Lep pozdrav,
sem nova na forumu. Kar nekaj tem sem pod tem naslovom že prebrala, ampak nisem našla odgovora zase.

12 let bruham, sicer s prekinitvami, ampak vedno znova se vračam k tem sra…. Stara sem 30 let. Imam službo ki mi je všeč. Partnerja ki ga imam nadvse rada, hčeri, “sina” z novim partnerjem….. Kaj še hočem :/

Ne vem no, vse pišete svoje zgodbe, pa jo naj še jaz, saj zadnje čase kar iščem, oz se izpovedujem… Iščem pomoč, berem, vendar bolj kot razlagam in iščem odgovore bolj jem in jem in jem….in bruham. Mogoče zato, ker ne dobim pravega fit backa, oz takšneka kakršnega bi si želela, potrebovala. Pa sem še zaradi tega bolj živčna in jem in jokam in bruham… se sama sebi smilim – tipično. Kako že poznam vse. Vzroke. Znake. Posledice. Pa še vedno jem in jem. In tako hudo kot je zdaj še ni bilo.

Problemi s koncentracijo. Sem obupno zmedena, raztresena… gledam, hočem prepisati številko, pa napišem čisto nekaj drugega. Kako se moram truditi da odtipkam tel. št.na telefonu. Začela sem na trenutke celo jeclati. Glavoboli, izsušena koža, krči zaradi dehidracije. Vračanje kisline v ustno votlino in grlo po obroku, katerega nočem zbruhati. Žalost žalost žalost, jokanje na jokanje. Težave pri odvajanju blata. Groza. Kakšne bolečine so to, in da ne govorim o neprijeten, polnem občutku pred odvajanjem, par ur ali celo dni. Krvavenje. Nato srbenje in pomožnosti herpes. Zatekanje in krvavenje dlesni. Obupni podočnjaki. Bolečine v predelu ledvic, trebuha. Obupno sem osamljena. Nizko samospoštovanje. Spreminjanje čustvenega razpoloženja. Zelo zelo zelo utrujena. In seveda tudi zanositi ne morem.

Pa saj, telo samo kaže, da v takem stanju ne moreš skrbeti še za enega otroka. Imam dve hčeri ki sta stari 5 let in 6 in pol. Sta moja sončka v temi. Čeprav sem včasih tako utrujena da komaj čakam da gresta spat. Tudi moj partner ima sina od prejšnje zveze, kot jaz svoji punčki. Predvsem on si zelo želi še enega otroka. Tudi jaz, ampak ne v tem stanju. Tudi parnerju sem že povedala o svoji bolezni, pa me ni jemal resno. Tudi ko sem mu drugič povedala še ne. Prav prepričevat sem ga morala, pa tako ko te je sram govoriti o tem…. Danes pa me je celo zasačil….ne morem opisati občutka, samo groza lahko rečem, en velika GROZA. Vendar je njegova reakcija bila pozitivna za mene. Končno sva se pogovorila in obljubil mi je da mi bo pomagal, kolikor bo seveda lahko ter kolikor mu bom pustila.

Tako bi rada spet normalno funkcijonirala, čeprav se sploh ne spomnem več kako je to. So bila obdobja ko nisem bruhala, takrat sem normalno jedla, vendar sem bila tudi ZDRAVO šprno aktivna. Ne tako kot takrat, ko sem profesionalno trenirala in tekmovala, takrat sem tudi začela bruhati, ker sem morala vzdrževat kilažo. Vedno pa sem se vračala k »odrešitvi«. HRANI

Jem jem in se praznem, nikoli ni bilo vmes anoreksije. Vedno sem zelo rada jedla in si sebe z anoreksijo sploh ne predstavljam, na trenutke celo pomislim kako bi bilo fino da ne bi mogla jest. Imam tudi kar lepo kilažo, vendar se še vedno lahko uredim da se počutim lepo. Vendar ne tako lepo, kot takrat, ko sem trenirala…

Oglavnem, želim si normalnega življenja brez razmišljanja o hrani, samo hrani in hrani in brez olajšanja, ko vidim to nagravžno in odrešujočo školjko.

Redno obiskujem psihoterapevtko, pred kratkim sem ji šele zaupala o bulimiji. Par let, odkar sem šla narazen z bivšim me mučijo depresije, zato sem jo tudi začela obiskovat. In sem ugotovila da je vzrok za depresije in motnje hranjenja krivo nekaj v ozadju, v moji pestri, nič kaj prida zgodovini. Potrebno bo samo ugotoviti kaj je to, kaj me tako onesrečuje. Potem pa naprej.

No moje glavno vprašanje, zaradi katerega vam tudi pišem pa je, jedilnik pri okrevanju od bulimije. Vsepovsod piše kaj je potrebno pri anoreksiji. Kako pa je samo pri bulimiji. Meni namreč zelo nagaja kislina, slabost in napetost. Tudi po majhnem obroku. Še spiti ne smem preveč, že pride tisti občutek krivde.

Prosim za pomoč!!!

Hvala in lp M

Pozdravljena,

odločitev za psihoterapijo je pomembna za vas in verjemite, da bo potreben še čas, da se odkrijejo stvari, ki so vas pripeljale do sedanjega stanja. Vključiti bo potrebno potrpežljivost in delati na sebi še naprej. Res pa ste lahko ponosni nase, da ste se odločili za terapijo, to je dejansko najboljša možnost, če želite priti iz začaranega kroga motenj hranjenja.
V tem obodbju vam odsvetujem, da bi se odločali za otroka. Motnje hranjenja so kompleksne že same po sebi. da bi lahko otroka donosili in bi bil zdrav tako telesno kot čustveno, morate najprej poskrbeti zase in biti zdravi telesno in čustveno vi. V tem trenutku pa niste. Vaše telo gre skozi težke spremembe in otrok bi za vas bil sedaj pretežko breme. To pa ni pošteno niti do otroka niti do vas.
S partnerjem se skušajte o tem pogovoriti. Resnično vam lahko nosečnost sedaj škoduje in tudi vašemu odnosu. Da bi lahko čutili iskreno ljubezen do otroka,morate najprej imeti radi sebe, kar pa bo trajalo pri vas še nekaj časa in nič za to. Ne se pustiti prepričati, da vas bo otrok osrečil. Marsikdo se zato odloča za otroka – da bi popravil zakon, da bo potem odnos boljši pa ni. Če ni podpore med vama sedaj, jo bo potem še manj. Oba morata biti za to odločitev ne le partner. Iskreno lahko rečem le še dobro, da niste uspeči še zanositi. Verjamem pa, da z delom na sebi in ko boste vzljubili sebe, boste imeli dovolj moči, energije in ljubezni tudi za tega otroka, ki si ga želita sedaj.

