pozdrav vsem,

upam, da moj tekst ne bo potuha pivcem, upam, da ne bo izgovor tistim, ki se jim dogaja enako.
Preletel sem teme na forumu, nekatere bolj, nekatere manj, zgrožen ob zgodbah, predvsem o zgodbah preteklosti, primarne družine, ter ne nazadnje tistih, ki se dogajajo sedaj.

Za pisanje sem se odločil iz dveh razlogov. Prvi, podati svoj vidik in drugi – rezultate oz. napredek.
Lahko začnem z “pijem, torej sem.”
Pijem od “vedno”, od mladostniških let, od polnoletnosti (torej natanko pol življenja). Sem že pomislil, da sem fenomen, drugače si ne znam razlagati tega, kar se mi dogaja. Zgodba gre tako:

Prihajam iz urejene družine. Nihče od staršev ni bil nagnjen k pijači (jasno, stroka bi lahko rekla drugače), pilo se je zgolj pri kosilu (kozarec ali dva) in praznovanjih. Nikoli nisem videl nobenega od staršev pod vplivom alkohola (izvzemši rojstnodnevne zabave) in nikoli nisem občutil posledic pitja alkohola pri nikomer izmed širše družine. Torej, brez težav, brez opravičil. Moje pitje se je začelo v mladosti, na žurih, nadaljevalo s študijem, v odsotnosti domačih, v privatnem stanovanju, kjer sva prebivala z sedanjo soprogo. Če sem kritičen bi lahko dejal, da nisem pil zgolj “naslednji dan” ali pa tedaj, ko sem bil na katerem od antibiotikov. Torej – vsak dan. In tudi mislim – vsak dan.
Prva reč, ki jo je na tem mestu potrebno vzeti v obzir je ta, da se ga zelo redko napijem (manj kot 1x v letu). Pijem večinoma zvečer, med športom, filmi. Živim v prepričanju da je mleko za otroke, voda pa… recimo – za čez dan. Vsak dan spijem cca 2 litra čaja, vsaj liter vode in pa (tema teksta) kozla ali Cabernet..
Če gre za vino, je količina nekje …slaba buteljka, če za kozlička pa …1-4 pixne. Dnevno torej – pet do osem (5-8) enot, če sem prav absorbiral teorijo štetja. Po testu, ki sem ga izvedel (nekje na vaši strani je link) sodim v predzadnjo skupino – rizični pivec oz. nekaj takega.
Še par malenkosti o sebi: univ. izobrazba, poročen, starš dveh otrok, prilagojeni vegetarijanec (pršut ni meso..) in rekreativni športnik, redno uživam antioksidante (xxxlgeaxxx). Košarka, tek in kolesarjenje. Če bi vsako udejstvovanje športu ocenili kot eno enoto, je tega cca 4 enote na teden (npr. 1x košarka, 1x kolo, 2x tek).
Nikoli, ampak res nikoli (razen 1x po ani veliki pijanki) nisem požel negodovanja zaradi pijače. Zdi se, da popita dnevna količina fizično ne vpliva na moje obnašanje v družbi. Soproga nikoli ne potoži čez moje navade reševanja dehidracijskih težav. Gremo naprej:
Vsako leto testiram kri (Adrialab) za vse mogoče zadeve (hematološke in kemične preiskave, železo, jetra, seč itd). Vsako leto nekajkrat na leto darujem kri (aha, dan prej tudi ne pijem, sem se spomnil). Nikoli težav, tudi počutje štima. Evo, pa smo tam – cca 15 let pitja in nobene posledice.

V katerem grmu tiči zajec? To pomeni, da ni težave?
Deloma resnično, deloma ne. Kar me pri vsem skupaj teži je dejstvo, da žeja, ki nastane ob mraku zahteva kozla in ne vode za potešitev. Da pride ura, ko telo želi alkohol, ko mu le-ta zadiši. Čeprav bi v 2-3 urah popil zgolj 2,3 pive, je nemogoče, da tega ne bi počel. Odvisnot? Očitno. Navzven deluje telo maksimalno uspešno, vse funkcionira, v službi nikoli težav, posledic ni. (glavoboli itd – nikoli, razen, če gre za zabavo, ki traja do jutra in zaradi zgolj nekaj ur spanja počutje res ni pravo, a kot sem omenil to se primeri zgolj 1-2x na leto).
Jeba je v psihični odvisnosti, v tem, da MORAŠ opraviti določeno rutino, da je potrebno odpreti pivo, da brez tega ne vem, kaj in kako bi. Zjutraj – počutje ok, a slaba vest, ker – a mi je tega res treba?

Morda bi sklenil z ugotovitvijo (seveda mojo).
Pomemben je vzrok pitja, razlog. Mi je alkohol zgolj všeč, ali v njem utapljam žalost ali skrbi? Sem pod vplivom alkohola isti človek? Že nekajkrat sem imel možnost stika z ljudmi, kjer sem lahko opazoval spremembe vedenja v relaciji z popitim alkoholom, o tem sem žal prebral na forumu več kot preveč zgodb.

Nekdo bo rekel – ok, blefira, ali pa – lahko govoriči, naj poskusi brez.
Točno to sem storil. Kot pravim, vest je tista, ki me je gnala k temu, da tega ne potrebujem, da mi gre vse lepo in da lahko brez tega.
Danes je peti (5) dan popolnoma brez pijače in vse poteka kot prej. Brez težav (ok, zvečer še pride tisti feeling da bi, (a ker moški ljubi tekmovanja) pa se mu brez težav odpovem.
Je možno? 15 let vsak ljubi dan, nato pa čez noč? Lahko, vse je v glavi, če so tam reči počiščene, stvar funkcionira, če pa smo v primežu čustev, hmmm, druga zgodba, verjamem.

p.s. bom spremljal forum, na vsako (provokativno) vprašanje z veseljem odgovorim.

l.p.
Alkoholik?

Pri odvisnosti gre največkrat za to da počnemo nekaj brez česar ne moremo, da nas v to žene nek notranji nemir, psihična bolečina in da potem, ko naredimo nekaj, zakar nismo prav gotovi da je to uredu, imamo slabo vest oziroma občutek krivde. V tej obrazložitvi mogoče tiči zajec. Sicer pa so teksti, knjiga Peklenska gugalnica in tematski pogovori na TV s Sanjo Rozman odlični za razumevanje zasvojenosti.

Dejstvo je da je družba tolerantna do alkohola (vaša žena) in da so ljudje ki pijejo pa nimajo težav, ki kadijo, pa nimajo težav, ki nezdravo jedo pa nimajo težav in je tudi obratno. Torej imate (zaenkrat) srečo, da je z vami zdravstveno OK.

