Prosim pomagajte mi, potrebujem kakšno besedo in predvsem nasvet.
Z izvenzakonskim partnerjem in tremi otroki smo se pred več leti preselili v tujino. Namen je bil, da rešimo nesoglasja v družini in začnemo na novo. Otroci so spremembo zelo dobro sprejeli, prav tako jaz. Partner in oče otrok pa nikakor in nikoli ni čeprav je vse skupaj bila njegova ideja…Po vseh teh letih smo se preselili vendar ne nazaj v Slo ker sva si s partnerjem (vsaj v tem) bila edina, da najmlajši (14), ne bi imel nikaršnih možnost nadaljevati šolanja v Slo. Otrok je končal v Slo prva dva razreda osnovne šole, vsa nadaljna leta se je šolal v tujini. Govori in razume slovenski jezik vendar se zatakne pri branju in pisanju. Na splošno pa je izobraževalni sistem v SLo popolnoma (100%) drugačen. Vem, da bi bile težave velike. Tako smo se preselili samo bliže Slo vendar kjer bi otrok lahko nadaljeval šolanje v njemu znanem šolskem sistemu in jeziku. Problem pa je naslednje: Partner je odsel v Slo na krajsi obisk in s seboj vzel otroka…Vse je bilo v najlepšem redu, otrok vesel, da po dolgem času vidi babice in dedke…Kar naenkrat v par dneh pa se je zgodba zasukala, partner mi pravi da se otrok noče vrniti k meni…NIti ni hotel več kontaktirati, ko sem ga končno dobila na telefon pa samo odsekano reče jaz že ne bom tam hodil v šolo…če mu še kaj rečem ali vprašam odloži. Preko interneta sem mu pošiljala pa nobenega odgovora…Vse skupaj me je tako prizadelo,da nisem več dovolj pametna kaj storiti. Ob vsem naj razložim še to, s partnerjem sva skupaj živela preko 20 let,od katerih bi (če bi bilo mogoče) mnogo katero izbrisala…Življenje mi ni prizanašalo z ničemer. Vprašanje zakaj nisem vsega končala že prej je meni v tem trenutku nepojasnjeno. Ne vem, nikoli nisem imela moči, zmeraj je bil prisoten strah …Varanje, izbruhi jeze in tudi nasilja, poniževanje, posmehovanje zaničevanje……..
V vseh teh letih ga nisem prevarala, nisem se vdajala ne alkoholu ne kakšnim drogam. Skrbela sem za družino po svojih najboljših močeh, pa nikoli ni bilo dobro in ne dovolj. Očitki so padali vse povprek in tudi pred otroci…O meni jim je imel toliko povedati, kakšna mati sem, ne kuham, ne pospravljam, skratka najslabša…Ampak otroci zrastejo in začnejo stvari gledati s svojimi očmi ter spoznajo resnico. Tudi najmlajši je večkrat rekel, v tem smislu…joj saj sploh ne ve kaj govori en dan tako drugi drugače…No skratka ne vem kaj storiti na koga se obrniti po nasvet in pomoč. Otroka in sebe je prijavil na naslovu svojih staršev, otrok ne hodi v šolo. Partner službe nima in kolikor ga poznam je tudi ne bo imel, sedaj pa so mu pri pregledu še ugotovili, da je bolan. ( česar mu kljub vsemu ne privoščim).Jaz sem tukaj trenutno se tudi brez zaposlitve vendar bi v kratkem lahko začela delati. Sedaj pa sem v totalnem šoku in ne vem kaj naj. Če grem v Slo,stanovanja nimam,služba me tudi ne bo čakala, poleg tega pa se otrok obnaša do mene kot da sem popolna tujka… Nazadnje ko sem uspela govoriti z njim sem ga vprasala če želi da pridem tja pa je rekel da njemu je vseeno. Na emaile mi po partnejevih besedah ne odgovarja ker se mu zdijo butasti (če otroka vprašam, kaj sem narobe storila oz če sem ga s čim prizadela in mu napišem da sem žalostna da se to dogaja in da me to boli…je to re butasto?) Partner se samo smeji in mi piše naj ju pustim na miru in naj ju več ne >gnjavim

Lepo pozdravljeni MISY!

