Če je katera od uporabnic foruma zdravila anoreksijo bolnišnično bi želeli izvedeti kako poteka tako zdravljenje, kako potekajo dnevi, šolanje, obiski……kako v bistvu izgleda tako zdravljenje?
Vnaprej iskrena hvala za izkušnje.
Meme

zdravo. jaz sem se zdravila za anoreksijo in sicer v UKCju v Ljubljani.
zdravljenja se še vedno zelo dobro spomnim.. bila sem v oddelku ki je namenjen prav motnjam hranjenja. use je bilo urejeno zelo domače, imeli smo lepo urejene pisane sobe, omare, pisalne mize.. vse je bilo super. nekako sem se gor kar preselila. prva dva tedna zdravljenja sem bila ves čas notri, niti za vikend nisem šla domol. (prvi vikend so vse punce v bolnici, potem pa je od njihovega sodelovanja pri zdravljenju odvisno ali gredo domol ali ne. sodelovanje opazujejo medicinske sestre ki so ves čas na oddelku, ocenjujejo in zapisujejo če katera od punc telovadi, stoji(stati nismo smele, samo ležanje ali sedenje), kako počivamo po obrokih(20min ležanja na postelji), kako smo bile oblečene (če si premalo oblečen ti je mraz in bol kuriš kalorije in hujšaš), kako sodelujemo pri obrokih (se upiramo, ali poskušamo čimbolj spodobno pojesti))… glede na to so potem naši zdravniki in psihologi odločili ali bomo za vikende hodile domol. šola poteka normalno za otroke ki so še v osnovni šoli. vse predmete imajo ocenjene kar v bolnici z bolnišničnim učiteljem, jaz sem s tem imela malo več problemov ker hodim na gimnazijo in sem v bolnici imela pouk samo za nekatere predmete. teste sem pisala iste kot moji sošolci. vso snov ki sem jo mogla obdelat mi je mentor v bolnici zrihtu prek šole (so se povezali pač bolnica in šola)…ni blo panike

glede obiskov je tko da morejo starši poveadt kdo lahko pride in kdo ne, obiski so dovoljeni čez cel dan mislim da do 8 zvečer. aja pa odvisno je tudi kako bolnica sodeluje, pol to dohtarji povejo al lahko pridejo obiski al ne.

dan je potekal normalno, bom kar opisala na dolgo. zjutraj smo se ustali okoli 7:30, nas je zbudila sestra. sledilo je vaganje (najprej wc-lulanje) -svoje teže nismo videle ker smo gledale stran-to je super, mene je nazačetku obremenjevalo ampak mislim da je praw to najbol pomagalo pri temu da sem se nehala sekjrat glede nje!. potem smo šle na drugo stran oddelka v kopalnice, se uredile in ob 8 zajtrk. jedle smo vse skupaj, nadzirala nas je sestra ali tehnik ( da nismo skrivale hrane-rokavi, žepi itd) za zajtrk smo imele 15 min časa. potem počitek 20 min. potem do kosila prosto, kosilo ob 12, spet pod nadzorom, potem počitek (je fajn, smo se pogovarjale in to..super), potem spet prosto do 2:30 (malca, počitek), potem spet prosto do 18:00 (večerja, počitek) po večerjo smo šle še v kopalnico in potem prosto do 21 ali 21:30, potem spanje.
aja tako so dnevi potekali na začetku…ko je blo zdravstveno stanje še huuuudo, potem se te proste ure zapolnijo s poukom.
vsak dan je bila ob 9:00 vizita, kjer smo se nahitro pogovorile z zdravniki o počutju into
2x na teden je potekala tudi skupina motenj hranjenja, kjer smo se pogovarjale in si svetovale -to je SUPER!

