Spoštovani!
Prosim vas za pomoč zaradi hudega družinskega problema. Možev starejši brat je, že odkar ga poznam, nekoliko čuden. Star je petdeset let, s srednješolsko izobrazbo in stalno službo, samski, brez prijateljev ali kakršnih koli stikov izven družine.Problem je, ker ima očitne psihične probleme in je do svoje mame vse bolj nasilen. O vseh ljudeh misli, da mu hočejo kaj hudega, ko gre mimo hiše, ki je ob cesti, kak človek, se skriva za zaveso in šepeta, družinskim članom govori o vse sorte zarotam proti njemu, mojega moža, svojega brata, prav mrzi, ker ga je hotel parkrat prijeti v roke. Mama mora vsako jutro vstati, da ga zbudi za v službo, zanj opravlja povsem vsa gospodinjska dela, pa naj je zdrava ali bolna, od čiščenja čevljev do pranja in likanja, ob vsakem času dneva ga mora čakati topel obrok, ki ga mama po cele dneve greje na štedilniku, ker je groza, če ga na mizi ne čaka kosilo, pa če pride ob treh ali ob desetih zvečer. Ne glede na to, kdo je v hiši, mamo zmerja, nenehno kriči nanjo, samo pride v kuhinjo in začne kričati nanjo, brez kakršnega koli vzroka (ne da bi sploh lahko bil kak vzrok, da vpiješ na svojo mamo, ampak dejstvo je, da sploh ne moreš vedeti, kaj sproži ta grozen gnev v njem), velikokrat se mora mama pred njim zakleniti in kliče mojega moža, naj pride in ga pomiri, mož ga je že dobil, kako jo je držal za vrat. Ko je mož ponorel, se mu je le nasmehnil in rekel, da je uporabil strokoven prijem, ker se ni hotela pomiriti!!! Če se mož skuša z njim pogovoriti, svak zadevo minimalizira, išče razlog v napakah, ki jih dela mama, ponavlja, da je v službi pod groznim stresom, kakšni so ljudje okrog njega, kako grozna je mama in tako naprej. Sam zase je prepričan, kako je on v redu, dober, pameten, sposoben, le s celim svetom okrog njega je nekaj narobe.
Največji problem je, ker mama tega nasilja ne prizna in ga zmanjšuje. Mož je že nekajkrat zagrozil, da bo klical policijo in dosegel prepoved približevanja, pa mama plane v jok, da bo v takem primeru rekla, da laže, saj da je svak dober človek, da obstajajo še hujši, mojemu možu celo očita, kak je do brata, da mu mora bolj pomagati, da pač je, kakršen je, da ga ima ona rada … Skratka, tudi tašča si ne da dopovedati, da je z njim nekaj hudo narobe in da je treba ukrepati, preden ji bo kaj storil. Z možem sva mu hotela predlagati, da bi poiskal pomoč pri psihiatru, pa je tašča skočila v zrak, da nikar, ker ko so mu to predlagali v službi (torej so tudi tam ugotovili, da je z njim nekaj narobe), je bil revček prizadet. Z možem sva že čisto brez moči in razmišljava, da bi mu postavila ultimat, da bo najina družina (najine otroke ima zelo rad in je do njih tudi vedno zelo prijazen) prekinila z njim vse stike, če ne bo nekaj ukrenil glede svojih očitnih psihičnih težav, da pa mu bomo stali ob strani, če se bo odločil za zdravljenje. Sama sem to že hotela storiti, vendar je problem resnično prekiniti stike, saj je vedno tam, ko obiščemo mamo. Kljub temu mislim, da brez konkretne grožnje obema ne bo šlo. Prosim za konkretno pomoč, kam bi lahko takega nasilnega človeka napotili oz. kako njemu in mami dopovedati, da ni normalen.

Spoštovana m.p.

Iz opisa sledi nujna izvršitev prijave, šele naknadno, ko je poskrbljeno za varnost, se lahko ukvarjate s strokovno pomočjo.

