živjo!

bom kar opisala svoj problem: stara sem 17 let in sem pri sebi začela opažati vse znake anoreksije.
pred začetkom hujšanja (pred pol leta), sem pri 160cm imela 50kg, vendar sem zaradi opazk družine in prijateljic tudi sama začela opažati, da s svojo postavo nisem zadovoljna.

med procesom hujšanja sem bila večkrat pri svoji zdravnici (tja me je zvlekla mami), a vseeno sem še kar nadaljevala z izgubo teže. Danes je moji mami prekipelo in sem morala stopiti na tehtnico, ki je pokazala le 37kg. Sedaj se tudi sama želim zrediti, a opažam da sem že globoko v krempljih anoreksije, saj imam za vsako “nedovoljeno” hrano zelo slabo vest.

Sicer že od začetka hujšanja pojem vsak dan 5 obrokov, sedaj pa se že kak mesec trudim da bi ti obroki bili čimbolj bogati z OH. S sošolkami gremo velikokrat na sladoled, pico, lazanjo…, in vedno vse pojem, a me potem GROZNO muči slaba vest in si v glavi preračunavam kalorije, čeprav vem, da se od tega nebom kar zredila:/

Opažam tudi druge znake anoreksije, saj prav hočem, da drugi pojejo več od mene. Imam neko čudno mejo, da morajo čisto vsi za mizo pojesti več kot jaz in to mi gre zelo na živce. Poleg tega se vse moje razmišljanje vrti okoli hrane, jedilnikov in hujšanja.

Danes mi je mami zagrozila, da me bo peljala v bolnico in bom šla na infuzijo za cel avgust, saj noče, da bi zamudila kaj časa v šoli. Poskusila jo bom prepričati, naj mi da vsaj 2-3 tedne časa in spremlja mojo težo, da bo videla, da res narašča, saj sem se odločila, da bom dokončno nehala s hujšanjem.

Prosim vas za kakšen nasvet, kako naj odvrnem misli od hrane, se uprem slabi vesti itd. Tudi kakšne izkušnje bi bila zelo vesela, saj sem sedaj čisto na tleh, ker res nočem, da se mi ves preostanek počitnic, za katerega imam že miljon lepih načrtov, uniči zaradi moje neumnosti.

Hvala že vnaprej za odgovore, se še kaj oglasim:)

Lp

Pozdravljena,

sama si dobro opisala posledice, ki jih anoreksija prinaša – in niso lahke, za nikogar, še najmanj zate. Vedi, da tu ne moremo govoriti o neumnosti, ker gre za bolezen. Tudi ni smiselno, da se obtožuješ, ker dejansko si nisi želela, da bi zbolela, želela si se le bolje počutiti in si šla v iskanju rešitve za boljše počutje in boljše zadovoljstvo s telesom predaleč, brez da bi to lahko opazila.

Torej vedi, da tvoja teža je res nizka, da ne bi bilo napačno, da greš v bolnišnico in jo pridobiš nazaj. Vendar pa tvoja volja nekaj šteje in bi lahko poskusila skleniti z mami dogovor, vendar se ga boš potem morala držati.
Torej lahko ji rečeš, da skupaj poiščeta pomoč – v okviru svetovanja kamor bi redno hodila-1x tedensko in sodelovala s terapevtom. Vendar iskreno ne vem, če te bo kdo sprejel s tako nizko težo, ker imajo neko spodnjo mejo, ki je določena, da sploh sprejmejo osebo v terapijo zgolj na pogovor. Še vedno menim, da ni slabo, če greš v bolnišnico – mogoče na KOMZ v Ljubljano, kjer imajo dober program pomoči. Lahko poskusiš, če te kdo vzame – na MUZI, Ženski svetovalnici, ali pobrskaš v temi pomoč v različnih krajih in najdeš primerno pomoč zase.
Glavni pogoj, ki bi moral biti, da ne bi šla v bolnišnico pa je, da ne bi izgubila več na telesni teži niti grama in se začela rediti.
Misli, ki jih imaš glede pridobivanja teže so resnično povezane z boleznijo in so del tega-zato imaš tudi popačeno sliko sebe in se ti pojavi strah ob misli, da bi se zredila. To se ti bo dogajalo skozi ves čas terapije, ker boš potrebovala čas, da ugotoviš kaj je tisto, s čimer nisi bila zadovoljna in si začela hujšati in še bolj kako se okrepiti, da te ne bo več bolelo kaj drugi rečejo in boš verjela in zaupala vase. Zato je terapija nujno potrebna. Odkrito rečeno se strinjam s tvojo mami. Vendar lahko pokusiš s tem in boš videla kako bo odreagirala. Vendar če ti teža pade le za gram, se dogovor takoj prekine, ker to pomeni, da ga ne upoštevaš. Lahko ga naredita tudi pisno, da ima mami črno na belem. In dejansko mislim, da je to edini način s katerim jo lahko skušaš prepričati, da ne greš v bolnišnico.
Ni enega nasveta kaj naredi, da se upreš mislim, ki te preplavijo – ugotoviti boš morala skozi terapijo kako okrepiti sebe in zaupanje vase in to bo potem odgovor na vse ostalo. Vedi pa, da bo trajalo in da je pridobivanje teže le prvi korak – okrevanje je cel proces, ki traja-več o tem si tudi lahko prebereš med temami, ki so na tem forumu.
Prvi korak si že naredila. Potrebno je ogromno poguma, da si priznaš, da imaš problem in ti si to naredila. Si pogumna, čeprav je težko, iščeš možnosti kaj bi lahko naredila zase. Da si priznaš to kar si si priznala ti, je najtežji del. Čeprav se ti mogoče zdi, da je sedaj vsega konec, boš lahko dejansko začela živeti.

Želim ti vse dobro,

Tatjana Romih

najlepša hvala za odgovor:)

moram se pohvaliti da sem ravnokar pojedla 2 zvrhana krožnika špagetov ter da sem včeraj za kosilo pojedla 2 porciji pire krompirja in špinače, večerjala fishburger v mcdonaldsu ter nato še 2 kepici sladoleda:)) kar velik uspeh zame.

mami mi sicer ni uspelo prepričati, tako da imam jutri obisk pri zdravniku, ki se ga odkrito povedano zelo bojim,saj sem bila v preteklem času že večkrat tam, sedaj pa mi je teža še padla in sedaj ne vem, če ga bom lahko prepričala, da bi mi sploh zaupal.

sedaj pa se odpravljam v knjižnico, kjer si bom sposodila kakšno knjigo o anoreksiji, saj sem na forumih prebrala, da veliko pripomorejo k večanju samopodobe.

upam, da se mi bo uspelo rešiti brez obiska bolnišnice, saj se tega na smrt bojim

zelo me skrbi tudi da že pol leta nimam menstruacije in upam, da jo čimprej dobim:/

Lp,anonimna

Kar dobra knjiga za področje anoreksije in delo na sebi je Lačni razumevanja – vem, da jo imajo tudi v knjižnicah. Notri imaš tudi vaje, ti jo prirporočam zadelo na sebi-za začetek. Vsekakor pa strokovna pomoč bo potrebna, da boš lahko naredila korak v smeri okrevanja. Dokler ti teža pada se ne boš mogla pogajati, tega se zavedaj. Je pa dobro, da se trudiš in iščeš poti, kako bi prišla ven iz te anoreksije. Zdravnik ti pri tem lahko pomaga – vzemi ga kot podpornika in ne nasprotnika.

lp

Tatjana