Ne vem več naprej. Niti ne vem kako naj začnem. Jaz imam občutek,da me nihče ne mara,oz.da nimam pravice biti ljubljena. Imam občutek ničvrednosti. Da nimam pravice niti pričakovati kakšne ljubezni od nekoga. Po moje to izhaja še iz mojega otroštva,starša sta imela katastrofalne odnose,vedno sem bila priša nekih scen in prepirov. V vrtcu sem bila bolj sama zase,prav tako v osnovni šoli. Zdaj,pri tridesetih sem ločena in imam dva otroka. Sploh ne vem,kako funkcionira nek normalen odnos med moškim in žensko. Ko sem v zvezi nikoli ne upam pričakovati,vedno samo dajem in dajem….počutim se pa kot da nimam pravice,da bi me partner imel rad…
Mislim,da si vsak odnos pokvarim na ta način,nikoli ne upam nič rečti ali prositi,vedno samo čakam,da mi bo kdo kaj ponudil,me kam povabil,če se pa to ne zgodi,potem sem še bolj potrta. In če pridem v kakšno družbo sem čisto neopazna,ker sem tolko nesamozavestna,da skoraj nič ne povem,potem pa vsi mislijo,da sem neka polna same sebe koza.Imam občutek,da nekam rinem,kjer nisem zaželena. Zdaj sem spoznala prijetnega moškega,ampak spet delam enako,ne upam ga pokliccati,ker mu nočem težiti,rada bi šla nekam z njim,ampak mu sploh ne upam omenit,ker mu nočem težit….
Res ne vem,kako se naj spremenim,vse kaj delam je narobe….res sem že potrta in opažam,da nimam niti neke družbe,prijateljev…..ker se vsepovsod počutim najmanj vredna in da si ne zaslužim biti nekje z nekom in da me nihče ne mara. Vem tudi,da sem slab vzor svojima otrokoma,ker sem takšna kot sem…rada bi se spremenila,pa ne vem kako. Sem dobrosrčna in prijazna,vsakemu bi izpolnila željo,dala vse kaj sem zmožna,samo zase ne vem poskrbeti. In to me ubija.

Pozdravljena Josie!

Lepo ste opisali svoje počutje in svoj odnos do sebe. Prepričana sem, da se bo v Vašem opisu našel še kdo, saj ima veliko ljudi težave s svojo samopodobo. Zanimivo je, kako znamo ljudje odgovarjati na potrebe drugih, jim pomagati, jih podpirati…do sebe pa imamo odnos, ki ga ne bi privoščili nikomur drugemu. Pravite namreč, da imate občutek da vas nihče ne mara in da si pravzaprav ne zaslužite ljubezni in naklonjenosti. Mogoče v svoji glavi celo veste, da temu ni tako, pa vendar so čustva drug svet in počutje pravi drugače…

Veseli me, da si želite spremembe. Kje začeti? Recimo na koncu- pravite namreč, da bi vsakomur izpolnili željo, samo zase ne veste poskrbeti. Pa bo treba začeti skrbeti zase in v prvi vrsti zase. Vendar vem, da je to lažje reči kot narediti. Ne pravim, da bo lahko. Ko trideset let počnemo stvari na nek način, je težko začeti delati jih drugače, na novo…Svetujem pomoč dobrega strokovnjaka psihoterapevta. Pobrskajte malo po forumu, ker je že bil objavljen seznam psihoterapevtov. Lahko pa se obrnete tudi na naše društvo in pomagali vam bomo poiskati za vas najbližjo in najprimernejšo obliko pomoči. Včasih so v podporo tudi skupine za samopomoč in podporo.

Vsekakor se splača delati na sebi in zase in verjamem, da je edina pot iz tega to, da se soočimo s situacijo kakršna je in začnemo iskati načine in poti za spremembe.

Vse dobro želim vam in vašima otrokoma,

Bernarda

Lep pozdrav

Res je, kot sama ugotavljaš, so tvoje težave le odsev katastrofalnega odnosa tvojih staršev.
Od njih si se naučila tega, kakšno je življenje in to postaja del tvoje realnosti.
Na nek način se ubadaš z njihovimi problemi in tvoja življenjska naloga je, da se naučiš s tem živeti in narediti, kar je v tvoji moči.

Mogoče ti lahko pomaga ta tema, kjer je opisan podoben primer : Ničvrednost

Robi.