Pozdravljeni,

upam, da bom zmogla razumljivo opisati svoje težave.. želim si kak nasvet, prijazno besedo, ne obsojanja.
Stara sem 28 let. Imam 2 majhna otroka in partnerja, s katerim sva skupaj dobrih 10 let.
Že ob rojstvu najinega prvega otroka je partnerju začelo iti finančno slabo (podjetnik, ki dela cele dneve.. je delaven in pošten, kar res spoštujem, a vidimo ga doma resnično malo). Tekom let si je nabral nekaj dolgov, za katere zdaj dela od jutra do večera in čez leto in pol bodo končno odplačani. V tem času preživljam družino sama s svojo prostočasno dejavnostjo. On ne prispeva ničesar, le sposoja si od mene (no ja, sicer vrne, ampak mu moram ponavadi samam reči..). Ni lahko, vendar je še kar v redu.. vseeno pa čutim to kot psihičen pritisk in ob stalni partnerjevi odsotnosti se počutim, kot bi bila z otrokoma sama.. bistvene razlike ni. Počutim se razočarano.
Partner je lastnik luštne starejše hiške, ki pa je zaradi pomanjkanja denarja ne moremo obnoviti.. tako da zaenkrat živimo v hiši mojih staršev na mičkeni kvadraturi. Pri otrocih mi veliko pomaga moja mama, za kar sem ji resnično hvaležna in ne vem, kaj bi brez nje..
Želim si, da bi imela partnerja, ki bi si našel normalno službo in posvetil čas družini, z veseljem in sam od sebe sodeloval ne le pri vzgoji in varstvu otrok, temveč tudi pri delih v gospodinjstvu. Res nisem srečna, ko vsak večer pospravljam za njim odvržene obleke, prazne jogurtove lončke, ki ležijo vsepovsod, gledam nemarno umazan avto, do katerega nima nobenega odnosa (ja, njegova mamica je zanj naredila vse..), kuham mu.. on je pa pač zvečer takoo utrujen in takoj, ko se vrne domov, mora na računalnik odgovarjati na maile strank, jih klicati, pisati račune..
Sita sem tega in vse to v mojem življenju povzroča kaos, ki ga ne prenesem. Ne prenesem stiskanja v dveh majcenih sobah, kjer je prostora komaj za osnovne stvari.. želim si REDA, urejenosti, normalnega življenja.. Včasih mi vse tako ‘pade dol’, da pustim tudi sama ležati vse nametano, ker nimam več energije.. Povejte mi, se vam zdi, da je z mano vse v redu? Včasih imam občutek, da se mi bo zmešalo, počutim se tako zapuščeno..
Čustev niti nisem omenila, ker jih ne kaže kaj dosti, na rojstne dneve in obletnice pa itak pozablja in mu je vseeno.. jaz tu delujem popolnoma drugače: rada pokažem, kako čutim, le bolečino in razočaranje sem se navadila skrivati, ker se včasih sama v sebi ne počutim ‘pravično’, da bi zapustila človeka ‘samo zato’, ker cele dneve dela.. pa drugače je navzven simpatičen, nasmejan.. a sama v življenju od njega nimam nič.. res čisto nič.. ne čustveno, ne kako drugače..
Verjetno bi malce pozabila na to, če bi se posvetila nedokončanemu študiju.. imam še 4 izpite in diplomo.
Do konca 1. letnika fakultete sem bila pridna študentka (prej dijakinja), vse mi je šlo dobro od rok, bila sem samozavestna, nikoli mi ni spodletelo, dobra športnica, vedno sem imela doma vse lepo pospravljeno ipd.. sem po duši nekako perfekcionist glede teh stvari.. Zato se mi je že po rojstvu prvega otroka marsikaj postavilo na glavo, ker sem z njim ostala praktično sama.. cele dneve.. partner je pač delal. Ne vprašajte me, zakaj sem zanosila in kaj sem sploh mislila. Ne vem. Bila sem mlada in neodgovorna, v tistem času so se ločili tudi moji starši, čutila sem, da izgubljam tla pod nogami in se oprijela tega fanta, ki me je pač takrat imel rad in mi je nudil nežnost in nekakšno ‘zavetje’. Očitno je bila že prva nosečnost zame nekakšen ‘pobeg’ od realnosti, imela sem (lažen) občutek, da bom za nekoga skrbela, da bomo vsi srečni in zadovoljni.. pa ni tako. No, moram poudariti, da imam oba otroka zelo rada, rada se ukvarjam z njima in skrbim zanju, to nikoli ni bil problem in tudi ne bo.
Problem je le, da se v tem trapastem stanju, za katerega sem predvsem kriva sama (zaradi svojih nezrelih odločitev) tako težko ZBEREM. Rada bi se zbrala in si uredila misli, od katerih zdaj bežim.[/b]
Rada bi se usedla in naredila teh nekaj izpitov, zaključila to breme, ki visi nad mano.. rada bi našla normalno službo, enkrat kupila drugo stanovanje in z otrokoma odšla. To je moja največja želja. Le čutim se tako psihično nestabilno, labilno, nesamozavestno, čisto na dnu. Včasih sem se komaj sposobna premakniti, kar otopim.. za boljše psihično počutje pa ne storim praktično ničesar.. vsak dan sicer tečem, hodim ali drugače telovadim, skrbim za zdravo prehrano nas vseh, a se bojim, da je to spet en tak pobeg.