Pozdravljam vas in želim da najdete odgovore na vaša vprašanja. So v vas!

🙂 napisali ste mojo zgodbo.
In tudi jaz sem se odločila za popolno abstinenco.
Od tega je 5 let.
Šele kakšni dve leti mi je precej (popolnoma mi še ni, ker se še vedno učim čutit in ljubit) jasno zakaj sem uživala alkohol.
In sedaj lahko povem, da je ogromna razlika med pitjem alkohola in ne pitjem alkohola.
Tudi če gre samo za kozarček ob kosilu.
Nima nekega smisla to razlagat, vsak naj do tega pride sam.
Vsak si mora sam želeti biti trezen oz. biti neomamljen.
Lahko vam rečem samo, hvala za vašo zgodbo. Želim vam, da ostanete trezni, da živite s polnimi čustvi 🙂

To je sicer lepo, ampak je past.
Sam sebe želiš prepričati, da nimaš težav in si navdušen ŽE (!!!) po petih dneh, da je
vse ok.
Trma nese ljudem različno – enim pet dni, enim pet mesecev.Potem pride pa tisoč izgovorov,
zakaj spet začeti. Pa še vest imaš čisto, ker “ti lahko nehaš, če hočeš”….skratka, past.
Možno seveda je. Ampak ne po petih dneh – bi bilo zanimivo, če napišeš, koliko časa si
“zdržal”…

živjo vsem, spet jaz

najprej hvala za odgovore. Rad preberem različne misli in razmišljanja in iz njih poskušam izluščiti kaj, kar bi lahko premleval naprej. Morda je moja “težava” ravno v tem, da nisem osebno bil priča posledicam življenja z alkoholikom, tudi zase sem prepričan (napačno?), da težav s tem nimam.

V nasprotju z večino na forumu, iz lastnih izkušenj trdim, da uživanje alkohola samo po sebi ni nevarno. Že dejstvo, da medicinska stroka celo omenja zdravilne učinke kozarca črnega vina… bi moralo imeti določeno težo. Sam seveda takih zgodb ne jemljem preveč resno, a neizpodbitna resnica je moj način življenja. Imam srečo? Morda. Če gre za zdravje, zgolj za zdravje je bodisi res da jo imam, bodisi pa (bolj logično) drži to, da je prava mera oz. ravnovesje vnešenih substanc (in hrane), aktivno življenje in čiste misli ključ do zadovoljstva. Če pa smo zadovolnji, hja – je razlog za opitost, za pijančevanje? Sam ga ne vidim.

Verjamem da se lahko do onemoglosti prepričujemo, da je to nezdravo, nekje, v drugi niti sem opazil namig (morda meni) da gre zgolj za prikrivanje resnice, da v resnici okolica trpi. Prisežem, da ni tako, da ni bilo nikoli tako in da ne bi mogel dopustiti, da bi alkohol začel nadvladovati mene. Je to mogoče sedaj, po tolikoh letih? Ok, zdrav skepticizem naj ostane, se strinjam. Bolje ponavljati škodljivosti, kot pustiti tok dogodkov vnemar.

Cilj tega pisanja je predvsem naslednji: ponuditi oporo pivcem. Pokazati jim, da pitje samo ni težava, je enako hranjenju, poležavanju, upravljanju daljinskega upravljalca televizije, itd. Mera, mera je tista, ki jo mora imeti človek. Vem da vas ne bom prepričal, groza me je, ko prebiram vaše zgodbe. Kot sem napisal v neki drugi nti – vaši možje so navadne reve, otroci so. Nevešči bojevanja, mehkužci.

Od mojega prvega posta je minilo cca 14 dni. Normalno, da abstienca ni trajala oz. ne traja ves čas. Vmes smo imeli zabavo (dan pred poroko – ne mojo). Druščina je bila prava, seveda smo pili. V vsem času sem popil 4 pive, odšel spat in naslednji dan odigral košarkaški turnir. Brez težav, brez posledic (zame ali družino). Kje je težava? Sam je ne vidim. Vsakteden pretečem cca 40 km, nekaj podobnega prekolesarim. Mi alkohol škodi, me omejuje?
Za konec današnjega posta zgolj še to – drži, moj cilj ni abstinenca, moj cilj je obvladovanje. ČE se obvladuejm pri tem početju, se lahko pri vseh. Če mi uspeva zadnjih deset let, mi bo menda še naslednjih sedemdeset…

Se z moje strani hvala za zgodbo.Mi -moja druzina zivimo podobno zgodbo, samo da jaz kot partnerka vsake toliko casa “popizdim”, ampak se stanje ne spremeni.Alko se pije skoraj vsak dan,brez mene, ni nasilja, ni ekonomskih posledic, ni pa vec ta prave intime in prijateljstva, ker je tu alko, ki ga jaz zaznavam on pa ga ne priznava…skratka zacaran krog.Mogoce bo kdaj boljse!!!!I hope.

Alkoholik?, pozdravljen. Tukaj ena (bivša) alkoholičarka, nekje, kolikor sem razbrala, tvojih let. Ob tvojem prvem pisanju sem si rekla, okej, človek ima razčiščeno, ve, kje so meje … Ob tvojih nadaljnjih pisanjih (v sosednji temi) in tej pa mi gre res na smeh. Molo grenak sicer, pa vendar … Ker toliko arogance in samovšečnosti, kot ju je razbrati iz tvojih besed, sem navadno slišala samo od – zanikanega alkoholika. Jaz lahko! Jaz sem dec! Tekmovanje, kdo bo koga … In ja – zakaj pri bogu, pa ravno ti lahko? Si vprašal ženo, če jo moti tvoje pitje? Se ji zdi fino, ko se po parih pirčkih spraviš k njej v posteljo? Si vprašal otroka, ali ju moti, ko vsak večer zavohata očeta, ki smrdi po pijači? Sploh poznata treznega očeta? Sploh vesta, kakšen je v resnici, brez slepilnega alkota? Si se vprašal, kako bi bilo biti z njimi trezen – ne samo 5 dni, pač pa pet tednov, mesecev, let?

V svojih predalkoholnih časih sem imela partnerja, ki je razmišljal na podoben način kot ti. Vse je teklo, služba, kariera, inteligenten, vse … Pa kaj mi to pomaga, če je prišel v mojo posteljo smrdeč – četudi samo po 4 pirčkih?

Res je, prav imaš, uživanje alkohola samo po sebi ni nevarno, treba je imeti mero. In zdaj – glavno vprašanje: jo ti imaš? Res ti obvladuješ alko in ne alko tebe? Ti veš, zakaj so potrebni tisti pirčki? Čisto zares, tako globoko v sebi? Veš, kakšen substitut so?