Vsaka oblika nasilja v družini se kazensko preganja, ne glede na to kdo koga želi prikriti, zaščititi zavarovati na lastno škodo, iz t.i. “dobrih” namenov ipd. V kolikor želite zaščititi sebe, svojo družino ter osebo nad katero se nasilje izvaja, ste odgovorni bodisi poklicati policijo ali osebno podati prijavo na bližnji CSD. Prijavo lahko podate anonimno. Povezava do vladne strani za prijavo.

VARNOST IN NEDOTAKLJIVOST JE NA PRVEM MESTU.

Srečno!

Se strinjam z mnenjem g. Edina.

V primerih nasilja so zelo v pomoč tudi nevladne organizacije, recimo SOS telefon za žrtve nasilja (080 11 55), Društvo za nenasilno komunikacijo … Pokličite, pogovorite se in vam bodo podrobneje svetovali, kaj in kako.
Nasilje lahko prijavita tudi vidva.
Mama se odziva kot tipična žrtev!
In ne mislite, da ste neka čudna izjema, nasilja nad starejšimi je veliko več, kot slišimo, ker je to pač še vedno skoraj tabu tema.

Lep pozdrav!

Ob branju odgovora se mi je porodilo nekaj vprašanj v smislu prijave nasilja in terapevtskega odnosa oz. zaupnosti. Načeloma naj bi se prijavljalo vsako nasilje, kar je tudi odgovorno in pogumno dejanje. Če pa pogledam s stališča, da jaz pozvročam nasilje, se tega problema zavedam, potem pa bi me bilo strah, da bi bilo konec zaveze terapevtskega odnosa; nič ne bi razrešila oz.(če se zavedam, da sem nasilen/a) bi to načelo moje zaupanje do terapevta, ko bi morala spregovoriti o svojem nasilju. Tudi nasilnež je v stiski, še večjo pa mu (vsaj meni bi) povzročala bojazen, da če bom odkrita na terapiji, da me bo še terapevt prijavil. To je en pomislek.
Drugi pa ni pomislek, ampak odgovor gospe: če sem prav razumela, sprašuje kaj narediti ob takšni situaciji in prvi korak, ki sta ga z možem že pričela razmišljati, je odmik od mame in svaka. Drugi korak pa je, kako do tega poguma priti. Tretji pa je kako priti do poguma prijave na policijo, CSD in druge institucije. S takim “nasvetom”, da je potrebno kar vsako nasilje prijaviti, jaz ne bi prišla do poguma, da stvari urejam na institucijah, (verjemite, da vem, kaj pišem, ker sem po 23 letih izstopila iz nasilja oz. kroga nasilja, pa sem morala najprej zbrati pogum, da sem nasilnežu, vsemu navkljuk kar se je dogajalo iz oči v oči povedala, da naj se me samo dotakne pa kličem policijo). Do te odločitve pa je bilo potrebno kar nekaj terapevtskega dela. Zato vidim odgovor gospe bolj v smislu krepitve odločitve (ko bo dovolj zrela), da resnično ukrepa in ne zgolj razmišlja. Morda je bolj kot sama prijava smiselno terapevtsko delo do te odločitve.

Lep pozdrav!

Zelo zoprna situacija. Svak do matere verjetno ni postal nasilen čez noč, ampak je takšen njun odnos že dolga leta, zdaj se samo stopnjuje in gre na slabše. Dokler ga mama zagovarja in spregleduje njegovo nasilnost (in je pri tem opravilno sposobna), verjetno ne moreta storiti ničesar, saj se sama odloča, kako bo živela. Tukaj verjetno tudi CSd ali druge institucije ne morejo ničesar ukreniti, vsaj dokler nasilje ni eklatantno vidno (hujše poškodbe, nujna medicinska pomoč).

V tej fazi se je najboljše umakniti od mame in svaka, nehati hodit na obiske in jima jasno povedati, zakaj sta sprejela takšno odločitev.
Mami pa bi na samem jasno povedala, da vesta, kaj se dogaja in da sta ji pripravljena pomagati, če se odloči, da bo prekinila nasilje do sebe. Na začetku bo verjetno odklonila.

