Odvisnost od pozornosti
Ali obstaja takšna stvar kot negativna odvisnost od pozornosti?
Naj elaboriram. Pozornost kot sama po sebi je lepa stvar, dekle se počuti polaskano ko jo fant preseneti z vrtnico, fant se počuti viteško ko ga ona naglas občuduje. Kaj pa, ko to preide zdrave meje? Kaj pa, ko se človek samemu sebi ne zdi zadosti, dokler mu nekdo tega ne reče; Ko zunanji svet lahko tako močno vpliva na tega človeka brez tega da bi on to sploh hotel? A se temu lahko reče odvisnost od pozornosti?…
…ali zakaj bi ta človek posvečal svoje trenutke ženskam, katere mu sploh niso všeč – a kljub temu čuti nekaj zaradi česa vztraja tam pri njej? In potem se stvar odvije do konca: če ga ženska sprejme, se mu v glavi pojavijo najrazličnejši izhodi iz zveze katera se še sploh ni začela; če ga ženska zavrne pa naslednja dva tedna tuhta kaj je naredil narobe in kaj je narobe z njim
…ali zakaj bi ta človek včasih vsakih 5 minut šel preverjat, če mu je ženska (katera ni nujno da mu je sploh všeč) poslala sporočilo
…ali zakaj se ta človek noče resno vezat, ker v taki zvezi flirta kjer lahko
…ali zakaj se ta človek vedno počuti zadovoljno takrat, ko hodeč po trgovskem centru opazi gručo mladenk, ki se mu nasmihajo ali bavkajo za njim
…ali zakaj se ta človek ob kritiki počuti grozno
…ali zakaj se ta človek ukvarja z ženskami, ki mu sploh niso všeč
…ali zakaj je vsaka naslednja po 3 minutah ljubezen njegovega življenja in to za celih 10 minut, dokler ne sreča druge
To naj bi bilo nekaj skrajnih primerov, ki prikazujejo dejanja katera nanj hote ali nehote vplivajo. Nevem če taka stvar kot odvisnost od pozornosti obstaja, ampak tako sem jo samo poimenoval in začuda je edina stvar, katero lahko z vsemi temi (z zgoraj naštetimi in tistimi ki tam manjkajo) faktorji povežem in se 100% ujema, med drugim tudi z zgodbo s starši, katero bi raje izpustil.
Pa recimo da je ta človek odvisen od pozornosti in se tega zaveda. Kaj je…drugi…korak oz prava smer za odpravo tega? Reakcijo drugih ljudi bom pač malo težje kontroliral kot lastno reakcijo; in to – kjer sem tako odvisen od zunanjega sveta, hkrati pa verjamem da je vsak sam svoje usode kovač – se lih ne ujema najbolj. Na koncu dneva hočem biti le jaz, v vsej svoji pravi zdravi meri, brez potrebe nekega potrjevanja, ki vem za koga si hočem čas vzet in za koga ne; ne pa da iščem potrdirtev pri ljudeh katere vidim prvič in zadnjič v življenju.
Spoštovani Twilight!
Hvala za iskrenost, s katero ste podali svoje doživljanje, svojo stisko. Verjamem, da vas vse bolj jezi, da se vam to dogaja, saj bi se radi umirili, sprejeli sebe takšnega, kot ste, in nehali iskati vedno nove potrditve s strani okolice, ki imajo zelo kratkoročen učinek in vam ne omogočijo globlje pomiritve. Čutite, kako krivično je, da dajete takšno moč odzivom drugih, nad katerimi pa ne morete imeti kontrole. Hkrati pa vas mora biti precej strah, da boste v (dolgo)trajnem odnosu, v katerem bi tvegali vso ranljivost, ki veje iz zgornjih vprašanj, znova prizadeti, zavrženi in razvrednoteni in da se bo z vso silovitostjo obnovila bolečina, ki ste jo doživljali v odnosu s starši. Koliko vas je strah, navezati se na eno dekle, začeti zaupati svoje doživljanje, vztrajati, predelovati, verjeti, da bo nekdo zdržal, tudi če vas bo zares spoznal vaš nemir, negotovost vase, potrebo po potrditvah? Ali lahko zase verjamete, da lahko vztrajate, ne da bi pobegnili iz odnosa? Lahko verjamete, da boste zvesti, ne da bi v svoji prestrašenosti begali naprej in sebe ter druge vedno znova prizadeli?
