Živijo,

bom še tule vprašala (enako vprašanje sem anslovila na forum o prehrani in oblikovanju telesa), saj imam za sabo dolgoletno izkušnjo motnje hranjenja (bulimija z anoreksičnimi težnjami). Takrat sem imela včeinoma povečano telesno težo, zdaj imam že 10 let idealno. Ker še vedno ne upam povsem zaupat telesu (oz. mi povsem spontano ne uspeva vzdrževat težo, ki mi ugaja in usterza – 168 cm & 57-59 kg), še vedno prešetvam kalorije (vnos, ki zadostuje za vzdrževanje).

Zanima pa me, zakaj je med kalkulatorji toliko razlik v podatkih o tem, koliko kalorij človek potrebuje za vzdrževanje teže?
Celo ista formula kaže različne podtake – denimo Mifflinova, za katero pravijo, da je najbolj natančna. Za mojov višino, težo, leta in stopnjo aktivnosti podtaki variirajo za 100 kalorij ali celo več.

Hecno mi je, da tudi če izračunam formulo ‘peš’, je rezultat drugačen (malo višji) kot na online kalkulatorju – kako je to možno? (pa zelo pazim na natančnost podatkov in sem že ničkolikokrat preverila. Razlike so tudi v različnih online mifflinovih kalkulatorjih …)

Pa tudi, ta formula se mi zdi malo restriktivna, po mojem tale bolj drži:
[www.healthycalculators.com]

Kaj menite o tem kalkulatorju?

In še, koliko lahko v povprečju variira dejansko stanje posameznika od kalkulatorjev (še tako točnih)?
Poleg tega, moja mama in še kdo meni, da sem nekoliko presuah, meni pa se ne zdi. Mama me, ko pridem k staršem, vedno priganjam, naj več jem in je mnenja, da sem anoreksična, sploh ko vidi, da pazim. Mene pa to moti in me zato skrbi, da morda res poglabljam svojo motnjo nazaj, tokrat v smeriu anoreksije.

Pred časom sem tako opustila kontrolo, a opažam, da gre teža počasi počasi gor in je že na 60. Saj me ne skrbi, d abi s espet prenajedala, a sebojim, da se bo teža ustavila šele nekje pri 67, česar pa nikakor nočem. Ne zaradi drugega kot dejstva, da se pri okoli 58 kg počutim najbolje.

Hvala,

Gaja

Hvala!!

Draga Gaja, kalkulatorji za izračun teže niso rešitev. Sama o njihovem delovanju ne vem kaj dosti, vendar to ni bistveno. Ti ne bi priporočila nobenega, ker kot opažajo tvoji domači in tudi tebe po malem skrbi si glede misli še vedno v začaranem krogu motenj hranjenja. In ja večkrat se zgodi, da oseba zdrsne iz ene v drugo obliko MH. Kakšno obliko pomoči si do sedaj uporabljala – -kaj ti je pomagalo do sedaj pri soočanju z MH?
Moj predlog bi bil, da nadaljuješ s terapijo, če si kje v procesu in redno hodiš intenzivno na svetovanja. Lahko se vključiš tudi v podporno skupino za MH za ženske na Ženski svetovalnici ali pa na terapijo na MUZO. Seveda če si izven Lj., so tudi druge možnosti. Redno spremljanje je nujno potrebno, da se ugotovi razloge za MH. Razmisli o tem.

lp

Tatjana

Hvala Tatjana 🙂

Ja, saj vse dobro vem, čisti nonsens. Sem se že ‘streznila’ in nadaljujem pot zaupanja telesu. Poleg tega sem na to temo našla zanimiv članek, mogoče pride prav še komu, ki prisega na moč kalorij:
http://scottabel.blogspot.com/2011/03/calories-myth.html

V procesu terapije sem tudi že bila, zadnja leta pa delam sama na sebi. Sem neprimerno bolje, o tem ni dvoma, a včasih misli in vedenje še vedno zaidejo …

Zadnji tak večji korak v popolno osvoboditev od starih vzorcev je bila torej nedavna odpoved prestrogi kontroli teže in vnosa hrane. Saj sem jedla tako, da sem poslušala telo … a sem dostikrat hkrati raje pojedla manj, kot je telesu morda ustrezalo. In pričakovano sem ustrašila porasta teže, ki pa je kakopak logičen – očitno sem vzdrževala težo, ki je moje telo ne bi izbralo.
Do hrane imam sicer zdrav odnos, z občutkom lakote in sitosti tudi nimam več nobenih težav, niti se mi življenje ne vrti več pretežno okoli tega – že zato me ne bi smelo skrbeti, kajne?

Hvala za prijazne besede,

vsem vskupaj vse dobro še naprej!

Zavedati se moraš tudi, da včasih enostavno bodo dnevi, ko bodo misli divjale. Tudi pri ljudeh, ki nikoli niso imeli težav z MH so takšni dnevi. Dobro je, da se jih zavedaš in si odkrita do sebe, da tu so ter raziščeš kaj bi z njimi. Nič slabega tudi ni v tem, če začutiš, da bi se to pogosteje pojavljalo – takrat se lahko znova vključiš v osebno psihoterapijo kamor si hodila prej (tudi le za nekaj srečanj, da podrobneje pogledaš te misli, ki prihajajo in sčim so povezane). Mogoče se dogaja kaj s čimer se še nisi srečala in pač potrebuješ nove informacije kaj bi s tem naredila. To je običajno v vsakdanjem življenju. Stresi lahko vsakega človeka pripeljejo v obdobje, ko se zdi, da gre za korak nazaj, vendar ni tako. Gre pač za novo poglavje nečesa kar se še moraš naučiti. In čisto v redu je, če ti kdo pri tem pomaga.

lp

Tatjana