Tisti občutek praznine,strahu,ničvrednosti,občutek nepripadnosti in občutek kot da te nobeden ne mara in nikomur nič ne pomeniš ter kot da si nič ne zaslužiš.Občutek da nikoli ne narediš nič prav ter strah da neboš naredil nič prav,da uničiš use kar začneš ter neveš kaj naj z svojim življenjom

Imam sploh kakšno vrednoto,dosti krat se vprašam ali semoseba ali sem predmet,kaj imajo ostali,da so tako srečni,tudi jaz bi rada bila.!Sem na točki, ko se življenja ne veseim več,kako naj bi se ga ? Če te pa prizadene in razočara use kar imaš najraje :(.S čim sem si use to zaslužila?!

Pozdravljena freebird!

Očitno se ti je nabralo precej slabih stvari, zaradi katerih tako razmišljaš, Včasih nam življenje nameni veliko težkih bremen, zaradi katerih dobimo občutek, da se nam dogaja krivica. Kadar pred seboj ne vidimo več nobene svetle točke je bojazen,da hitro zapademo v depresijo. Svetujem ti, da poiščeš strokovno pomoč pri zdravniku ali se obrneš na društvo Ozara, kjer boš dobila vse potrebne informacije.

Veliko poguma in vse dobro ti želim

Pozdravljena,
veliko nas pozna tvoje občutke in vsi smo še tukaj…
vzemi svoje zivljenje v svoje roke, poišči mir in pobrskaj globoko v sebi…našla boš veliko bogastva, zaradi katerega je vredno vztrajati…
Začni se imeti rada takšna, kot si…nihče te ne bo ceni, če ne boš najprej cenila sama sebe…

Začni torej popotovanje vase…srečno pot želim!

Če verjameš ali ne, so vsi ti občutki le odsev tvoje notranje podobe o tem, kakšen je ta svet v katerem živiš. Vse to si si ustvarila sama s svojimi nezavednimi vzorci razmišljanja, ki si se jih naučila od svojih bližnjih.
Res grozen občutek, če si opažen le takrat, ko nečesa ne narediš prav…..In se tako sčasoma v tebi zgradi prepričanje, da nikoli ni nič prav, ne glede na to, kar storiš. Lahko se trudiš do onemoglosti, pa bo ta grozen občutek še vedno v tebi…..
Res žalostno, da si bila opažena in dobila pozornost le takrat, ko te je nekdo obsojal….A kakršni so bili včasih drugi do tebe, takšna si sedaj do sebe….Ves čas je v tebi tisti grozen glas, ki pri tebi vidi le slabo….Le kako bi se naj imela rada, če pa delaš le slabo…Zato verjameš, da si ne zaslužiš ljubezni…….In….sprašuješ se, kaj naj s takšnim življenjem, saj življenje brez ljubezni nima smisla…Vse je to res….A vendar je to le ena izmed mnogih resnic, ki jih človeštvo pozna.
Ti poznaš takšno…Nekdo drug pa drugačno…In vsak ima svojo usodo, ki si jo piše s svojo resnico.

Tvoja življenjska naloga je, da spoznaš tudi drugačno resnico. Da občutki…Ljubezen in smisel izhajajo iz nas.
V sebi postavi drugačne temelje, na katerih bo temeljila lepša resnica.

Robi.

Ko rečem, da si je treba vzeti čas, se zazreti vase in se za začetek naučiti imeti rad, naj povem, da
v oporo temu toplo priporočam uporabo zdravilnih mineralov.
Nekoč bi sama gledala naje skeptično, danes pa vem, da so mi prinesli mir, strah, tesnoba in skrbi so izginili. Zaradi bolezni mlade sorodnice sem se lotila njihove uporabe in uspela pri sebi in mojih.
Tudi ti kamni so del narave, imajo svoje frekvence, ne morejo škoditi, zato poizkusite še s tem!

