zloraba v otroštvu
Zdravo!
Z vami bi rada delila svojo grenko izkušnjo iz otroštva.
Stara sem bila približno 10 let. Z očetom, mačeho in dvema polbratoma smo se selili v naše na novo grajeno stanovanje.Tam sem ga spoznala, približno 38 let star, okrogle in majhne postave, s precej redkimi črnimi lasmi in zelo ” prijazen ” moški. Janez. Pomagal je pri delih v stanovanju.To je bilo stanovanje v drugem nadstropju v hiši. Čisto spodaj smo bili mi, naknadno so se potem vselili, teta z mojo sestrično (8 let) in bratrancem (5 let ). V prvem nadstropju pa sta oz.še živita moja mama in ata (stara starša). Teta, ki je bila ločena, se je v Janeza zaljubila.
Videvali smo se vsak dan. Kmalu se je tudi preselil k njej v spodnje nadstropje. Kdaj točno se je začelo ne vem napisati, saj sem potrebovala kar nekaj časa, da sem dojela kaj se pravzaprav dogaja.
Za vedno pa mi bodo v spominu ostali dogodki, ki se jih zelo dobro spominjam. Uničili so mi življenje, ki ga sedaj počasi postavljam nazaj. Vem da mi bo uspelo.
No pa da malo opišem. Pri meni je bila kot že vsa leta prej, vsak dan tudi moja soseda in najboljša prijateljica, dve leti mlajša soseda.
Velikokrat smo se z njo, sestrično, bratrancem in mojima polbratoma igrali pred hišo na dvorišču. Največkrat med dvema ognjema. Velikokrat se nam je pridružil tudi on. Pisala bom samo o dogodkih, ki so se dogajali meni in za katere vem, da sta doživljali tudi soseda in sestrična.
Ko sem pritekla na stran, kjer je ciljal on, se me je vedno dotikal po bradavičkah.Takrat so bile prsi tako majhne, ravno so začenjale rasti in so iz njih kukale le bradavičke,po katerih so segle te debele roke in prsti, ki so se pomikali gor in dol po njih. Ne morem vam opisati teh občutkov ko se mi je to dogajalo. Večkrat me je tudi prijel spodaj. To je počel tudi sosedi in sestrični.
Šli smo se tudi igro, ko smo pritekli k njemu in nas je on vzdignil v naročje. Tudi fantje so se to šli. Pri nas je vedno izkoristil in nas otipaval še po spolovilu, zato smo šle hitreje iz njegovega naročja.
V bližini hiše teče potoček in tja smo otroci zelo radi zahajali, se igrali saj smo imeli mir pred odraslimi. Bilo je veliko zanimivih stvari. Hodili smo po potočku, gradili jezove, lovili ribice, ki smo jih nato spustili nazaj, plezali po drevesih itd.
Spet se nam je pridružil on. Šli smo se igro v kateri smo raziskovali podvodni svet. Nevem kako smo prišli na to idejo. On nas je vzdignil in nas z glavo navzdol držal nad vodo, vmes pa seveda spet izkoristil in nas otipaval. Prste je spet spretno vrtel okoli in čez bradavičke, jih premikal in božal po vagini. Tam smo se mu težje izmuznile saj bi lahko padle v vodo.
Enkrat sem prišla dol k njim, ker sem mislila da je sestrična doma, pa je ni bilo. Bil pa je Janez. Rekel mi je, da lahko gledava televizijo, medtem ko jo čakava. Spomnim se, kako sem sedla na rob postelje, da bi gledala televizijo. Nenadoma me je položil na posteljo. Ustrašila sem se. Nato je položil svojo težko nogo čez mene, drugo pa je imel zraven in me prijel, da nisem mogla nič. Rekla sem mu, da bom zakričala in me bo mama sigurno slišala, ter naj me spusti. Rekla sem mu, da ji bom povedala. Rekel je ” komu pa misliš da bodo verjeli “, tebi ali meni? Nato me je izpustil.
