Pozdravljeni,
imam 3-letnega sina, ki nekako izstopa po vedenju od svojih vrstnikov doma ali v vrtcu. Je zelo miren po naravi, sedaj je začel šele malo bolj govoriti, še ne izgovarja g, h k, vendar vztrajno ponavlja in sprašuje stvari. Do sedaj je zelo malo govoril. V igro se ne vključi, igra se sam, lahko tudi celo uro. Rad ima vlakce in tudi ostala vozila, ki jih lahko opazuje od blizu in leži zraven ter proučuje gibanje koles ipd. Eno in isto risanko rad gleda tudi desetkrat-najraje Vlak Tomaž, ki je večini tako majhnih nezanimiva. Zelo rad poje. Ima mlajšo sestrico(16 mes) s katero imata normalne odnose-se igrata in tudi kregata. Ima pa veliko težav s spremembami-na primer prehod iz zimskih na letno obuvalo, odhod v vrtec in odhod domov, prehod iz dolgih na kratke rokave, ko dobi nove copate ipd…in še vrsto drugih, pravzaprav ga vsaka sprememba iztiri, joka, cvili, trmari in se noče obuti, obleči, iti v vrtec ali domov…tako da imamo s tem veliko težav. Včasih, ko ga okragamo gre tudi do take meje, da sam sebe tepe! Vedno se igra drugače kot ostali-vsi sledijo vzgojiteljici, on gre po svoje. Obožuje pa naravo, rožice in male živali-žuželke.
Verjetno tudi malce slabše sliši-sva še v obravnavi v Portorožu in v dogovarjanjih za odstranitev žrelnice v Izoli. Je pa zelo odmaknjen, zasanjan, težko ga prikličemo, mu vsako stvar prigovarjamo, v vse ga moramo prepričevati (npr naj pomaha dediju, ko gre v vrtec, naj odgovori, ko mu rečem adijo…vsakodnevne stvari, on kar nekam zre in je zasanjan. Ko je doma pa je sicer tudi zelo razposajen, se podi, teka, rad pleza).
Do nedavnega je popolnoma zavračal očka, ki ga je skušal npr obuti, obleči, dati na kahlico…vse je morala mami. Ko je zagledal atija zjutraj je dobil dobesedno napad panike, jok…Ne vem, kaj naj si mislim, ali gre mogoče za kakšen sindrom, ali pa je v takih letih, da na tak način uveljavlja svojo voljo…..nam zmanjkuje energije. Hvala in lep pozdrav, Petra

Iz opisanega bi mene zaskrbelo ob dejstvu, da se neprimerno igra – torej opazuje vlakec od blizu, opazuje premikanje koles. To je ZELO pogosto pri motnjah avtističnega spektra. Prav tako je velik pokazatelj slaba toleranca na spremembe. Dejstvo, da se ne igra z drugimi otroki je še ena taka stvar. Prav tako ‘zasanjanost’.
Določene stvari bi lahko bile posledica slabšega sluha – npr. trma ob spremembah je lahko posledica tega, da ne sliši, kaj se bo zgodilo in tega ne pričakuje, potem je pa presenečen. Prav tako igra z drugimi – morda jih ne razume in se je pač nehal truditi. Kljub vsemu bi pričakovala, da bo vsaj občasno iskal stik z ostalimi otroci. Ponavljanje, navezanost na rutino, opazovanje delov igrač, nezanimanje za ostale otroke, zasanjanost…za moje pojme veliki pokazatelji motenj avtističnega spektra. Jaz bi se čim prej obrnila na zdravnika ali poklicala na center za avtizem.

Živjo!