Kar se pa najbolj bojim,da me bo use to “priklenlo” na posteljo.Najraje bi sama cele dneve preležala v postelji,bojim se it iz sobe ker lahko samo čakam kdaj me bosta začeli mama in sestra kaj drezat in me obtoževat kakšna sem.Pa da bo spet tisto mamino primerjanje mene z drugimi.Veš tisti pa tisti dela to ono ti pa ne.To sem poslušala celo otroštvo in še dan danes slišim kdaj.Ne prenesem več,nemore me celo žvljenje z nekom primerjati.Jaz sem vendar jazz,s svojimi dobrimi in slabimi značilnostmi.Sestra me ves čas zmerja da sem grdo oblečena,da naj shujšam,in da bo ona vedno boljša od mene.Iz hiše se bojim,ker se bojim za vskaega človeka ki gre mimo po pločniku kaj si misli o meni (najslabše).Za zdaj se še prisilim,da grem ven,da grem na kakšen koncert itd.Ampak bojim se da nekega dne nebom zmogla več.Kkao se včasih trudim da bi se spremenila,pa vedno spodleti.In ko bi se vsaj kdo zavedal da se trrudim,pa najbrž tega nihče ne vidi,ker mi nikoli ne uspe.Fanta k isem ga imela rada,in mi je vsaj on dajal nek občutek varnosti in vrednosti,še on me je pustil samo.Priznam pa da sem ga z svojo brezvoljnostjo najbrž odbila stran.Prijatelje imam,in vem da me imajo radi,toda še vedno je problem v meni.Sami hodimo skozi to čudno življenje,ki zna biti učasih tako mrzlo.

Pozdravljena freebird!

Razumem, da se soočaš z težkimi in bolečimi občutki in da si včasih želiš samo še zapreti nekam, mogoče spati in pozabiti na svet okoli sebe…Vendarle ti polagam na srce, da zapiranje med štiri stene ni rešitev in ne pot naprej. Verjamem pa, da imaš v sebi potencial, da se soočiš s sabo in svojimi globinami in tudi s svojo okolico in poiščeš oporo in pomoč zase in svojo svetlejšo prihodnost.

Hudo je, ker nisi dobila občutka sprejetosti sebe kakršna si, s strani oseb, ki bi ti to “morale” dati. Praviš, da te mama primerja z drugimi, da te sestra zmerja…To je boleče. Tvoji slabi občutki, slaba samopodoba.., je verjetno v veliko meri odraz teh neugodnih okoliščin…In potem se to prenaša še na ljudi zunaj, na to, da se težko izpostaviš, greš ven…

Ne odlašaj in si čimprej poišči pomoč strokovnjaka. Najprej se lahko obrneš na osebnega zdravnika, nato na psihiatra, na psihologa, psihoterapevta…Vključi se v kakšno skupino za samopomoč ali obišči katerega od dnevnih centrov Ozare. Stvari se ne bodo rešile same od sebe, slabi občutki ne bodo kar odšli…in niti ne pravim, da bo šlo čez noč. Vendar je možno in se splača. Za lepšo prihodnost in zase!

Prosim napiši kako ti gre. Vse dobro in lepo pozdravljena,

Bernarda

Popolnoma razumem tvojo situacijo, ki je odraz globoke nesamozavesti. Tega si nisi zaslužila, saj si tega nihče na zasluži oziroma ni to neka kazen, amapk dolgotrajen proces. Do tega ni prišlo kar naenkrat, ampak se je mogoče nabiralo že več let. Najbrž imaš že od vedno malce nizko samozavest, vsaj tako je bilo pri meni in potem iščeš potrditve na različne načine. kadar ti kaj neupe to zate takoj pomeni, da si nesposobna, nezmožna narediti prav,… k temu pa dodatno prispevajo še negatvine primerjave in mnenja tvojih bližnjih. takrat se začne človek zapirati vase, zdi se sam sebi manj vreden od drugih, najraje bi izginil s tega sveta. Poznam te občutke in vem, da je to težko premagati. Najprej moraš začeti s čim bolj pozitivnim mišljenjem o sebi. zavedati se moraš, da si neponovljivo in popolno bitje. Tudi drugi te zelo cenijo, ampak ti mogoče tega ne znajo pokazati ali pa jim ne dovoliš, da bi ti pokazali. Začni delati na sebi, pojdi ven, začni s kakšnim športom, zadaj si majhne, vsakodnevne cilje, da pridobiš nekaj začetne samozavesti.