Neki drugi dan pa sva sedela na klopici pred hišo. Teta je bila v hiši..Pogledal me je in rekel ” s tabo bi s kondomom “, z Johanco (ime je izmišljeno) – teto – pa brez. To je rekel tako iznenada in nepričakovano!
Potem pa smo se čedalje več začele pogovarjati o tem, da tu nekaj ne štima, da to kar počne nam ni všeč. Zamišljale smo si, kako bomo njegove besede posnele in pokazale staršem, da nam bodo verjeli, da bomo imele dokaz za njegova dejanja. Pa nam to ni uspelo!
Potem pa smo šli enkrat z mojimi in s ” spodnjimi ” na morje. Sosede ni bilo zraven.
Šli smo v Strunjan. Tam smo se kopali. Imela sem zelo velik modrček od kopalk, saj vanj nisem imela kaj dati. Mačeha mi je rekla, naj ga dam dol. Nje sem se vedno nekoliko bala, saj je bila do mene zelo stroga.Takrat pa sem se ji uprla. Rekla sem ” ne ” , imela ga bom gor. Začudeno me je pogledala in rekla ” zakaj ” ? Odgovorila sem ” zato “, ter igrali smo se naprej. Nisem ga dala dol.
Ko sem prišla iz vode, me je poklicala k sebi. Bila je na oddaljeni skalci in mi rekla naj ga dam dol, da mi je čisto prevelik in da ni to nič takega če sem brez. Takrat sem bila stara 12 let. Ja vse to se je dogajalo dve leti.
Povedala sem ji resnico. Rekla sem da zaradi Janeza. Zgrozila se je. Verjela mi je. Prvi odrasli človek, ki sem mu zaupala. Ostalim ni omenila ničesar. Morda samo mojemu očetu. Sestali so se naslednji dan zgodaj zvečer. Hoteli se pomeniti kaj je zdaj to in on je seveda vse zanikal.
Verjeli so nam in teta ga je takrat odslovila. Kasneje je prišel nazaj. Nato pa je prišel rojstni dan mojega polbrata. Otroci smo bili spet skupaj zbrani in se o tem pogovarjali. Predlagala sem, da pokličemo mačeho, saj nas je ona vedno razumela, bila vedno pripravljena prisluhniti in nam pomagati. Pogovorila se je z nami, da naj nas ne skrbi, ker se to ne bo več dogajalo in da je prav da smo to povedale.
Ni nam dalo miru in porodila se nam je ideja, da pokličemo sestričninega očeta in mu vse povemo, ker tega on ni vedel. Poklicala ga je in mu v joku vse povedala. Bil je šokiran in pretresen. Tudi jezen na tega človeka. Takoj je prišel in po premisleku ga je prijavil policiji, ki so bili kmalu pri nas. Oddahnile smo si. Pravzaprav smo bile šele takrat vesele in imele smo občutek varnosti. Odpeljali so nas na zaslišanje.
Teta nam ni več verjela in je sestrično, ki je s tem človekom mogla živeti tudi psihično uničevala.
To se je vleklo in dve leti za tem (vmes so bila še zaslišanja na sodišču in posvetovanja pri psihologinji glede odškodnin …) je prišla sodba. Kriv je! Teta tega ne verjame (še sedaj po vsem tem ne), z njim ima celo tri hčerkice, stare med 6 let in 6 mesecev.
Dobil je kazen za vsako dekle, po eno leto in šest mesecev. Odsedel je le eno leto.
Sama sem šla pri 15 letih živeti k fantu.
Zelo poredko grem domov .Z očetom se ne razumem več. Ločil se je in nato zapadel v alkohol. Tudi z mami nimam stikov, saj je tudi ona zapadla v alkohol ( že ko sem bila majhna in me zapustila z očetom).
Nazadnje sem Janeza (to je njegovo pravo ime) videla kak mesec nazaj, ko sem obiskala mamo in ata. Nevem kako se mi je drznil pozdraviti. Bila sem sama, ponavadi pa prideva skupaj s fantom. Nisem ga pozdravila, zakaj bi ga po vsem tem, kar mi je delal na sodišču?
