Pozdravljeni
Ne vem kako bi vam opisala včerajšnji najhujši dan življenja z njim.Zmerljivke od zgodnjih ur,dopoldan popivanje, vrnitev domov, zopet zmerljivke in grožnje.Otroka sem odstranila na varno k mami, ko pa sem se vrnila zopet isto ,le da me je fizično napadel in hotel da odidem iz skupnega doma.Poklicala sem policijo, prišli so na razgovor, me odpeljali na postajo, da sem podala izjavo in mu izrekli ukrep približevanja.Ker mi je njegov prijatelj sporočil kje je, si nisem upala spati sama doma, zato sem odšla spati k mami.Bila sem začudena ker me je pozno zvečer klicala socialna delavka(kar so mi na policiji povedali) in mi je vlila nekaj moči in namenila tolažilne besede.Danes, na nedeljo me kličejo z policije da mi vročijo sklep o podaljšanju prebliževanja paretnerja, za katerega spoloh ne vem kje je.Pakiram že ves dan in tolažim otroka.Momentalno se bom naselila pri mami, kjer pa seveda ne moreva ostati zaradi prostorske stiske.Že pred dvema letoma sem podala prošnjo za občinsko stanovanje, ker sem želela končati z tem nasiljem,pa še nič ni.Jutri moram na CSD.Ne vem kaj naj.Kaj me čaka?Kam se naj obrnem?
Oproščam se za zmedeno pisanje,ne zmorem več.Ne zmorem misliti,ne funkcioniram , počutim se kot kriminalec.Nikoli si nisem mislila, da bom pristala tako na dnu.Želela sem oditi, se normalno pogovoriti, zdaj pa zapuščam kot tat vse, kar sem zadnjih deset let gradila.Pa sploh ne vem, če bom imela mir, če bom zmogla, kaj me čaka.Otrok mi vliva upanje, verjame vame, mene je pa tako strah.

Pozdravljena
V hudi stiski ste, ampak naredila ste prve odločne korake zoper nasilje in nasilneža. Zmogla ste poklicati policijo, zmogla ste dati prijavo, zmogla ste poskrbeti za otroka, zmogla ste spakirati, zmogla ste oditi… Koliko stvari ste naredila v zelo, zelo kratkem času. Nasilje pa ste doživljala vrsto let.
Občutke, ki jih v tem trenutku doživljate, ste najbolje že sama opisala. Verjamem vam, da ne zmorete ne misliti, ne funkcionirati. A korak, da ste se umaknila iz okolja v katerem vas je bilo strah, kjer ste vsak dan pričakovala manjše in večje izbruhe nasilja, ponižanja vseh vrst, je velik. V drugem okolju boste lažje razmišljala in načrtovala kako naprej. Ali je to okolje v redu, boste ugotovila sama. Če vam ne bo ustrezalo, je ena od možnosti tudi, da se za določen čas umaknete v varno hišo, kjer boste imela prostor zase in za otroka in strokovno pomoč svetovalk, da boste lažje urejala zadeve, ki jih želite izpeljati. Telefonske številke varnih hiš dobite na vašem CSD, poiščete pa jih tudi na internetu in potem ne odlašajte, pokličite.
Imate moč, da svoje življenje spremenite. Mogoče se v tem trenutku ne vidite tako, a vaše dejanja kažejo na to. Ne bojte si poiskati in sprejeti pomoč prijateljev, sodelavcev, sorodnikov in ustanov.
Srečno
Milena
strokovna delavka v VHG

Spoštovana, če še ne veste kako naprej, vam predlagam, pokličite številko varne hiše in že po telefonu boste prijela celo goro čudovitih besed, ki vas bodo porinile v novo življenje tako kot so mene.
V varni hiši sem tri mesece in v naslednjem tednu odhajam v svoje stanovanje skupaj z otrokom zato želim in upam, da boste zmogla in poklicala tudi vi, ker samo me smo tiste, ki nasilju lahko rečemo stop in odkorakamo v življenje v katerem bomo našle samo sebe.

Lep pozdrav

Ivanka