Predlagam da nadaljujete s terapijo, se mogoče vključite še v kakšno skupino za samopomoč (na Muzi ali v ŽS, če ste iz LJ.) doma si skušajte razporediti delo, da ne bo vse na vas – razporedite delo doma, gospodinjstvo in skrb za otroke, da lahko več delate na sebi. Povejte možu, da je to potrebno, če želite okrevati, ker je delo na sebi pač – tudi delo in napor, ki vzame nekaj časa in energije, vendar pa je to nujno potrebno, da se boste v svoji koži počutili bolje.

Kar se tiče jedilnika vam svetujem, da se posvetujete s svojim zdravnikom – še posebej zaradi težav, ki jih imate. Vedite, da ste pod stresom in da je to tudi razlog marsikatere bolezni, ki jo omenjate (npr. gastritis – poleg preveč kisline seveda). Zavedati se pa morate, da glede na odnos do hrane, gre tudi za čustveni naboj pri vsem tem in boste imeli te težave toliko časa dokler ne ugotovite kako bi se drugače spopadali s tem – seveda s pomočjo vaše terapevtke.
Ena od možnosti je še, da bi se posvetovali s kakšnim strokovnjakom za dietetiko. V zvezi s tem se lahko obrnete na Žensko svetovalnico, kjer imajo trenutno osebo, ki se s tem ukvarja in vam lahko svetujejo tam. Pišete lahko kar na [email protected] in bo ona posredovala vaše sporočilo naprej. Lahko pa seveda poiščete koga tudi sami. Vendar bodite pozorni, da ima oseba tudi izkušnje na področju motenj hranjenja.

Zavedajte se, da dieta ne pozdravi MH, tudi bulimije ne. Malo se je treba posvetovat s strokovnjaki, sicer pa poslušat telo, kaj mu paše – kar pa se pri bulimiji zelo sesuje.
Počnite vse kar že počnete in vztrajno, čeprav bo šlo počasi. Bo pa toliko bolj držalo.

Srečno.

Tatjana

Pozdravljeni še enkrat,
najlepša hvala za odgovor, tako dobro dene ko ti nekdo potrdi kar v bistvu že sam veš in to brez obsojanja.

Škoda za jedilnik, bom poskusila še kje drugje, mogoče res na tem naslovu, ki ste mi ga priporočili. Saj v bistvu ne iščem prav jedilnika oz sploh ne diete, ker to bi me pokopalo nazaj. Zanima me katera hrana je primerna glede na težave ki jih občutim. Bom poiskala.

Glede otroka imate prav, res se moram najprej sama spraviti v red. Čeprav si ga tudi sama zelo želim. Mogoče je prav to razlog,da sem dobila moč da se uprem tej bolezni.

Še enkrat hvala
lp M

pozdrav, osebno mislim, da bo treba potrpeti, da se telo zopet navadi na hrano,..sama imam tudi bulimijo in se nekako trudim, da si organiziram prehrano 5 krat na dan po malem, ne vem, mogoče mi uspe, vendar pa vem, da bojo bolečine in težave pristone še kar nekaj časa…vendar pač treba bo potrpeti… težje kot same bolečine pa je prenesti zopet hrano v želodcu, katere sploh niem navajena in ta občutek polnosti po obroku, čeprav ni obilen…težko je tudi umirit napad, ko me prime ko kaj pojem, takrat se moram zelo koncentrirati, da zopet ne pojem vse kar vidim, in da pojem samo tisto, kar sem si zadala pojesti…ne vem zaenkrat je težko zelooo, vendar vem da drugače ne gre…ali pa si uničiti še bolj zdravje, da ne govorim o zobeh, ki se imam zahvaliti bogu, da mi je dal dobre gene in s tem trde zobe, vendar vem, da če bom s tem nadeljevala se mi bo zdravje samo še slabšalo in to bo pripelajlo, do samo še večje potrebe po hrani in bruhanju, zaradi občutkov, da sem si sama kriva da se uničuje…komplicirano, živčki so napeti čist…sedaj ko pomislim, bi najraje šla spet se prenajedati in uživati v hrani, potem pa vse izbruhati, to mi je velika želja in slast dobesedno, vendar vem da to ni to, da to ni življenje, ki ga hoče prava oseba v meni….kako lahko postane, nekaj čisto prirojenega in normalnega, kot je hranjenje, tako težko in zakomplicirano..

Pozdravljena M

Na tem forumu sem že nekaj napisala o svoji hčerki, vendar o sebi pa še nikoli. Vaša zgodba je nekako podobna moji, čeprav sem jaz svoje težave začela reševati mnogo kasneje in to šele takrat, ko sem se začela zavedati, da ima moja hčerka anoreksijo.