Manjka mi dobrega pogovora; prijateljev praktično nimam, so se preselili ali sem jih po rojstvu otrok zanemarila, s partnerjem govoriva le o poslu in denarju. To me ubija. Ubija.

Želim si oditi, pa vem, da me ne bo pustil. Enkrat sva že bila na tem, ja. Izkorišča mojo navezanost na otroke, moj čut odgovornosti, da grozi, kako od njega ne bomo imeli niti preživnine, sam je šel na počitnice in podobno (to se je dogajalo 2 leti nazaj). Ne vem, verjetno sem tudi od njega na nek način psihično odvisna (čeprav si istočasno želim, da bi odšel).Po enem letu, ko sem od vsega mučenja shujšala 10 kg, sem se sprijaznila in vse požrla.. in spet smo tu, v začaranem krogu, z njim, ki ga ni.. tudi, ko je prisoten, ga nekako ni… Morala bi se ‘odtrgati’ od tega.

Ne vem, kako bi šla naprej.. prosim za kako vzpodbudno besedo, da nekako zaključim vsaj ta faks, da se pravočasno in samozavestno spravim k učenju, že to je v tem trenutku psihični napor.. bojim se, da sem v nekakšni depresiji, ki me drži kot okovi.. :((

Hvala za pomoč..

Draga Lara,

Zelo široko si opisala svojo situacijo, ki je kot vidim precej zapletena. Najprej bi ti želela čestitati, da si pri svojih 28 letih skrbna mamica dveh otrok.
Kar se tiče tvojih težav s partnerjem ti predlagam, da si vzameš čas in temeljito premisliš ter pretehtaš kaj te dejansko moti, ali je to enolično skromno življenje v majhnem stanovanju, kjer igraš vlogo “sama za vse”, ali dejstvo, da si ne vzame časa za te kot partner. Priporočam ti, da premisliš in pretehtaš, da se ne boš pri odločitvah prenaglila. Poskusi se pogovoriti z njim in mu na lep način pojasniti, da potrebuješ njegovo pomoč in sodelovanje tako pri vzgoji otrok kot pri gospodinjskih opravilih.V vsaki vezi je zelo pomembna komunikacija, brez tega enostavno ne gre, zato se pogovarjaj z njim o tem kaj čutiš, ne skrivaj svojih občutkov jeze, nemoči ampak se o tem odkrito pogovarjajta.
Praviš, da si želiš dokončati faks, vsekakor te pri tem vspodbujam, saj je to tvoja želja in tudi počutila se boš veliko bolje, ko boš izpite opravila. Če je to tvoj cilj potem ti bo sigurno uspelo, saj si še zelo mlada. Z leti postane učenje vedno težje, in prelaganje se ponavadi ne izkaže kot najboljše, saj zmeraj pride nekaj vmes, zaradi česar spet prelagamo in se vrtimo v začaranem krogu.