Telo zdrži, uf, veliko veliko let pitja, sploh pri moških traja dlje kot pri ženskah. Potem, enkrat, se pa sesuje na prafaktorje. Želiš biti tam?

Še tole, da ne bom pisala še v drugi temi: v sosednji temi si rekel, da je zdravljenje za reve. Ta stavek me je zelo zbodel in prizadel, četudi se sama nisem zdravila. Kako si sploh drzneš napisati kaj takega? Spet aroganca? Zaslepljenost? Jaz sem boljši! Japajade! Žal mi je, nisi! Vsak, ki pije, se obnaša na tak način, da kaže s prstom na druge.

Še tole citiram “Kot sem napisal v neki drugi nti – vaši možje so navadne reve, otroci so. Nevešči bojevanja, mehkužci.” in te vprašam – si res kaj boljši?

Težko je najti odgovore, težko je kopati po sebi in se prebiti do srži, ampak res ti želim, da začneš in najdeš.

Oprosti, ampak ni čisto jasno, v kaj bi nas (in sebe ) rad prepričal?
Da nisi alkoholik?
Si, takoj ko alkohol potrebuješ za boljše počutje.

Da “znaš” piti, tako da ni posledic? Pokaži mi samo enega samega samcatega alkoholika,
ki pravi drugače.(ok zdravljeni so izjeme)
Da imaš “mero”? Enako, kot prejšnji stavek.
Da uživanje alkohola ni nevarno? Ok, takoj, ko dokažeš, da alkohol ne povzroča odvisnosti.

Kar se pa tiče telesne aktivnosti – ne razumem, kako lahko zmanjšuje odvisnost od substanc?
Če dam bolj oster primer – če si začneš vbrizgavati heroin, bo telesna aktivnost preprečila
odvisnost?
Odgovori si sam.

@skela & @realna,

Super, hvala lepa za vajini razmišljanji.
Grem kar po vrsti, torej – najprej skela.

Tokrat bo tekst, kot je pogostokrat navada na tem forumu poln vprašanj, brez odgovorov, prepuščeno razmisleku.
Najprej bi rad izvedel definicijo – kaj alkoholik je? Glede na to, da se sam (o ti arogantnež ti) ne smatram za alkoholika, prav tako pa me ne družba (tu predpostaviva, da sam poznam bolje svojo družbo kot ti) ne, si s tem vprašanjem res ne znam priti do dna.
Dejstvo je da pijem, a sem (še vedno) prepričan, da to ne vpliva na okolje niti name. Hmmm, ne zdržim brez pijače – torej sem alkoholik.
Nekdo, ki živi zgledno, pa se ga napije 1x na mesec, je tudi alkoholik? Najbrž tudi. Matematična analogija in popolna indukcija, nas vodita naprej – kaj pa tisti, ki vsake 2 meseca pije, se ga opije, ne ve zase? Je tudi alkoholik? Najbrž tudi. Hmmm. Težko najdem interval izza katerega je dovoljeno piti, da za družbo nisi alkoholik. (v tem kontekstu družbo enačim s tistimi, ki so/ste absolutni proti pitju).
Ok, naj bo, po neki definiciji sem alkoholik. Greva naprej. Kaj je moj manjko? Glede na to, da sem označen, gre za nek malus, za nekaj, kar družba ne sprejema, neke vrste odpadnik.

Preskločiva nadaljevanje in narediva obrat. Recimo, da obožuješ sladko (pite, torte, sladoled, čokolado, itd). Polno moke, belega sladkorja itd. Za telo – povsem nezdravo, za telo – še bolj. V kombinaciji s premalo športa… se indeks mase hitro dvigne nad 23. Sedaj mi pa prosim razloži v čem je to boljše od piva ali vina? Procent obolelih zaradi “nažiranja” je precej višji kot tistih, zaradi alkohola, je tako? Pa greva naprej. Nekje na tem forumu sem zasledil ogorčenja žensk in trditev v smislu “alkohol v hiši nima kaj početi, jaz svojemu ne pustim piti”. Če je kaj arogantnega so takšne vrste trditve. Partner partnerju diktira življenje. Ko preberem takšne reči, mi je jasno, zakaj gre toliko zvez narazen, zakaj je toliko nezadovoljnjih družin. Tako se pač ne počne.

Ko govoriš o smradu po pivu… a sva midva bila kdaj skupaj, ali so to zgolj vzporednice, ki si jih sama doživljala, pa jih posplošuješ?
Otroka vohata očeta? Poskušal bom biti kar se da vljuden in se ne spustiti na tvoj nivo ampak… moja otroka vonjata, poleg tega pa… ne, še nista zavonjala alkoholiziranega očeta, ler me alkoholiziranega še nista videla. Zakaj ne? Ker se (po moji definiciji) ne opijam.

Po tvojem sem zanikani, aroganten in samovšečen alkoholik. Ok, naj bo. Sicer se ne poznava, a dopuščam to možnost. Bi pa morala v tem nadaljevati. Kaj je problem pri vsem tem? Biti aroganten in samovšečen alkoholik? Po definiciji alkoholika, ki jo bo najbrž še kdo od forumašev še dopolnil, je alkoholik (bom bleknil na pamet) vsak peti moški (ženske izvzemam). Se ti res zdi, oz. si prepričana, da vsaka peta družina v Sloveniji trpi zaradi takšnih, kot sem sam?

Tudi sam sem pomislil, če je prav, da osebke, ki družini prizadejajo reči kot jih, kot jih je zaslediti na forumu označujem kot reve. VEdel sem, da se bo kdo ob to spotaknil, pa kaj. Tudi tu sva vsak na svojem bregu. Po eni strani se ti zdi nevzdržno, nemoralno, neetično, nespošljivo konzumiranje alkohola, po drugi pa se ti ta bitja smilijo?! Delno se strinjam, vredni so pomilovanja, drži. Vse ostalo pa je larifari. Človek je merilo napredka oz. nekaj podobnega so razlagali v dobi razsvetljenstva. Je pa tudi sam krojač svojih dejanj. Če se nisem sposoben zadrževati, če povzročam zlo drugim, a sem zato jaz tisti, ki je vreden tolažbe? Menim, da je točno v tem težava. Predvsem ženske se slepite in slepite, dokler ni kaplja čez rob (ali pa še kasneje). Imam urejeno družino in ne drži, kot predvidevaš, da se “po par pirčkih spravim k ženi v posteljo, smrdeč, kot ugotavljaš”. Lahko ti namignem, da alkohola ne konzumiram medtem, ko žena spi, ampak stvar poteka spontano in je poleg (ni nujno pivo, vino je tudi opcija), poleg tega pa imajo gospa toliko soli v glavi, da bi izdelek, ki ga opisuješ ne trpela predolgo.

