Spoštovani!
K Vam se obračam po nasvet v zvezi z 10 let mlajšo sestrico, ki je pri komaj 11 letih začela kazati znake anoreksije. V nekaj mesecih je precej zrasla in pri tem postala tudi občutno vitkejša (prej je bila pač malenkost močnejša), kar smo opazili tudi domači in ob odobravajočih besedah okolice ji je vitkost očitno stopila v glavo. Njeni obroki so se občutno zmanjšali, kar hoče prikriti tako, da gre jest v drugo sobo ali poje še preden se vsa družina zbere, da ostali ne bi imeli nadzora nad tem, koliko je pojedla, zgraža se nad hrano, ki jo je prej oboževala, dobila je veliko veselje do kuhanja, vendar vse to počne samo za druge, sama namreč naredi komaj kak grižljaj, kot da bi s tem želela nadoknaditi to, da ne je. Večino časa je bleda, brezvoljna, zaspana, skoraj depresivna, čeprav v oblekah izgleda kot obešalnik, se še vedno pritožuje, da je debela, izogiba se vsakršni hrani, za katero je kdaj slišala, da redi. Ko poje svoj skromni obrok, se pritožuje, kako “ogabno se je nažrla”, vse, kar je v zvezi s prehranjevanjem, se ji gabi. Ko je izgubila prvih nekaj kg, je to ponosno naznanila, zdaj ko stvar postaja resna in smo domači vse bolj zaskrbljeni, pa noče več priznati, koliko tehta, čeprav pogosto stopi na tehtnico. Pri svojih 165 cm je imela že okrog 55kg, zdaj pa jih ima verjetno že vsaj 10 manj, težo pa še naprej izgublja. Ves čas ji dopovedujemo, kako si s tem škoduje, vendar je videti, kot da bi v tem nekako uživala. Skušala sem se pogovoriti z njo in jo na lep način opozoriti na posledice, ki jih ta bolezen v obdobju razvoja lahko prinese, vendar ves čas trdi, da pretiravamo in nikogar ne posluša. Ne vem, kaj bi lahko sami še storili, razmišljala sem na primer o skupnem ogledu filma s to problematiko, vedar se bojim, da bi to razumela kot preveč vsiljivo in bi s tem povzročili v njej še večji odpor do vsega, kar ji skušamo dopovedati.
Lahko sami sploh kaj storimo, ali je čas za obisk zdravnika?

Hvala za odgovor in lep pozdrav,
Lucy1

Živjo Lucy,

vse kar si opisala so tipični simptomi anoreksije-kuhanje, prirpava hrane za druge, popačen odnos do telesa. Sestra je stara komaj 11 let, vendar se ravno v tem obdobju zelo zgodaj začne. Svetujem, da se obrnete na Pediatrično kliniko, na oddelek za MH in ji poleg tega priskrbite še redno tedensko terapijo – psihologa, svetovalca, terapevta s katerim se bo lahko pogovarjala o sebi. To se ne bo rešilo samo od sebe in ne čez noč. Poleg tega naj starši vzamejo stvari v svoje roke – stra je 11 let, morajo ji jasno, vendar nežno postaviti mejo. Najbolje bi bilo, da se vi ostali vključite v skupiono za pomoč svojcem, kjer boste lahko predelovali lastna čustva, misli, strahove v zvezi s tem, ker takšna bolezen vpliva na vse. Skupina za bližnje deluje tudi na Ženski svetovalnici. Če pa vam nič od tega ne bo ustrazalo, pa povprašajte še na Muzi – tam naj bi izvajali prav družinsko terapijo – v kolikor vam seveda Ljubljana ustreza.
To je težka bolezen, trajalo bo, da se stvari psoatvijo na mesto. vendar, se bodo. Je pa odvisno od tega koliko bo sestrica hotela sodelovati. Vendar je treba kar psoatviti kot odločitev, da ste opazili, da težave ima, da ji vi ne morete pomagati in da boste zato vsi skupaj poiskali pomoč, ker to ljudje, ki so v stiski počnejo. Kot sem rekla nežno. Lahko si preberete tudi nekaj mejlov, ki so čisto na vrhu tega foruma pripeti – kot smernice kaj lahko naredite, kako se obnašati, ipd. Žal, pa ni enega recepta, ki bi deloval. Če bi še kaj potrebovali, smo tu.

lp

Tatjana