tisti, ki živite s starši…
Tisti, ki z družino živite pri svojih starših, ali pa pri tastu in tašči; kolikokrat na teden daste svoje otroke tja “v varstvo”; npr., da kaj pospravite, skočite na kavo, se ukvarjate s hobijem, ste še v službi…
Zdi se mi, da se zelo veliko družin, ki živi skupaj s starimi starši, kar združi v eno veliko družino. kako je pri vas?? Kje je meja med mamo in babico???
Pri nas je blo kr neki casa tak da je hcerka hodla k babici ko se ji je zljublo ampak na koncu je blo ze tak da sta jo odpelala brez da bi jaz vedla oziroma dovolila. sploh ce ji jaz cesa nisem pustila je hitro baba priletela in vse pustla. Zdaj pa sem temu naredila konec in gre k njima samo takrat ko pac hoceta da pride ampak ne vec takrat ko bi rabla potuho. Recimo da 1x na tedn.
Se strinjam. Poznam veliko primerov, ko se otroci prosto sprehajajo po celi hiši, nikoli ni čisto jasno, kje bo kdo jedel kosilo, popoldansko spanje je enkrat doma, enkrat pri babici,…
Niti ni stvar samo v varstvu, ampak v tem, da enostavno ni meja. Otrok je zunaj na vrtu in namesto da bi šel v zgornji štuk, gre po cedevito kar k babici. Zanj je itak vse isto, to je njihova hiša in tam vsi živijo. Pa ne me narobe razumet, otrok ni kriv za tako ureditev. To sproducirajo odrasli, ker se otrokov partner priseli v njihovo družino, mladadva si ne formirata svoje. Uradno že mogoče živijo v različnih nadstopjih, praktično so pa tako prepleteni med seboj, kot družina pač je.
Nič narobe, če vsem vpletenim tako paše, meni ne bi.
Mi smo raje šli živet na svoje, pa čeprav dostikrat jemo samo krompir. Imamo svoj mir, otroke vzgajava po svoje. Z taščami se ne da, saj imajo svojo filozofijo vzgoje in se gredo druge mame. Sedaj ju dajem v varstvo enkrat na teden, pa še takrat mi je hudo, saj jima daje dosti potuhe in to ni dobro za razvoj otrok. Rajši potrpim in naredim vse skupaj z njima in se obrestuje.
Lp
No, se strinjam z vsem zgoraj napisanim. Mi namreč živimo pri moževi družini, v svojem nadstropju in smo imeli na začetku kar bitke, ker smo si vsak zase to življenje čisto drugače predstavljali; tašča je namreč mislila, da bomo ves čas skupaj jedli, da bo tamala imela tudi pri njima svojo posteljico (?!), da nam bo prala, me klicala zvečer kje smo, če nas ni bilo doma… mah, sej se mi ne da naštevat; pač, d abo tako, kot da smo ena družina. Zdej je sicer že več let od tega, vendar vsakič, ko dam tamalo večkrat zapord k njim v varstvo, se po njeno “že združimo” in ni več meje; potem pa skoz k nam hodi, me kliče, najbolj me pa jezi, ker nas vedno pričaka, ko pridemo domov. Lej, točno vem, da bi vse to lahko pričakovala, če sem se tja preselila in da je to pač cena vsega tega. Sej smo zdej ugotovili, da ne bo šlo več tako in gremo na svoje. Zanimalo me je le, kako je kej pri drugih, če smo samo mi tako “zaprta” mlada družina.
niste samo vi “zaprta” mlada družina. Tudi pri nas imamo take bitke skoraj vsak dan. Tudi jaz sem naredila to “napako”, da sem se preselila k fantu in stvari so kar sledile ene k drugi. Najina mala gre k starim staršem, ko gre tja eden od naju, drugače ne. Stara je leto in pol. V varstvo jo dam če je resnično nujno in ne gre drugače, ker vidiva, da namensko delata drugače, kot jo učiva midva. Tudi mi si rešujemo stanovanjski problem, ker to ni zame. Jaz osebmo sem živela poleg babice, ki sta jo moja starša “izkoriščala” za varstvo in zdaj, ko se pač ozrem nazaj in pomislim, kaj se je takrat dogajalo in kako lahko (nekateri) stari starši manipulirajo z malimi otroki. Tega jaz ne dopuščam. Nekaterim se to super obnese, npr. moja kolegica praktično pušča, da njena mama vzgaja njenega sina in se pač raje ukvarja sama s sabo. Vsak ve zase. Ne ubupuj…sej bo boljše.
