kaos…
Strah me je samo sebe….Je možno, da sem obupala…Ja, sem!!!Priznam!!! Nad seboj, kar je najhuje…Ne vidim več smisla in nimam več moči…Zaspim z mislijo, kako bi bilo lepo, da bi umrla, zbudim se mislijo, kako bom pojedla tablete in bo vsega konec…In to se mi dogaja že več kot leto dni…Ne najdem več stika s seboj, izgubila sem se in sploh ne čutim več ničesar, samo še praznina…Najhuje je, da ne najdem več niti ene stvari, ki bi me razveselila…moja energija je razpšena. Vem, da je vse odvisno od mene in mojih misli….ampak mi je vseeno. Mrtva sem in vegetiram že lep čas…Medtem, ko sem na zunaj kao cool…čeprav vsi opažajo, da sem daleč od cool…celo tableti mi ne pomagajo…
A je mogoče, da me je ubilo razmerje pri petnajstih, ko sem 5 let imela razmerje z moškim, ki nikoli ni bil moj…in sva se vedno skrivala…Vezo sva prekinila in bila vseskozi nekako povezana, sedaj po 13ih letih sva zopet zašla v odnos…ki me je dokončno ubil…včeraj sva zaključila… Nimam razloga, da bi ga imela rada, ampak ga imam, brezpogojno…ne delam drame iz tega, pač odnosi se končujejo…ampak toliko dragih oseb sem že izgubila, da ne verjamem več v povezanost in pojma nimam kam pripadam…Vse kaže na to, da sem v močni depresiji…In po pravici povedano, bi res rada zaključila to življenje…po drugi strani, pa vem da je to nesmisel…in da sem čisto preveč sposobna za kaj takega…ampak vem pa tudi, da enga dne, ko bom down…da sem sposobna marsikaj….Ne vem,…uničena sem…res!!! Ne najdem ešilne bilke, ker jo nočem….
Pozdravljena lefti!
Hudo je, ko se človek znajde v tistem medprostoru, ko ne vidi smisla svojega življenja. Žal mi je, da se prav zdaj prav tebi dogaja tisto “hudo” obdobje in vidim da ti je res težko. Izguba smisla, izguba moči, izguba stika s seboj…Zelo lepo si opisala to svoje stanje. Če prav razumem se ti nekaj podobnega dogaja že približno leto dni, trenutno pa je “kriza” še večja, ker si na sveže prekinila odnos z partnerjem s katerim si več let imela – ne ravno enostaven odnos?
Razumljivo je, da vsaka “ločitev” ali razpad partnerstva boli. Tukaj merilo ni to, če nam je v partnerstvu šlo ali ne. Tudi razpad zveze, ki ni bila “idealna” in po merilih je boleč. In pravijo, da mora boleti, če hočeš pre-boleti. Seveda je težko določiti časovne okvirje kako dolgo bo nekdo žaloval, saj smo ljudje zelo različni. Bolj kot tvoja trenutna bolečina, me skrbi to, da se tvoje težave z občutki brezsmiselnosti vlečejo že nekaj časa. Si mogoče v tem času poiskala kakšno pomoč? Zdravnika, psihiatra, psihologa, psihoterapevta? Obstajajo tudi podporne skupine ali skupine za samopomoč, kjer se lahko srečaš z ljudmi, ki imajo podobne težave in se medsebojno podpirajo, izmenjujejo izkušnje in iščejo nove poti.
Poglej še na spletno stran društva Dam- Društva za anksiozne in depresivne motnje, na njihovem forumu boš lahko našla zgodbe drugih ljudi in oporo zase. http://www.nebojse.si/Forum/
Priporočam ti tudi katerokoli od knjig Viktorja E. Frankla http://sl.wikipedia.org/wiki/Viktor_Frankl, predvsem Voljo do smisla.
Vsekakor pa ti priporočam, da si najdeš čimveč podpore zase. Ali imaš koga s komer lahko govoriš o svojih občutkih, počutju? Kako je z družino, prijatelji? Zdi se mi pomembno, da v tem trenutku nisi prepuščena sama sebi. Poišči si tudi pomoč strokovnjaka in ne čakaj, da bi se tvoje stanje slabšalo.
Predvsem pa ne imej nobenih občutkov krivde za nazaj. Vedi tudi, da čakam, da napišeš kaj več o sebi in o tem kako se bo tvoje življenje odvijalo naprej.
Želim ti, da se smisel v tvojem življenju čimprej spet najde in vrne, pa vse dobro,
Bernarda