aja pa glede izhodov iz bolnice povem še to…tam pač začne punca jesti zeelooooo majhne količine hrane, odvisno v kakem stanju je in koliko je sposobna pojesti (odločijo zdravniki). potem se obroki postopoma povečujejo (zelo redno spremljajo tudi vikende ko gre puncca domol, kako gre s težo in odnosom s starši, jedilnike za vikend napišejo oni! ). ko punca je normalne obroke pač tko ku so oni postavli, lahko gre v spremstvu sestre tudi na krajši sprehod po ljubljani(seveda mora to NADOKNADIT s hrano, ki jo določi dietetičarka- je zelo vredu! pač nadomesti na sprehodu porabljene kalorije.)
glede na uspešnost vikendov in sodelovanje (kako je s težo, ali je padec, ali je punca težo obdržala) se potem odločajo glede obiskovanja domače šole. najprej podaljšajo vikend(punca ostane doma) naprimer do ponedeljka, počasi do torka, potem do srede…. punca je vse več doma, oni uspešnost spremljajo s težo. tako da se punca počasi privaja na domače okolje. JE SUPER! na koncu sem jaz hodila samo še vsaka 2 tedna 1x gor prespat, se zvagat pa po zajtrku domol. potem se preide na ambulantne preglede, ki so v začetku bol pogosti, potem pa so zelo poredki (jaz jih imam na pol leta.)

aja glede WCjev sem pozabla povedat, to je vse zaklenjeno. odklene se s kartico, ki jo imajo medicinske sestre. vsakič ko mora punca na potrebo gre sestra z njo, počaka pred priprtimi vrati da punca opravi, potem sestra pogeleda kaj je blo tam notr -pač da ne bruha al pa karkoli, zapisujejo tudi kako punce hodijo kakat -to jim pove o prebavi, ki je seveda totalno uničena ,da potem vzpostavijo red.)
vem da je slišat ZELOOO strogo to, ampak edino to je prav. sej se navadimo tud me, nakoncu sploh ni več panike 🙂

aja imele smo tudi individualne pogovore s psihologi in našo zdravnico, to je blo super…..tam smo se vsaka posebej pogovorile z njimi in se izpovedale. SUPER

res to zdravljenje je zakon, sej bi povedla še ogroooooooooooooomno lahko samo je preveč. če želite še kake informacije se lahko zmenimo tud za po telefonu, res vam lahko vse povem.

upam, da sem vam bila v pomoč.
:))

to si bila verjetno na pediatrični v ljubljani al prav v kliničnem centru? Ker sama sem bila tudi in je ravno tako potekalo…sam js sem bila na pediatrični…aja pa na pediatriji potem tudi gledajo v predale in v potovalke, tko naskrivaj, če slučajno kaj ne skrivaš…pa še kaj bi se našlo..

Dragi vesnaaaa in 7777a,
najlepša hvala za informacije, hči si je z zanimanjem prebrala kar sta napisali.
Čestitam vama za vajini zmagi in vama želim sreče in življenjskih uspehov še naprej.

sm vesela da sm pomagala 😀 ej 7777a, js sm bla tud na pediatrični ja! gdaj si bla tam? 🙂

Zdravo “meme”, ni problema…če še kaj potrebujete glede inf. kar z besedo na dan, čeprav pa moram povedati, da sama motenj hranjenja še nisem premagala, hočem povedati to, da ko sem bila hospitalizirana to ni bilo na mojo željo in zaradi tega je bilo zdravljenje neuspešno, se pravi v pri fazi mora imeti človek voljo, da premaga motnje hranjenja, sama jo nažalost, ko sem se zdravila v bolnišnici nisem imela in danes mi je žal zato, ker so se motnje vame še bolj utrdile in je še težje…vendar upam da mi in vsem nam uspe..tudi sama želim vaši hčerki in vam, da se čimprej poberete in zaživite brez MH. Moram pa povedati, da je lepo videti kako se nekateri starši trudite, da bi pomagali, naj povem da je seveda za hčerko pomembno da ji stojite ob stran, vendar nikoli in res nikoli ne silite v njo, ker to bi lahko pomenilo, da se bo hčerka uprla vašim zahtevam…to pišem iz svojih izkušenj..vendar pa vsekakor ji stojte ob strani..

“vessnaa”, čao bila sem kakih 4-5 let nazaj se ne spomnim točno..:D…pa ti?

Naša hči je že “prestara” za pediatrično kliniko, čeprav jo tam obravnavajo zaradi osteoporoze.