Meni se pa zdi, da tako sobivanje marsikomu povečini ustreza. Seveda so konflikti neizogibni, ampak na splošno pa ljudem kar paše, da so otroci vsak dan uro ali dve pri starih starših, da babica obdeluje vrt in jih zalaga z zelenjavo, da se menjavajo pri kuhanju (sploh zato, ker v glavnem potem babica kuha 🙂 ).
Pač vzamejo v zakup, da jih tašča kliče, če jih predolgo ni domov in da že na podlagi njihovih smeti v smetnjaku ve, koliko svinjarije otroci pojejo, pa je.
Saj nimamo vsi enakih prioritet. Cel kup družin relativno mirno živi v takšnih medgeneracijskih simbiozah. Se pa tisti, ki jim to ne gre, toliko več oglašajo na forumih, da se je uveljavilo pravilo, da mladi in stari ne gredo skup. Gredo, če veš, v kaj se spuščaš in si na to pripravljen. Ker po logiki stvari so tamladi tisti, ki se morajo prilagodit in se tudi več stvarem odpovedat.
Jaz sem vedela, ker sem imela doma takšno ureditev. Ampak našim je kar laufalo.
Ostali pa vsaj od začetka delovanja MONa dalje nimate več izgovora, da niste vedeli. 🙂 Milijon tem, jamranj, zgodb,… če se človek ne slepi, da bo ravno pri njem drugače, si lahko kar jasno predstavo ustvari, kako bo. Itak so si zgodbe v osnovi praktično identične, samo detajli se razlikujejo. Enemu gre v nos, da tast pobere vso pošto, drugi nori, ker je tašča ves čas na vrtu. Skupna točka vsem je, da ni zasebnosti in ni avtonomije.
Povsod je tako. Ne pričakovat, da se bo kdaj kakšna tašča stran obrnila, ko bo videla, da se tamladi nekam odpravljajo. Vsaka vpraša, kam gredo. In enih to ne moti, druge pa.
Nikar ne posplošuj, ni povsod tako. Mi tudi živimo v isti hiši, ampak imamo popolnoma ločeni gospodinjstvi, kot bi živeli v bloku. Mi ne sprašujemo tasta in tašče, kam gresta, niti onadva ne nas. Jasno je, da mi živimo zgoraj, da otrok spi zgoraj, da si kuhamo zgoraj. Drug v drugega se ne vtikujemo, se pa imamo radi in se dobro razumemo. Če se želimo srečati, se zmenimo za kavo ali skupno kosilo (ponavadi skuham jaz, da ne bo pomote) ali skupen izlet ali skupno posedanje pred hišo. Če si otrok želi biti z njima, se slišimo in se zmenimo, kdaj imata čas.
In še odgovor avtorici: otroka “v varstvo” ne dajemo več, ker je star že 9 let. Pa tudi prej ga nikoli nismo dajali, da bi se ukvarjali s svojimi hobiji ali pospravljali (vse to delamo skupaj). Otrok je pri babici in dedku, kadar si želijo biti skupaj. Prav v varstvu je bil samo tiste dni, ko še ni bil čisto zdrav za nazaj v vrtec in ne več toliko bolan, da bi bila midva pri njem.
No prav, vi ste tisti promil izjeme 🙂
Je pa za dobre medsebojne odnose veliko bolje, da bodoče snahe iz zgornjega štuka pričakujejo scenarij, ki sem ga jaz opisala, in so potem prijetno presenečene, ko se tašča ne vtika v njih in ne sveti zraven, ko s kolegicami pijejo kavo na vrtu, kot da si že vnaprej naslikajo tvojo zgodbo in potem penijo po forumu, da je tašča vsak dan že pred kosilom trikrat v njihovem nadstropju.
