Bolni otroci rabijo vero, upanje in optimizem
Bolni otroci rabijo vero, upanje in optimizem! Tukaj pa vidim, kako iz nekaterih staršev vejejo obup, strah in pesimizem. S tem samo kličejo po negativnem, tj. po bolezni svojih otrok. Preberite si knjigo Skrivnost – tam je vse razloženo o zakonu privlačnosti – toplo priporočam! Nikomur ne bo škodilo! Dobro privlači dobro in slabo privlači slabo! Namesto, da vzdihujete nad usodo, si raje recite: “Želim si, da bi bil moj otrok zdrav” in si vizualizirajte vašega zdravega otroka – kako teče, skače, se igra, uživa v otroštvu. Tudi vašega otroka naučite takšnega miselnega vzorca – torej vizualizacije zdravja! Nikomur ne koristi, če se vda v usodo, če pomiluje sebe in svojega otroka, obupava, je prestrašen in pesimistično razpoložen – ne staršem ne otroku!
No,saj tako nekako sem predvidevala.Sicer so vsa vaša razmišljanja lepa.Realnost,ki jo živimo starši hudo bolnih otrok pa je žal drugačna,kajti življenje ni mehiška limonada.Sicer se človek od začetnega šoka,ko ti je kar slabo od sile,skozi življenje sigurno spreminja in prilagaja,da so dnevi čimbolj znosni.Bilo bi pa res odlično,če bi naš otrok ozdravel od dobrih misli in želja.Kajti teh mu pa res ne majnka:).
tale njegov stavek je odgovor na tvoje vprašanje
“Nikomur ne koristi, če se vda v usodo, če pomiluje sebe in svojega otroka, obupava, je prestrašen in pesimistično razpoložen – ne staršem ne otroku!”
Starš otroka s PP ne bi bil sposoben napisat kaj takega. Kot mama otroka s PP sem srečala že precej takih pametnjakovičev, ki delijo podobne nasvete. Vsi seveda brez otrok, kaj šele s PP. Sicer vem, da je nasvet povsem dobronameren, vendar kdor se ni s tem srečal, nima te življenjske izkušnje in NE RAZUME.
tale njegov stavek je odgovor na tvoje vprašanje
“Nikomur ne koristi, če se vda v usodo, če pomiluje sebe in svojega otroka, obupava, je prestrašen in pesimistično razpoložen – ne staršem ne otroku!”
Starš otroka s PP ne bi bil sposoben napisat kaj takega. Kot mama otroka s PP sem srečala že precej takih pametnjakovičev, ki delijo podobne nasvete. Vsi seveda brez otrok, kaj šele s PP. Sicer vem, da je nasvet povsem dobronameren, vendar kdor se ni s tem srečal, nima te življenjske izkušnje in NE RAZUME.[/quote]
Se strinjam…kot mama otroka s pp, ne morem drugače kot obupavati včasih, velikokrat pa se veselim najmanjšega napredka….Sem pa včasih jezna, hudo jezna na cel svet in takrat bi kakšnega takšnega pametnjakoviča poslala v mojo kožo samo za kakšen dan…:) Dovoljeno nam je da se počutimo kot se in nihče nam ne more solit pameti naj bomo veseli in srečni – saj verjetno smo večina, ampak ko te pa kaj potolče…..takrat smo pa lahko kakršnikoli….Vsak dan, večkrat na dan si želim, da bi moj otrok hodil, sam jedel, se igral z drugimi….pa….vem, da je to misija nemogoče:) pa naj še kdo razlaga o pozitivnih afirmacijah, narave se pač ne da pretentati:)
Jaz pa priporočam knjigo Saše Tasevski, boste videli, kako konkretno je možno delati čudeže z otrokom, ki je ob rojstvu nedenošen in za zdravnike skoraj odpisan kot najtežje telesno in duševno dolan otrok, pa še astma, epilepsija, avtizem itd.. A samo materina ljubezen in ključna sprememba glede prehranjevanja ga je spremenila, da je precej samostojen, začel navezovati stike, postal samoiniciativen, skratka, vsi priznavajo, da je njen pristop res čudežen – priporočam v branje, pa tudi neke tečaje ima. Zanjo mi je povedala soseda, ki ima downovčka in je po enkaj mesecih začela opažati napredek pri otroku.
Miha,
kot mama otroka, ki se je dolgo boril z rakom in na koncu – žal – bitko izgubil, vam lahko povem le, da upanje tako ali tako usahne zadnje. Da pa je prekleto težko obdržati optimizem, ko stvari gredo samo navzdol in si tukaj čisto nemočen, pa naj boš še tako optimistično nastojen.
Če bi nas samo optimizem in pozitivna vizualizacija obvarovale vsega hudega, potem moj otrok nikoli ne bi zbolel.
Včasih to preprosto ni dovolj.