Nevem kaj naj…
mene in mamo ata psihično uničuje in mantretira od kar vem za sebe…”če poveš mamici da sem pil se boma skregala! hočeš to? zaradi tebe se kregama!…če poveš mamici da sem te vdaro boma šla narazen zaradi tebe! ” in to ni delal samo ko sem bla mala to dela tudi zdaj ko sem stara 25 let! zdaj me ne more več vdarit ker ve da bi mu polamala prste, če ne jaz pa moj partner, parv tako se ne upa spravit na mamo ker je močnejša od njega, naju pa mantretira drugače!

Sposoja si denar od vseh maminih sorodnikov in mojih znancev, zapravi po 1000 eur. pa doben neve kam pa kak in sam noče povedat…vedno reče da jih je zapravo za naju, pravtako sma midve krivi da je zbolel, da pije in da se ne razumemo, ker on hoče celi čas samo dobro. mama pa je tista nesramna in je mene naučila da sem še jaz nesramna do njega, ker jaz nimam svoje volje jaz nimam svojega mišlenja in sem mala 25 let stara punčka ki ne vidi ničesar, samo to kaj ji mamica pove.

Ne samo da dobenega ne spoštuje (najbližnje še najmanj), da ima še otroke in vnuke ki jih nebi prepoznal in ga niti ne briga za njih, je tudi izredno žaljiv in rad dela sramoto meni in mami pred sosedi in kolegi, je tudi res hudobni človek ki zna odlično igrat in lagat o vseh stvareh pa naj bojo še tako male in nepomembne, zapravla denar in doben neve kam in potem pričakuje da bomo mi že uredili ker nam druga ne preostane.
Res nevem če je enostavno hudobni pijanec in nam več ni pomoči al je psihično bolan in se ga da pozdravit! Če se ga da, bi dala vse samo da bo vsaj malo normalni in bom lahko normalno živela, če pa ne…pa nevem kaj naj :/

Spoštovana!

Vaše življenje je vaše in vi odločate, koga vanj spustite in koga ne. Sedaj, ko ste odrasli, je to vaša izbira. Verjamem, da vam je hudo za mamo, ki očeta prenaša že vsa ta leta. A njeno življenje je njeno, ona odloča o tem ali bo vztrajala v partnerski zvezi, v kateri vlada alkohol, trpinčenje in izkoriščanje, ali pa bo temu naredila konec. Če pri tam potrebuje pomoč, podporo, informacije, jo lahko dobi. Samo povejte in vam bom napisala naslove, na katere se lahko obrne.

Če se oče sposoja od kogarkoli že, je to njihova odločitev. Če za vse krivijo vaju z mamo, je pa tudi njihov problem. Vi veste, kakšna je resnica, vi veste, kako je (bilo) živeti v takšnem domu. Drugi tega ne vejo in tega tudi nikoli ne bodo vedeli. Če to trdi oče, je pa to tako ali tako pričakovano. Glede na vaš opis njegovega početja, si ne predstavljam, da bo prevzel kakršnokoli odgovornost za svoja dejanja. Razen morda, če bi bil postavljen pred ultimat, ali se gre zdravit, ali pa ostane sam. Odvisno od tega, koliko mu pomeni družina in od tega, kako močna je njegova odvisnost.

Dokler pa prenašate njegovo vedenje in ga celo razrešujete, nima razloga, da bi se spremenil. Razsvetljenja kar tako ne bo doživel. Na vas je, da ga prepustite, da se znajde sam in zaživite svoje življenje s svojo družinico ali partnerjem. Mama pa naj se odloči… Za njo vi niste odgovorni. Lahko ji le pomagate, če si bo pustila pomagati, da se izvleče iz te uničujoče zveze.

Bojim se, da ste nekako že preveč vdani v usodo, a vseeno verjamem v vas, da lahko v sebi najdete moč in pogum, da postavite mejo in ne dovolite več očetu, da bi imel tak vpliv na VAŠE življenje. Lahko si omislite tudi psihoterapevta. Če vas zanima, vam lahko napišem kakšen kontakt.

Vse dobro želim, predvsem pa veliko notranje moči, samospoštovanja in optimizma! Srečno!

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Joj, joj , Špelca, kakšno razočaranje v tvojem mladem življenju. Samo tako ne moreš zapustit mamo in oditi v “svoje življenje”. Ne pozabi , da je ona tista , ki te je stiskala in ljubkovala takrat ko si to najbolj potrebovala. Mogoče bi morala malo popazit na svoje misli (če bi me še tepel, bi mu polamala prste…)in občutke. Te misli me strašijo in bolijo. Bojim se, da boš ščasoma postala agresivna do drugih najbolj pa do svoje mamice. Preveč let si živela v strahu, tiraniji in zaničevanju. Občutki, kot je sram so ti že domači. Postopoma jih sprejmeš pod svoje okrilje. Če le imaš možnost, pojdi na svoje, ne pozabi s seboj vzeti osebe, ki ti je vedno, ampak vedno bila na raspolaga, najpogosteje z ranjenim srcem.Ne skrbi, tudi za tvojega očka bo prej al pa slej poskrbelo življenje. Samo ne uničuj se preveč z mislimi nanj, saj tega kot starš najbrž ne zasluži. Če hočeš zaživeti v pravem pomenu moraš pomagati tudi mamici zaživeti. Razmišljaj pozitivno in tega nauči tudi svojo izčrpano mamico. Bodi ponosna nase in na svojo prihodnost. Preteklost je itak že za tabo, poberi iz nje samo tisto kar je bilo lepega. Pa sreno !

…Spoštovana,

so vam že predhodnice napisale, da je vsakdo odgovoren za svoje življenje. Vsak ima možnost izbire samo otrok ne. Kot odrasli osebi je na vas, da se odločite in zapustite ta uničujoč nasilen odnos. Kaj bo on naredil s svojim življenjem ni vaša odgovornost. Prav tako kaj bo mama naredila ni vaša odgovornost. Na razpolago so vam nevladne organizacije, ki so v pomoč in podporo žrtvam nasilnih odnosov…… Poskrbite zase..

vse dobro
viviana