Pri nas laufa. Živimo pri mojih starših. Zelo zelo redko pride mama gor kaj vprašat. Največkrat pokliče po mobitelu. Živimo vsak v svojem gospodinjstvu in se včasih tud po več dni ne vidimo. Otrok nisem nikoli dala v varstvo, če sem bila doma. Izključno samo za čas službe. Zdaj so pa itak v šoli. Spali dol niso nikoli, ker če jih je mama pazila, jih je prinesla gor spat. Ko gremo od doma niti ni nujno da povem kam gremo. Povem zgolj slučajno, če se srečamo zunaj. Ko pridem domov ne grem najprej k mami pozdravit in poročat ampak grem naravnost domov. Če se pa zgodi, da se nenadoma odločimo da prespimo drugje, pa pokličem, da jih ne skrbi.
Sej včasih pride do nesporazuma ampak to so bolj malenkosti, ki sem se jih naučila razčistit takoj in ne kuham jeze.
Zaenkrat gre. Je pa res da imajo moža radi, kot da bi bil njihov.
Nikar ne posplošuj, ni povsod tako. Mi tudi živimo v isti hiši, ampak imamo popolnoma ločeni gospodinjstvi, kot bi živeli v bloku. Mi ne sprašujemo tasta in tašče, kam gresta, niti onadva ne nas. Jasno je, da mi živimo zgoraj, da otrok spi zgoraj, da si kuhamo zgoraj. Drug v drugega se ne vtikujemo, se pa imamo radi in se dobro razumemo. Če se želimo srečati, se zmenimo za kavo ali skupno kosilo (ponavadi skuham jaz, da ne bo pomote) ali skupen izlet ali skupno posedanje pred hišo. Če si otrok želi biti z njima, se slišimo in se zmenimo, kdaj imata čas.
In še odgovor avtorici: otroka “v varstvo” ne dajemo več, ker je star že 9 let. Pa tudi prej ga nikoli nismo dajali, da bi se ukvarjali s svojimi hobiji ali pospravljali (vse to delamo skupaj). Otrok je pri babici in dedku, kadar si želijo biti skupaj. Prav v varstvu je bil samo tiste dni, ko še ni bil čisto zdrav za nazaj v vrtec in ne več toliko bolan, da bi bila midva pri njem.[/quote]
Tudi pri nas je skoraj identično. Naša je stara 3,5 let in prvo leto ni bila praktično nikoli pri njih razen, če so oni prišli k nam gor po predhodni najavi. Živimo v 1. nadstropju v hiši moževih staršev. Imamo VSE ločeno, kompletno instalacijo in gospodinjstvo. Ne trpim, da bi mi kdo hodil na obisk nenajavljen ali me kakorkoli zasliševal o mojem življenju. Zahtevam, da kadar sem zraven otrok upošteva kar rečem jaz in ne dovolim, da mi spodkopavajo avtoriteto. Imam srečo, da je tastu to čisto normalno, tašči malo manj, samo jo že on v red spravi, če preveč zabluzi s kakimi svojimi idejami.
Na splošno pa se ne družimo veliko; če se srečamo zunaj na vrtu, ne hodimo na obiske, redko pojemo pri njih kosilo, jaz jih ne vabim ker ne kuham po njihovem okusu. Ima pa ta mala strašno rada tasta in zato si zadnje čase dostikrat zaželi k njemu. In če je to v mejah normale, ji ne branim, seveda če ima on čas in voljo. Varstvo izkoristimo takrat, ko je res nujno in ne gre drugače. Moj hobi je trenutno moja družina, tako sem si izbrala in ne porivam otroka v varstvo k drugim, da grem sama po svoje. Tudi mož preživi večino prostega časa z nami. Je pa res, da veliko hodimo okoli in smo kar se da malo doma.
Bistvo pa je, da smo mi postavili meje že, ko sva bila še sama. Vsak ima svoje življenje in se ne vtikujemo drug v drugega. To je bil bistven del dogovora, ki smo ga sklenili preden sem prišla živet k njim. VEm sicer, da je tašča ferbčna in da špega skozi okna, samo mene to sploh ne gane, ker reče mi pa nič. Ve da to preziram, zato me pusti pri miru.