Če zaključim – čeprav se ponavljam, skušam (še vedno) poudariti to, konzumiranje alkohola (dec ali ne dec) ni tisto, kar je krivo za razpad in zlo v družini.
Kakor ni kriva čokolada, cigareti ali (spletna) pornografija. Če bi citiral svetega očeta – Svetega Avguština, ki je dejal “ljubi in počni kar hočeš” bi bilo s tem jasno in povedano vse.
Ne, nisem verski fanatik, mi je pa všeč misel, ki je zelo preprosta in vsebuje vse, kar se mi zdi pomembno.

@realna,

sicer si mi namenila krajši tekst, a vseeno poln vprašanj in kritik, ki zahtevajo odgovor.
V kaj bi rad sebe in druge prepričal? Bistvo pisanja naj bi bilo moč izluščiti iz teksta samega, žal mi je, če temu ni tako.
Morda je napaka v tem, da sem se pisanja sploh lotil, na mestu, kjer bralci pričakujejo zgolj toplo besedo oz. obsodbo alkoholikov. Morda bo še kdo od pivcev povzemal moje stavke in se naprej prepričeval, da ni odvisnik? Ne, to ni namen. Ker verjamem v zmernost (pri vsem) in vse zajema tudi alkohol, mi osebno termin “ozdravljeni alkoholik” ne pove nič pametnega. Pove mi, da se je nekdo odločil (in je pri tem uspešen) PREKINITI z uživanjem alkohola. Čokolada redi, sladkor ni zdrav – smo se sposobni upreti in nikoli več poskusiti konzumiranja nezdravih jedi? Čokolada paše…
Vino tudi. Mrzlo pivo tudi. Zakaj etiketirati pivce z “alkoholiki” drugih pa ne? Zaradi posledic pitja, je tako? A le-te morajo najprej nastopiti, se strinjava?
Sprašuješ me, če imam mero. Ti dejstva o družini, počutju, funkcioniranju, športu ne povedo nič? V tolikih letih?
Glavno težavo vidim v tem, da tisti/tiste, ki imate opravka z “alkoholiki” – dojemate svet kot črno bel. Kdor ni z nami, je proti nam. Lahko, da je 90% pivcev takšnih, ki povzročajo gorje. A je zato vsak, ki konzumira alkohol pijanec? Nekdo je po enem pivu problematičen, nekdo po treh funkcionira enako, eden pije v družbi, drugi sam, eden v gostilni, drugi doma, eden čez cel dan, drugi zvečer, itd. Govorimo o hruškah, jabolkih ali celotnem spektru sadja..?
Retorično sprašuješ ali je uživanje alkohola nevarno oz. pričakuješ dokaz, da alkohol ne povzroča odvisnosti. Vsak dan pojej eno čokolado. Po mesecu dni ti jo prepovem. Kako se boš počutila?
Dva ali trikrat na teden uživaš meso. Ti ga prepovem. Kaj boš rekla po tednu dni? Bo šlo? Odvisnost?

Aktivnost in odvisnost. Sprašuješ (prepričan sem da v šali) če bi vbrizgovanje heroina imelo vpliv na telesno aktivnost in zmožnost funkcioniranja. Kaj ti meniš? Meniš da ne? Da je takšno telo sposobno jogginga nekajkrat na teden, kolesarstva in plavanja? Če pa sprašuješ oz. se nisva razumela – vpliv telesne aktivnosti na alkohol, se pa strinjam. Jasno, da ni korelacije. Se pa na tem mestu odpira vsaj naslednji razmislek. Šport kot tak pospešuje izgorevanje (jasno, tudi odpadnih snovi), torej je redna vadba dober pokazatelj, v kakšnem stanju je telo. Nekdo, ki je na slabi poti se lahko s športom “zamoti” do te mere, da že zaradi zunanjega izgleda več športa in manj pije (ravno te dni, sem priča temu dogajanju). Manj popite pijače – manj kalorij, hitrejši napredek v športu, manjša potreba po pitju oz. spoznanje, da manj popitega alkohola poleg manj vsenesnih kalorij pripomore k boljšim rezultatom.
Pravljica? Mlatenje prazne slame? Seveda. Za tistega, ki ni voljan storiti nič, kjer izgovor podaja roko izgovoru je to korak, ki ga ne bo storil. Bo čakal, da ga “odpeljejo” na zdravljenje po katerem bo? Vedel, da ne sme konzumirati alkohola, ker ga NE ZNA.

Pod črto “arogantnega in samovšečnega pisca”:
potrebno se je znati obvladovati – v vsem in ves čas.

Ok, v odgovoru si naju malo zamešal, ampak itak ni bistveno.
Uspelo ti je namreč spregledati točno tisto, kar sva ti v bistvu hoteli povedati:

…da se igraš z ognjem in da, ja,si aroganten, ker si domišljaš, da si “pametnejši” od alkohola.
Ker vidiš…nikakor ne moreš primerjati alkohola z čokolado in ostalim, malo ti šepajo osnovni
pojmi.
Takole je (znanstveno dokazano in ne moja domneva) – nekatere substance, kot na primer
heroin, nikotin IN ALKOHOL povzročajo TELESNO ODVISNOST. To prevedeno v naš jezik
pomeni, da občutiš telesno reakcijo ob abstinenci. Moja primerjava z heroinom, ti je to hotela
povedati – noben šport te ne bi rešil pred odvisnostjo od heroina, če bi z njim začel.
In enako je z alkoholom. O ja, komot lahko “funkcioniraš” dolga leta. Na heroinu ali alkotu.
Arogantno se je pa slepiti, da nisi odvisen.

Druge substance kot so marihuana, čokolada itd. povzročajo PSIHIČNO ODVISNOST, (no,
to sicer alkohol tudi v zgodnejši fazi). To pomeni, da mi bo sicer zelo hudo, če mi vzamejo
čokolado, ne bom se pa tresla, se potila in bruhala, ne bo krčev in ne belih miši.

Predno se zaćneš hvaliti, da nimaš teh simptomov, si oglej mojo definicijo alkoholika:
“alkoholik si, če alkohol POTREBUJEŠ”…za karkoli – da se sprostiš, da se zabavaš…da
si boljše vplje, da lažje premaguješ stres…preizkus je pa enostaven – črtaj alko za tri
mesece. In se POŠTENO opazuj, kako bo to vplivalo na tvoje počutje. Jaz trdim, da boš
tečen, razdražljiv, da ti bo padla motivacija, vse ti bo šlo na živce, jezen boš na ves svet.
Simpl preizkus, pa nič te ne stane.
A greva stavit, da boš največ energije porabil za izgovor, zakaj ga ne boš opravil?

