Pozdrav,

Z vami bi rad delil svojo izkušnjo in morda poprosil za kakšen nasvet.
Moje težave so se začele pred 7 leti. Bolečine v spodnjem delu hrbtenice. Bile so vedno hujše in sicer med sedenjem. Zelo kmalu so bile tako hude, da nisem bil spososben sedeti, začele so se takoj ko sem se usedel in bile tako močne, da sem opustil popolnoma vse dejavnosti, ki so vključevale sedenje in jih če je bilo možno opravljal leže oz. kleče ( prehranjevanje, itd. ).
Nadaljevalo se je tako da se je bolečina širila v levo nogo in sicer takrat ko sem stal. Bolj kot me je bolela noga, manj me je bolel hrbet. Na koncu težav s hrbtom skoraj nisem več imel, noga me je pa bolela tako hudo, da nisem bil sposoben stati na miru niti 10 sekund ( tuširanje kleče, klečanje v banki v vrsti, itd. ).
Zdravniki so me ves ta čas ignorirali in grobo zasmehovali. Da si izmišljam, da pretiravam, da simuliram, poslali so me na rendgen, ki ni menda pokazal nič, poslali so me na fizioterapijo, ki ni popolnoma nič pomagala. Velja omeniti, da mi ni pomagala nobena protibolečinska tableta. Niti kombinacija 2 tramalov in 3 ketonalov. Na koncu so mi tablete uničile želodec, tramal povzročil panične napade, vse skupaj pa depresijo, za katero se zdravim še danes.

Ko je za moje težave končno slišala sorodnica, ki je tudi v zdravstvu in slišala kako katastrofalno sem bil vsa leta obravnavan, sem z njeno pomočjo končno prišel do operacije in sicer začetek leta 2008. Zdravnik, je bil zelo prijazen, operiral me je in rezultat je bil odličen, nikoli ne bom pozabil kako me je nasmejan prišel pogledati po operaciji, spomnim se, da sem ga objel. Bolečine ni bilo, ponovno sem lahko živel polno življenje, se gibal, ukvarjal s športom, sedel, itd. Takoj sem naredil napredek tudi v šoli, nadoknadil vse kar sem izgubil v teh letih ( tukaj hočem pokazati, da so mi ukradli toliko in toliko let z nepravilno obravnavo ! ). Vse je bilo uredu do pred pol leta.

Takrat so se bolečine vrnile. Sprva počasi, npr. bolelo me je 2 dni, potem pa je bilo uredu. Bolečina se je postopoma večala. Zdaj je taka kot pred operacijo. Nisem sposoben sedeti ker je prehudo ( trenutno pišem kleče ). Boli me tudi lega noga, ki je mravlinčasta. V nogah imam zmanjšano moč, vendar se to vidi v ravnotežju bolj kot drugje. Imam težave z uriniranjem, občasno popolnoma izgubim moč v hrbtu ( najbolj pogosto zvečer, ko npr. s težavo sploh vstanem iz postelje ). Kakorkoli, simptomi popolnoma enaki kot pred operacijo. Tablete ravnotako ne primejo, npr. 3x75mg naklofen nima popolnoma nobenega učinka, kot ne bi vzel nič. Pred operacijo ravnotako ni delovala inekcija, ki sem jo dobil na urgenci.

Zdaj pa da preidem k stvari. Obiskujem faks, kjer so obvezne vaje in zaželjeno je obiskovati predavanja. Sprašujem se, kako naj hodim na faks, če nisem sposoben sedeti ? Osebna zdravnica mi noče dati nujne napotnice z argumentom, da so nujni tisti, ki hodijo po vseh 4ih. Moja diagnoza je lahko tudi nevarna oz. lahko vodi do paralize. Trenutno pa sem praktično invalid, nimam pa tega statusa oz. se me obravnava enako kot ostale ( če ne pridem na vaje, ne smem pristopiti k izpitu. Nobenega ne zanima, da mene 2 ure tako boli, da bi tulil, pa bolečino drugače zelo dobro prenašam ).

Pregled pri zdravniku imam šele januarja. Denarja, da bi šel kot samoplačnik nimam, ravnotako nimam denarja, da bi šel na magnetno resonanco v medilabs, po redni poti pa vemo, kako dolgo se čaka. Trenutno sem popolnoma obupan. Po dolgih letih mi je uspelo priti na faks, zdaj pa bo vse padlo v vodo zaradi hrbtenice. Star sem 25 let, kar pomeni, da je zadnji čas da kaj naredim v šoli ( kot rečemo, pozen sem med drugim zaradi že omenjenih težav ). Trenutno bi sprejel tudi opcijo, da se mi da blokado, se pravi inekcijo, ki deluje dalj časa in popolnoma omrtvi predel hrbtenice, samo da bi bil sposoben obiskovati predavanja.Pripravljen sem do januarja pozabiti na dejstvo, da me spravljajo v hudo nevarnost, ker kot rečeno lahko situacija vodi v paralizo.

Na koncu še mnenje, se vam zdi normalno, da zdravstvo mladega človeka, ki je v najpomembnejših letih svojega življenja, ki bodo odločali o njegovi usodi, tako grdo pustijo na cedilu ? Da jih ne gane popolnoma nič ? Da se jim zdi to normalno in običajno, da nekdo ni sposoben sedeti in se jim to ne zdi huda ovira pri opravljanju faksa računalništva ? Da imajo rešitev na dosegu roke ( blokada in pohitritev z obravnavo pri ortopedu ) ? Argumentiranje, da pod “nujno” spadajo tisti, ki hodijo po 4 ? Je to odnos, ki si ga zaslužim/o kljub plačevanju vsak mesec ? Ali ni že nekje v bistvu normalnega človeka empatija, da vsaj teži v smeri rešitve trplenja sočloveka in ne popolna odsotnost občutka za koga drugega ? Bolj ko pišem in razmišljam o tem, se mi zdi, da to skoraj ni mogoče. Torej kaj mi sploh preostane ( poleg očitnega, pustiti faks, se preseliti pod most in ležati na trebuhu – drugače namreč ni mogoče zaradi bolečine ).

Upam, da mi boste znali dati kakšen nasvet. Napisal vam bom še podatke o moji diagnozi, morda mi lahko poveste točno kaj pomenijo:

Lumboiscihalgia sin./Radikulopathia S1 sin. M54.4
Lysthesis L5-S1
Mayerding 1
Stenosis LSH

Vnaprej hvala in Lp

Ima tisti, ki te je operiral tudi privat ordinacijo? Obicajno se kje delajo privat. Preveri na spletu. Gres k njemu kot sampolacnik samo na prvi pregled (60eur). Ce oceni, da rabis zdravljenje naprej, te napoti v redno ambulanto.

Pa se, s takim vedenjem se v prvih fazah bolezni srecujemo vsi ‘hrbetnicarji’. Potem, ko si prisel skozi vse potrebne preiskave in se jasno vidi kaj je narobe, te specialisti ze jemljejo resno. Ampak osebni zdravnik bi pa zmeraj moral biti ‘ na tvoji strani’. Menjaj, obvezno, ker tako bos tudi kasneje imel tezave.