Sprašujete, kateri korak je treba narediti, da se to odpravi. Kar resnično zdravi tovrstno doživljanje, je izkušnja varnega odnosa. To je odnos, v katerem vztrajamo zaradi obojestranske odločitve in medsebojnega spoštovanja, tvegamo vzpostavljanje navezanosti, smo iskreni, govorimo o svojem doživljanju in čutimo, da je nekdo z nami. V odraslosti je to najpogosteje partnerski odnos, lahko tudi odnos s terapevtom/tko, dobrim prijateljem, zaupnikom. Vsak tak odnos ima svoje značilnosti in zakonitosti, ki jih je potrebno spoštovati, da (p)ostane varen, nezlorabljajoč. Za uspešno predelovanje in globljo spremembo pa je praviloma potrebno nekaj – da se v tem odnosu znova prebudijo boleča čutenja, kot npr. strah pred izgubo drugega, jeza zaradi občutka prezrtosti in zanemarjenosti v odnosu, da lahko končno nekomu poveš vse, česar se globoko v sebi sramuješ, zaradi česa se počutiš krivega in podobno. To doživljanje, ta čutenja kličejo po tem, da jih nekdo lahko sprejme, ovrednoti, da ob tvojem odpiranju ohranja pogled na iskrenost in hrepenenje, s katerima mu prinašaš sebe in to svoje doživljanje, da vidi, kako se boriš s svojimi strahovi, ko se morda prvič zares zaupaš in drugemu na nek način tudi izročaš moč, da se v odnosu z njim potrdiš, preoblikuješ in okrepiš. Vedno je odnos tisti, ki zdravi, res pa je, da v veliki meri sami nosimo odgovornost za to, koliko bomo tvegali stopiti v odnos, kako iskreni bomo, koliko bomo pripravljeni zdržati s čutenji, ki se nam v odnosu prebujajo, in o njih govoriti.
Glede na to, kar ste zapisali, verjamem,da se globoko v sebi pripravljate na to, da bi lahko izstopili iz tega začaranega kroga in začeli graditi varen odnos, v katerem boste tvegali iskrenost in verjeli, da lahko vztrajate. Želim vam veliko poguma, da se vaš spomin preoblikuje in vaše telo umiri ob drugačnih izkušnjah.
P.S.: Ko že ravno sprašujete – obstaja sicer tudi neke vrste patološka odvisnost od pozornosti, ki se imenuje narcisistična osebnostna motnja, vendar ljudje s to motnjo o svoji stiski običajno ne pišejo na Med.Over.Netu, saj sploh niso v stiku s tem, kako odvisni so od potrditev in ne čutijo stiske zaradi svojega doživljanja. Bolj jo začutijo tisti, ki pridejo z njimi v stik, saj ob patološkem narcisu hitro začutiš njegova zanikana čutenja manjvrednosti, sramu, jeze, mimogrede te pomanjša in razvrednoti, ob njem se čutiš prezrtega, ne šteješ, hitro prejmeš kakšno čustveno »klofuto«, podobno kot se je on globoko v sebi počutil ob starših v obdobju, ko se v otroku gradi zdrav stik s sabo in temeljno, zdravo samozaupanje.
