Mama. Neozdravljivo bolna. Rak. Jasno je, da počasi ugaša…

Pa kličem včeraj njenega onkologa, ker že precej dni ne je, je zaprta, napihnjena, na koncu z močmi… On mi smejoč reče, da se moramo samo odločiti, kje bo gospa končala svojo pot.
Mu rečem, da hm, kako lahko oz. zakaj določa njeno smrt? Pa se smeji v telefon in nekaj govoriči, da mi od njega pričakujemo, da bo zamahnil s čarobno paličico in bo ona kar zdrava. Nisem nič od njega zahtevala, razen to, da jo hospitalizirajo, ker smo videli, da kakor koli bo, doma ji ne moremo pomagati. Če drugega ne, da jo na infuzijo priklopijo, da ne umre od lakote… No, tako sem jaz razmišljala in še vedno razmišljam tako.
On pa mi smejoč odvrne, da človek ima zaloge maščobnih celic za 3 mesece, gospa pa itak nima v načrtu živeti dlje, kot toliko, a ne… Kaaaaj?
Pa še ene par takih nizkotnih je bilo, da me je skoraj zadela kap. Zdravnik, ki je dolžan pomagati, pa če samo za dve uri in nima kaj določati in govoriti, da se ne splača nekomu dajati umetne hrane, ker bo itak umrl… Halo?
Pol pa v sekundi obrne ploščo in je čist prijazen in ja, naj jo pripeljemo. Sva jo z očetom peljala, ah, se nihče ni zmenil zanjo, po 3 urah sva bila na vrsti. Ok. Naj bo. Pa vse obljubi, da ji bo dal umetno hrano, da bo to in ono… Ko sva pete odmaknila, pa ni bilo nič od tega… Ne duha ne sluha o tem, kar je prej rekel, da bo. Katasrofa. Stvar zrela za prijavo a kaj ko se vsi ti dohtarji ščitijo med sabo kot medvedje.

Človek se lahko samo zgrozi kako nič je vredno človeško življenje. Nihče ne pričakuje nemogočega, normalno pa bi bilo, da se človeku nudi pomoč, oskrbo,,. do njegove zadnje sekunde. Žalostno res.

Moj odgovor ti ne bo všeč: eno je lajšanje trpljenja, drugo pa njegovo podaljševanje. Trpljenje se tvoji mami lajša s protibolečinskimi zdravili, podaljševalo pa se ga bo z umetno hrano in infuzijami. Morda zdravnik ni bil najbolj dipomatski, a jaz mu dam prav. Ali bi res rada, da tvoja mama umre med belimi haljami v bolnici ali bi rajši videla, da se od življenja poslovi med dragimi osebami v domačem in njej ljubem okolju?

Življenje neozdravljivo bolnega se ne rešuje za vsako ceno do smrti. Potrebna je hidracija in analgezija. Kakor je kruto slišati sorodnikom, je pač tako. Nepotrebno podaljševanje neizogibnega.

dejstvo je, da so bolnišnice in onkološki inštitut namenjene tistim, katerim lahko dejansko pomagajo, ne pa hiralnica za zadnje dostojne ure življenja.
vi je doma nočete gledat, v bolnici pa, roko na srce, ji pomagat kaj posebno tudi ne morejo.

obrnite se na hospic

http://www.drustvo-hospic.si/htm/hospic.htm

Verjetno je avtorico posta predvsem prizadel način in ton zdravnikovega odziva. Mene bi tudi ! Verjemite, da skoraj vsakogar. Če bi ji lepo, prijazno razložil razliko o lajšanju trpljena itd, itd, bi sigurno stvar drugače sprejela/dojela. Nekateri beli bogovi si res veliko privoščijo. Nekaj te njihove arogance sem tudi sama doživela. Poznam pa tudi par zdravnikov, ki so res vredni tega imena.

Sorodnici so rekli (njen sin 17 let takrat) je imel raka pri pljučih (maligno bulo), en čas je slabo kazalo, sedaj je zdrav, po kemoterapijah itd…, no v neki fazi je bilo slabo, zato sorodnica vpraša, kaj pa, če kemo ne pomaga…zdravnik ji je odgovoril ja pol boste pa pač mašo plačali!

pa s tem verjetno ni mislil, da ga bodo pokopali, ampak, da se lahko obrnejo še samo na boga in plačajo mašo za ozdravitev.
kruto, ampak dejansko tako je. zdravniki pač niso vsemogočni, ljudje pa od njih pričakujejo točno to.