Moje motnje hranjenja so se začele pri štiriindvajsetih letih, ko je imela moja mala deklica dve leti. Preselili smo se v možev rojstni kraj, čisto drugi ljudje, moževo sorodstvo popolno (navzven) pa kaj bi govorila jaz pa otrok alkoholikov z zelo pestro preteklostjo, predvsem pa brez izobrazbe in imela sem seveda samo sebe in otroka. Ko danes gledam nazaj sem imela vse za dober začetek življenja – dobrega moža, zdravega otroka in predvsem ogromno ljubezni med nama. Ker sem se po porodu kar zredila in so mi vsi vedno omenjali kako sem bila prej lepa in suha sem se najprej odločila, da bo treba shujšat. Vendar pa ni ostalo pri tem. Začela sem dobesedno stradati, ko pa to ni bilo možno pa sem uporbljala odvajala. In to je postalo del mojega življenja. Če sem imela pod kontrolo svojo težo in prehrano, sem imela občutek, da imam pod kontrolo svoje življenje. Dolga leta sem sicer vedala, da to kar počnem ni “normalno”, vendar pa se takrat o tem sploh ni govorilo, ni bilo interneta ipd. Ko sem se zavedala da imam dejansko motnje hranjenja sem bila stara že osemindvajset let. Izgubila sem menstruacijo, lasje so mi izpadali, moje črevesje pa da ne govorim. Takrat sem nekako prenehala s tem, potisnila v ozadje in poskušala pozabiti. Seveda sem se kar zredila. Pred mojim možem sem vse spretno skrivala, mene pa je razžiralo. Ko sem bila sama sem jokala do onemoglosti, bila jezna sama na sebe, predvsem pa se nisem imela rada. Ob tem je gor rasla moja deklica, ki je bila vedno pridna, popolna, nadpovprečno ineligentna, skratka otrok, ki si ga lahko samo želiš. Moj mož pa tudi jaz sva si zaželela drugega otroka. Po nekako šestih letih truda nama je uspelo, saj se je moje telo očitno uprlo po vsem kar sem delala z njim. Jaz sem nekako vozila z občasnimi padci stradanja in nasilnega odvajanja. Moja starejša hčerka je bila sicer vedno bolj izbirčna, vendar pa je niti jaz, ki sem poznala ta pekel motenj prehranjevanja, nisem spregledala, da otrok že od svojega enajstega leta naprej tone v motnje hranjenja. Do tega spoznanja smo prišli šele pri njenih petnajstih letih, ko so se začele samopoškodbe. In to spoznanje me je sesulo. Moj mož si niti v sanjah ni predstavljal kaj to je. Mislil je, da bomo to že rešili. Vendar pa še danes ne vem od kod sem takrat jemala tisto moč. Ampak je že res, da se mame znamo boriti za svoje otroke. Takrat sva se z možem res pogovorila. Povedala sem mu vse o sebi. Skoraj ga je kap. Ni mogel dojeti kako se je to lahko dogajalo poleg njega. Ampak to se res da skrivati zelo dolgo. Dolgo ni dojel kako je to lahko hudo, vendar pa je bilo najbolj pomembno, da je stal ob strani meni in pomagal najinemu otroku v vseh pogledih in jo podpiral. Poiskali smo dobrega psihiatra (čeprav ga moja hčer nikoli ni čisto sprejela), najbolj pa so nam pomagale skupine za samopomoč tako za starše kot za obolele za MH. Zdravljenje je trajalo par let tako moje kot moje hčere ampak je bilo vredno. Predvsem je bilo pomembno, da smo poiskali vzroke, da smo začeli reševati težave, da smo se o tem pogovarjali tudi med sabo. Ne bom razlagala kako je to sprejelo moževo sorodstvo, ker od takrat naprej imam o njih čisto drugačno mnenje, saj so razlagali da sva si s hčero vse to izmislili ipd. Vendar mi je takrat za njihovo mnenje postalo malo mar, čeprav sem se prej včasih sekirala za vsako stvar s katero se niso strinjali – no pa to je že druga zgodba.

Zapisala bi samo moje spoznanje pri vsem tem. Najbolj pomembna je podpora najbližjih če je le mogoča, da ima človek nekoga, ki mu lahko pove vse, tudi tisto za nazaj. Tam dejansko tičijo vzroki MH. Predvsem pa je po moje potrebno s tem razčistiti čimprej, saj se vse to lahko prenese na tvoje otroke pa se tega niti ne zavedaš. MH pustijo posledice na človeku za celo življenje, vendar pa ko se naučiš živeti s tem je dosti lažje. Jaz sem se predvsem morala naučiti, da človek ne more imeti vedno vsega pod kontrolo. Včasih se je potrebno prepustiti toku dogajanja. Hčerka se je npr. morala naučiti, da v življenju ne more biti vse popolno, da je tudi ona samo človek in predvsem otrok, ki mora tudi uživati življenje. Človek ne more biti v vseh stvareh perfekten in da je včasih potreben tudi kakšen padec. S tem postaneš močnejši.

Danes je moja punca zdrava študentka, kar je največ vredno, zelo odprta, prijetna, predvsem pa imava zelo lep odnos ne več samo kot mama in hčer ampak lahko greva tudi na kavico in se o vseh stvareh odprto pogovarjava. Težave poskušamo reševati sproti in se o njih pa naj bodo kakršnekoli dosti pogovarjamo. Zdravstvenih posledic skoraj nima, razen brazgotin na rokah. No z mano je malo drugače. Pred enim mesecem sem prestala drugi poseg na črevesju. Za težave so v veliki meri krive MH.

Glede jedilnika pa sem jaz poskušala jesti čisto po občutku, predvsem pa sem jedla veliko lahke hrane. Pa ne v smislu diete ampak v tem smislu, da nisem obremenjevala že tako obremenjenega črevesja. Še vedno pojem zelo dosti skute in kosmičev ter jogurtov vseh vrst, ogromno stvari na žlico (npr. golaž in polenta, enolončnice s kakšnim kosom kruha). Predvsem zelo dosti kuhane hrane, pečene malo manj, sploh pa se izogibam cvrtja. Pri kuhi ne uporabljam nobenih dodatkov (vegeta, fant ipd.). Pomagala pa sem si tudi s probiotiki (danes je to probilex, ki ga še vedno redno uživam), saj pomagajo obnoviti črevesno floro in uravnavajo presnovo. Pomembno je da obroki niso preveliki in trudim se jesti vsaj štirikrat na dan, oziroma kolikorat uspem glede na obveznosti v službi. Ni nujno da bo to pomagalo tudi vam, saj pravim najboljše je delati po občutku.

M mogoče vam moja zgodba kako pomaga pri reševanju vaših težav. Držim pesti za vas in vam želim veliko sončka.

super napisano, se vidi da imate izkušnje in vaši nasveti pridejo še kako prav, sploh kadar je človek na dnu, rad prebere vzpodbudne besede…sama sem se tudi rezala, imela anoreksijo, sedaj imam bulimijo, uničeno zdravje…vem da bo težko, včasih pomislim da temu ne bom kos, in da bi najraje kar končala z vsem, vendar pa upam da zberem moč in se poberem,..hvala za vaše besede tudi z moje strani

Hvala da delite izkušnje zmano, res je ležje. Čeprav sploh ne vem kako bom zdržala. Par dni mi uspe, potem pa spet gremo naši… aaaaaa kako mi gre na živce. Danes je tisti dan, ko nisem ravno karakter.

A druge tudi ves čas, pa res skoraj ves čas mislite samo na hrano???? Berem pa berem samo o tem. Nekaj drugega bi še morala početi…..

Kako rabim objem objem objem. Moje punce se res rade stisnejo k meni, samo kje je meja. Strah me je da jih preveč ne crkljam… ne one mene cartajo.
Kolikokrat bi si od partnerja želela samo objem, dooooolg objem. Takrat pa res ne rabim nič drugega. Saj me velikokrat objame, samo meni je to tako premalo. Grozna sem, če bi me cel dan držal, bi lahko bila cel dan brez hrane.