Pri sinu, ki je še pred dopolnjenim 3. letom starosti, dobil diagnozo Aspergerjev sindrom, sem opažala zelo podobno vedenje, kot ga ti opažaš pri svojem otroku. Veliko je opazoval vrteče se predmete (tudi kolesa na avtomobilih in vlakcih), vedno je gledal le eno risanko, spremembe so bile zanj zelo naporne, igral se je sam (ostali otroci ga niso zanimali), trmarjenje pri neobičajnih stvareh, ni sledil delu ostalih otrok v vrtcu, velikokrat je ponavljal en in isti stavek,…

Vse to lahko nakazuje na motnjo avtističnega spektra, lahko pa je le obdobje v razvoju. Meni je otrokova pediatrinja ves čas trdila, da z njim nikakor ni nič narobe, saj je normalno komuniciral. Vseeno se mi je zdel drugačen od vrstnikov, zato sem ga peljala na nadaljne preiskave, ki so potrdile moje sume.

Po mojem osebnem mnenju, je pomembna zgodnja diagnostika, saj lahko s tem sebi in otroku na nek način olajšaš življenje. Če je potrebno, otrok prejme strokovno pomoč, ki mu zelo koristi (vsaj tako je videti pri mojem sinu).

Najbrž bo najbolje, da otrokovega pediatra zaprosiš za napotnico za Ambulanto za avtizem (Nevrološka ambulanta LJ).

Če te zanima kaj več, mi lahko pišeš tudi na mail: [email protected]

humprey,
se kar strinjam s predhonicami.
Pa javite, kako boste uredili.

Še relativno lahko je postaviti diagnozo. Čeprav se tudi tu velikokrat zatakne. Vseeno pa je veliko težje pozdraviti težave, ki se skrivajo pod avtizmom. V pretekosti se naša družđa ni pretirano sekirala za takšne in podobne bolezni. Enostavno jih je skrila pod preprogo, ljudje iz okolice pa so se obrnili vstran. Na srečo so ti časi minili, v glavnem zaradi neutrudnosti premnogih staršev, manj pa zaradi zdravstva in zdravstvenih ustanov, zdravnikov.
Kadar nekaj ne poznajo, nimajo procedur zdravljenja, nimajo rešitev, razen svoje titule. In tu se v mnogih primerih tudi konča.
Poleg lastnega, poznam mnoge druge primere te bolezni. Potrebna je disciplina in vstrajnost. Očitno prav delajo tisti, ki so lotevajo zdravljenja široko: preko diet, odstravnjevanje toksinov iz telesa, z dodatki prehrani, vitamini, terapijami in (o čemer se v Sloveniji ne govori) z obiskom ——–

Dare2013,

očtino imate sami izkušnje s tem načinom. Vseeno pa sem vaše sporočilo malce skrajšala.. Saj veste .. pravila foruma..

Spostovana moderatorka.
Strinjam se, da se članek nekoliko skrajša, vendar mora ostati v okviru željene in napisane vsebine. Tudi novinarska in uredniška pravila to zahrevajo. S korekcijami ste vi moj članek vsebinsko spremenili in ste odstranili del, ki se nanaša na hiperbarično medicino. S tem ste grobo posegli v sam namen moje prospevka v forumu in v samo bistvo sporočila.

Dare2013,
mogoče sem res preveč skrajšala članek.. lahko napišete nekaj podobnega ponovno z upoštevajem pravil foruma.

Pozdravljeni,

o avtizmu je res veliko napisanega, kar pripomore staršem, da lažje ugotovijo prve znake, ki bi utegnili nakazovati na avtizem, a je vendarle zelo težko ločiti, kaj je tisto, ki je lahko povsem običajno in spremenljivo stanje, kaj pa bi lahko nakazovalo na težave v razvoju. Tako je tudi pri nas. V družini imamo dve leti in dva meseca starega fantiča (moj nečak), ki je zelo zelo srčkan fantek, a me pričenja resno skrbeti, da njegov razvoj ne poteka tako, kot bi moral. Na sum avtizma sem pomislila že pred meseci, ko okoli enega leta preprosto ni izvajal običajnih stvari za leto dni starega otroka ( ni kazal s prstkom, ni vokaliziral, se ni odzvival na ime).. pa sem nekako opazovala in si mislila, da je še majhen, da ima še čas,.. meseci so minevali, napredka pa ni bilo videti. Naj omenim, da v družini nihče ničesar ni posumil in da njegovi starši niso ravno dovzetni za mnenja drugih ljudi. Od tod tudi moja bojazen, da bi izustila nekaj, kar bi se izkazalo kot napačno in bi si kasneje očitala, a še bolj bi si očitala, če bi se izkazalo kot resnica in bi našega fantička prikrajšali za čim bolj zgodno diagnozo in ustrezno pomoč. Prosila bi vas za mnenje in pomoč, spodaj bi navedla nekaj znakov, ki bi lahko nakazovali na avtizem in potem še tiste, ki za avtiste sploh niso značilni (vem, da je razlika med posamezniki ogromna).