Malo bi pa vseeno lahko pregledal vsaj osnovno literaturo o alkoholizmu, predno nam natrosiš
nadalnjih cvetk –
– da se po tvoji definiciji “ne opiješ”…hm, je tvoj organizem drugačen in lahko popiješ štiri
pive in ostaneš trezen? Potem si medicinski čudež in te prosim da se javiš na raziskave.
– da alkohol ni kriv za razpad družin . o ne, krive smo ženske, ki ga obsojamo? Malo si
preberi izpovedi na tem forumu o družinah, ki so ponoči bežale na sneg pred pijancem,
primerov je dovolj tudi okoli tebe, če pogledaš malo bolje – in ja – vsaka peta družina je kar
precej točna ocena.
– da se nimaš za alkoholika in te tudi družba nima? Saj v tem je problem. Pri nas je družba
brezmejno tolerantna do alkohola – pri nas si smatran za alkoholika, šele, ko obležiš
na cestnem vogalu v lastni luži in se ti roke tako tresejo, da nobenega kozarca več ne
prineseš polnega do ust,
– in ne, ni vsak ki konzumira alkohol pijanec. Jaz sem spila ta mesec eno pivo, prej pol leta
nič – od šampanjca za novo leto, naslednja prilika bo mogoče jutri, mogoče pa čez pol
leta. Da bi pa zaradi tega trdila, da alkohol ni nevaren, mi pa na misel ne pride. Preveč
enkratnih ljudi v mojem življenju je alko uničil…na tak ali drugačen način in preveč
arogantno bi bilo trditi, da “znam piti”. Ne, ne znam. Nihče ne zna – to je končna resnica.

Oprosti za dolgo reakcijo, ampak vsak, ki je kadarkoli imel opravka z pijačo in pijanci ,
je imel opravka tudi z argumenti zelo podobnimi tvojim. Pa nisi ti zdaj tu “dežurni krivec”,
samo ta hip pijucka svoje peto pivičko toliko ljudi, ki se prepričujejo enako kot ti. Da jim
alko nič ne more, ker oni so ….vstavi poljubno iz svojih teorij…

V tem ravno leži srž problema.

Bom zelo kratka… Sem hci moskega kot si ti in se mi ob tvojem “bluzenju” kar zelodec obraca. Ne vem kaj imas toliko za filozofirat, vse kaj pises se da napisat v 5 stavkih. Izlusci si teh pet stavkov in bos videl, da imas problem. S svojo filozofijo pa si cistis svojo vest. In samo v razmislek, javi se cez 15 let, pa bos videl posledice alkohola…

Zmernost pri vsem?

Lahko zmerno varamo, zmerno lažemo, zmerno krademo, zmerno pretepamo, zmerno hinavimo, zmerno preklinjamo, zmerno škodujemo….zmerno…

Ob branju (dolgega) odgovora avtorja moram reči, da me je minilo, da bi sploh še kaj napisala. Pa vendar … Skela, napisala si točno to, kar bi sama, če bi se mi ljubilo. Še enkrat pa bom napisala, kar sem že zadnjič – toliko dlakocepenja (otroci vonjajo in ne vohajo, lepo te prosim, no?!), arogance, vzvišenosti (te ne zavohajo, ko piješ – pojdi farbat koga drugega), prepričevanja ostalih v svoj prav, ne videnja druge plati – je zmožen samo alkoholik. In ja, vem, kaj govorim, ker – še enkrat napišem – bila sem tam, kjer si ti zdaj, točno tako arogantna in cinična in v svoj prav sveto prepričana. Zmernost? Je kar naenkrat ušla v tri krasne … Zato, če se le da, bi rada, da spregledaš, kje si, preden tudi tebi zmernost uide. Ampak se bojim, da ti je že …

Predlagam isti recept kot skela – tri mesece brez alkota. Bo uspelo ali bo spet cela stran izgovorov, zakaj ni?

In še nekaj – čeprav sem (bila) alkoholik, ne mislim, da je to vsak, ki nekaj spije. Nas pa kadar koli prepoznam …, tudi take, zamaskirane v filozofijo “zmernega, meni nič ne more” pitja.

Spet en lep pozdrav vsem,

sicer sem upal, da bodo komentarji bolj konstruktivni, bolj odgovori na napisano, žal pa ugotavljam, da razen nekaj izsekov teksta, sogovornikom poanta, ki sem jo želel predstaviti ne pride do živega.
Če poskušam na hitro odgovoriti in pričenm pri najmanj zahtevnem poslanem postu, bi kot odgovorr napisal:

@zmerna: da, zmernost pri vsem.
Lahko se zmerno ukvarjamo s športom, lahko zmerno jemo, zmerno pijemo, zmerno vozimo, zmerno (čustveno) reagiramo, tudi postenje, če je zmerno, je zdravo. Lahko smo zmerni z gledanjem TV-ja, uporabo “socialnih” omrežij, itd.
Razlika med tvojimi in mojimi zmernostmi je – upam, da je vsaj to jasno.

@Tinkica: glede na to, da je forum anonimen, me zanima, če ti je oče storil kaj žalega? Tebi, ostalim bližnjim. Se v njegovi družbi počutiš neprijetno? Z razlogom? Te zmoti to, da zvečer spije pivo ali dve, kozerc vina ali dva? Če je zgolj v tem težava, se strinjam, sva res enaka. V tem primeru bi iskal vir težav pri sebi (tebi). Če temu ni tako, si nisva enaka. Upam, da je z želodcem že vse ok. Kot poznavalko bi te rad povprašal še naslednje – zakaj se ti zdi, da bo situacija z menoj čez 15 let drugačna kot je sedaj (po desetih letih). Kje je tista točka, ko bo prišlo do preloma, predvsem pa – zakaj?