Bi bilo modro biti vztrajna in vsakič, ko bi mama klicala na pomoč, spet ponoviti, da se mora nasilju sama upreti in da ima pri tem vajino pomoč, da pa ne bosta hodila k njima samo zato, da se bosta svak in mama z vajnim posredovanjem (na vajin račun) malo umirila in da bosta lahko nadaljevala svoj čudni odnos.

Ta odnos je samo njuna stvar, po vsej verjetnosti sta čustvena partnerja, zato se svak tudi ne odseli in nujno potrebuje mamo ob sebi. Enako močno pa mama potrebuje njega. To je odvisnost, zelo močna, ki traja že celo življenje, še pijanec se precej lažje odpove alkoholu kot po soodvisneži skupnemu življenju. Velikokrat se take naveze presneto žalostno končajo, ampak na to žal zunanji ljudje nimajo vpliva, vsaj ne velikega. Zunanje ljudi rabijo samo zato, da malo lažje zdržijo in lahko nadlajujejo po starem.

Mama je v tem odnosu kot “žrtev” enako ali celo bolj vplivna kot svak. V bistvu je žrtev on, saj ga je mama s svojo veliko ljubeznijo (in toplimi jedmi v pečici) privezala nase in ni imel možnosti samostojno zaživeti. Tega naj se zaveda tvoj mož, da je on imel srečo in se je on lahko rešil samo zato, ker je mama v krempljih obdržala brata.

Če bosta postavila ultimat, se ga tudi držita brez odstopanja. Ali pa vaju čakajo leta neuspešnega sekiranja, posredovanj, težav,…

Takim ljudem lahko kaj dopoveš samo s svojim ravnanjem, z besedami pa nič.

Oprosti, slapovi, ampak kdo pa bi po tvoje tu bil terapevt in kdo bi hodil na terapijo? Tale nasilnež je jasno povedal, da se tega zagotovo ni pripravljen iti, tako da je govoro o terapiji tu ta hip čisto odveč.

Gospa in njej mož pa imata DOLŽNOST, da to nasilje prijavita. Če imata željo, da ob tem hodita še na terapijo, ju udeležba na terapiji te dolžnosti prijave nikakor ne odveže. S prijavo bosta morda mami rešila življenje. Če bosta prepozna, bosta pa lahko hodila po nasilnem dejanju še trideset let na terapijo, a mama bo še vedno mrtva.

Ko sem šla še enkrat brati svoj odgovor, sem videla, da je nekoliko ponesrečeno zapisan. Moj pomislek je bil pravzaprav usmerjen le v eno možnost in to je samo prijava. Načeloma sem za prijavo in to kot nujno, predno se kaj zgodi. Vendar mora tudi za prijavo človek dozoreti. Vprašanja, ki pa vodijo do prijave so tista, ki naj bi odgovorila na to, zakaj gospa tega še ne more narediti, ter zakaj »potrebuje« tak odnos, pa čeprav zadeva »le« mamo in svaka, s čim bi se ukvarjala, če ne bi bilo tega , kot izhaja iz opisa resnično grozljivega odnosa, kako priti do poguma za prijavo, zakaj ne more gospa kar prekiniti obiskov pri mami in ali so res samo otroci tisti, ki jih ima stric rad in zaradi tega, ker je z njimi prijazen, ne morejo prekiniti obiskov. Pri odgovoru terapevta o prijavi nasilja me je zbodlo to, da je v odgovoru kot edina opcija navedena prijava nasilja, ne pa tudi nakazanih možnosti, kako postati zrel za takšno odločitev. Se pa strinjam, da je prijava potrebna.
Pa še nekaj: gospa že razmišlja o tem, da bi prekinila stike, kar je za (iz mojega stališča) zanjo in njeno družino možnost, da se reši »vmešavanja« v odnos svak – mama in zaščiti svojo družino, kar nikakor ne pomeni, da bi gospa kogarkoli pustila na cedilu, saj je v primeru, da se svak odloči poiskati zdravljenje, tudi nakazala pripravljenost mu stati ob strani. Dokler bo njen mož samo »grozil«, da bo poklical policijo in bo mama zaradi tega planila v jok, se bodo v tej spirali samo vrteli. Ko bo enkrat odločitev dozorela, da je sedaj pa res že dovolj, tudi jok mame ne bo mogel preprečiti prijave. Se mi pa zdi, da za dokončno prijavo nasilja potebuje še nekaj spodbude, da odločitev dokončno dozori. Upam, da bo to čim prej.
Lep pozdrav!