Znaki, ki mi zbujajo skrb:
– pri 26 mesecih sploh ne govori, čisto nič, tudi mame ne kliče mama, ne reče ne, da, to,… skratka nič, ponavlja neke zloge, ki pa niso razumljivi
– se ne odziva na svoje ime, te niti ne pogleda, z izjemo redkih situacij, ko te nekako ošine s pogledom
– ne izvaja nobenih preprostih ukazov (npr. prinesi žogo, se bova žogala), če želiš njegovo pozornost te popolnoma ignoriraje in je totalno nezainteresiran, razen, ko sam nekaj želi od tebe, da mu na primer odpreš vrečko z bonbončki
– na trenutke je čisto v svojem svetu in se nekako zagleda v televizijo ali mobilni telefon
– z vrstniki se sploh ne zna igrati, samo teče za njimi, izgleda, kot da jih ves čas lovi in nekako teka naokoli, kot
muha brez glave, na igrišču se z igrali sploh ne igra, se ne gunca, ne spušča po toboganu, samo teče naokoli
– veliko joka in se jezi
– teka po prstkih

Morda sem še kaj izpustila, zagotovo pa sem opisala najpomembnejše. Seveda pa ima tudi lastnosti, ki nikakor niso značilne za avtiste in takrat se potem pomisliš, ah pa saj je vse v redu.
– zelo zelo rad ima vrstnike in otroke, celo objemal bi jih, hoče njihovo pozornost, a to izgleda nekako tako, kot da jih vleče in ostalim otrokom to ni všeč, se pa otrok res zelo razveseli, ko jih vidi, takrat se tudi glasno smeji
– kaže s prstkom na želeno stvar, je pa pričel s tem bolj pozno, okoli leta in pol
– včasih da pa-pa ko odhajamo
– zelo rad se crklja, dotiki ga ne motijo, rad se nosi in objema, rad se žgečka, skratka godi mu, če se z njim kdo ukvarja na tak način

Se opravičujem za tako dolg opis, a je posledica mojih opazovanj in razmišljanj o njem, pred dnevi sem svakinji omenila svojo skrb, pogovorili sva se in zatrdila mi je, da bo zadevo omenila pediatrinji. Težko je sugerirati, kadar ne gre za tvojega otroka, kar pa ne pomeni, da si ob tem lahko malodušen, če bi imel moj otrok težave, bi vsekakor želela vedeti čim prej in mu omogočiti čim zgodnejšo pomoč. Za odgovor ali kakršnekoli informacije oz. izkušnje bom zelo hvaležna. Upam, da bo z našim fantkom vse v najlepšem redu, bom poročala, kako se je izteklo. Naj omenim še to, da pediatrinja nikoli ničesar ni posumila, čeprav pri letu in pol na sistematiki sploh ni sodeloval, ničesar ni pokazal na slikici,…bojda ima do tretjega leta čas, kar pa se mi ne zdi prav. Če se od leto in pol starega otroka nekaj vsaj približno pričakuje in tega ne stori, je najmanj kar lahko, ponoviti pregled čez teden ali dva, opomniti starše, naj to poskusijo doma, ko je otrok dobre volje in če ne izvede v domačem okolju ponovno priti nazaj… ne vem, samo moje mnenje, čakanje do tretjega leta starosti se mi zdi odlašanje, ki otroku lahko odvzame dragocenega časa za razvoj in napredek.

Hvala in lep pozdrav!