@skela: grem po vrsti,

če se osredotočim na prvi odstavek:
igram se z ognjem – moraš priznati, da sem pri tem kar uspešen. Če se ponovim, glede na to, da je stvar anonimna, prisežem, da govorim resnico. Žena bi sicer pripomnila, da s svojim smislom za dramatizacijo pretiravam, morda sem res pretiraval v količini, ki sem jo napisal, od prvega poslanega posta naprej, sem bil bolj pozoren in ugotavljam, da se količina treh piv še ni izpraznila v enem dnevu. V resnici gre za pivo ali dve, oz. cca 3-4 dl vina. Naj ne bo to podlaga za drugačna stališča, so že tako zasidrana (moja in vaša) da naj ta malenkost ne vpliva na prepričanje, ki ga zastopamo. Glede odvisnosti – kaj meniš na odvisnost od npr. Facebooka? Sistem ,ki spreminja družbene socialne odnose. Je nevaren? Spreminja dojemanje okolice in povečuje (a)socialnost? Ali se ti zdi, da tudi to ni odvisnost? Če pustim to primerjavo in pokomentiram tvojo – telesna odvisnost. Do neke mere bi to verjem, sprejel, moti me zgolj to, da uradna medicina ne prepoveduje, javno nima nič proti kazarcu vina na dan. Pri dnevnem doziranju – tvoje prepričanje, obvezno nastopi odvisnost. Če grem korak dlje te/se sprašujem kjučno stvar: reciva, da sem alkoholik, zaradi dejstva (kot praviš) občutenja telesne reakcije ob abstinenci. Če to drži, je reakcija tudi ob alkoholu, mar ne? Drugače ne bi pili. Torej, če 2 pivi na dan pomenita definicijo alkoholika, v čem je deviantnost? Če bi potegnil analogijo z drogo, bi rekel, da se doza čez čas poveča, da se vrsta droge spremeni, saj telo potrebuje močnejšo dozo. Hmmm, če sem torej alkoholik po dveh steklenicah piva in lahko to dozo držim desetletje…. v čem je TOČNO problem? In še ključno – kako je mogoče zadovoljiti fiziološko potrebo z dvemi steklenicami piva na dan?
Meni se zdi, da tu nekaj šepa in to je dejstvo, da svet ni črnobel, da tudi definicija ne zdrži binarne logike.

Glede stave (ne morem iz moške tekmovalne kože). Sem za.
Z grozo sem prebiral tekste v sosednih nitih o tem ,kaj se dogaja v družinah, želje po prenehanju, a to ne mogoče, deliriju itd.
Še vedno trdiš, da gre zgolj za eno skupino za odvisnot, ki obvezno privede do tega?
Za stavo sem, rad pa bi, da greva v to skupaj. Rad bi, da izbereš nekaj, kar rada počneš, pa ti tega ne bi bilo treba – npr. Facebook, sladkarije, nekaj na to temo. Rad bi ti dokazal, da mi ne bo popolnoma nič težje kot tebi, da bom brez težav 90 dni brez. Če se postim po 20 dni zgolj ob sokovih, mi za stavo tega ne bo težko izpeljati. Predlagaj – kako narediva, kako obveščava. Obstaja kak test, s katerim je moč približno izmeriti (kot za THC) okvirni čas zadnjega vnosa alkohola? Sicer se bojim da ne, a vseeno, greva.

Kaj bova naredila potem, ko bo konec? Če uspem? Boš vzela napisano nazaj? Bo 90 dni zadostno obdobje, za potrditev mojih prepričanj?

Kar pišeš naprej, je sicer težko diskutirati, ker pobiraš termine iz povedi in komentiraš zgolj tisto, kar ti diši. Alkohol ni kriv za razpad družin, kriv je tisti, ki ga ne zna konzumirati. Človek ima vsak trenutek možnost – in to več njih.

Če si najdem žensko preko spleta (in sem poročen) bo za razpad družine kriv internet?
Ko končuješ praviš “kdor je imel opravka z pijačo in pijanci, je imel opraviti z argumenti zelo podobnimi tvojimi..”
Smo pset tam, kajne – pijanec je pijanec in to je vsakdo, ki redno pije, ne glede na količino.
Še to (sem pregledal) – šport sem omenil ne kot zdravilo za nepitje (v smislu, alkohol me bo ozdravil, saj se mi zdi, da sem čisto zdrav), ampak kot dejstvo, ki samo zase trdi, da nekdo, ki prekolesari več deset prav toliko pa na teden preteče (kilometrov namreč)… je lahko pijanec?

Pa gospoda, ki skrbi zame (na forumu) da kaj od sebe, se premakne z mesta, se rekreira, ali je glavni šport napad na alkoholike, kot nas rade poimenujete?

Se še kaj čitamo, a ne? Vsaj glede stave, me blazno mika. Pa nagrada mora biti, moški smo radi nagrajeni, taki arogantni pa sploh. Vse za slavo… mal heca mora biti, življenje je prelepo in prekratko, da bi se jezili.

Oprosti, ampak tole dopisovanje nima čisto pravega smisla, če sploh ne prebereš, kaj
sem napisala, oziroma sfantaziraš svojo verzijo, kaj naj bi napisala…

Si prebral mojo definicijo alkoholika? Sploh ne gre za dnevno doziranje. Ene sorte alkoholiki
se ga na primer nažehtajo samo enkrat na teden, ali celo enkrat na mesec. Ni to finta sploh.
Pojdi nazaj in si še enkrat preberi, kaj sem napisala.

Teoretiziraš o dnevni dozi – kot da odkrivaš toplo vodo….toliko “študijskega materiala” o
odvisnosti o d alkohola, kot je pri nas, lahko menda najdeš samo še na Finskem…pa se
delaš, kot da je to nekaj novega in neznanega. Pa RES ne bi vsaj poguglal zadeve (če se
ti že literature ne da pogledat)?
In joj – nobene stave ti nisem predlagala. In niti ne dvomim, da ne moreš ZDRŽATI tri mesece.
Tega ne trdim in ni finta v tem sploh – preberi spet še enkrat, kaj sem napisala.
Bistvo je namreč to, da se OPAZUJ. Pošteno ( in ne, meni ni treba nič poročati, gre zate ).
Si zmožen objektivnega samoopazovanja?
Si rešil tisti test (nalij.si ali kako že) na tem forumu?
Ampak tebi tega ni treba, ti “znaš piti”…oh ja.

In ne , taužent pretečenih maratonov nič ne pomeni. Martin Strel je tudi preplaval XXXXX km,
pa je totalna kronca.

In da si kao “prislužim kredibilnost” (čeprav mi pošteno rečeno zanjo dol visi) – ja, se rekreiram
dnevno eno uro (plus vrt, plus košnja), odpovedala sem se eni odvisnosti (cigaretam) pred
enim letom in pol, zadnje pol leta pa še sladkarijam, kruhu in ostalim OH, facebook imam, pa
se komaj kdaj spomnim nanj. Bo?

