kako pripraviti 3,5-letnika na plombiranje zob
Evo, spet rabim vaš nasvet.
Imam 3,5 letnika, s katerim sem bila prejšnji teden pri zobozdravnici. Je zelo prijazna, sin se je ne boji, se je lepo vsedel na stol, odprl usta in ji pokazal zobe. Rabi pa 4 zvezdice. Smo ga malo hecale, da bo dobil zvezdico, če bo še malo držal odprta usta, pa da ga bo požgečkala po zobku s čebelico ipd. . Ampak je kar vstal s stola in rekel: “Pa kaj še!”, še prej pa ji povedal, da so slinčki samo za dojenčke. Pa sva vadila že doma, sicer sem mu rekla, da greva samo pogledat, kako je tam. Tudi smo bili zmenjeni z zobozdravnico, da pridemo samo za 5 minut pogledat, da se privadi. Sedaj smo dogovorjeni, da ga malo pripravim in nato pokličem, da prideva. Jaz pa ne vem, kako naj to naredim? Prosim za kakšen dober, preverjen recept. Sin je kar se podobnih reči tiče npr. odvzem krvi zelo boječ in v laboratoriju imamo vedno show z njim. Nočem, da zasovraži zobozdravnico, je pa nujno, da mu zobke popravi.
ojej, ojej – to bi rada slišala. Imamo 3 letnika, ni hodil veliko k zdravniku, samo obvezno, pa parkrat zaradi prehlada. Zadnjič, ko smo bili pri zdravniku, sploh ni hotel odpreti ust ali kakorkoli sodelovati – pa do prej ni bilo problemov.(sem slišala od zdravnice: Ja koliko smo pa stari? Pa jaz: (se ne spomnim več točno- cca 2,5. Ona: joj, zdaj bi pa že moral sodelovati, kako smo razvajeni!!!!!!V meni pa en kup mešanih občutkov:Mi je blo nerodno, sem bila jezna nanjo, kako si dovoli, obupana, ker nas je hotla kar ven poslat na način: no, ne moremo zdaj tukaj pregovarjati cel dan , ali odpreš ustka alii pa ga pripeljite jutri – groza. Po tem nismo šli hvalabogu več k zdravniku. Sem pa trdno odločena, da bom takoj povedala, da naš malček pač zahteva svoj čas, da se privadi, ker potem tudi lepo sodeluje.
Zdaj smo dobili obvestilo-vabilo, za pregled zobkov. Me je kar groza. Imamo ga že čez 3 tedne, pa mu že zdaj govorim, pri vsakem umivanju, kako bomo šli pokazat zobke k zobozdravniku , ker ima tako lepe (ima jih res), samo na dvojkici se nekaj nabira??, on pa: Ne ne bomo, ne bom pokazal. Me je kar groza. Vmes je šel oči k zobozdravniku in sva šla midva tudi zraven, da je malček videl, kako to gre, kaj dela zobozdravnik, in kako priden je oči, ko drži usta odprta.
Res ne vem, kako bomo to izpeljali. Jaz se pripravljam na grozo in na oštevanje (mene).
S temi pripravami je vse v redu, vsaj prej je bilo: zdravnica ti bo pogledala usta, pa ušeska, pa srček poslušala ( in vse to naredim jaz njemu-s pripomočki kuhinjskimi, pa potem on meni), vse lepo, vse zmenjeno – ko smo bili pa tam, pa nič sledu o kakšnem sodelovanju. Kaj bo šele zdaj, ko mi že zdaj reče, da ne bo pokazal???!!!!No, bomo videli.
Ups, sem pa naložila, pa še nič uporabnega.
LP
Sinu redno umivam zobe oz. jih sedaj že skupaj. Imel je zelo lepe, bele zobke in razen teh 4, ima ostale zdrave in bele. Bilo pa je eno hudo obdobje, ko je bil zelo zelo bolan, splošna odpornost na 0, shujšal za 3 kg. Takrat je prišlo tudi do tega kariesa. Zobozdravnica je to takoj razumela.
Glej, Nataša, tega vprašanja nisem napisala, da bi mi brale levite, ampak rabim konkreten nasvet. Če ga nimaš, se pač ne oglasi. Pa brez zamere.
Hm, mojemu možu sočistili zobe od vsega začetka, ko so izraščali stalni, mu je mama kar naprej svetila s ščetko za petami. Še danes je dobesedno bolan na to, imaščetko v službi v predalu (kar meni niti na misle ne pride), pa ima v ustih živ obup, pri 32 ima samo še pol svojih zob. Veš, čiščenje je samo en procent ali pa promil pri vsej stvari. Vse ostalo je genetska zasnova in prirojena kakovost zob. Zelo zelo malo lahko narediš in spremeniš sam. Zagotovo, če boš zobe stalno kopal v sladkem soku, jim to ne bo koristilo ali žvečil sladkarije sto na uro, ne da bi zobe vsaj spral.