Lep pozdrav,
pozdravljeni,
v tej temi sem zasledila izraz izkušnja varnega odnosa… Želela sem vas vprašati, ali ste prepričani, ali je preverjeno, da je to edini način rešitve takšnih in podobnih težav? zadnja leta se namreč prepričujem, da lahko vse svoje težave rešimo oz. da jih moramo rešiti sami s sabo, ne pa da iščemo rešitev v drugih. To mi je dajalo neke vrste upanje, da bo nekoč vse vredu. Ker zase vem, da se ne bom pustila na cedilu. Če pa je izkušnja varnega odnosa edina rešitev, pa ga nekako izgubim, ker ne verjamem, da me nekje čaka. O tem, da se sami odločamo, komu in koliko se bomo odprli… Kaj če si se odločil, da se nikomur ne boš toliko odprl, da bi pokazal to svojo ranljivo stran, ker si bil prizadet še vsakič, ko si jo? In če me nihče ne more prepričati v to? Je potem res edina rešitev psihoterapevt? Ker te pač mora sprejeti takega kot si, ker zaradi svojega dela pač nima druge izbire? Ne bom se pritoževala, dosti ljudi ima hujše težave… Vnašam pa ogromno svoje energije v to, da me te stvari v sebi čimmanj ovirajo v vsakdanjem življenju in čutim, da je imam vedno manj, zato me je strah, kaj bo prinesla prihodnost. Želim se 100% posvetiti faksu in to me močno ovira pri tem (imam zahteven faks…). Ne vem, od kod naj črpam energijo. Nekaj mesecev nazaj sem končala eno tako triletno zvezo… Ki je bila ista kot ena prej. Malo me grabi panika, zakaj najdem vedno isti tip moškega in zakaj ne morem tega spremenit, ne glede na to, kako se trudim. Vsi so hladni kot stena. Če bo šlo tako naprej, ne bo šlo nikamor :/ Trenutno sem še vedno izčrpana od tega razmerja, ampak nimam več nekih pametnih idej, kaj naj še naredim. Drugih nočem obremenjevati s sabo. Fant mi je nazorno povedal in pokazal, kako “znam biti naporna” :/ Takoj potem, ko sem se končno skopala iz te ideje. V glavnem, samo to sem hotela vprašati, je psihoterapevt potem res edina možnost? Stara sem 24 – vem, da sem še mlada in vse, ampak čutim, da bo isto še pri 50-ih, če ne bom nečesa spremenila. Drugače nisem slab človek… Sem pa zelo srčna in odkrita (kot iskrena, ne na slab način), globoko čutim in vedno sem verjela, da je to dobro, ampak je baje zelo naporno za tistega, s komer sem v razmerju – jaz pa ne vem več, kaj je res in kaj ne. Nočem izgubiti sebe v vsem tem iskanju drugega.
Prosim vas za nasvet in se vam najlepše zahvaljujem za odgovor.
Ysara
Pozdravljeni ysara,
hvala, da ste opozorili na nekatere pomembne vidike zgornje teme. Nikakor ne gre za to, da smo na milost in nemilost prepuščeni drugim, da poskrbijo za nas. V tem primeru bi imeli zares klavrno upanje, posebej če so se v naše telo zapisale različne oblike zlorab ali pa čustvene zanemarjenosti, ki se v intimnih odnosih praviloma ‘prebudijo’. Edini, ki so imeli to možnost, da poskrbijo za nas, so bili v otroštvu naši starši. V odraslosti pa smo odvisni najprej od nas samih, ali smo pripravljeni prevzeti odgovornost za svoje doživljanje in tako poskrbeti zase. Le človek, ki išče najprej stik s sabo, ki se trudi biti iskren do sebe, posluša svoje telo, svoje čustvene odzive ob drugih, bo lahko gradil tudi iskrene in varne odnose z drugimi. Znal bo izražati svoje občutke in krivde za svoje doživljanje ne bo nerazmejeno pripisoval partnerju. Vse bolj bo povezoval pretekle izkušnje in sedanje odnose, zakaj se mu nekaj v odnosih dogaja, in tako bo lahko prevzemal odgovornost za to, kar doživlja. Hkrati bo prepoznaval, kaj v odnosu je varno in kaj ne. Znal bo ustaviti zlorabo in reči ne, če bo čutil, da bi nekaj delal proti sebi. Zato vam nikakor ni treba »izgubljati sebe v iskanju drugega«, kot pravite. Nasprotno, sebe morate ohranjati, saj je to edini način, da vas nekdo lahko sprejme v tem, kar ste in kar doživljate. Samo tak odnos, v katerem sta partnerja lahko to, kar sta, je lahko spoštljiv, varen in osrečujoč.
