Občutek diskiminiranosti
Uporabljam najmočnejšo verzijo SA. Delam v slišečem okolju, predvsem je delo vezano na neposredno delo z ljudmi in seveda pogovori po telefonu ipd.
Pojavlja se mi ogromno težav z sprejemanjem vsega skupaj in sem popolnoma obupana nad težavami, ki jih imam. Poslužila sem se že vseh možnih razlag sodelavcem, kje imam težavo, s čem se sovpadam vendar dlje kot do tega da me “razumejo” ne pridem. Prilagoditve da bolje slišim ok, vendar to ne pomeni da tudi bolje razumem.
Soočam se z degradacijo na delovnem mestu, predvidevam da je posledica moje slabše sposobnosti komunikacije, seveda pa tega delodajalec ne sme jasno povedati. Ocene mojega dela so ok, vendar se počutim zaprta v kletko brez možnosti da napredujem se premaknem, in poiščem drugo delovno mesto. Vsega tega enostavno ni. In sem enostavno na meji depresije, na meji pobega na bolniško, umika v samoto.
Spoštovana,
vaši občutki so povsem upravičeni in na mestu. Gre za pojav, ki mu rečemo audizem in pomeni ignoranco ali odsotnost vključitve gluhe/naglušne osebe, da bi enakopravno sodelovala v socialnih situacijah. Vsekakor pa je delodajalec dolžan zagotoviti enakopravnost na delovnem mestu. Za to obstajajo pristojne inštitucije kot je Urad za enake možnosti, na vašem delovnem mestu pa gre verjetno bolj za neosveščenost in neznanje ter prepričanje, da SA reši vse, kar ni res. Morda bi pri vas pripravili izobraževalni seminar, predstavili situacijo, in možnosti za rešitve.
Na vas je, da greste pogumno naprej ali pa da se vključite v kakšen debatni klepet z osebami, ki imajo podobne izkušnje. Takih primerov je kar precej, tudi jaz, čeprav delam v šoli za gluhe, se znajdem v podobni koži, ker nimam informacij niti ne vem, kaj klepetajo sodelavci, razen če jih ne opozorim itd. Najpomembneje je ohraniti zdravo pamet, medtem pa lahko po spletu raziskujete in sestavite članek na to temo, morda bi bila to priložnost za javno predavanje, ki bi bilo v prihodnje organizirano na to temo in naj vsi prisluhnejo težavam, s katerimi se soočajo osebe z okvaro sluha.
Če je še kakšna ideja ali vprašanje, pa le kar na plan:-)
Lepo vas pozdravljam
Sam sem, pred vsadkom, imel podobno situacijo. Aparat ti ojači, razumeš ne. Očitno je pri meni bil vzrok v polžu, in ojačitev ni pomagala.
Sam sem shajal, zgolj shajal, ker sem se adaptiral na svojo gluhost. In vsi, ki so slišali, so imeli že apriori prednost pred mano. Odrivanje, umikanje, stresi… Nonstop.
90% povedanega je nesmisel, balast, puhlica, važen je le del, in del v zvezi z delom je pomemben,
Ključna je nega duha, psihe. Meditacija, psihoterapija… S histerijo si človek le poslabša položaj. Ni na mestu.
Sicer pa.Zdaj, ko s PV spet slišim, sem večino časa brez aparata. Zgolj občasno, tu in tam, ga nosim (delo, obiski, uradne zadeve, in še kaka malankost).
Zame je gluhost blagoslov, božji dar, ki me varuje pred norostjo vsakdanjika. Ohraniti mir duha in duševno ravnotežje mi dosti pomeni.
Večina povedanega je nepomembna brozga. Vpitje na Titaniku mi je odveč.
Lp.
Najbolj je absurdno dejstvo, da naj se sprijaznim s položajem v službi kjer sem in naj bom srečna da imam službo. To, da pa si želim početi kaj drugega pa je zanemarljivo. Kljub izobrazbi in znanju. Naj poiščem zadvoljstvo drugje. In čaka me še 20 let službe. Želim zadovoljstvo tudi v službi, na področju ki me zanima. Meditacija in notranji mir in vse kar se povezuje s tem je super, vendar pa zame gluhost, v katero sem zdrsela ne pomeni blagoslova. Pogrešam zvoke, pogrešam glasbo, pogrešam družbo in čvek v njej, pogrešam smeh in sproščenost, spremljanje dogodkov okoli mene, pogrešam čričke na polju, pa škržate na drevesih (pa so mi šli tako zelo na živce), pogrešam bzz komarja, groza me je, da ne bom slišala svojih otrok. Pogrešam zvoke, ki se jih spomnim in jih ni več. In pogrešam možnost, da sem lahko aktiven član na sestanku brez tega da sem ves čas v strahu kdaj ga kiksnem.
Pozdravljen Mihau!
Ni gluhota blagoslov, ljudje, kot si ti so.
In teh je vedno manj, manj. Psihična stabilnost, brez obremenitve s standardom, vrvežem, drugimi ljudmi … je danes najvišja in najtežje pridobljena izobrazba…
In na tej poti izobraževanja ne gre brez “preprek” in če je gluhota ena izmed njih je res blagoslov.