@skela,
oprostim, seveda…

Skela, a so gospa nevrotični?
Že v prvem postu sem med drugim napisal, da sem izpolnil test in tudi rezultat, zato ni potrebe po tako čustvenem reagiranju na vsak moj post. Morda bi bilo pa zate bolje, če bi vpeljala nazaj cigarete, kruh, čokolado, itd. Kaj si mi zadnjič napisala? Da bom razdražljiv, tečen, brez motivacije? Nekaj takega domnevam, da se tebi dogaja, vsaj tako berem tvoje vpitje v tekstu.
Se pa strinjam, da sem se izpel, da sem povedal, kar sem želel, da se ponavljam in da ostajam sam na enem bregu, ostali na drugem. Da vsak prevbere in komentira zgolj izseke, ampak tako je pa naj tako še ostane.
Še eno stvar sem se spomnil, jo bom omenil za konec. V zadnjih treh letih nisem spal praktično niti ene noči dalj kot 3-4 ure v kosu – noben dan. Zakaj? Po hčerki, ki ima sedaj tri leta in sedaj sinu, ki ima pol leta še nismo v fazi, ko bi oba hkrati spala. Najprej smo se zbujali zaradi enega, sedaj zaradi drugega. Ker se zavedam vloge materinstva, potreb otroka že čez dan, mi je toliko lažje pomagati pri vstajanju, nošenju itd ponoči. Tudi več dni zapored. Povej mi Skela, kako lahko to zmore alkoholizirano bitje? Bi mu ti sploh zaupala otroka? Pa nošenje, uspavanje? Še vedno ne odstopaš ne? Kdor zvečer rad spije pijačo ali dve, celo tri je alkoholik, ni pomoči. Prav, saj pravim, bodi tako, zaradi same definicije bom prav tako mirno živel, kot do sedaj.
Za Strela… ne vem, da ne bom hudoben.. ali pa bom.. se mi zdi, da njega bolj voda nosi po gladini..
pa srečno.

Alkoholik?

Zelo rada bi spoznala ženino plat zgodbe. Jo povabiš prosim, da si prebere tvoje prispevke in še sama kaj zapiše.

Sem namreč žena moža, ki je bil do pred kratkim tako prepričan v svoj prav samokontrole, da ga je šele zadnji kiks privedel v novo dimenzijo dojemanja. Zgodilo se je pa tako, da sem nehala upati v boljše čase in ga zapustila. Kljub temu, da mu nisem nameravala dati nove priložnosti sem mu jo dala takrat, ko je iz prvega srečanja AA prišel s priznanjem, da bi ga to moralo zadeti že pred 3 leti, ker je šele zdaj spregledal. In veš kaj, šele zdaj se mi zdi pravi borec in pravi dec! Pa se oba zavedava, da naju čaka še veliko skupnih borb. Na srečo sta nama v oporo AA in AL-ANON, brez katerih bi oba psihično potonila. Ja, tudi jaz, ki mi je njegovo “nedolžno” popivanje ubilo toliko živčnih celic, da si mislit ne moreš.

In tudi jaz se strinjam z nekje prebranim… najmanj vsaka 5. družina (po moje prej še kakšna več) trpi takole skrita za štirimi zidovi. Ker na zunaj hiša lepo zgleda, možje hodijo v službe in na pikniku jim nihče ne šteje popitih piksen in kozarcev. To, da pa pešajo partnerski odnosi pa tudi ne greš razlagat naokoli.

Želim ti, da kmalu dosežeš svoje dno, da spregledaš. Ker si vse preveč samozavesten, da bi kar tako prišel do spoznanja. Pa pridi še kaj napisat takrat… v tvoje dobro upam, da res kmalu.

Pa ne pozabi, kar sem te prosila v prvem odstavku, naj se oglasi tvoja žena.

@nemogoča žena,

drži. Še danes ji pokažem zapisano in jo povabim k dopisovanju.
Sam se bom počasi umaknil iz te zgodbe, saj sem za občutek dobil dovolj informacij. Svet je črno-bel, nekaterih reči se ne da nadzirati. Lahko si skoraj poljubno dolgo nad površjem, a vsekakor ti utopitev ne uide. Po razmišljanju deklet/žena v tej niti, je stvar preprosta – alkohol na dolgi rok “ubije”, ne glede na to, kdo se z njim igra. Fizična odvisnost naj bi bila nuja, ni se ji mogoče izviti, posledično tudi psihična oz. ravnanje, ki temu sledi.

Na srečo / ali pa žal, se s tem še vedno ne strinjam, čeprav verjamem vsem zgodbam, ki sem jih zasledil na tem portalu. Ostal bom pač še naprej aroganten in samovšečen, al kako že…

Vprašanje, ki še vedno ostaja je torej naslednje: “kako to, da moje početje ne reflektira v družbi, da se moje psihično in fizično stanje ne sesuje (po vseh teh letih, ko naj bi vsekakor se) in kdaj se bo? Torej, tudi če sem po definicij alkoholik, kaj s tem? V čem se to kaže navzven in navznoter? Kakšen alkoholik sem to, če potrebujem pivo ali dve na dan? (nisem ravno najnižje rasti) Kaj je v mojem početju takšnega, da nekoga – bližnjega ovira? Nekaj mora biti hudo narobe z definicijo, si zgolj zatiskam oči, ali pa je nekaj na tem, da človek ni zgolj alkoholik ali abstinent.
No, bom počakal, kaj bo napisala soproga (po tem, ko me bo oštela, kaj se grem, pa od kje mi čas za pisanje…)

Pozdravljeni!
Zasledil sem kar nekaj prispevkov na temo o alkoholizmu in definiciji o njem.
Zadnji prispevek, gospoda pod psevdonimom, (alkoholik?) vsebuje tudi nekaj vprašanj, še prej pa sem opazil kar nekaj stavkov, ki so mi všeč.
Všeč mi je odnos gospoda do svoje žene, ko se ponoči vstane, všeč mi je gorečnost za sledenje svojih ciljev, …
Morda vas celo razumem, ko govorite o definiciji iz področja alkoholizma.
Žal mi je le, da vlagate toliko svoje volje in pozornosti na to definicijo, kot, da je ta definicija bolj pomembna od vas samih.
Prepričan sem, da ste tukaj pomembni Vi, Človek, v vsem kar ste in v vsem kar postajate.
Pomembni so soljudje, v tem kar so in postajajo.
»alkoholik?«, v vašem prispevku vidim nanizanih kar nekaj vprašanj, v njih vidim angažiranje, zavzetost za resnico. Upam, da ste zaradi tega ponosni nase.

* 1. »kako to, da moje početje ne reflektira v družbi, da se moje psihično in fizično stanje ne sesuje (po vseh teh letih, ko naj bi vsekakor se) in kdaj se bo?«

Prepričan sem, da tudi v vas obstajajo še pomembnejša področja od le fizičnega in psihičnega stanja, ki ga vidite in zaznavate. Ste jih odkrili?

