiše za 2 enoti, dislocirani se tudi meni zdi rešitev, samotrg nepremičnin je težava…
Hja, meni je nekaj drugega padlo v oči:
Kaj točno je pri vas problem ali kaj je do tega problema privedlo, ne vem. To veš ti sama.
Bi te pa na tole vseeno opozorila, kar sem poboldala. Moja mama se čuti zapostavljeno, ker premalokrat pridem. Ne razume, da imam službo, da imam 3 otroke za porihtat in živali. Ko jo vabim k nam, pravi, da je daleč. Ampak a veš, daleč je obema enako, s tem, da smo njeni otroci že odrasli, da je ona v pokoju… In tako minejo tedni, ne da bi se videli. Ker jaz enostavno ne morem zvečer po službi in vseh nujnih opravilih (otroci, živali, dom, vrt, sadovnjak…) sesti v avto in se peljati k njej skoraj 30km daleč na kavo…
Malo razmisli, če ni morda krivda malo tudi na tvoji strani.
Ko boš sprejela njo kot nekaj lepega, dragocenega, posebnega, vrednega…bo tudi ona tebe in kakršnekoli prepreke v vajinem odnosu bodo padle. Potem bo odprt tudi odnos z otroki.
Se ti zdi to totalno mimo? Pa ni. Dejansko je ustvarjanje obratne situacije, kot jo imaš. Razmisli o njej, koliko jo sploh poznaš, katera barva ji je všeč, kakšno perilo rada nosi, kaj je njen hobi, kaj ima rada… Podari ji kaj ženstvenega; šminko, sexi najlonke, kupon za manikuro, take reči. Daj ji vedet, da je sprejeta, da jo ceniš, da ceniš njen trud z otroki, da jo ceniš, ker ljubi tvojega sina…
Če sta imeli kako črno piko v preteklosti, se opraviči, povej, da jo razumeš, da ti je žal…
Naredi tisti venček, ga nesi gor, reci da se ti zdi, da bi jim bil všeč in cmok, adijo.
Ne sedi doma in se smili sama sebi. Konec koncev ste družina, stori kaj, da boste vsi sprejeti. Sprejmi mamico svojih vnukinj.
Pa uživaj, pojdi kam v družbo, med ljudi, na kako komedijo…samo ne se doma zabubit v samopomilovanje. Naredi si kak topel poživljajoč napitek, obuj rdeče čevlje, pa steci na plano!!
Čao, Bea