Vse je zanikal.
Teta me ne prenese, ker misli, da si je to izmislila moja mačeha in našuntala mene in sem jaz nato ostale.TO NI RES!!
ZAKAJ SI ZATISKAJO OČI?? VSI …CELO MAMA IN ATA…TUDI OČE SE Z NJIM POGOVARJA, KOT DA SE NI NIČ ZGODILO!!!!!
Zakaj sem morala čez to … zakaj smo morale čez to … da nam nihče razen mačehe,s katero sva bili skoz na bojni nogi ne verjame??l!!!??
Velikokrat se mi o tem sanja in imam more.
Ni mi žal, da smo povedale. Je pa zelo težko. Najraje bi videla da umre.Tudi hčerke odvrača od mene, kot da sem največja zloba in nevem kaj. Jaz pa si jih tako zelo želim zaščititi. Upam, da je vsaj toliko in tega ne počne njim!
S fantom sem že pet let. Štiri leta živim pri njemu. Verjame mi. Ve za mojo zgodbo, kot tud moji prijatelji. Veliko mi pomeni, da mi verjamejo in mi stojijo ob strani.
Mi je že veliko lažje kot na začetku. Še vedno me zelo boli, da me teta tako zaničuje in si zatiska oči. Celo sestrično je prepričevala naj pove ” resnico ” na sodišču in vse zanika, kar je zaradi pritiska naredila. Sodišče je to zavrnilo.
Boli me, ker sem se z njo prej res razumela. Bila je moja vzornica, tako pozitivna oseba. Tako zelo me je razočarala!!!
Sama vem kakšna je resnica in na srečo jo je spoznalo tudi sodišče. Ti dogodki me bodo spremljali do konca življenja.
To je moja zgodba. MOJA RESNICA!
Kako zelo me ima, da bi vsem povedala kdo je ta človek … ne zasluži si s ponosom hoditi čez mesto in se razkazovati, kot najbolj prijazen človek.
Hvala, ker ste prebrali.
Kdorkoli je doživel zlorabo, naj o njej spregovori! Čeprav bo pot zelo naporna. Ne dovolimo, da pedofili ostanejo nekaznovani. Ne pustimo jim tega veselja. USTAVIMO JIH!
Pozdravljena!
Izredno me veseli, da si si vzela čas in napisala zelo podrobno svojo zgodbo. Na nek način me spominjaš name. Kajti tudi sama sem šla čez to gorje. Danes sem tukaj z vami, da Vam lahko povem, da niste / nismo same v teh zlorabah. Veliko nas je in še več med nami, ki pa še ne upajo spregovoriti o zlorabi.
Ponavadi vsi ti pedofili za okolico veljajo, kot veseli, odprti, družabni ljudje. Vedno željni pomagati sovaščanu, ljudje o njih vedo povedati le najboljše. Ustvarijo si tak ” renome “, zato, da lahko svoje zle misli, sanje uresničijo pri nič hudega slutečih nedolžnih otrokih. Otrok v večini primerov odraslemu nagonsko zaupa, sploh, če mu oseba pove tisto, kar otrok v tistem momentu želi slišati. Ponavadi so besedne igre ” pri meni si nekaj posebnega zapisana “, ” rajši te imam od staršev, sploh ne vedo kako prikupna si ” ali pa preprosto ” to je najina čisto posebna skrivnost ” za katero veva le midva. Seveda se kot otroci razvrvanih staršev, kaj hitro ” ujamemo ” v te mreže oz. kremplje. In s časoma so ti kremplji globji in globji, kot si opisovala.
Tukaj ti prilagam link svoje zgodbe http://med.over.net/forum5/read.php?48,4846890, da boš videla povezavo. Midve sva samo drobtinice v vsej tej zlorabi.