Prlecka hvala da svojo izkušnjo deliš z mano. Kako me je ravno tega strah, kar si doživela sama. Da ima tvoj otrok takšne težave kot ti sama, kot jaz. Jaz sploh ne vem kako naj se obnašam pri jedi, kako je sploh normalno?? Skrbi me da ne bom kaj prenesla na otroke.

7777a, kako te razumem, tudi jaz se trudim z večimi manjšimi obroki čez dan, manjšimi joj kako je treba kontrolirati količino…in se boriti s sabo da ne “požrem” vsega kar vidim.

A je kakšna skupina za samopomoč v okolici Celja. Moj psihoterapevt je super, samo ne vem kako dolgo bom še zdržala finančno. Ali je je kakšna varianta psihoterapije ali kaj pač je primerno, da ni samoplačniško?

Zdržite, zdržimo

lp m

Draga M., kako dobro ste opisala delček tega kar se v resnici dogaja v svetu MH – ko ni dejanske podpore, se pravi objema, ki bi ga potrebovala je tu hrana. In dokler bo hrana nadomeščala potrebe, ki so del življenja, se boste počutili negotovo kot se. In to je problem, še posebej, ker namesto pri možu dobite objeme pri otrocih. Ja se je za vprašat kdo se tu crklja kot ste napisali – vi ali oni. Ni v redu, če odrasla oseba išče tolažbo pri otrocih. Odrasli morajo dati tolažbo otrokom in skrbeti zanje, ne obratno. Je pa hvale vredno, da si to upate priznati, ker je to izredno težko. In s tem ste rešili že polovico svojih težav. V odnosu s terapevtom še naprej raziskujte ta svoja vprašanja in občutke, zagotovo boste prišli s časoma tudi do potrebnih odgovorov. Potem pa v raziskovanje kako dobiti to kar potrebujete na zdrav način za vas in vašo družino.
Potem je tu še drugo vprašanje. Pravite, da objeme dobite, vendar nikakor ni dovolj. To kaže na to, da so vaše potrebe del vaših preteklih izkušenj, ko tega niste pri nekomu dobili dovolj in danes to čutite tako izrazito. Ne razumite me narobe. Ne gre za obtoževanje temveč za dejstva. In dejstvo je, da vi morate poskrbeti zase, da boste lahko skrbela za otroke. Skozi terapijo lahko človek ugotovi od kje ti notranji pritiski izvirajo in kaj lahko naredimo z njimi. Se o teh stvareh pogovarjate s svojim terapevtom?

Edini podatek, ki ga imam glede terapije v Celju je tale: PSIHOLOŠKA SVETOVALNICA V CELJU – TU SMO ZATE. Svetovalnica deluje vsak ponedeljek, torek in četrtek med 15. in 18. uro. Čakalna doba v povprečju znaša 10 dni. Naročanje je možno tudi v naprej (osebno v svetovalnici, telefonsko ((031/778-772)) ali po e-pošti [email protected] – napotnica ni potrebna.

Mogoče bi pri njih lahko izvedeli za kakšno skupino. Vendar vam prej svetujem, da se posvetujete s svojim terapevtom glede vaših strahov povezanih s financami. Verjemite vse se da dogovoriti, tudi z odlokom plačila ali plačilom po obrokih. Preverite.

Terapija je vedno dolgotrajen proces. Včasih je potrebno, d akaj ugotovimo res dolgo časa, včasih nam je pa kaj že takoj jasno. Zagotovo vam bo uspelo. Kar vztrajajte z delom na sebi.

LP

Tatjana

živjo, tudi sama, ko se prenjedam hrepenim po tem da bi me nekdo objel,..pri meni je še toliko huje ker sem se nekako izolirala od prijateljev in drugih.. nekako nisem mogla, da bi se družila več z njimi, in tako mi resnično primnkuje tiste sprejetosti, ljubezni…od staršev ne dobim nikakršne ljubezni, mami mi je že pred časom povedala, da sem narejena iz “sovraštva” in da je to naredila le zato ker je morala, mojega očeta je sovražila že od nekdaj in zato tudi mene…sovraži tudi sebe, če povzamem sovražimo en drugega, sama sebe sovražim, če se kdaj vedem tako kot ona, sovražim ljudi ki mi rečejo da sem ji podobna….ja polna sovraštva sem, poleg tega pa še perfekcionist, moti me use kar ni tako kot si zamislim, in to so take misli, da velikokrat začne se obnašati kot nora in se tako tudi počutim, kar naprej rzmišljam, razmišljam…pa ne o hrani pač pa o sebi o svojih napakah, kaj sem naredila narobe da se mi to dogaja, kako se bom tega rešila, kako bom shajala sama s seboj če pa se tako sovražim….te misli se ojačajo ponoči, ne spim, skoz sem v svoji sobi, razmišljam, se prenajedam, zmešanoooo, mislim da malo manjka da se mi odtrga…zadnjič naprimer sem si naredila načrt in čisto cel načrt kljub mojemu trudu je propadel, in tako sem čisto na koncu že kar nekaj dni, kar jokam pa jokam pa jokam, kot otročiček…sovražim to da se tako vedem…polna sem jeze, besea, sovražtva…to pa vse dajem nase…drugi me imajo baje za prijazno, odprto, talentirano, …vendar kaj ko mi nihovo mnenje ne pomeni nič, pač pa mi pomeni samo moje…in od moje mami…:C v meni je hkrati toliko sovražtva in jeze po drugi pa tooolikooo ljubezni, katere ne znam deliti..žalostno vendar, nikakor nisem kos zahtevam, katere si zastavim…