Verjamem, da ste ostali brez besed in brez moči ob tem, kar se vam dogaja… Glede na to, da ste se že poskušali pogovoriti s partnerjem in tudi otrokom, pa onadva na to nista bila pripravljena, predlagam, da se lotite reševanja vaše težke situacije po uradni poti. Obiščite pristojno ustanovo, kot je v Sloveniji CSD, jih seznanite z vašim problemom ter prosite za usmeritve in pomoč pri sprožitvi postopka dodelitve otroka v skrb in vzgojo. V Sloveniji pa lahko prav tako kontaktirate CSD, ki je na območju, kjer se nahajata partner in sin. Povejte jim, da se vaš mladoletni sin po svoji volji nahaja pri svojem očetu in njegovih starših ter da po vaših informacijah ne obiskuje šole, zato prosite, če lahko preverijo situacijo, saj se oni z vami niso pripravljeni pogovarjati.

Ne sprašujte se za nazaj, zakaj ste vse, kar se je dogajalo, prenašali. Vedite, da niste edina. Tako pač je, da upamo do zadnjega, da se bo kaj spremenilo… Ponavadi moramo priti prav do dna, da se odločimo nekaj ukreniti. Poleg tega pa so povzročitelji nasilja zelo spretni v vzdraževanju stanja, ko je ženska nemočna, on pa ima moč.

Sin je trenutno pod močnim vplivom očeta. Morda se obnaša zavrnilno do vas, a v sebi mu ni vseeno za vas. Pustite mu čas, po možnosti ga obiščite, obremenjujte pa ga ne. Naj začuti, da se lahko svobodno, brez pritiskov, odloči pri katerem od staršev želi živeti. Lahko, da tudi malo izkorišča situacijo, v kateri se lahko izogiba šole… Pa tudi življenje na domačiji njegovega očeta, z babico in dedkom, ga morda bolj pritegne. S partnerjem se ne spuščajte v konflikte, a postavite mu jasne meje s tem, da se boste obrnili na pristojne institucije in pričeli urejati za dodelitev, stike in šolo. Če boste pri tem naleteli na težave, poiščite kakšno nevladno organizacijo, kot so v Sloveniji npr. SOS telefon ali Ženska svetovalnico in jih prosite za pomoč in podporo.

Srečno!

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Gospa Jana,
Hvala za vaš odgovor in vzpodbudne besede. Samo na kratko: v naslednjih dneh odpotujem v Slo, saj stvar ne vodi več nikamor. Seveda se bom najprej oglasila na CSD in jim razložila situacijo. Jaz vem da me ima otrok rad in da mu ni vseeno a moj partner (zagotovo bivši) igra svoje igre kot jih je zadnjih 20 let, A tokrat je resnično prestopil mejo tolerance. Vse skupaj se mi zdi tako bolano in neodgovorno in reči moram, da ko sem zadnje dni prebirala nesrečne zgodbe drugih žensk in deklet sem pravzaprav občutila pravo olajšanje. Verjetno razumete kaj hočem reči, ne to da je še več takih, ki trpijo ampak zato ker sem v teh zgodbah prav lahko našla sebe, stvari za katere sem mislila, da so se dogajale samo meni in nekatere zgodbe so tako primerljive z mojo…V teh 20ih letih sem velikokrat poskušala, ampak nikoli zmogla oditi in prekiniti to verigo trpljenja. Ne ne smilim se sama sebi in nisem uživala v tem kot mi je včasih dejal, da vse delam narobe ker uživam v tem če on vpije name….nisem. Sedaj samo iščem moč, da bom zmogla, in našla pravo pot, da mojemu otroku razjasnim kaj pomeni moja ljubezen do njega in da mu želim le dobro…

Še enkrat hvala

Se še javim….