Kot praviš v sami zgodbi je prišlo tako daleč, da je sodišče odredilo – KRIV JE! Seveda sama kazen je premila, preblaga zato kar je bilo narejeno. Posledice boš čutila dokler boš živa. Vem,da te mori, ker določeni ljudje mislijo, da si ti kriva, ker si povedala. NISI KRIVA. BODI PONOSNA NASE, DA SI IMELA MOČ IN POVEDALA. MNOGI JE LETA IN LETA NIMAJO.
Ti si svoje poslanstvo če temu tako rečem, naredila oz. opravila. To da se pa drugi z njim pogovarjajo, je pa samo odraz tega – ne priznajo si, da je resnično kriv. Živijo v svoji laži.
Tako kot žena, da ima z njim otroke – je to njena težava in ne TVOJA. Ni sposobna verjeti kar se govori, raje živi s človekom, kot da je sama. Pa čeprav je to pedofil.
Zakaj ti vse to pišem. Predvsem zato, ker imam taščo in njen tip – za moje pojme – pedofil – je zlorabljal mojo najstarejšo hčero. Že ko je prišel k hiši, mi nihče ni verjel, da je tak. Vsi so se zgražali nad mojimi mislimi in zmajevali z glavo, ter dejali ” če si ti imela tako situacijo, ni nujno, da se bo tudi tukaj to zgodilo “. Pa se na žalost je. Seveda tašča je obrnila hrbet lastni vnukinji in njemu verjame še danes. Z njim živi že osem let. Je pa razlika ta, da v našem primeru je sodišče reklo, da ima premalo dokazov in je ostal nekaznovan. Da je absurd še večji, ga moramo srečevati dnevno, saj živimo v skupni hiši. Zamisliš si lahko, kakšno kalvarijo sem morala dati skozi, pa nič ne zaleže. V tej hiši se je zasidral kot plevel, ki ga tudi pesticidi ne odstranijo. Zakaj? Predvsem zato, ker tašča raje živi z njim, kot da je sama. Česa tako norega ne bom nikoli mogla razumeti. In ja vsak dan me ima, da bi mu par krepkih povedala. Kaj bi dosegla s tem? Njega zagotovo to ne bo ganilo, jaz se bom pa obremenjevala s tem. Tega pa NI VREDEN. NI VREDEN, da tlači to zemljo. Verjamem pa, da ima palca dva konca. Nekoč ga bo še zelo teplo.
Zato ti polagam na srce, najbolj pomembno je to in edino to, da ti fant verjame. Da ti stoji ob strani. Vse ostalo zbledi. Nikoli pa ne bo zbledela zloraba in spomin nanjo.
Upam, da sem ti vsaj malo potolažila dušo !
Oglasi se še kaj!
Draga ga. Maja, ZELO lepa sporočila oz. odgovore pišete tukaj. Vesel sem da Vas imamo. Tudi jaz ne razumem kako so lahko ljudej dandanes še vedno tako tolerantni do pedofilije. Mislim da predvesm zato ker ne vedo oz. ne razumejo kakšne posledice pustijo takšna dejanja (razen tistih ki so to na žalost morali dati skozi). Mislim da bi bilo potrebo enkrat res podrobno razložiti širši javnosti da lahko en tak dogodek ki lahko traja tudi samo eno minuto otrkou uniči celotno življenje. Potrebno bi bilo nazorno in jasno to razložiti. Mogoče bi bilo potem vsaj malo boljše… Srečno vsem Vam ki živite s posledicami spolnih zlorab, zelo Vas spoštujem in vam v prihodnosti želim čimveč lepega!
Zdravo!
Ja ga. Maja,vaš odgovor mi je dal misliti in prav tak kot ste opisala pedofila tak je on. Nasmejan,dobre volje,rad pomaga,nikomur neb storil žalega in zdaj ko se srečava ( upam sicer na čim redkejša srečanja) gre tako s ponosom mimo,kot bi si tako lagal da bi verjel sam sebi in pogleda kot da tega od mene nebi pričakoval,da je bil tako dober do mene jaz pa mu tako vračam.kot da ni storil ničesar narobe.