* 2. »Torej, tudi če sem po definicij alkoholik, kaj s tem? V čem se to kaže navzven in navznoter?«
No to vprašanje vidim tako oblikovano kot, da bi ga pisal alkoholik, slednji ne vedo o sebi in svojem delovanju navzven in navznoter, da bi ga lahko ocenili kot takšno ali drugačno… To vprašanje se vam nekako ne poda, glede na to, da ohranjate zavedanje, da niste alkoholik.

* 3. »Kakšen alkoholik sem to, če potrebujem pivo ali dve na dan? (nisem ravno najnižje rasti)«

No, tudi če bi bili alkoholik, ne vidim problem v alkoholizmu kot vedenju, pitju, da bi se potem tudi moral spraševati kakšen alkoholik sem če sem in kaj s tem. Jaz ne vidim nobene težave v alkoholu, saj je zdravilo, ki človeku pomaga. Pri vašem vprašanju, ko omenjate, da POTREBUJETE, pivo ali dve na dan pa sem nekoliko presenečen. Mar niste nealkoholik, ki ne POTREBUJE alkohol, ampak ga kontrolirano pač le občasno popije? No, tako govorijo vaši prejšnji stavki.

*4. »Kaj je v mojem početju takšnega, da nekoga – bližnjega ovira? Nekaj mora biti hudo narobe z definicijo, si zgolj zatiskam oči, ali pa je nekaj na tem, da človek ni zgolj alkoholik ali abstinent.«

Tukaj se mi porodi vprašanje, kako to, da tudi jaz ne potrebujem tega kot vi, pa sem tudi človek, tudi dec – moški…hmm.
Kolega, kot sem že omenil, morda ni težava alkoholik ja ali ne in če…
Težavo vidim v tem, da se kljub vsej lepi drži ne spoštujete dovolj, ne angažirate dovolj, da bi živeli kot osvobojeni. V enem izmed svojih prispevkov ste tako lepo napisali,
» življenje je prelepo in prekratko, da bi se jezili.« To se lepo sliši, toda takoj , ko zaznavam v sebi potrebe, ki ob rojstvu v svoji danosti niso bile položene vame, JE RAZLOG, DA SE VPRAŠAM, KOLIKO REALNO, OSVOBOJENO, KAKOVOSTNO ŽIVIM SVOJE ŽIVLJENJE.
Zaenkrat ne glede na bližnje okrog mene. Ni vprašanje koliko, kdaj, kje… potrebujem piv ali kaj podobnega, koliko tehtam, koliko ga nesem… VPRAŠANJE JE, KOLIKO SEM DEC, KOLIKO ME JE MOŠKEGA, da uvidim svojo ne svobodo, zasužnjenost, zakrknjenost.
Kdo, ne kaj, kdo je za vas ČLOVEK? Kakšen je vaš smisel življenja, koliko se zavedate svoje dragocenosti, postajate na tej poti po kateri hodite vrhunski človek?
Kako doživljate večina ljudi okrog sebe, kako zaznavate sebe kot moškega, ki je včasih tudi ranjen, ki tudi hrepeni po ljubezni, razumevanju, toplini…
Spoštovani »alkoholik?«, prav imate, sploh ni pomembno, če ste po definiciji alkoholik ali ne, je definicija vredu ali ne, pomembni STE VI – ČLOVEK, v vsem svojem dostojanstvu, lepoti, ljubezni… ki je v vas.
Vaša prioriteta je odkrivati to lepoto v sebi in drugih ter v njej živeti. V tem lepem, ki je v vas postajati nov kreativen moški, ki tudi lahko postane vrhunski tip, vrhunski človek. To je vaša prioriteta, sprejmite jo, je zastonj pa še omejuje vas ne.
V osvobojenosti se človek ne potrebuje spraševati, če POTREBUJEM in koliko piv kot vidim zapisano v tretjem vprašanju. Se reflektira, se ne reflektira če jas to ono… A res mora biti to naša prioriteta?
Sploh ne, zakaj bi sebi in soljudem komplicirali življenje s poglabljanji v tista področja, ki se nas ne tičejo in se nas tudi na rabijo.
Prepričan sem, da je poanta življenja, odkriti kreativen smisel življenja, v katerem sem osvobojen v duhu Ljubezni, Miru, Lepote. Prav zanimivo postaja življenje, ko začnemo odkrivati, okušati Lepoto, za katero se je vredno odločiti.
Človek, v kaj gledaš? Je potrebno, da gledaš v to? Te to osvobaja in je zastonj? Če ne, se uzri drugam, usmeri pogled v tisto lepo, plemenito, ki je v tebi, v so človeku, v naravi… dovoli si ostati človek in postani radosten v sebi ob teh opažanjih lepote v kateri si, v kateri bivaš.
Si upaš to dovoliti, si upaš to omogočiti, si upaš pogledati tudi v to stran življenja… Koliko si drzneš živeti kreativno, koliko imaš močan karakter, da po alkoholu (ne glede na njegove učinke) ne posežeš več. Si upaš abstinirati in priznati, da si se rodil kot osvobojen človek v vsej svoji biti in, da si vreden to svobodo živeti? SI UPAŠ?
D.P.

Pozdravljeni,

sem žena alkoholika? Pravite, da vas zanima moje mnenje in moje videnje.
Z možem sva skupaj od rosne mladosti, kmalu bo 20 let. Poročena sva 6 let. Najina veza je polna ljubezni, naklonjenosti in harmonije. Težave nama uspeva reševati konstruktivno, s pogovorom. Se spoštujeva. Si pomagava. Imava dva otroka, ki nama pomenita veliko. Pri vzgoji sodelujeva oba, se dopolnjujeva. Pridejo dnevi, ki niso idilični, ko je težko, ko sva neprespana in utrujena, ko bi si želela nekaj ur samo zase, a ti dnevi so posledica utrujenosti in neprespanosti.
Pijanega sem ga videla nekajkrat v življenju in priznam – drugačen je in tak mi ni všeč. A nazadnje se je to zgodilo….hmmm se niti ne spomnim kdaj, letos zagotovo ne. Lani? Predlani na Silvestra se mi zdi.
Svojega moža ne vidim kot alkoholika. Odnosi v naši družini ne trpijo zaradi alkohola. Zvečer, ko dava otroka spat, se rada usedeva skupaj, poklepetava, ustvarjava načrte za naprej. Ja, on ob tem ponavadi spije kozarec ali dva vina, jaz redko.
Jaz sem s svojim življenjem in s svojim možem zadovoljna. Lepo mi je.

Lep pozdrav!