Vse dobro.
Naomi
Kako lepe misli, hvala Naomi in Mihiu za osvetlitev z druge strani…
Ne glede na položaj in možnosti, obstajajo alternativne možnosti. Ena od teh je izdelava kariernega načrta pri kariernem coachu, ki te podpre pri raziskovanju možnosti in potencialov. Odpre ti oči in širino, poteze in korake pa sama narediš takoj, ko začutiš, da je to to. Mogoče je tvoja okvara sluha ta blagoslov in potencial za zagon naprej.
Toplo priporočam, da razmisliš o možnosti kariernega svetovanja pri usposobljenem coachu. Velikokrat je tudi brezplačno.
Več o tem tule: http://www.kariernicenter.si/cckonferenca/kaj-je-karierni-coaching.html
Vkolikor te zanima kaj več, z veseljem odgovorim, ker je to tudi moj poklic. Prav tako sem v stikih s kolegi coachi, ki opravljajo to delo.
Prijazen pozdrav:-)
Lep pozdrav,
verjetno ste prebrali ceno za izobraževanje za coacha. Izobraževanje obsega zelo veliko ur in predavatelji so večinoma izkušeni coachi, tudi iz tujine.
Vrednost ene ure se giblje od 30 do 120 eurov, odvisno od izkušenj in referenc, ki jih ima coach.
Za brezplačen coaching mi pošljite zasebno sporočilo ali pustite elektronski naslov, da vas usmerim k strokovnjakinji, ki vodi seznam coachov v Sloveniji in boste sami vzpostavili stike s coachom.
Lepo vas pozdravljam!
Danes sem 5x razložila po mailu enemu do bančnih strokovnjakov da me žal ne more poklicati, da ga jaz žal ne morem poklicati ker sem praktično gluha. Da ima sicer po telefonu zelo lep glas, vendar ga ne razumem, ne vem točno kaj želi od mene, vem pa da kliče iz banke. In da naj mi napiše mail. No ta mail se je potem vrtil okoli tega da naj pokličem. In tako iz dneva v dan.
Kot gluha oseba, četudi z primerno izobrazbo pa si v praksi lahko v sedanjem času menjavo službe le žvižgam. Ja vse je na meni, vendar se včasih res počutim na dnu ob vseh razlagah, tolmačenjih, temu da stvari ne morem opraviti hitreje, da se mi vse tako zelo vleče. Kot počasni posnetek. 5 mailov da uredim preprosto informacijo.
Pozdravljena,
mogoče v pomoč. Jaz za takšne stvari uporabljam klicni center za okvaro sluha pri Združenju tolmačev. Supr zadeva. http://kc.tolmaci.si/index.php/login
Ja, huda je. Meni je bilo, ko sem bil v enakem položaju, pomagala žena in otroci, v službi sem pa prosil kakega sodelavca. Moram priznat, da mi bi skoraj vsak pomagal, ker sem gradil na dobrih, kaj dobrih, odličnih odnosih s sodelavci. So mi napisali (odčitavanje z ustnic sem bil nula, ker nisem imel ustrezne vaje). Moral sem sicer kaj zamižat ali požret, ampak, če sem prosil za pomoč, mi je vsak pomagal. Skratka, v svojo mrežo sem vpletel okolico.
In ko gledam nazaj, zdaj ko slišim, vidim, da sem ravnal prav Če imaš možnost nekomu naredit dobro ali slabo, naredi raje dobro. Le tako je vsaj minimalno upanje, da bo svet kdaj boljši.
Druga maša pa bi bila, če mi osnovno obolenje (infekt, kemikalije…), ki je privedlo do gluhosti, ne bi malce okrnilo intelektualnih sposobnosti. Npr, spomina nisem imel več najboljšega, in ne predstavljate si, kakšen spomin imajo nekateri, fotografski. In pri mojem delu je bil zelo važen.
Čudežev, drugih, ni za pričakovati v kratkem. Polžev vsadek je čudež (povem iz prve roke). Na Regeneracijo in presaditev čutnic v notranjem ušesu bomo pa še dolgo čakali.
Sam od teh kariernih kovčev ne bi pričakoval čudeža. Tudi sami lahko analizirate sebe in svoje potenciale, in izdelate kako rešitev.
In treba je bit odločen ne pa cincamarinca.
lp
Seveda tudi jaz gradim na dobrih odnosih. Lahko tudi prosim da mi pomagajo in pokličejo, ni problema v tem. Gre se konec koncev za to, da želim kar se da urediti sama, saj sem čisto in.
Danes je tehnologija tako napredna da se stvari lahko zmenimo vse pisno, mar ne.
Zakaj bi potem morala prositi naokoli da mi prijatelji, tolmači, kdorkoli uredi tisto, kar lahko sama, samo če je odziv na drugi strani takšen, da če poveš in napišeš da si gluh, ti še vedno rečejo daj pokliči da se dogovoriva. To pa mi dvigne pritisk.