Nasilje je v slovenskem kazenskem zakoniku obravnavano kot kaznivo dejanje z zagroženo zaporno kaznijo od do (odvisno od dejanja). Kazniva dejanja pa niso samo stvar storilca in žrtve, ampak smo jih dolžni prijaviti tudi sami, če smo jim priča oziroma vemo zanje. CSD ima tukaj možnost/dolžnost prijave, nima pa pristojnosti ukrepanja (ker pač ni take vrste inštitucija, za ukrepanje je pristojna policija oziroma kasneje tožilstvo). Nasilje ni treba, da je vidno – psihično in verbalno nasilje ne pušča na prvi pogled opaznih posledic, pa je obravnavano v kazenskem zakoniku – torej podlaga za prijavo in ukrepanje obstaja.
Kazniva dejanja niso nikoli samo stvar storilca in žrtve (da ponovim).
To, da je v bistvu žrtev on, je pa kr neki. Ne morem drugače komentirat. Vsak zločinec ti lahko naplete solzavo zgodbico o tem, kaj ga žene v krutost. To pa res ni problem, sploh če naleti na zagovornike “travm iz otroštva”.

Tale svak je točno tak, kakršnega si je mati naredila. Nekdo ga je moral navaditi, da je ‘opedenan’ spredaj in zadaj in da se ga po par ur čaka s toplim obrokom in da lahko nekaznovano izvaja nasilje ter stopnjuje paranojo.

Mislim da se ne z materjo, ne s svakom nima smisla pogovarjati. Mami stanje popolnoma ustreza. Kadar kliče vašega moža, ga v resnici ne kliče za resnično pomoč, torej naj ji pomaga iz te more, ampak samo zato, da ji reši trenutno situacijo, da bo lahko nadaljevala svoje življenje žrtve.

Mame torej niti pod razno ne boste prepričali, da je treba poiskati strokovno pomoč, saj bo ona največ izgubila, če ji bodo ljubega sinka odpeljali sran od nje, na kakšno zdravljenje. Poleg tega bo ostala brez smisla življenja – ne bo več svetnica, mučenica…

Z možem nimata kaj izgubiti: podajta prijavo, kot je svetoval g. Duraković. Sta poskusila na lep način, ni šlo.

Mislim tudi, da je treba predvsem rešiti svaka. Nujno ga je treba odstraniti od mučeniške matere.

To morata storiti tudi zase, ker trpita tudi vidva in vaša družina, ker ste ujeti v ta strašni krog ‘rajanja’ tašče in svaka. Na nek način predvsem mati zlorablja tudi vas, da ji pomagate igrati in vzdrževati vlogo svetnice in mučenice.

Morda bo za vas, predvsem pa za vašega moža, najtežje pogledati mamo skozi ‘drugačna očala’. Ampak tako je. Mati je tista, ki ima vse vajeti v rokah, da bi to lahko končala, sploh z vama, ki ji stojita ob strani.

Recimo da je to možno, vendar, je tudi verjetno? Kikica, poznaš človeka, ki bi bil toliko mazohista, da bi požrl tudi žalitve in udarce? Meni se zdi mnogo verjetneje to, da se mama noče in ne more sprijazniti, da ima nasilnega sina. Starši smo sposobni do onemoglosti zagovarjati svoje otroke – zakaj jim gre v šoli slabo, zakaj se nemogoče obnašajo, zakaj so debeli, zakaj so leni, zakaj ne končajo šole … To je ja eden “pomembnejših” dosežkov v našem življenju, otroci, ki jim gre vsaj v redu, če že ne odlično. Če bi tale mama priznala, da je njen sin eno navadno nasilno brezvezno pezde, bo s tem hkrati priznala, da je bila neuspešna pri vzgoji svojega otroka. To je pa težko priznanje.