No, kljub vsemu je zdravnik dolžan bolniku olajšati trpljenje vsaj s tem, da ni napihnjen in zaprt (temu se da čisto lepo pomagat), da ga hrani preko sonde,da mu zmanjša bolečine z analgetiki…
Mi smo imeli zelo podoben primer z očetom, ki ni imel nobenih bolečin, da ni bil zaprt in napihnjen smo poskrbeli, ampak zaradi možganskega tumorja ni več mogel požirat. In hvala bogu, zdravnikom je bilo jasno, da ga ne bodo pustili od lakote umret. Dali so mu tudi parenteralno hrano, da si je malo opomogel in potem hrano po sondi. Če bi ostal doma, bi umrl zaradi lakote.
Ali je kdo od vas to pripravljen gledat? Mi nismo mogli in zato smo ga peljali v bolišnico, kjer so zanj poskrbeli na najboljši možen način, družina je pa bila polega kolikor se je le dalo (absolutno vsak dan dopoldan in popoldan, tudi potem, ko se ni več zavedal).
To, da pa zdravnik popolnoma indiferento obravnava tvojega najbližjega, pa je neetično. Prav tako, da vidiš, kako nič ne naredijo, kar so obljubili in kar so dolžni naredit.
Me zanima, kaj bi rekli o tem, da naj umre tvoj najdražji na vsak način doma,dobesedno od lakote in bolečin in ti to zraven gledaš, pa ne moreš narediti nič, ali pa si zraven njega kolikor je le mogoče v bolnišnici, kjer mu pomagajo, da se res v miru poslovi od življenja.
Če tvoj najbljižji sam hoče ostati doma, to tudi jasno pove in zavrne bolnišnico-ok, to razumem. Če pa želi, da mu pomagajo, četudi z infuzijo in ostalimi zdravili, pa mislim, da ni dvoma.
lp
Efka1

No, za tisto, ki obtožuje, da mame doma nočemo gledati… Hm, glej, še prekleto radi bi, da bi bila doma in to, da je nočemo gledati je pač tvoja percepcija, ne moja, tako,da na take bolne izjave se požvižgam.
Se pa strinjam s tem postom. Tako je. Način, posmehljivost, nesramnost, pikrost, vse to me je prizadelo, ne pa dejstvo, da mama odhaja, da ji ne morejo pomagati,…

In ja, ne vem, zakaj potem pošiljajo domov izvid, ki ga je mama prejela v sredo, da je tako in tako, da pa če bo kar koli, mora nujno priti na onkologijo. Aja, a pol je to samo floskula brez slehernega pomena? Ta stavek nas je pravzašprav spodbudil, da smo sploh začeli razmišljati,da jo peljemo tja… In še nekaj. Dvakrat smo čakali dlje časa, in je ne peljali, pa so rekli, da zakaj pa prej niste prišli… Tako, da…

To sem še pozabila napisati, da ko sva z očetom mamo pripeljala, in me je zdravnik videl, se mi je ene 7 krat opravičil in rekel, da je imel že prej frke itd In me je vpršal, če je bil nesramen. In sem rekla, da ja, pa se je na dolgo opravičeval.
V redu, lahko je to tudi njegova taktika, in po moje tudi je. Ker itak govori eno, dela pa drugo.

pa s tem verjetno ni mislil, da ga bodo pokopali, ampak, da se lahko obrnejo še samo na boga in plačajo mašo za ozdravitev.
kruto, ampak dejansko tako je. zdravniki pač niso vsemogočni, ljudje pa od njih pričakujejo točno to.[/quote]

Ne, ne, je kar mislil, da če kemo ne bo pomagala se bo poslovil.

Avtorici je zdravnik lepo razložil, da bi od lakote umrla v treh mesecih, toliko pa gospa očitno ne bo živela, torej, NE, ne bo umrla zaradi lakote. Ljudje v zadnjem stadiju raka, ki ne morejo več jesti, NE UMIRAJO ZARADI LAKOTE. V čem je tudi poanta hranjenja na sondo, razen v podaljševanju agonije? Pustite že svojce dostojno in doma umreti, če pričakujete smrt v nekaj tednih – in lahko verjamete, enkrat ko človek ne more več jesti, ko je ves čas utrujen in samo še leži in prejema morfij, je smrt zelo blizu.

Težava je, ker nam je hudo gledati svojca, ki umira in ga zato damo raje v bolnico, kjer bodo “ustrezno poskrbeli zanj”. Ampak dejstvo je, da če je že doma opremljen s sredstvi proti bolečinam, ki mu lajšajo zadnje ure, je zadnje, kar bi si umirajoči človek želel, umiranje v bolnici s sondami, aparati in ne vem še čim na sebi, po možnosti brez svojih bližnjih, ki tudi ne visijo v bolnici 24 ur na dan. Seveda je to lažje za svojce, ampak ali je res tudi za umirajočega? Razmislite malo o tem.