Da se čutiti, da ste globoko razočarani po dveh ponesrečenih zvezah, saj ste vanju gotovo veliko vlagali. Ostalo pa vam je sporočilo, »da znate biti naporni«. To je zelo zabolelo in pravite, da ste še vedno izčrpani od tega razmerja. Zgodila se vam je krivica, saj globoko v sebi veste, da niste naporni, temveč ranjeni. Uporabite to izkušnjo za to, da se spoznate in prevzamete odgovornost za to, kar se vam je dogajalo. Porajajo se mi nekatera vprašanja, ki so pri tem lahko v pomoč: kako je bilo v odnosu z vašimi starši, so se oni lahko zanimali za vaše doživljanje? So jim bila vaša čustva odveč? So vas imeli za naporno, ker ste bili zelo senzitivni in ste veliko čutili? Ste ob njih lahko razvili samospoštovanje? Se lahko cenite in imate radi? Kako globoko vi v sebi verjamete, da niste naporna? Je vaše doživljanje ob starših povezano s tem, kar ste čutili ob fantih? Koliko ste se vi lahko predali v odnosih s fantoma, ste lahko verjeli v odnos, ste zmogli poslušati in ohranjati sebe ter v skladu s tem postavljati meje? Ste v strahu pred izgubo preslišali sebe?
Če prav čutim, boste lahko s pozornim poslušanjem in upoštevanjem sebe naredila pomembne korake naprej tudi v odnosih z drugimi. Če boste začeli graditi varen odnos do same sebe, se bo to slej ko prej poznalo navzven. Sprejmite deklico v sebi, ki je doživljala, kar je doživljala, gotovo ji večkrat ni bilo lahko, morda pa je prav v tem obdobju čas, da jo globoko vzljubite. Objemite jo, povejte ji, da ste z njo, jo imate radi, verjamete vanjo in je ne boste »nikoli pustili na cedilu«, kot pravite. Niti takrat, ko bo morda nekega dne dovolj varno, da se znova navežete in začnete graditi varnost v partnerskem odnosu. Ta izkušnja varnosti, ki jo v odraslosti lahko podarimo sebi, je nekaj najgloblje intimnega, dragocenega in osebno verjamem, da nas lahko zelo globoko, tudi telesno preoblikuje, umiri. In s to izkušnjo varnosti bodo prihajali nasproti tudi drugačni ljudje, z manj strahu, hladu in izmikanja.
Pogumno naprej in imejte se rada, pripada vam!
moram povedat, da se je tema dotaknila tudi mene. imam podobe težave “sama s sabo”. manjka mi občutka varnosti, sprejetosti…tudi jaz sem “naporna in težka”. to mi je govorila mama, to mi je govoril bivši in to mi govori zdajšnji partner. verjela sem v to…dolgo. začenjam pa verjet, da sem ranjena in da živim s stisnjenimi zobmi. toliko jeze je v meni, razočaranj, ker me nihče ne razume, ker sem vsakemu naporna in težka. rešitev je, kot opisuje g. Ganc…sprejeti moram sebe tako kot sem, ranjeno, čustveno zanemarjeno in še kaj. imeti se moram rada, najprej sebe…ampak do tam je še dolga pot.
Lepo pozdravljeni.
Naj se še jaz vmešam. Meni sta v tej temi zbudili pozornost besedi odvisnost in varni odnos.
Sama imam težave z odvisnostjo (se mi zdi, da niti ni pomembno, s kakšno, ker so vse v temelju verjetno enake), ki se jih kar ne morem otresti. Uspe mi za kakšen dan, dva, morda celo teden, potem pa se kolo na novo zavrti. Padem, se valjam v blatu, čez nekaj časa morda uspem malo splezati ven, potem pa spet padem.
Vse vem – zakaj tako delam, kaj s tem “rešujem,” pred čim bežim; vem, da moje početje vodi le še v večjo pogubo, pa vseeno ne znam zaustaviti tega zla v meni.
Moji najbližji vedo, kaj se mi je dogajalo; vendar sem jih (spet) nekako uspela prepričati, da sem sedaj pa res vredu, na boljšem. Pretvarjem se, lažem, na zunaj delujem kot da je z mano vse vredu. Pravzaprav sem zelo rada med ljudmi, sem komunikativna itd., ko pa sem sama, ko je pred menoj kakšen stresni dogodek (kar je zelo pogosto, glede na to, da se mi je tolerančni prag za stres zelo zelo znižal) pa spet padem, le da se mi ni treba soočiti s čim neprijetnim. Utišam, preusmerim vse skrbi in le tako nekako preživim dni. Drugače ne zmorem, čeprav gre za situacije, ki sem jih včasih uspešno prestala praktično brez napora in skrbi. Sedaj, no že kar nekaj let pravzaprav, pa panika, blokada in različne “tehnike pozabe in omame.”