S tem svojim obnašanjem mi ne bo prišel do živega,ker vem da se to je dogajalo in se nebi smelo in v sebi ne čutim nikakršne krivde,me pa skrbi za njegove hčerkice…čeprav so njegove se mi ne morejo zameriti ali kakorkoli drugače rečeno,ker niso krive in ne odgovarjajo za njegova dejanja.Resnično upam da ga je sodiše in zapor spametoval da tega ne bo počel.
Vašo zgodbo bom prebrala in hvala za vse vzpodbudne besede,ki mi veliko pomenijo!
Je po vsem tem kar sem prestajala res dober občutek da me razumete in vam ni vseeno =)
hvala še enkrat! <3
živjo! Bila sm stara 6 let, ko sem izgubila bratca. Nihče mi ni nič povedal zakaj se gre, kaj je smrt, ter kar sodi zraven. Spravili so me spat, mi dali uspavalo in zjutraj kot da se ni nič zgodilo. A tisto noč se je moje življenje obrnilo. Nimam nobenega dokaza, da me je kdo zlorabil, a le to ti povem od takat se očeta bojim. Moj oče je zdravljeni alkoholik in še vedno na skrivaj pije. Ne živim več doma, ker ni bilo za živet; samo kričanje in ta prekleti alkohol in strah. Imam fanta, letos se poročiva. Vse ve, pozna mojo preteklost im mi stoji ob strani. Že 11 let jemljem antipsihotike in hodim k psihiatru. Danes je 22 let kar sem izgubila bratca, otroštvo in vso ljubezen. Veš, kaj je najhujše, ko ti nihče ne verjame in pravijo, da se zmišljuješ. Imam sestrico še, ki je angel in me nasmeje, ter polno ljudi, ki stojijo za mano. Pokopala sem preteklost, a pozabila ne bom nikoli. Nikoli ne bom pozabila očetovih zmešanih oči in hinavskega nasmeha, še danes se ga bojim. V meni je še vedno strah. Ne maram preveč hoditi domov, ker s tiste hiše seka negativna energija. Vsako leto imam neprijetne spomine, ko pride ta datum. Ne veš koliko časa sem se bala teme, zaprtih prostorov, kričanja in besede tiho bodi. Oče mi je dal življenje, sama globoko v sebi vem in čutim, da mi je nekaj storil. Ko sem šla v iternat sem eno noč bruhala, pa se potem nisem nič spomnila. Spraševali so me kaj je narobe, kaj imamo doma za enga vraga. Takoj so videli, da nekaj ne klapa. Ko sem izgubila nedolžnost, nisem nič čutila, samo kot da to že vse vem. Zame je bil seks potreba, ne del ljubezni. Imam osebnega zdravnika, ki je vedel zgodovino naše hiše in je ukrepal in leta 2002, se mi je popolnoma odpelalo. Moj stari oče je rekel,da sem kriva za bratovo smrt, ker ga nisem čuvala. Utopil se je v greznici. Tisto noč se je moje otroštvo končalo za vedno. Spomnim se pa samo delcev. Niso mi povedali kaj je smrt tudi kasneje ne, ni bilo lepo, grdo je blo. V srcu me še zaboli, a nobenemu nič ne zamerim. Bila sem očkova punčka, a po bratovi smrti nism bla več. Mami mam ful rada, a me ne razume in ona tega ne ve kar ti pišem, ker mi nebi verjela. Ve samo moj fant, ki je sonce mojega življenja. Pokazal mi je kaj je seks, kaj je orgazem, kaj je nežnost. Prej nisem vedela tega. Bala sem se ginekologa, ko sem dobila menstruacijo me je kmalu kap, sem bla v šoku. Pa nimam nobenega dokaza na svetu, da se je tisto noč kaj zgodilo, ker so mi dali uspavalo. Rekli so, da je pa en fin sok. Pet let bo letos kar se je fotr zdravil, pa dobro vem, da še zmeraj na skrivaj kaj potanka. Sem našla vino v njegovi delavnici, pa