Jaz svoje čistim zjutraj in zvečer, redko po obroku (če je kaj takega, da se mi zatakne v modrostne že še), imela sem v najstniških letih mesece, ko se mi jih ni dalo umivati (!), pa kraljujeta v mojih ustih dve plombi. Zato nikar ne sodi!
Kako ga boš pripravila, da bo rekel AAAAAAA, ne vem. Mogoče mu obljubiš za potem nekaj, kar si res želi, čeprav nisem pristaš podkupovanja. Zdravnici pa mirno povej, da otrok ni računalniški program in da tega, kar se dogaja ne razume, in da naj svojo slabo voljo strese na koga drugega. Moja (ki je sicer otroška zobarca) prakticira, da otrokom da vse instrumente v roke, pokaže svedre, skupaj vrtajo po eni maketi čeljusti in v 6 letih, kar hodim k njej, se še ni zgodilo, da ji kdo ne bi odprl ust. Tudi če malo boli se skupaj pokregata na “grdi sveder” in nekako mine. Otroko pa za nagrado podari kako injekcijo ali kaj zanimivega iz svoje stroke (ordinacije). Ko pridejo ven, so ponosni na zvezdico in “trofejo”. Ampak za to mora zdravnica sodelovat. Dvomim, da bo tvoja za to:((((
Zdravo!
Delam kot šolski zobozdravnik in se skoraj dnevno srečujem tudi s predšolsko populacijo. Največja smola, ki lahko mene in moje paciente doleti, da se oni prvič srečajo z zobozdravnikom takrat ko že boli. Upam, da v tvojem primeru ne gre za to.
Če pa imamo srečo in s starši zmigate k nam takrat ko še ne boli, pa so možnosti BISTVENO boljše. Praviloma se ob prvem snidenju le pogovarjamo (mlajši je pacient, bolj je to pravilo obvezno). Najprej se mora otrok seznaniti z osebami ki jih v tem prostoru srečuje. Druga točka je na dolgo in na široko razlaga vsega kar ga na stolu obkroža. Tudi jaz kot odrasel človek nimam najbolj dobrega občutka če me obdajajo ljudje in naprave o katerih nimam pojma.
Zdaj pa o tem, kako pripraviti otroka do sodelovanja!?
Enostavnega recepta kajpak ni – vsi ljudje smo si različni.
Otroci zavzamejo o stvareh o katerih nimajo pojma mimogrede negativno stališče. Zato je dobro, da otroku razložimo čim bolj natančno, kaj se pri zobozdravniku dogaja. Za to obstajajo knjigice (otroške), ki jih lahko doma lepo prebereta. Sam si praviloma vzamem kar precej časa za uvajanje in otroku poskusim čim več stvari razložiti (strah pred neznanim je eden hujših strahov).
Dejstvo je tudi da otroci bolj kot bi si mi včasih želeli, čutijo naša občutja in če se starš zobozdravnika boji otrok to lahko čuti – da ne govorimo o tem, da mogoče kdaj kakšen starš celo pred otrokom izusti: “Joooj jaz pa se zobozdravnika tak’ bojim”. Ja, če se pa foter tak boji, pol pa je to ziher nekaj groznega. Ali pa ona: “Ja, ti kar jej sladkarije, pa boš meu lukne, pol boš pa moral k zobozdravniku, pa boš vido kak bo bolelo.” (prisežem, ampak to sem slišal na lastna ušesa!). Propaganda dela čuda tako v negativnem, kot pozitivnem smislu. Torej otrok ne sme niti čutiti, kaj šele slišati, da se pri zobozdravniku lahko sploh kaj groznega zgodi.
S strani zobozdravnika pa je zelo pomembno postopno uvajanje – sam praviloma ob prvem obisku klepetam in morda pregledam zobke, nato (če je seveda mogoče) pričnem z manj zoprnimi in nebolečimi posegi. Čudeže pa dela predal oz. škatla, iz katere si po uspešnem obisku lahko malček izbere kako igračko (Kinder figurice rulajo!), žig, pobarvanko.
Jaooo, kako sem naložil!
Pa bi še gotovo bilo kaj povedati, ampak se sedaj ne spomnim. Skratka zadeva je vse prej kot preprosta.