A je katera zdravila anoreksijo bolnišnično na Centru za mentalno zdravje? Vnaprej hvala za izkušnje.

Kaže, da dekleta, ki so zdravila anoreksijo na psihiatrični kliniki ali ne obiskujejo tega foruma ali pa ne želijo spregovoriti o svojem zdravljenju. Škoda,bile bi nam v veliko pomoč.

Oj, no jaz bom povedala in to brez olepševanja:

sama sem se zdravila kot najstnica in sem imela zelo slabe izkušnje. Tudi zdaj, ko sem odrasla in imam bolj realno sliko, imam enako mnenje. Z nami so ravnali kot s ta večjimi zločinci v zaporu. Se je pa danes po mojem in upam, izboljšalo. “Zdravljenje” je temeljilo na “izsiljevanju”, ustrahovanju in zbijanju že tako nizke samozavesti in vlivanju krivde. Medicinske sestre so bile katastrofalne, glupe (verjetno še niso slišale za čustveno inteligenco) in avšaste (ne vem, kako lahko nekatere s takim karakterjem sploh opravljajo tako delo) – na tehtanju se je eni prav videlo njene mrdece gnusa na obrazu, ko sem se slekla. Zdravniki tako – tako. Veliko bolj mi je kasneje pomagalo delo na sebi, branje knjig, pogovori punc s podobnimi težavami in podobno.

Skratka, pešala sta tako strokovna plat kot, ne vem, kako naj temu rečem – občutek človeškosti, sta bila katastrofalna.

Draga Alexis,

hvala za tvojo izkušnjo in da si jo upala deliti z vsemi. Zagotovo ti takrat ni bilo lahko in potem še neodobravanje s strani osebja, verjamem,da ni bila lahka malica. Imaš prav, v zdravniških vrstah, medicinskih vrstah in dejansko v vseh poklicih, lahko naletimo na človeka, ki svojega dela ne bi smel opravljati. Nekateri ljudje niso primerni za delo z drugimi ljudmi, sploh na tako občutljivih področjih življenja. Verjamem pa, da obstajajo tudi zdravniki in medicinske sestre, ki svoje delo opravljajo dobro in s srcem.

Potrebno je deliti vse izkušnje, tudi tiste, ki so v nas pustile globoke zareze. Zato hvala za tvojo izkušnjo in pogum, da si delila to z ostalimi.

vse dobro in lepe praznike,

Tatjana

Živjo!

No pa naj še jaz povem svojo izkušnjo, ker sem tudi sama iskala kakršnekoli informacije o zdravljenju na CMZ pa jih nisem našla. Kar pa po svoje niti ni bilo tako slabo, ker bi se mogoče prestrašila…

No torej…imam anoreksijo…pri višini 176 cm sem tehtala 39 kg ko sem bila sprejeta v bolnišnico…tako da sem imela hujšo obliko anoreksije…Čakalna doba za sprejem je tam nekje 6 mesecev povprečno…za uspešno zaključeno zdravljenje pa je ponavadi potrebno vztrajati kar več kot pol leta. Sama sem se zdravila 10 mesecev in ni mi žal niti enega dneva, ki sem ga tam preživela. V svojih 21 letih se nisem toliko naučila kot sem se naučila tam. Naučila sem se pogledati stvari z več plati, ne vsega jemati kot katastrofalno…res…OGROMNO sem pridobila. Sčasoma ko sem se začela odkrivati sem začela pridobivati tudi na teži in tako sem bila odpuščena ( pač, sam se odločiš kdaj boš šel ven…lahko vprašaš za mnenje, kaj se jim zdi da bi bilo v redu zate, ampak datum odhoda si določiš sam, razen, če ne kršiš kakih hujših pravil, potem te oni odpustijo). s 53 kg 🙂 Ne rečem da so težave izginile…jih pa definitivno sedaj znam reševati z glavo in dejanji, ne pa s kontrolo teže.

Glede osebja pa lahko rečem samo TOP OF THE TOP!!!! Najboljši 🙂 psihologi in psihiatri so res dobro usposobljeni, sestre pa prijazne. Niti ene slabe besede nimam za reči čez osebje, res ne.