Ljuba 7777a,

koliko bolečine mora biti v tebi, si sploh ne morem predstavljati kaj vse doživljaš. Kako grozno ti je moralo biti in ti je, ko ti je mama povedala, da si se rodila iz sovraštva. Mogoče tega ne boš hotela slišati, vendar resnično tvoja mati ni dobra mati. Tega se otrokom ne govori, še manj pa počne. Ne bi smela imeti otrok, ker kot vidiš in čutiš sama, je vse kar sta tvoja starša naredila to, da sta še tebe zvlekla v svoj začarani krog sovraštva in življenje brez topline in objemov. Nimata pravice tega prenašati na nikogar, še najmanj nate. Seveda ni čudno, da hrepeniš po toplih, iskrenih objemih. Najbrž dvomiš v vsako toplino, ki jo s strani mame dobiš, če jo sploh dobiš. Posledično pa tudi v toplino vseh okoli sebe.
Tudi ni nič nenavadnega, da o sebi razmišljaš na način kot razmišljaš, – če pa ti je bilo že v zibelko položeno, da te niso imeli radi in s tem tudi sebe nimaš. Vse kar se ti je v družini dogajalo in se ti dogaja še danes, skušaš to izraziti skozi hrano oz. je hrana pobeg od tega. Vsa ta bitka s hrano, kako jesti, prenajedanje in spet stradanje je odraz tvojih čustev in povezava s tvojo bolečino, ki ji skušaš ubežati.
Draga moja, tvoja bolečina in težave s hrano bodo prešle šele takrat, ko boš našla zase pomoč, da boš v varnem okolju s pomočjo terapetva raziskovala kaj so te besede in podobni dogodki pomenili zate. Čeprav to že veš, saj izrazito dobro to opisuješ. Vendar je eno vedeti, drugo pa si priznati in potem občutiti ter poiskati nove načine ravnanja s sabo. To pomeni priti do točke, da boš lahko sprejela sebe, se imela rada, ne glede na vse kar se ti je dogajalo ali se ti dogaja danes. Pomeni, da ne boš škodovala sebi in da se boš naučila kako izraziti ves ta bes, kam ga usmeriti na zdrav, koristen način, da ne boš trpela ti in da ne boš zaradi tega ogrozila sebe ali koga drugega.
Čustva, ki jih opisuješ so izredno močna. Kaj pa ponavadi narediš z njimi, kako jih izraziš ali na kakšen način se umiriš?

Želim ti, da bi našla svoj notranji mir in ljubezen do sebe.

Vse dobro,

Tatjana

Ja res je, mogoče se bo slišalo kot da se hočem komu smiliti, vendar ni tako, samo povem kar sem doživela in doživljam…spomnim se dne ko mi je zabrusila da me sovraži, tisti njen obraz ne bom pozabila, obraz poln jeze, besa, gnusa…rekla mi je da jo je moj oči pretepal in jo nekako prisilil v to da ima otroka z njim, ona je bila takrat še zelo mlada in tako povzeto po njenih besedah ji je ta odločitev vzela mladost in nasploh življenje…mislim da mi hoče na nek način povedati, da jo je moj oče posilil, vendar pa to tudi pomisliti nočem, vendar pa mi velikokrat reče, da ko bom starejša mi bo vse povedala…tako me kar naprej pušča v nekih dvomih, po drugi strani pa nočem slišati kaj se je dogajalo…moj oče pa nikoli ni gojil ljubezni do svoje družine, raje je šel po svoje in se imel lepo, velikokrat sem se jokala, naj ostane doma naj ne hodi drugam, pa je brez čustev odkorakal ven z izgovorom da mora…da hrepenim po toplini in nasploh ljubezni je res, vendar pa ko se prenjajem in bruham, teh občutkov ni več, ker sem otopela in drugje z mislimi…sama sebe vidim kor neko obvezo v vseh pogledih, kamor grem, mislim da ljudem delam sramoto in da me morajo prenašati po nepotrebnem…moja mami mi je vedno govorila, če sem kaj narobe naredila naj se skrijem v najmanjšo luknjico, da me ne bo nihče videl in to sedaj tudi res delam, saj se le tako najbolje počutim…za vse to sem ji povedala, vendar pa ona samo reče “evo spet jaz za vse kriva, prav prav pa sem, pa kaj naj zdaj”…zadnje čase sanja o tem, da bi imela še enega otroka, in ko sva se skregale sem ji rekla, da naj ne poiskuša uničiti še enega življenja…ja vem, zelo kruto od mene, vendar sem v besedah sočna kot ona…
čustva izražam predvsem z jokom, kar naprej bi jokala, žene me nekaj iz notranjosti mene, kot nekakšen val, ki prihaja iz prsnega območja, nato mi stisne grlo in udari iz mene, potem velikokrat začnem kričati na druge, kri mi udari v glavo, kar naenkrat in takrat se ne morem več pomiriti dokler ne dam ven iz sebe potlačenih besed…spomnim se, da je bilo pri nas vedno sramota če si izražal čustva, pa naj si b to veselje, žalost,…vedno sem zatirala vsa čustva, kar drugače bi se osramotila…
…največkrtat pa ta čustva potem enostavno izbruham…kako grdo se to sliši, vendar je resnično, ko sem v stanju bruhanja, ko se naprenjam mislim, na vse besede, ki so me potrle, na dogodke, na sovrašvo do sebe do drugih, na to da sem povsod izkoriščena…
…meni je vse jasno zakaj to delam, vse popolnoma vse mi je jasno, vendar to so boleče stvari, o katerih cel dan razmišljam in te stvari me psihično bremenijo in pobirajo…ja še bo treba delati na sebi, vendar ne vem če se sploh še splača, najraje bi se kar prepustila vsem življenju pa da se uničim do konca, da trpim, ker v tem uživam, uživam ko se uničujem, ko ne dosežem tistega kar bi morala, čeprav sem žalostna da mi ne uspe, pa vseeno v tem uživam…

Pozdravljeni M in 7777a,

Kako dobro razumem kaj doživljata čeprav sama nikoli nisem bruhala, vendar pa MH so to kar so grozne tako grozne, da te zaznamujejo za celo življenje. Prav tako dobro vem kako okolica tega ne razume. Ampak tako je in ne moremo jim zameriti. Tudi moj mož je kaj hitro ugotovil, da jaz najino hčer razumem čisto drugače kot on.

M vsaj jaz tako mislim, da je sedaj čas, da delaš res na sebi. Pogovarjaj se s partnerjem o tem vsak dan če treba, če te bo le hotel poslušati in poskušal razumeti. Jaz sem tu imela res srečo. Mož mi je bil vedno pripravljen prisluhniti, včasih je kaj predlagal, dostikrat pa je samo poslušal. In to je bilo vredno največ, saj to sem potrebovala. To je bilo obdobje ko smo se vsi trije intenzivno ukvarjali sami s sabo. Takrat smo postali res povezani. Prav tako pa tudi mi nismo takoj našli oblike pomoči ki nam je odgovarjala. Vendar se najde. In vsaj iz lastnih izkušenj vem, da takrat ko dejansko hočeš enkrat za vselej zaključiti s MH je v začetku najhuje. Prav tako je vmes dosti padcev. Ampak vsak padec te naredi močnejšo. Tudi jaz sem razmišljala o tem, da nevede lahko to prenesem še na mlajšo hčer, ki je bila takrat še res majhna. Tega me je bilo najbolj strah. Danes se tudi z njo dosti pogovarjamo o vsem kaj jo teži, zanima ipd.