Nekje globoko v sebi čutim, da potrebujem objem, sprejemanje, nekoga, ki bo 100% vztrajal. Pa v realnosti to pač ne gre. Zato mi je ta “varni odnos” neke vrste paradoks. Ker noben odnos z drugim ni popoln (to mi je logično in se mi celo zdi krivično od sočloveka pričakovati, da je v tem smislu popoln), jaz pa nepopolnega/ realnega ne morem prenesti, ker me preveč boli, ker sem vedno na strani poražnke, odvisnice, nekoga, ki je že 1000x padel.
Saj prijatelji razumejo, me imajo radi, naredijo ogromno zame, ampak ko tolikokrat prideš z enim in istim problemom in ko tolikokrat narediš eno in isto neumnost in si krivičen do njih in sebe, jim res ne preostane veliko drugega, kot da rečejo, da si za svoje življenje odgovoren sam in da moraš sam poskrbeti zase. In vem, da imam sama še srečo, ker ti prijatelji vseeno vztrajajo, pa vendar mi je že prav butasto spet priti prednje in povedati eno in isto zgodbo. Pretvarjanje mi je lažje, ne glede na vso hinavskost, nemoralnost, grešnost.
Zgoraj ste pisali o tem, da moraš imati najprej varen, ljubezniv odnos do sebe. Jaz ga ne zmorem, ker se ne maram, ker se preziram, ker sem naredila že toliko neumnosti, toliko ljudi prizadela … In kdo bo imel mene rad: hinavsko, nemoralno bitje, lenuha, s porezanim telesom, polnim brazgotin. Saj mora biti človek, ki bi meni dal šanso, na katerem koli področju v življenju že, malo nor. Kot da bi največjemu lopovu zaupal svoje premoženje.
Sedaj pa k vprašanju: kakšna je rešitev tega? V vseh odgovorih na tem forumu je zaznati, da je rešitev v tej bolj prijazni, ljubeznivi, sočutni drži, v varnem odnosu. Jaz te poti ne vidim oz. vanjo praktično ne morem verjeti. Kako pozdraviti odvisnost? Bi bila na tem mestu bolj primerna odločna “moška” roka? In kje to najti? Do katere mere te lahko reši sočutje, od katere točke naprej je potrebna volja, morala, odgovornost?
Brala sem, da je večletne, ponavljajoče se odvisnosti, res težko pozdraviti. In to še kako boleče čutim v svojem življenju. Kje je rešitev? In prosim upoštevajte, da jaz razumsko vse vem; vem, kaj je bilo v moji družini narobe, vem, katera so moja šibka področja, ogromno sem prebrala o odvisnosti in tudi drugih rečeh, o tem sem se že večkrat, precej pristno in globoko, zaupala drugim pa še kar ne znam priti ven.
Sploh je težko, ker sem že tolikokrat za trenutek ali celo več, zaznala upanje, videla, celo za hip zaživela rešitev, potem pa spet klonila. Nimam več moči za to. Kot da bi mi nekdo ves čas z ladje metal rešilni obroč, le z malo prekratko vrvjo. Jaz pa se utapljam.
Družini se ne morem zaupati (ker sem zanje le razvajenka, čeprav sem bila večino življenja pridna punčka in bila njim starš, naši najgloblji pogovori so o vremenu), prijatelji pa kot rečeno: ne zmorem spet priti poražena prednje.
K terapevtom tudi ne bi rada hodila, ker 1. nimam dovolj denarja in 2. z neznancem, ki mu je to služba, sem še toliko manj pripravljena graditi varen odnos, saj je to že v izhodišču odnos nadrejeni-podrejeni.
Upam, da nisem bila predolga. Vem, da sem povedala malo konkretnih stvari, a vseeno upam, da dovolj za vaš odgovor.
Lepo pozdravljeni in vnaprej hvala.
Lepo pozdravljeni barvica1!