Tudi pri hranjenju te noben ne nadzoruje v smislu da bi zraven tebe sedeli pa ti v krožnik gledali…nekaj nadzora imajo…ampak je popolnoma neopazen in nemoteč…ker ni noben očiten…nobenega od osebja ni niti zraven miz.

Glede programa pa je tako da dopoldneve tam do 3 imaš kar zasedene z delavnicami…potem pa imaš do večerje prosto. Ampak bolj natančno o programu pa kar poličite, se prijavite in pozanimajte.

Upam da boste našli kaj koristnega v napisanem 🙂
aja, samo še to…ne pričakujte dopusta…ker je naporno…ampak vložen trud se zelo poplača!

Dragi Alexis in Blossom,
iz srca hvala za vajini izkušnji, tako zelo potrebujemo kako izkušnjo ali nasvet. Naša situacija je iz dneva v dan slabša, pa se malo izboljša, pa postane vse skupaj že spet strašljivo…
Hvala.

meme…ugibam da ste mama punci/fantu z anoreksijo?
Drugače pa če vas še kaj zanima pa kar vprašajte…z veseljem pomagam, če le lahko…

Blossom
res je, 17-letna hči je anoreksična. Pri 159 cm tehta med 37 in 39 kg, ima osteoporozo, obsedena je s hujšanjem in hrano. Naša zgodba je opisana pod temo “anoreksija?”. Hčerko skrbi,da bo morala ponavljat razred, če bo šla na bolnišnično zdravljenje, po drugi strani pa pravi da bi si vsaj malo oddahnila od šolskih obveznosti.Kako so to rešile dijakinje, ki so bile na zdravljenju skupaj z vami? A dobivajo dekleta tudi kaka zdravila medtem ko so v bolnišnici? A se v tistem času ko se čaka na sprejem v bolnišnico odvija kako ambulantno zdravljenje?

Naj je ne bo strah tistega enega leta, ampak tega, da si lahko zaradi tega celo življenje uniči. Sploh pa to leto ni zapravljeno, ker ogromno pridobi. Sicer je pa prvi predpogoj da si ona najbolj želi ozdraviti…ker se mi zdi da ste vi bolj zainteresirani za njeno zdravljene kot je sama ( pa ne jemljite kot kritiko oz. slabonamerno).

Na oddelku je socialna delavka, ki se pomaga dogovarjati s šolo tako, da lahko opravlja obveznosti, piše teste…je pa vse odvisno od hčerinega sodelovanja v program zdravljenja in od njenega splošnega zdravja.

Ene ja, druge spet ne…v največ primerih kake antidepresive.

Ambulantno zdravljenje poteka pač po želji.Svetujem vam, da kontaktirate dr.Nike Novak Vaca, ki je super psihiatrinja in ima ambulanto na polikliniki, sicer pa je tudi ona na CMZ oddelku za motnje hranjenja.

Pozdravljeni, stara sem 24 let in imam verjetno motnje hranjenja (170cm, 44kg). Predvsem me je izmucil stres, cudna prehrana. Nekaj casa se ze trudim jesti, moras se zrediti in urediti prebavo, poskusam imeti 5 obrokov na dan oz 3 glavne. Predvsem me muci slaba prebava, napihnjenost, bolecine v spodnjem delu trebuha, bolecine v crevesju in pri odvajanju, vcasih slabost, glavoboli. Poleg tega so mi ugotovili laktozno intoleranco in sindrom razdrazljivega crevesja (veliko stvari ne smem jesti). Kava mi je pomagala pri prebavi, ampak je ne pijem vec ze dva meseca. Imam vecje bolecine v trebuhu, ce zjutraj ne grem na wc in sem zaprta. Ne vem kaj naj jem, da bodo tezave manjse in koliksen mora biti obrok zame. Prosila bi za pomoc pri jedilniku, izkusnje zdravljenja, kakrsenkoli nasvet, mogoce zdravila, ki bi lajsala pri bolecinah, da bom lazje jedla. Zelo me skrbi. Obcutljiva sem na skoraj vse kar pojem, zaradi bolecin imam manjsi apetit ampak se prisilim (telo moram navaditi na hrano). Hvalezna bom za kakrsenkoli nasvet.