Starejšo hčer smo težko pripravili do tega, da se je začela zdraviti. Dolgo smo se ukvarjali s tem kaj je pojedla, česa ni pa bi morala ipd. Z možem sva prišla do spoznanja, seveda s pomočjo terapevta, da bova dejansko morala to opustiti in jo nehati kontrolirati ter se začeti ukvarjati z drugimi stvarmi. Njena teža takrat 42 kg pri 172 višine. Najtežje je bilo, ko sva jo dejansko postavila pred dejstvo, da je hrana njena stvar in to koliko bo pojedla in se začeli ukvarjati z drugimi stvarmi. Vendar je pomagalo. Čeprav sem neštetokrat dobila očitek tekoč “kaj pa ti, kako pa ti rešuješ svoje stavari?”. Včasih se je hotela pogovarjati, včasih ne, vendar sem bila jaz vedno pripravljena na pogovor. Res pa je, da sem jo na skrivaj še vedno kontrolirala kolikor se je pač dalo. Ne bom pa govorila kako mi je bilo vsakič, ko sem ugotovila, da se je zopet samopoškodovala.

7777a točno to kar opisuješ sem občutila jaz. Eno veliko sovarštvo. Tudi jaz sem prišla na svet za to, ker se je moja mama za to žrtvovala. Ona je vztrajala v slabem zakonu zaradi mene, da sem jaz imela očeta (pijanca). Celo življenje so mi dali vedeti, da sem na svetu samo zato, da drugi trpijo ipd. Tudi mene so drugi ljudje imeli, no saj me imajo še sedaj za inteligentno, pametno (ob delu sem prilezla celo do diplome), simpatično in še kaj. Vendar meni to ni nič pomenilo. Vendar prišla sem do spoznanja, da je moja mama slaba mama, prav tako je bil oče, da tega ne bi smela z mano početi, da mi ni dala nobene dobre popotnice za življenje. Danes je moja mama v domu z dekompenzirano jetrno cirozo v zadnjem stadiju, alkohol jo je dobesedno uničil pa se mi niti ne smili. Čeprav sem sedaj jaz tista, ki jo ona kliče in potrebuje pa to je že druga zgodba. Pomembno je, da človek pride do ugotovitve, da ni slab, ampak so mu to drugi vcepili v glavo in da se je res treba naučiti pozitivno razmišljati o sebi. Delati na sebi!! Ni lahko to je bilo tudi meni najtežje ampak se da. Samo vztrajati je treba.

Jaz sem poskušala čim manj razmišljati o hrani se pravi o tem koliko ne bom jedla in čim več o drugih stvareh, saj to je ravno tisto kar nas je pripeljalo tako daleč. Od začetka nisem imela občutka, da kam napredujem, vendar sem korak po korak.

Držim pesti za obe in vama želim veliko sončka

Če pa katero karkoli zanima v zvezi z mojimi izkušnjami z MH lahko vpraša, rada odgovorim pa mogoče pomaga kaj še komu drugemu.

7777a, tvoja mama je resnično grozna oseba in čisto prav si ji povedala, ko si rekla, da ne sme imeti še enega otroka-resnično bo uničila še eno življenje. Nisi pa za to odgovorna ti, ti si svoje naredila, ko si jo to povedala. Tudi nisi odgovorna za to, kar počne in je počel tvoj oče. Niti za to kar je storil tvoji materi, niti za to, da ne želi biti ob tebi. Ti nisi kriva za nič. In tvoja mama – zanjo ni besed s katerimi bi jo človek opisal. Nisi dolžna poslušati njneih zgodb in jih tudi nikar ne. Če imaš možnost, da se umakneš, ko s tem začne, se umakni. Ne poslušaj je. Ti nisi njen terapevt in nisi njen starš. Poleg tega je tvoja mama odrasla ženska in mora zse poskrbeti sama. Ne pa ti zanjo. Mogoče ti bo njeno vedenje bolj razumljivo, če boš prebrala knjigo Čustveno izsiljevanje. To namreč ona počne s tabo.
Sama sebe resnično dobro razumeš. Da boš lahko živela mirno, brez obremenitev s strani mame in svoje preteklosti in obremenitev s strani drugih se vključi na terapijo. Verjamem, da si utrujena. Verjamem, da imaš vsega dovolj. Resnica je namreč, da razen tebe tega nihče ne more ustaviti. Nihče ne more narediti, da bo tebi bolje, razen ti sama. In to s pomočjo terapije. Da se boš naučila kako vse to kar čutiš in vržeš ven s hrano ali potlačiš s hrano, ko ješ, izraziš drugače. Tako, da ne boš škodovala sebi in da se boš naučila imeti rada. Žal ni druge poti. Lahko seveda ostaneš še naprej pri tem pri čemer si sedaj, vendar ne bo bolje. To je način kako lahko začasno pobegneš in deluje kratek čas, potem pa moraš vse skupaj ponoviti. In tako v nedogled. In posledice so tudi vedno hujše – zdravstvene težave in vrtenje v začaranem krogu.
To kar se ti dogaja je res grozno. Koliko si pa stara, če lahko vprašam? Imaš možnost, da bi šla živet kam drugam od tvoje mame in staršev?
Največje vprašanje, ki si ga moraš postaviti pa je ali imaš dovolj in kaj si za to, da ti bo bolje pripravljena narediti sama?

lp

Tatjana

Draga Prlecka, hvala za vaše neprecenljive izkušnje. Čestitam vam in vaši družini, da ste se v težkih časih za vas povezali in se naučili stati ob strani drug drugemu. Verjamem, da ni bilo lahko, ste pa resnično lahko ponosni nase.
Rada bi vam povedala, da imate popolnoma prav, ko pravite, da niste odgovorni za vedenje vaše matere. To da vas danes išče ona ni vaša dolžnost. Nič ji niste dolžni in nimate se za kaj počutiti krivo. Odločajte se po lastni vesti in v skladu z lastnimi željami, do tega imate vso pravico.

lp

Tatjana

7777a, toplo, ampak res ti priporočam knjigo Upor telesa, najbrž ti ne bo vse aktualno, ampak veliko pa. Meni je zelo pomagala!!!

Se oglasim. Zaenkrat pa hvala Tatjani in Prlecki!

7777a ti pa zdrži, najdi si strokovno pomoč, res pomaga. Saj bo. Tudi mene pa zanima koliko si stara?