Želim ti veliko poguma pri tvojih odločitvah, predvsem pa uspeha pri študiju.
Verjemi vase in zaupaj sama sebi

Pozdravljena

Mogoče se bo slišalo čudno, vendar imata s partnerjem marsikaj skupnega. Med drugim tudi to, da oba veliko pričakujeta drug od drugega.
Ti si v njem iskala in od njega pričakovala neko oporo…varnost…finančno neodvisnost….On v tebi vidi svojo mamo, ki bo skrbela za njega kot za otroka.
Ker sta oba podobnega značaja, seveda nista mogla uresničiti drug drugemu pričakovanj in želja. Zato se počutiš zapuščeno…..
Veš…Partnerja ne najdemo in ne živimo z nekom zato, da bi nam uresničeval želje, ampak najdemo takšnega, ki nam je podoben….Kar potem v realnem življenju pomeni, da partner odseva nas same in smo se zato primorani soočiti s sabo in s svojimi težavami, ki smo jih že zdavnaj skrili v podzavest.
V tvojem primeru to pomeni, da se soočaš z občutki nesamozavesti…nemoči….Z vsem tem, kar je v tebi že od nekdaj. Partner je le to v tebi prebudil…In ti s tem pomaga, da ozavestiš tisti del sebe, ki ga pri sebi ne maraš.
Ne maraš se počutiti nemočno..brez samozavesti…Vendar je tudi to del tebe.

Kako ne ?
Polna si občutkov, ki si jih izlila sem gor….Polna jeze…razočaranja…..
Veliko imaš od njega…..Seveda v glavnem to, česar si ne želiš in vse drugo, kar si pričakovala….
Saj življenje ne odseva naših želja in ne deluje tako, kot bi radi. Ampak odseva to, kar v resnici smo.

Pobeg pred čem ?
Samo-obsojanje je pobeg. Nehaj se obsojati in sprejmi in razumi svoje odločitve. Za vse obstaja dober razlog.
Brez samo-razumevanja, pa ne boš mogla naprej.

Robi.

Opisala si tipičen nedelujoč odnos. Spremembe se dela po korakih. Enega za enim.

Najprej ga postavi pred vrata.

Saj si z njim zgubila že (vsaj) dve leti. Več o tej temi, ki je ostala skrita med vrsticami, ti bodo znali svetovati na drugem forumu, kjer je tudi obisk večji.

Potem pa: Rada bi se usedla in naredila teh nekaj izpitov, zaključila to breme, ki visi nad mano.. rada bi našla normalno službo, enkrat kupila drugo stanovanje in z otrokoma odšla.

To je moja največja želja.

Samozavest in samospoštovanje pa bosta prišla korak za korakom. (Le čutim se tako psihično nestabilno, labilno, nesamozavestno, čisto na dnu.) In življenje se ti bo spet postavilo na noge.

Usedi se za mizo, ko otroka zaspita, in se uči. Vsak dan nekaj ur in boš pripravljena na izpit.(Včasih sem se komaj sposobna premakniti, kar otopim.. za boljše psihično počutje pa ne storim praktično ničesar.. – ti se samo usedi za mizo in beri snov, tudi če boš zaspana, utrujena…ti samo beri)

Želim si oditi, pa vem, da me ne bo pustil. Halo? Tole pa zveni kot hudo slab izgovor, zakaj ostati s človekom, ki te ne ljubi in te nikoli ne bo.

Čimprej naredi prvi korak. To naredi za svoje otroke. Da bosta videla mamo, ki je srečna, ima upanje in voljo do življenja. Za mamo, ki ju ljubi in bi za njuno srečo naredila vse.