Skrbna, mi mogoče lahko zaupaš podatke o zobozdravnici oziroma Lazso svoje podatke, če sta mogoče iz Ljubljane. Iščem zobozdravnika z veliko potrpljenja za svojega triletnika, ki zaradi zelo slabe izkušnje z zdravnikom pred približno enim letom, tuli, če samo vidi belo haljo.
Če nočeta delati reklame, mi lahko pišeta tudi na mail.
Hvala, zmaja
Osnovno je dober stik med zobozdravnico/kom ter otrokom. Žal je tako, da mora biti zobozdravnik tudi dober animator. Ali si prepričana, da vam izbrani zobozdravnik ustreza?
Poleg tega pa tvoj notranji strah avtomatično čusti tudi otrok. Če je teba strah zobozdravnikov, ta strah avtomatično prenašaš na otroka.
Par predlogov:
1.) zamenjaj zobozdravnika
2.) naj gre z otrokom nekdo, ki ga ni strah
3.) otroka sama zainteresiraj za obisk in plombico. Za vsako plombico – nagrada.
Po vsakem pregledu moraš tudi ti pokazati navdušenje nad otrokom ter ga pohvaliti in mu vzbuditi željo za naslednji obisk.
Ma sploh ni problem v zobozdravnici ali v mojem strahu do zobozdravnika. Zobozdravnica je zelo zelo prijazna, prav tako sestra in so se zadnjič skupaj hecali, se ju sploh ne boji.Hvala bogu, da sem ju našla (ordinacija je izven našega “matičnega” ZD). Tudi mu je razkazala vse pripomočke.
Naš pobček je zelo živahen in ne zdrži na miru, poleg tega pa je takoj hudič, ko ga kaj zaboli – ima zelo nizek bolečinski prag. Sva se pa sinoči pri umivanju zob pogovarjala, kako se naredi plombica, da mora zobozdravnica najprej malo s čebelico požkečkati zobek, da prežene zobnega škrata, potem pa iz posebnega plastelina naredi zvezdico in mu jo nalepi na zob. Je rekel, da prav, da greva lahko že jutri, ampak, da on bi raje svetlo modro zvezdico. Sem mu razložila, da delajo samo bele, mu pokazala eno svojo, pa še eno staro, ki jo imam in je siva, pa se je odločil, da so bele vseeno lepše.
Hvala za idejo o knjigicah na to temo. Šibam takoj danes v knjižnico.
Lep pozdrav in hvala za vaš trud. Bom poročala, kako se je izšlo.
Živjo,
ja hvala bogu, da je še kdo na tem svetu tak:)))
Pri nas je pa takole: imamo skoraj štiriletnika(manjkata mu še dva meseca),
imamo 7!!!! zvezdic! To je prava nočna mora, kar se tiče vrtanja.
Svetujem ti lahko, da ga nikoli ne pusti sedeti samega na stolu, naj sedi pri tebi v naročju.Tako boš lahko obvarovala tudi zdravnico, da ga pri vrtanju ne poškoduje. In tema pogovarjanja je vedno nekje tam daleč stran in mislimo na lepe stvari.
Drugače pa imamo tudi mi kljub rednemu umivanju in čiščenju zobk, le- te zelo boge.
Pa mi ne bo nihče govoril, da je to od neumivanja ali pa ne vem še kaj.
Kaj pa poreče na to, da je bil ze prvi zobek, ki je pokukal na plan črn???
Ne vem, koliko sem ti lahko pomagala, želim pa vam veliko sreče….
LP,
M.
No, fino, da je še kdo, ki ve in razume, da tudi redna higiena včasih ne pomaga. me pa zanima, ali ga je bolelo, ko mu je prvič vrtala in če je, kako si ga prepričala, da sta še šla? Jaz ga moram pri jemanju krvi držati dobesedno z vsemi štirimi, s tem, da se dere še preden prideva v laboratorij. Včasih pa mi mora tam tudi kakšen pomagati. Zato nočem, da bi imel tak strah tudi pred zobozdravnikom. Prva izkušnja je sicer zelo pozitivna, a kaj, ko mu ni še nič delala.
Lp!
>Sem mu razložila, da delajo samo bele, mu pokazala eno svojo, pa še eno staro
Čas gre naprej, s časom napredek in tako jaz na primer delam:
– modre
– roza (pink)
– zelene
– oranžne
– rumene
– zlate
– srebrne
– sive (amalgamske)
– bele
plombe… :-)))
To kajpak ni hec!
Da ne bom brez osnove:
Nekateri malčki, pa tudi mlajši šolarji so totalno navdušeni!
Pa še kak moj izdelek:
LP…
Lazso, totalna faca si.