Lp M

stara sem 19, nekaj pomoči sem imela pa nisem ravno hodila, no včasih še grem, vendar se mi vse zdi tako brez smisla…to sem se navadila delat in to sedaj delam in ne moram končati, včasih se mi zadzi, da iz ljubega dolgčasa jem pa jem…pa še nekaj, zelo sem obremenjena z zunanjim izgledom, in če si kakšen dan nisem všeč raje use skupaj pustim in sem doma, kot pa da bi šla kam, se pravi če moram nekam nujno iti, in če si nisem ušeč, kar je zelo pogosto, raje ostanem doma in se sekiram, kaj vse je na meni narobe,..od tega me že boli glava, ne morem spati, hodim v detajle čist, moti me že čisto kakšna majhna malenkost naprimer , če mi kakšen las čudno štrli..(butasto vem), vendar pa ne vem kaj mi je to se mi dogaja že nekaj časa, vendar ne več kot par mesecev…možnosti trenutno za drugam nimam, razen ulica…seveda bi mogoče lahko kaj naredila na tem področju, vendar moja samozavest je na dnu in ne čutim se da bi preživela, če bi odšla od doma…toliko sem že razmišljala kaj bi lahko naredila, kako naj to naredim, na kakšen način naj se zadeve lotim…ja velikokrat sem začela tudi uresničevati zadane naloge, vendar pa mi je kot vselej vse propadlo in tako imam vseskozi samo slabšo samozavest in tako sem samo še bolj slabe volje in …tako da sedaj sem odkar mi je pred kratkim plan spodletel, že slab teden dni samo v svoji sobi, in sploh nimam volje za ven, ni mi do tega, ne vem več če bi vzdržala vzunja, ker se počutim, da vsi vidijo kaj se mi dogaja, me ocenjujejo, govorijo po tihem da sem neumna, grda…oh ja…no sem se pa vsaj malo razpisala, pa sem vsaj malček bolje, čeprav le za nekaj časa…(vem, da mogoče mal najedam s tem pesimizmom)

Pozdravljena,

jz ti bom dala nasvet iz prve roke, res pa je da ima pač vsak svojo zgodbo.
Imam bulimijo že 7 let in sedaj se počutim več kot odlično 🙂
In kak mi je uspelo… Nočem govorit čez nikoga in nobeno organizacijo, ki ponaga osebam z MH, sem hotila tudi tja, toda pomagala mi je psihiatrija dr Nike Novak. In zakaj je tako dobra… zato ker te ne tolaži in te ujčka, pač pa ti da misliti in to zelo, zna te “prisiliti” da ko greš od nje, da misliš s svojo glavo. Če kaj sem se naučila, da sam si pomagaj in bog ti bo pomagal 🙂
Jedla sem Prozac ker sem mislila da brez njega ne bo šlo in ni bilo tako, po 5 mesecih sem ga nehala jest. K temu pa mi je zelooooo pomagala knjiga Martina Kojca Učbenik življenja, zame je to čudežna knjiga, prebrala sem jo že po moje najmanj 5-krat in resnično te uči živeti 🙂 Misli nam krojijo življenje, in včasih sem se vedno bala že zjutraj ali bom preživela dan brez bruhanja…. in kaj se je zgodilo… ja seveda bruhala sem! In to zato ker me je bilo strah. Sedaj ustajam z mislijo kak bo lep dan, da sem čudovita in da mi bo uspelo vse kar si želim.

Evo kar se pa hrane tiče ima pa tudi velik pomen, zato te razumem da želiš jedilnik. Jaz ga imam in mi zelo pomaga, pa naj rečejo karkoli. Pomembno je jesti hrano, ki ti ne dviguje sladkorja v krvi. Npr. za zajtrk beljakovine (jajca, skutin namaz, sardina itd… seznam je dolg), potem za kosilo in večerjo pa večno jem isto nekaj beljakovinskega (meso itd) in zravne zelenjavo, in res se počutim odlično. Med obroki jem oreščke (mandlje, brazilske oreščke). Delam si tudi smoothije. Izogibam se hrani, pri kateri vem da se ne bom mogla ustavit.
Pomembno je tudi da ješ hrano “proti” depresiji, s tem mislim hrano, ki ti dviguje hormon sreče.
Med hrano, ki po različnih kemijskih poteh povzroči akutno povečanje količin teh hormonov v krvi so: puranje meso (prsa, po možnosti domačega, ali vsaj slovenskega purana), drobljeno laneno seme/laneno olje, ajda, ribe (divji losos, sardele, skuša, ipd. – ravno zaradi maščobnih kislim EPA in DHA!!!-omega 3), karkoli “morskega” oz. kapsule EPA/DHA, sirotkine beljakovine, jajca, višnje/češnje (lahko zamrznjene) in surov kakav/kakavova zrnca (cacao nibs),…

Potem pa delam še vaje za aktiviranje čaker (vse imaš opisano na kratko v knjigi Atlas čaker).
Vse to bi ti resnično priporočila.

Upam da sem vsaj mal pomagla.

Želim ti vse najlepš!

Draga “7777a”,

občutja, ki jih opisuješ so realna za MH – so del tega – niso pa del realnosti. Vse negativnosti si se naučila v svoji družini. Danes je od tebe odvisno kaj boš naredila s seboj. Seveda to ne pomeni, da moraš na vrat na nos na ulico in stran od hiše, daleč od tega. Pomeni pa, da z redno strokovno pomočjo poskrbiš zase in prej ali slej boš ugotovila kdo si resnična ti in kako naprej v tem življenju.
Pesimistični smo vsi, to je del življenja. problem je, ko nas tako močno prevlada, da se ne znajdemo več. Takrat je to alarm za iskanje pomoči. Toliko ljudi je na svetu ravno zato, da si medsebojno pomgamo, kadar sami ne najdemo rešitve.
Imaš tudi izredno močna pričakovanja do sebe, zato ni čudno, da se počutiš na dnu in do konca klavrno, če se ti ne uresničijo zastavljeni cilji. Lahko se naučiš ravnati tudi drugače, vendar je vprašanje, če to hočeš. In če hočeš, potem je tu odločitev – poiskati redno strokovno pomoč ali ne?

lp

Tatjana

Ojla vsem,
nekako sploh ne pridem do pisanja, časovno, deloma pa tudi ker čutim da trenutno “stojim”.
Ni ne boljše ne slabše. Na terapijah vedno znova spoznam in se spomnim kaj novega in o tem premišljujem.
Nikoli si nisem mislila da sem imela slabo otroštvo, ker sem vedno imela polno rit vsega, materialno, ampak kaj mi je to pomagalo, ko sem bila v stiski. Ko sem staršem povedala da sem bila spolno, čustveno, psihično zlorabljena, ni nihče nič naredil. Ko sem se o tem želela pogovorit z mamo, se je obrnila stran in rekla da naj pozabim. Ja, to pomeni da ne stojim, ampak vseeno grem naprej, čeprav imam občitek da ne. Zato gre naprej ker delam na sebi in ne neham. Tudi če kakšen dan 3x ali še večkrat bruham, naenkrat pač ne gre. Dobro je to, ker je trenutno teh dni manj kot tistih ko ne. In to je nekaj. Ne delam si previsokih ciljev. In ko jih dosežem sem zadovoljna in imam voljo za naprej.

