Zanima me, kaj je z enimi zdravniki, ali so res tako slabi psihologi? Dobro poznam nekaj simulantov izkoriščevalcev, ki nočejo delat in se potem začnejo zatekat na bolniške in jo veselo dobijo? Po mesece in mesece, vmes pa trpi delo, drugi nadomeščajo, živčni, izčrpani, ta vesela se pa sprehaja vse dni zdrava in spočita mimo njih. Kako je to možno, po drugi strani pa poštenjak težko dobi teden dni bolniške vsake svete čase. Povsod narediti red, tudi v zdravstvu!

In kako naj zdravnik ve, da se ta sprehaja okoli? Naj hodi za njim? Kako naj ve, da nekdo simulira? Zdravnik mora verjeti, če nekdo pove, kakšne težave ima. Če npr. pove, da ima drisko, a naj gre zdravnik za njim v WC, da to res vidi? Če nekdo pove, da ga boli v križu (in tudi pokaže pri pregledu tipične bolečine, ki se jih lahko vsak nauči), mu pač verjame. V nasprotnem primeru prihaja do znanih in pogostih zapletov, ko zdravnik ne vzame resno pacientovih navedb in potem se bolezen poslabša, zaplete in podobno.
Torej: zdravnik je slab psiholog (sploh ni psiholog!), če verjame pacientu in zdravnik je slab zdravnik, če spregleda (mer morda meni, da ga nekdo nateguje) resnejšo bolezen?
Malo pameti uporabite.

Ja, ampak poznam eno zabušantko, ki jo je komisija poslala delat, ko je dobila zavrnjene vse prošnje za penzijon, pa spet dobiva maratonske bolniške. Zdaj pa ne vem, ali se gre za podkupnine ali enostavno zanič zdravnika.

marinko to je govorenje kar na pamet – politične floskule. Si mogoče politik, ki bi rad ukinil ljudem pravico do bolniške.

Zanič zdravnik? Vsi vemo, kako odločajo komisije in da to, da komisija odloči, da je nekdo sposoben delati, ni vedno res. Pacienta niti ne vidi. Seveda zdravnik lahko podaljša ali odpre novo bolniško. Mogoče si tukaj kdaj prebrala, kako naj kakšna mama reče za bolniško svojemu zdravniku čisto brez vsakega pametnega vzroka in kako “dobrega zdravnika” ima, ker ji je to odobril. Če pa nekdo trdi, da a nekaj boli (kar je pač subjektivno) in ne more delati, potem je pač tako, da komunikacija med zdravnikom in bolnikom še vedno poteka po načelu zaupanja. Zdravnik načeloma pacientu verjame. Če bolnik naklada, je to karakterno njegova napaka, ne zdravnikova. Kontrola staleža pa niti slučajno ni zdravnikova stvar, za to so druge institucije.

včasih ni bilo tako.

od konca porodniške in dopusta do vrtca je bil le en teden. za ta teden sem prosila bolniško ali nego, otrok je bil nedonošenček, jaz sem v porodniški prebolela pljučnico, a bolniške nisem dobila v nobenem primeru.
pediater je rekel, da je otrok zdrav, moja zdravnica pa tudi, da sem že zdrava.

tako sem morala za en teden iskati privat varstvo.