se je neumnega delal. Ne čutim iskrenosti v njegovih besedah in mu ne zaupam, nikoli mu ne bom. Ko sem se preselila k fantu je jokal, meni ni bilo nič hudo, samo olajšanje sem čutila. Takrat sem šele svobodno zadihala. Po telefonu me pokliče, samo ko kaj rabi. Ne pozna besede žal mi je in rad te mam. Težko je bilo, bla je kalvarijam ki je minila. Hvala bogu. Stara sem 28 let in šele sedaj živim tko kot je treba, se smejem in sem srečna. Ravno včeraj sem šla malo domov, pa me je mami takoj nadrla, da jo nič ne razumem, da sm žleht itd…Ko grem nazaj domov k fantu mam vedno solze v očeh. Rabila sem dolgo časa, da sem dojela, da nisem nič kriva! Vse so mi vzeli, tisto kar je najpomebnejše – otroštvo in zaupanje. Moja psihiatrinja je zakon in osebni zdravnik ter ginekologinja. Ponosna sem nase, da sem zmogla iti naprej, da sem upala spregovoriti. Čeprav to ve zelo, zelo malo ljudi. Moja mami tega ne ve, ji ne zaupam glede teh stvari, ali pa noče vedeti. To je moja zgodba, moja resnica in vsa žalost. Nisem več zagrenjena in živim za prihodnost. Pokopala sem preteklost in v mojem življenju sedaj sije sonček. Lepo bodi, pa če hočeš, mi lahko odgovoriš.
Kejla
Pozdravljena!
Prebrala sem tvojo zgodbo in se občuti, ter verjame, da si vse to doživljala in še doživljaš očitke, tesnobe, bes in žalost, ko greš na obisk domov. V samem zapisu si napisala, da obiskuješ psihiatra. Zmotilo me je predvsem to, ko opisuješ, da si preteklost ” pokopala ” obenem, pa opisuješ tudi kako te mama ” nadere ” in ji ti to dopuščaš ali kako? Predvidevala sem, da si to predelala pri psihiatru, vendar menim, da še zdaleč ni tako! Zakaj ? Ker če bi resnično predelala preteklost, se nebi vračala domov. Saj ti nič dobrega ne nudijo, postrežejo ti le z očitki, žalostjo, slabo voljo. V večini, sem vse to doživljala tudi sama s strani moje mame. Ampak sama sem prekinila stike z njimi, ker le – tako lahko zaživiš v nekem miru, spokojnosti in svobodi. Danes po tolikih letih, ti povem, da mi ni žal. Niti za trenutek ! Sem pa se pred leti obremenjevala s tem, ker so otroci želeli imeti stike z mojo primarno družino. Kaj kmalu so tudi sami ugotovili, da niso dobrodošli, enako sprejeti kot otroci od sestre, da jim je bil čas odmerjen in bilo je tudi zavijanje z očmi.
Zavedati se moraš, da v Vaši družini, so vpeljani neki ” nezdravi vzorci “, ki ne koristijo nikomur. Zavedati se tudi moraš, da si TI tista, ki sprejemaš vse to ali pa ne ? Imaš možnost odločitve. Kako se boš odločila, veš samo Ti !
Odgovori si tudi na vprašanja ;
– Kaj izgubiš, če prekineš stike z njimi ?
– Kaj pridobiš, če ohranjaš stike z njimi ?
– Kaj ti je pomembnejše ; mir in svoboda ?
– Kaj ti je pomembnejše ; negotovost, strah in trepetanje ?
– Kdaj se boš začela ceniti in spoštovati ?
– Kdaj boš končno zaživela pred vseh predsodkov in resnično potegnila črto nad
preteklostjo ?
– Kdaj boš sebi in svoji notranjosti rekla STOP, dovolj je bilo ?
Če te je malce stisnilo pri vseh teh vprašanjih, pomeni, da je v tebi še vedno upanje, da se spremenijo odnosi.
Če si ostala hladna pri vseh teh vprašanjih, pomeni, da veš, da upanja zanje ni. Ostaja pa ZATE in TVOJO POT v prihodnosti.