Nataša, le v vedenje – zobe umivamo 2krat na dan, še 1krat si jih po kosilu otroci v vrtcu. Imamo zaenkrat 4 plombice, dobili bomo še najmanj 3. Zakaj? Ker ima naš 4 letnik zobe po mami. Sladkarije imamo zmanjšane na minimum, prav tako si po sadju plahne zobe z vodo, Ne pijemo sladkih pijač, le vodo ali nesladkan čaj… skratka – preventiva je ravno zaradi tega, ker imam sama zelo slabe zobe zelo močna. pa…. smo splombirani u nulo. Je pa res, da ima krasno zobarco in so zvezdice brez težav.
T.
Ja, Lazslo, jaz sploh nisem vedela, da to obstaja, ampak naša zobozdravnica dela sigurno samo bele, zato je boljše, da ga ne dražim s temi barvami. Sem včeraj v knjižnici dobila eno ful dobro knjigico Zobovilka, je lepo, po otroško razloženo kako se umiva zobe, kaj jesti, kaj naredi zobozdravnik ipd., pa tudi ilustracije so špica. Naš je zelo navdušen in je rekel, da gremo kar jutri. Sinoči sva predelala polovico knjižice, sva še vse predebatirala, danes pa sledi še tisto glavno, o obisku pri zobozdravniku. Je pa rekel, da mi bo sedel v naročju, kar sem itak imela tudi sama v mislih. Tako, da upam, da bo šlo OK.
Ja, Tinkara C*. Tudi naš je očitno podedoval zobke od mame. Upam, da jih bo ta mali dobil po očku.
Hvala še enkrat in lep pozdrav!
Težko je vsakič, ko sva naročena.
Predvsem moraš na sebi odpraviti strah pred zobozdravniki-moj mož ga namreč še nikoli ni peljal in tudi dvomim, da ga kdaj koli bo, ker ga je na smrt strah:)
Pri nas je pomagalo to, da sem mu dopovedovala, se mi zdi, da bi že lahko razumel, da ga potem ne bo več bolelo. Imel je namreč tudi zelo hude napade in bolečine in večkrat sva se tudi že sredi noči odpeljala na nujno pomoč. Samo tam ni govora, da bi revež odprl usta, vedela pa sem, da ga mora grozno boleti.
Če boli samo vrtanje ne vem, on pravi da ja, zdravnica pa da ne toliko kot pri nas.
Ko pa sva na stolu, pa ima usta vedno na široko odpta.Še sama se temu čudim…….mogoče je pa po mamici:)
In sedaj veselje, ko sva bila nazadnje pri zobozdravnici- beri vsak mesec!, je rekla, da samo še ena zvezdica in potem je konec. Ne moreš si predstavljati veselje v njegovih očkah in seveda 100 vprašanj, zakaj pa zdaj ne bova več hodila k njej?:)))
Zavedam se, da jo bova še naprej obiskovala predno bojo stalni zobki..kaj pa nas čaka takrat, pa nihče ne ve.
Želim vam, da bi kar najbolje prepričali svojega sonška…..in poročaj, kaj je novega v njegovih ustkih…
LP,
M.
Živjo,
zobarji so tudi pri nas čista nočna mora, žal. In žal ima dete zobke po meni, ne po očitu, ki ni nič kaj reden ščetkar, pa ima prav lepe.
Umivava jih redno in vse ostalo, kar počnete tudi drugi, pa ima vendarle vedno večje rumene oblogice na prvih zobkih. In se mi zdi, da je sedaj še slabše, ko je imela zaporedoma dve desetdnevni kuri antibiotika.
Z zobozdravnico pa smo imeli prav grozne izkušnje.
Ko si je hčera v vrtcu polomila zobek, še ni bilo težav, ker nismo nič vrtali. Potem pa so jo posadili meni v naročje, sestra jo je tiščala dol, zdravnica živčno tulila.. otrok pa naj bi poleg vsega tega prenašal še bolečine ob vrtanju?? kaj šele, da bi imele čas, da si otrok ogleda ordinacijo ali pa vsaj opremo pred sabo.
Po drugem poskusu plombiranja je zobozdravnica mirno rekla, naj otroka ne vozim več, dokler ne bo pripravljena na normalno sodelovanje. Kaj le to je pri manj kot tri leta starem otroku?
Res je moja alergična na to, da se jo v kaj sili brez razlage in časa, da se sama odloči, da za to je.. ampak se jo da s pravimi prijemi prepričat.
Vem, da bo potrebovala še kakšno plombico, upam, da bodo mlečni zdržali do stalnih.. ampak k najini prvi zobozdravnici pa ne gremo nikoli več.
Nikoli ne bom razumela, zakaj se nekateri odločajo za delo z malčki, če jim gredo na živce.
No, pa saj bo.. a ne?
Pozdravček,