Da je pa zdravnik malo hece pokal, takrat, ko tega ne bi smel in da je bil njegov način najbrž napačen, je pa res. Ampak to vseeno ne pomeni, da ni imel prav. Poleg tega se ti je tudi opravičil, praviš, in to naj bi zadoščalo. Tudi zdravniki imajo svoje slabe in dobre trenutke. Mogoče so malo prej ravno govorili o tem, da jim zmanjkuje postelj v sobah in da umirajoči spadajo domov in ne v bolnico, kjer zanje ničesar več ne morejo narediti.

pa s tem verjetno ni mislil, da ga bodo pokopali, ampak, da se lahko obrnejo še samo na boga in plačajo mašo za ozdravitev.
kruto, ampak dejansko tako je. zdravniki pač niso vsemogočni, ljudje pa od njih pričakujejo točno to.[/quote]

Ne, ne, je kar mislil, da če kemo ne bo pomagala se bo poslovil.[/quote]

Ja kaj pa naj bi? Saj je menda jasno, ne? V določenem trenutku je vse kar lahko storijo kemoterapija. In če ta ne bo pomagala, je pač jasno kaj bo potem. Smrt. Več kot to ne morejo narediti. Žal nimajo čarobne paličice.
Kruto, vem. Verjemi da vem, ker je moj sin zbolel pri petnajstih. Na vso srečo je sedaj v redu. Ampak takrat mi je bilo jasno, da vse kar lahko storijo zanj tudi delajo, če to ne bi pomagalo, je pač konec. Pa kakorkoli je to kruto in kakorkoli težko bi se s tem sprijaznila.
Mislim, da ji je zdravnik pač povedal kruto resnico.

Avtorici je zdravnik lepo razložil, da bi od lakote umrla v treh mesecih, toliko pa gospa očitno ne bo živela, torej, NE, ne bo umrla zaradi lakote. Ljudje v zadnjem stadiju raka, ki ne morejo več jesti, NE UMIRAJO ZARADI LAKOTE. V čem je tudi poanta hranjenja na sondo, razen v podaljševanju agonije? Pustite že svojce dostojno in doma umreti, če pričakujete smrt v nekaj tednih – in lahko verjamete, enkrat ko človek ne more več jesti, ko je ves čas utrujen in samo še leži in prejema morfij, je smrt zelo blizu.

Težava je, ker nam je hudo gledati svojca, ki umira in ga zato damo raje v bolnico, kjer bodo “ustrezno poskrbeli zanj”. Ampak dejstvo je, da če je že doma opremljen s sredstvi proti bolečinam, ki mu lajšajo zadnje ure, je zadnje, kar bi si umirajoči človek želel, umiranje v bolnici s sondami, aparati in ne vem še čim na sebi, po možnosti brez svojih bližnjih, ki tudi ne visijo v bolnici 24 ur na dan. Seveda je to lažje za svojce, ampak ali je res tudi za umirajočega? Razmislite malo o tem.[/quote]

Težava je v tem, ker ne veš, kako in kaj. Oni vedo in pozabljajo, da se s tem večina sorodnikov umirajočih srečuje prvič in verjemi, razen tega da bo draga bližnja oseba umrla, ti nič jasno, popolnoma nič. Kako to, da ne pride patronažna, kako to da niso dali nič protibolečinskega oz. koliko časa bo držal obliž, kako naj mu olajšamo dihanje, se sploh da …

Neverjetno je, da se večini v tem postu to ne zdi nič takšnega. A ste res tako otopeli in brez empatije do bližnjega? Dajte se postavit v kožo ženske, ki bo zdaj, zdaj izgubila mamo. Pa takšen odnos je pod vsakim nivojem. Delo zdravnika je pač več od podajanja diagnoze in svojega “velecenjenega”strokovnega mnenja. Ni samo zdravnik, ampak je pod belo haljo tudi človek in naj se tako tudi obnaša. Tudi v moji družini se je zgodilo nekaj podobnega. Dedek je umiral za pljučnim rakom. Ko je bil v zadnjem stadiju pred smrtjo, je oče poklical dežurnega zdravnika v ZD Domžale in ga prosil, če bi lahko prišel, da bi mu dal injekcijo proti bolečinam, saj tabletke morfija ni mogel pogoltniti. Zdravnikov odziv je bil, da je injekcije škoda, ker je itak tik pred smrtjo. Oprostite, prosim, ampak s takšnim zdravstvenim sistemom, ki ga prekleto drago plačujemo, se pač ne morem strinjati. Nekaterim zdravnikom ljudje pomenimo zgolj sredstvo do uspeha v njihovi karieri, obravnavajo pa nas slabše kot živali. In izgovor naj bo to, da je imel prav? Ker je zdravnik, mu to daje pravico, da se obnašao arogantno in vzvišeno?