Lp
Emma

Draga Emma,

verjamem, da ti ni lahko pri uvajanju telesa na redne obroke in vse težave, ki so se ob tem pojavile. Lahko pa ti čestitam za vztrajnost in pogum, da si vprašala kako si še lahko pomagaš. To mislim čisto resno.

Ob branju tvojega mejla, sem prišla na misel, da bi ti bilo najlažje pri sestavljanju jedilnikov, če ti kdo konkretno pri tem pomaga. Na Ženski svetovalnici se lahko obrneš na Katjo Vučko, ki se ukvarja točno s to problematiko, kot jo opisuješ ti. Mogoče bosta skupaj našli kakšen odgovor ali možnost, na aktero sama še nisi pomislila. Pokličeš jo lahko na številko 01/25 11 602 in se bosta dogovorili za termin srečanja.

Želim ti vse dobro,

lp

Tatjana

ali sse kej telovadi na odelku?

na PPOju se smeš komaj premikat, kje da bi telovadu.
Če nam so težili da smo imele puloverje in spodnje majice, pa vedno copatke, da kao nismo izgubljale rpeveč kalorij.

zdravo!
teden dni sem bila zadržana na pediatrični kliniki v Ljubljani. Sicer nisem bila prav na oddelku za MH, tam je verjetno še strožje, bila sem na endokrinološkem. Dan je potekal tako, da je bilo najprej tehtanje (sestre vprašajo če si šla prej na wc, a tega ne preverjajo). Takrat ti izmerijo tudi temperaturo in pritisk. Težo lahko vidiš.
Okoli 8 ure je bil zajtrk, kar je bilo meni osebno zelo pozno, saj so okoli 5h, pol 6h prišle sestre in ti izmerile temperaturo (kao v spanju), pa sem se takrat vedno zbudila in do zajtrka sem bila že tako lačna, da bi lahko pojedla vola. 😉 Je se ponavadi v jedilnici, včasih tudi v sobi. Sestre so me spremljale le včasih, ena od njih je pa prav buljila.. Drugače pa so me proti koncu tedna bolj ali manj le spraševale če sem vse pojedla in kaj sploh sem jedla, ko sem pladenj odnesla nazaj.
Vizito sem imela 3x. Drugače telovaditi nisem smela, sem pa šla enkrat na ”sprehod” do druge bolnišnice na neko testiranje, a to drugače ni bilo vključeno tja. Premikale naj se ne bi kaj dosti, odvisno od sester, po kosilu naj bi pol ure ležale na boku.. 2 sestri sta bili super, a sem ju imela žal le čez vikend, drugače pa 2 bolj tako. Eno sem prav malo zasovražila, ko mi je govorila da sem za vse kriva sama, vedno je grdo gledala, če sem npr. zvečer prišla po čaj me je najprej nadrla kaj spet hočem… No drugače si naj bi tudi zapisovali kdaj greš na veliko potrebo, rekli so da je treba priti povedat, a so dejansko prišli pogledat le enkrat, drugače so vedno pozabili ali pa se jim ni dalo, tako da sem jih nehala opozarjati..
Obiski so bili dovoljeni praktično ves čas, to mi je bilo všeč, pa tudi prilagodili so moj jedilnik, naj sem vegetarijanka, a sem morala vseeno jesti ribe. Moram pa povedati, da sem bila tam večino časa lačna (z izjemo obilnih kosil) in sem v tistem času še malo shujšala.. Pojesti je bilo drugače treba vse, a kot sem že rekla niso vedno preverjali..

Sobe so drugače nove, lepe in urejene, z internetno povezavo, velikim TV-jem, kopalnico.. zlata kletka torej.

Piti sem morala le sladkan čaj, kar mi je bilo obupno, saj že več let pijem le vodo in navadne čaje. Ampak včasih se je dalo pogoditi tudi za normalne, tako da sem se vsaj malo lahko odžejala.

Glede zdravljenja pa je bilo tako, da je nekajkrat prišla moja zdravnica in enkrat sem odšla k psihiatrinji.
Upam, da sem kaj pomagala, če te zanima še kaj, vprašaj 🙂