Hvala, ker ste tvegali z deljenjem svoje boleče izkušnje. Vsaka zgodba je nekaj posebnega in odpira nova vprašanja. Ni vam lahko, saj ste se že tolikokrat razočarali, da se na trenutke čutite popolnoma nemočno. Ob tem, kar se vam dogaja, se čutite ujeti v sram in strah, da se iz tega kar ne bo in ne bo dalo. Naj na začetku ponovim nekaj, kar ste se že naveličali poslušati, a ostaja najpomembnejše: ne glede na to, kolikokrat ste padli in ob tem doživeli poraz, razočaranje, sram in gnus, ostajate svobodni in lahko prevzamete odgovornost za svoje življenje! Prepričan sem, da globoko v sebi kljub vsem razočaranjem to tudi sami še vedno verjamete.
Pravite, da vam je razumsko vse jasno – pred čim bežite, zakaj se vam to dogaja, kaj je bilo v vaši družini narobe, katera so vaša šibka področja in podobno … Ne verjamem vam popolnoma oz. se sprašujem, kako vam to uspe? Mene takšne izjave naredijo nekoliko sumničavega, saj mi pustijo občutek, da ste si ustvarili neko statično sliko, ki vam sicer omogoča določeno kontrolo nad vašim doživljanjem, hkrati pa vam onemogoča, da bi bolj odprto prisluhnila svojemu telesu in čutenjem. Meni se ob vašem sestavku zastavlja kopica vprašanj o vas, vaših starših, njihovi zgodovini, njihovih čutenjih. Zdi se mi, da še vedno garate za njih in prostovoljno nosite njihovo prtljago. Kaj je v resnici ta strah v vašem življenju? Komu ste lojalni s tem podoživljanjem sramu in ponižanja? Mogoče se motim, a občutek imam, da se z oklepanjem svojih razlag kar naprej vrtite v istem začaranem krogu in svojih čutenj ne morete obrniti v sebi v prid, ampak jih vedno znova nemočno podoživljate. Hkrati pa se da vseskozi ob vašem pisanju čutiti zelo rahločutno in nadarjeno osebo, ki na medosebnem področju (še!) ne more v polnosti uporabiti svojih talentov, še ne more zares vstopiti v odnos, ker še ne verjame vase. Sprašujem se, koliko jeze in žalosti nosite v globini ob vsem tem, kar se vam dogaja, ko čutite da najboljših delov sebe še ne morete odpreti svetu, saj si še ne smete zaupati. Nekaj časa bo verjetno še trajalo, barvica1, saj ima telo res svoje zakonitosti, ustaljene možganske povezave imajo prednost in ustvarjanje novih zahteva napor in predvsem drugačno izkušnjo. Zato toliko govorimo o izkušnji varnega odnosa, v katerem je mogoče preverjati in odkrivati sebe, dobivati iskrene odzive, ki nam pomagajo pri vzpostavljanju globljega stika s sabo. Verjamem pa, da se je še težko podati v terapevtski odnos, če ste morali vi skrbeti za druge (postaršen otrok) in za vas ni bilo dovolj prostora, da bi lahko prisluhnili sebi. Motivacija za pridobivanje novih izkušenj bo prišla s tem, ko bodo vzniknila nova čutenja. Želite priti v stik s čutenji, ki imajo takšno moč nad vami? Abstinirajte, odpovejte se kateri izmed svojih odvisnosti! Odkrivajte spremembe v svojem telesu, ko se boste bojevali z zasvojenostjo. Odkrivajte zakrite plasti svojega doživljanja in svoje osebnosti. Ko padete, vstanite. Ko čutite nemoč in sram, poiščite stik z jezo in uporabite jo za nov boj. Boj za sočutje do sebe. Premalo vem, da bi razumel, kako je to potekalo v vaši družini, toda ob vseh zlorabah in zanemarjanju, ste vendarle uspeli razviti veliko dobrega in lepega v sebi in prepričan sem, da bo ta del vas, ki tudi zaupa v smiselnost iskanja stika z drugimi, vse bolj dozoreval in sčasoma tudi prevladal.
Barvica1, barvice puščajo barvite sledi. Nič ni izgubljenega, pozorno si prisluhnite, borite se, bodite sočutni do sebe, predvsem pa odložite tisto, kar nosite za druge, in začnite negovati zvestobo sebi, svojemu zdravemu jedru. Dovolj močno se da verjeti, da se ne boste zavrgli. Nasprotno, pustili boste močno barvito sled v svojih prihodnjih odnosih.
Kako točno pa bo to izgledalo pa prepuščam vam in pozornemu poslušanju tega, kar nosite globoko v sebi.