Seveda se ne bo vse spremenilo v le nekaj dneh, za to je potreben čas. Toda zagotovo ti bo uspelo. zapiši si vse svoje pozitivne lastnosti, ugotovila boš, da jih je ogromno. In predvsem ne primerjaj se z drugimi, saj mogoče vidiš le eno od njihovih plati zgodbe. Glede poniževanja s strani mame pa verjamem, da zelo boli. To je le odraz tega, da bi te rada spremenila, rada bi imela popolno hčerko, katero bojo vsi poznali in videli, da je takšna zato, ker jo je mama dobro vzgojila. To pohvalo si želi zase, da bi se ona dobro počutila. Ne nasedaj njenim obtoževanjem. To sedaj govorim na pamet, ker ne poznam situacije, toda mogoče ni tako. Mogoče pa samo ne ve, kako bi te spodbudila in vidi v tebi neke neizkoriščene potenciale. lahko je tak odnos le posledica tega, da ti ne zna povedati z lepimi besedami. Svetujem ti globok pogovor z njo. Vprašaj jo, ali te ima rada, zakaj te ima rada, kaj ceni pri tebi. Potem ji povej, zakaj jo imaš ti rada in kaj ceniš pri njej. Vpraašj jo, zakaj kritizira, kaj je njen namen, ali je ponosna nate,…

Želim ti vso srečo in predvsem veliko pozotivne energije. Svetovala pa bi tudi branje knjige Življenje je tvoje (Louise Hay).

Hvala za vse nasvete.Kar se tiče strokovnjaku in skupin.U skupino sem hodila pa nism zdržala,ker pač mi ni blo ok.H psihiatru se bom pa še naročila.

Zares nevem kako nekaterim uspe da se sami spravijo iz tega,jaz ne vidim ne možnosti na načina ne nič.Tudi če si nekaj dopovedujem,si tega nemorem dopovedat in itak prepričam sama sebi da kaj si govorim te neumnost,če pa vem da ni tako.

Kar me zadnje čase pa najbolj moti je to,da si ponavadi ko me kdo želi spoznat,mi pomagat al neki,si zgradim kot nekakšen zid.Sploh nobenemu ne pustim do sebe oz. do prave mene.Njabrž se bojim očitkov,zavrnitve.

Freebird pozdravljena!

Žal mi je, ker imaš slabo izkušnjo s skupino. Pač nikoli ne moremo posploševati, da je nekaj dobro za vse. Zato pa je prav, da si vsak išče tisto vrsto pomoči, ki mu bo najbolj ustrezala. Mogoče lahko deliš z nami kaj se je na skupini zgodilo?

Za psihiatra ne potrebuješ napotnice, večinoma se lahko naročiš po telefonu, mogoče pa je dobro tudi preveriti kdo ima “dobre reference”, čeprav tukaj spet ni enotnega recepta, saj smo si različni in se ujamemo z različnimi ljudmi. Nekaj podatkov imaš tukaj:
http://www.nebojse.si/Forum/index.php?board=7.0

Tudi sicer boš na zgoraj omenjenem forumu našla izkušnje mnogih uporabnikov z podobnimi problemi in morebiti je lahko to korak pri rušenju zidu, ki ga gradiš okoli sebe 🙂

Vsekakor ti želim vse dobro in javi se še kaj, da nam sporočiš kako napreduješ,

prijazen dan,

Bernarda

Za vse to, v kar verjameš in kar ti hkrati povzroča težave, imaš tudi dobre razloge. Še posebej zato, ker si si nevede s svojim načinom življenja neštetokrat potrdila to, kar je zate resnica. In to je, da te nihče ne mara in podobno….

Zato tudi že vnaprej nobenemu ne pustiš do sebe, saj že iz navade pričakuješ, da boš spet razočarana. Ker se želiš ubraniti pred tem krutim svetom, si si zgradila zid, za katerim se vsaj malo počutiš varno. Seveda pa bolečina ne izgine, saj se tvoji spomini znova in znova vrtijo v tvojih mislih.

Verjamem, da ne bo lahko, saj že majhna napaka sočloveka, lahko zate pomeni, da te ne mara in spet boš na istem, z istimi občutki….

Zato ni dovolj, da sebi le dopoveduješ…Moraš v to tudi verjeti in več bo lepih trenutkov, bolj boš verjela v lepši svet. Zato pa rabiš nove izkušnje. Rabiš znanje, da boš razumela, da sama kritika ali določeno dejanje, ki ti ni všeč, še ne pomeni zavrnitve…..Ljudje so slabe volje zaradi sebe in lastnih občutkov in ne zaradi tebe…Zato si nimaš kaj očitati.

