Že nekaj časa me muči par stvari, ki si jih ne znam razložiti.

Že od malega me je strah teme in temnih prostorov. Če kdo nenadoma ugasne luč, jaz kar odrevenim in začnem hitreje dihati (kot neke vrste panični napad). Ampak s tem se se približno sprijaznila in včasih (res samo včasih) prav namerno ugasnem luč in sem sama v temnem prostoru in sem tam tako dolgo, da mi uspe se pomiriti.

Kar pa me bega, so moji strahovi. Ki so povsem nerealni.
Naj povem, da sem pri 14. letu že doživela depresijo (sicer nikoli nisem šla k zdravniku zaradi tega, a ko sem kasneje brala simptome depresije, sem se prepoznala – pogosto jokanje, brezvoljnost, veliko sem spala, sama sebi sem se zdela najgrša oseba, izugibala sem se stikov z drugimi ljudmi, higiena je pešala). Spomnim se, da sem takrat velikokrat ponoči prebedela, ker me je bilo strah zaspat.
Stikov z ljudmi sem se izogibala še tudi kasneje (v študentskih letih). Takrat mi je zdravnica predpisala Asentro, a tablet nikoli nisem pojedla. Spravila sem se k sebi in živela normalno, družabno življenje.

Zadnje čase pa ugotavljam, da sem spet jokava (včasih bruhnem v jok brez pravega razloga). Spet pa so se pojavili strahovi. V moji okolici je veliko ljudi (tudi kolegic in kolegov), ki jim je bila diagnosticirana shizofrenija.

Ugotavljam, da me je strah bolezni, prividov. In ta strah postaja prav nadležen.

Ne vem več, a sem res sama kriva za te strahove (strah rodi strah in če se mu pustim me povsem prevlada) ali je to simptom (pokazatelj) česa drugega (bolezni).

Rada bi si prišla na jasno. Nočem biti ujetnica lastnih strahov, nočem pa tudi omaleževati morebitnih simptomov bolezni.

Naj povem, da nimam prividov, prisluhov ali česa podobnega. Imam pa te preklete strahove, ki mi ne pustijo normalno živeti.

Kako naj se spopadem s tem in zaživim normalno živkjenje?

Ja, česar sem se bala, me je obvladovalo, zato sem strahove premagala, ko sem pogledala v vzroke zanje, tako svoj strah razumela in nato ni tećko dobiti moč, da se soočiš z njimi…večkrat, ko boš to uspela, manj bo strahu…in nekega dne boš pozabila, kaj je sploh bilo…

Pozdravljeni !

Rekla bi, da še zdaleč nimate shizofrenije, imate pa precej tesnobnih občutkov ali anksioznosti. Naj vam povem, kar sem prebrala v eni izmed knjig od Viktorja E. Frankla, namreč, da ljudje, ki se bojijo, da bodo postali psihotični, shizofreni, da se jim bo zmešalo…to nikoli ne postanejo. Gre namreč za anksioznost, za strahove, ki pa se ne bodo uresničili. Zagotovo ne! Res pa je, da- kljub temu, da vam lahko zagotovim, da ne boste izgubili nadzora, razuma …zelo trpite zaradi nenehne nesproščenosti, strahov in vprašanj o tem kaj vam bo prinesel jutrijšnji dan. Zato vam svetujem, da poiščete pomoč strokovnjaka in začnete delati na reševanju problema. Andidepresivi so lahko v pomoč, sploh v prvi fazi, kasneje pa je za anksiozno-depresivne motnje zelo priporočljiva psihoterapija.
Veliko o tovrstnih težavah lahko najdete na forumu društva DAM-
http://www.nebojse.si/Forum/

Priporočam tudi vključitev v kakšno podporno skupino-skupino za samopomoč.

Veliko uspehov pri reševanju vaših težav in mnogo sproščenih trenutkov,

Bernarda