Včasih lahko svojci obnašanje zdravnikov ali drugega medicinskega osebja doživljajo kot zvišeno ali arogantno, ko ni nujno, da to tudi je objektivno takšno.

Nenazadnje v bolnici delajo samo ljudje, ne bogovi v belem ( kot nekateri radi ponavljate), s svojo stresi, frustracijami in utrujenostjo, ki se ne morejo v vsakem trenutku ravno 100% kontrolirat v povsem izbornem bontonu. Glavno je, da delajo strokovno korektno.

Nismo navajeni, da nekdo z nasmehom ali tudi s humorjem nagovarja ljudi, katerih bližnji svojec se poslavlja s tega sveta. Ampak, a je res tako nujno, da je neka turobna resnobnost v tem trenutku zaukazana? Zakaj pa se ne bi s smehom in humorjem poslavljali? Umirajoči verjetno ne bi imeli nič proti. To so bolj predsodki svojcev.

ps. Enako so predsodki svojcev, da je treba pri evidentno umirajočem bolniku urgentno, hitro in intenzivno posegati s strani medicine in umetno podaljševat življenje. V ozadju je neobdelan osebni strah pred smrtjo in pred umirajočim svojcem. Ljudje ne znajo več sprejemati, da svojec mirno ob njih umira doma, na svoji postelji. Kar je bilo včasih običaj in kar je škoda, da ni več tako.

Zdravniku takoj eno na gobec,kaj si pa mislijo da so.

glavno je, da delajo strokovno korektno.
Sigurno ni to pravilno, da je aroganten, sploh pa da se smeje, ko razlaga svojcem , da ne more pomagati na smrt bolnemu sorodniku. Zdravnik ima lahko še tako slab dan, je utrujen in ne vem , kakšen še, AMPAK SMEJATI SE PA NE SME. To zame sigurno ni oseba, ki bi delala v zdravstvu in ima še stike z ljudmi, pa naj bo še tako strokoven in korekten.

Tudi sama imam bolno mamo (rak na pljučih) , pa so jo vedno lepo obravnavali in nam vse povedali, kar smo želeli vedeti v zvezi z njenim zdravjem. Sama jih moram lepo pohvaliti in to na onkološkem v Lj.

popolnoma se strinjam s tem odgovorom.

kar se pa zdravnikov tiče – tudi oni so le ljudje. in to taki, ki vsakodnevno gledajo smrti v obraz, kar ni najlažje. in oni so tisti, ki gledajo bolnike, ki jih pripeljejo v zadnjem stadiju v bolnico in jih tam pustijo umreti same. pod pretvezo, da sami (torej svojci) za njih ne morejo storiti več kot pa to lahko naredijo v bolnici. in odziv zdravnikov je tudi ta, ki si ga doživela ti, torej malce cinično žalosten. kot zadnji poziv, da vednarle razmislite, kaj je dobro za mamo, ne pa le za vas. tudi on je le človek in tudi on ima čustva in tudi on ima pravico povedati svoje mnenje, pa čeprav malce med vrsticami. tudi zdravniki morajo preživeti, včasih je celo edini način da ostanejo približno pri pameti (sploh onkolog in podobni) to, da postanejo sarkastični, cinični in zoprni. ampak samo do svojcev. do bolnikov pa ostajajo prijazni in spoštljivi.

mama bi izbrala za kraj odhoda svoj dom, ne pa bolnice.

Jaz pa te razumem. In tiste, ki te ne, nimajo empatije. Pri svojem delu prihajam v stik z zdravstvom in moj komentar je: no comment. Zelo zelo malo je osebja, ki ima pravi odnos do pacienta- tega jih namreč v šoli ne naučijo. Bi jih pa nujno morali.
Tudi, če ima gospa za umret to uro, ne sme tako govoriti. Ker dela škodo, ki ni potrebna in samo ustvarja nepotrebne travme.
Jaz ne bi čakala tri ure- sem se naučila,da je treba narediti štalo. In potem je pošlihtano ena dve. Pa kar obsojajte me. Vam pa nekaj povem: če poznaš tega, ki pozna unga, si v naši državici porihtan TAKOJ. In to je resnica, ki mi gre v nos, ker bi morali biti vsi enako obravnavani.
Žal mi je za tvojo mamo. paliative se v Sloveniji šele učimo.