Res priporočam, da greš v neko društvo in vztrajaj. To je edina pot do rešitve.

Robi.

Mame, ki na svojih otrocih ne vidijo nič dobrega, sosedove otroke in sorodnike pa kujejo v zvezde že ob navadnem “prdcu” (oprostite izrazu) — poznam take mame….in lahko rečem ….
skoraj ni hujše mame, kot je taka, to pa zato, ker tak odnos, ki sigurno ni osamljen (ponavadi tak nerealen, nepravičen in hladen odnos živijo vsi člani v družini) pusti na otroku (v odrasli dobi) tako daljnosežne posledice (še posebno, če gre za bolj občutlivega otoka), da se težave, povezane s tem, kasneje v življenju samo kopičijo, v najboljšem primeru pa nikoli povsem ne zginejo…. Vem, da ni rešitev v obtoževanju mame ali kogarkoli, vendar vem, da obstaja nevarnost večnega opravičevanja mame in njej podobnih, to pa vodi podaljševanja vztrajanja v nezdravem, nestimulativnem okolju …

To, s čimer se trenutno soočaš, freebird, je pač že nek konkretnejši padec v depresijo — sem prepričana, da si že dlje časa, mogoče že v otroštvu, bila veliko otožna, brezvoljna ipd. — ko tak človek malo odraste, in doživlja konkretne stvari odraslega življenja (ko si na nek način sooča z zahtevami bolj odraslega življena), se mu začne dogajati, da začne doživljati konkretne padce, poraze, neuspehe, izgube, ki so toliko huje doživeti”, ker so na nek način predvideni (ja, zaradi programa, ki ga tak poškodovan človek nosi v sebi, namreč “da ni nič vreden”). Kakršno pozitivno prigovarjanje (kar tako, v smislu nekih afirmacij ipd.) ni prava rešitev oz. lahko samo deloma ali začasno pomaga….
Pomaga spoznanje (videti resnico!), delovanje, spreminjanje, zaupanje v dobro…. Spozati je treba, da so ljudje (in to ljudje, od katerih to najmaj pričakujemo in zato to ravno najbolj boli!) lahko zelo slepi in krivični v svojih sodbah, da ne znajo res ljubiti, sprejemati človeka, se ga veseliti … (Nisi ti premalo dobra ali lena ipd., pač pa so oni slepi, če ne vidijo prav ničesar dobrega na tebi!). Pomaga delovanje v smislu spoznanj, da moraš nekoč (ko bo pravi čas in možnost, če še ni) poiskati prave ljudi (zapomi si: prava družina niso nujno ljudje iste krvi, pač pa istega duha!), ki te bodo odobravali, spodbujali, občudovali….in enostavno imeli radi. Pozitivne izkušnje bodo prinesle spremembo dojemanja sebe, tvojih občutkov vrednosti …. samo verjeti jim moraš — ne večno “pogrevati” pretekle bolečine in se valjati v blatu, čeprav se bo to večno vračalo v manjših oblikah. Začni zdaj, po majhnih korakih (najprej v mislih, potem v besedah in nato v dejanjih) in ko boš za sabo imele vsaj nekaj zmag v smislu pravih odločitev, pravih prekinitev, “vstajenj od mrtvih”, nadaljevanja kljub padcu, se ti bo začela kazati prava slika tega, kdo si, poleg tega pa boš postala ponosna celo na svoje brazgotine ….

Sodobna psihologija preveč poudarja v takih primerih vrtanje vase, ukvarjanje zgolj s seboj. Tako stanje itak že po svoji naravi človeka obrne navznoter, kar je prav in logično: depresija vedno pomeni, da je treba nekaj spremniti… in to ponavadi znotraj sebe. Vendar ko v osnovi spoznamo lastne iluzije in programe, ki se jih moramo znebiti, se pravi proces zares začne šele, ko se obrnemo navzven. Pa ne v smislu pretirane ekstrovertiranosti, pač pa zgolj v smislu ne pretiranega ukvarjanja zgolj s samim seboj in v spoznanju “nisem jaz center sveta”, “ni moja volja najvišja volja” in “kar dajem drugim, tudi sam prejemam”…in zgodi se, da se mi pozdravimo, medtem ko zdravimo druge…..:).