7777a mogoče bi tudi ti poskusila počasi. Tudi jaz sem že neštetokrat imela načrt, kako bom nehala. Bilo je nekaj časa, ampak se je vedno vrnilo. Zdaj nimam načrta. Trudim se vsak trenutek, to je edini cilj. Poskusim si narediti da mi je lepo, da pozabim na hrano. Hvala mojemu partnerju za ogromno podporo. Srečo imam da ga imam. Čeprav delam na tem da postanem čim bolj čustveno neodvisna. To se mi zdi najtežje. To mi manjka iz otroštva in zdaj se zavedam da mi partner ne more vsega tega nadomestiti. Saj on ni moja mama, ne moj oče, on je moj partner. Trudim se da ne zahtevam preveč, čeprav me velikokrat zanese in ga z jokom in kuhanjem mule “izsiljujem” za pozornost. Ta trenutek se tega zavedam, ampak v kakšni drugi situaciji pa me zanese. Vendar sem tudi tukaj že napredovala.
Meni moja terapevtka full pomaga, res da hodim že od spolmladi in sem šele pred kratkim povedala za MH. Ampak vem da brez nje ne bi zmogla. Ne bi znala. Trenutno spoznavam da je vse iz otroštva, da se mi vzorci v življenu ponavljajo. Moje motneje hranjenja niso vzrok trenutne stiske ali nezadovoljstva s samo seboj. Saj sem sama zadovoljna s sabo. Ne povsem, ampak kdo pa je.

sanii, hvala za svetovanje glede hrane. Tudi knjigo bom pregledala. Super da si se rešila te nadloge, čestitam.

7777a, samo obupati ne, naredi nekaj zase, nekaj kar imaš rada, nagrajuj se za vsako malenkost, namaži se, pojdi k frizerju, na masažo, v savno, na sprehod. Joj sama bi mogla zdajle it pa se mi ne ljubi ;)). Najdi si strokovno pomoč, ni rečeno da bo pomagalo po enem meseci ne da bo po dveh. Vendar bo, ker ko greš tja, narediš nekaj, kar lahko največ za sebe. Čeprav je včasih težko in se ti zdi da nikamor ne gre. Vztrajaj

lp zaenkrat

M

Draga M,

moralo ti je biti in ti verjetno je še danes grozljivo, ko ti niti lastni starši niso stali ob strani ob spolnih in drugih zlorabah. Ne bi smela tega doživeti in žal mi je da si. Starši bi morali ukrepati.
Vedi, da je spolno zlorabo (idr. oblike nasilja) veliko težje predelati kot resnično materialno ogroženost (revščino). Zapustili so te, ko si jih najbolj potrebovala in še pričakovali, da boš vse pozabila. Seveda si kot otrok bila željna ugoditi staršem, da bi te imeli radi in skušala narediti kar so želeli – to pa je pozabiti. Takrat nisi mogla ravnati drugače, danes pa lahko. Nisi kriva. Vedi, da tega nikoli ne boš pozabila in niti ti ni potrebno oprostiti. To je kot da bi lagala sebi, da se ni res zgodilo in bi zanikala svoja čustva. V bistvu si to na željo staršev kot otrok tudi storila in se trudiš storiti še danes, posledica tega pa so motnje hranjenja.
Tvoji starši bi morali takrat poskrbeti zate, pa niso. Ti pa nisi mogla, ker si bila še otrok. Danes pa lahko. In to tudi počneš – in sicer tako, da si si poiskala strokovno pomoč, kjer v varnem okolju s terapevtom delaš na sebi. S časoma boš lahko pogledala, kakšne občutke si glede omenjenih zlorab potlačila vase in kaj lahko glede tega narediš. Če sem si prav zapomnila to sprašuješ tudi v drugem mejlu – -kako ravnati z vsemi temi občutki, ki ti privrejo na dan? Ni preprosto. Bistvo je, da o njih spregovoriš s terapevtko h kateri hodiš. Da boš počasi razbila napačna prepričanja, ki si jih o sebi zgradila tekom let od otroštva dalje. Najtežje je to, da je potrebno občutjem dovoliti, da pridejo na dan, kar pomeni, začutiti kaj je to zate pomenilo takrat. Do sedaj tega nisi mogla, ker tudi nisi imela ustrezne podpore. Super, da si šla na terapijo. S tem si ogromno naredila zase in tudi največ kar si lahko. Sedaj pa vklopi potrpežljivost do sebe, bodi nežna s seboj kot bi hotela biti do otroka, ki trpi, kajti ta otrok, ki je trpel zaradi zlorabe je še vedno v tebi. In bo prihajal na dan skozi občutke. Vendar je to dobro, čeprav boleče. Razlog, da si se zatekla v MH je ravno v tem, da si potlačila te občutke in občutke povezane s starši. Torej kaj lahko narediš? Ko zaznaš nek občutek in ne veš kaj bi z njim, spregovori o tem na terapiji. Terapevtka ti bo pomagala videti od kje izvira, s čim je povezan in ti bo tudi dala smernice kako z njim ravnati. Pomagajo pa različne stvari – nekaterim jok, drugim boksanje v povšter, predvsem pa vedenje, da je to že za teboj in da so to občutki iz preteklosti. S terapevtko bosta našli pot, ki ti bo pokazala kako naprej. Pojdi iz dneva v dan in vedi, da si najpomembnejši korak že naredila, ko si šla po pomoč.
Mogoče, če želiš dodatno zase narediti še kaj, lahko pokusiš z branjem določene literature npr. Strupeni starši, Čustveno izsiljevanje, Pogum za okrevanje. Vendar beri le, če čutiš, da lahko. Če dobiš odpor do knjige, prenehaj z branjem. Nikar se ne sili. Boš pa znotraj te literature zagotovo našla še kakšen odgovor na vprašanja, ki se ti porajajo.

Vse dobro ti želim na tvoji poti,

lep pozdrav,

Tatjana